GENOVEFA 
Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke. 
Iz pisem gospoda KRIŠTOFA SHMIDA, poslovenil F. M. 
V LJUBLJANI. 
Natisnil, založil, in na prodaj jih ima Jožef Blaznik; na Bregu, Nr. 190. 
1841. 
Pervo poglavje. 
Genovefa Vojnomirova nevesta. 
Pred več stoletji, ko je zora sv. Evangelja tamote nejeverstva na Nemškim razsvitlila in sirove šege naših hrabrih dedov (prednjikov) še zlo omečila; ko je še zlo pusta terda zemlja pod rokami pervih spoznovavcov keršanstva bolj prijazno podobo oblekla, in ko so se nezmerni gojzdi še v mnogih krajih rodovitnim poljanam in cvetečim vertam vmaknile, je živel na Niderlanskim prav žlahten vojvoda; — vojvoda Brabanski. Zavoljo njegoviga serčniga poguma in njegove velike hrabrosti so se vsi nad njim čudili; zavoljo njegoviga resničniga strahu božjiga, njegove ljubezni do ljudi, njegove terdne poštenosti so ga vsi spoštovali in ljubili. Njegova gospa, vojvodnja mu je bila v žlahtnosti po vse enaka in z njim le ena duša, le eno serce. Edino hčer sta imela, ktero sta preserčno ljubila in prav pobožno (brumno) odredila — po imenu Genovefo. 
Še otrok je že Genovefa prav bister um pokazovala, in prav žlahtno serce in v vsim svojim obnašanju prav krotko, tiho bitje. Kadar je po šegi tistih časov vojvodnja za kolovratam sedela in mlado hčerko pri petih letih na majhni lepi pručici zraven sebe imela, ki je vreteno prav priročno vertila, in najbolj čiste nitke predla, med predenjem marsiktere reči popraševala, na vsako vprašanje lepo in prav odgovarjala in vsako besedo prav krotko, razločno in pametno izgovarjala, — se je mogel vsak, kdor koli jo je vidil, zavzeti in rekel je, s tega otroka mora kaj posebniga postati. Kadar je v svojim desetim ali dvanajstim letu s svojimi vojvodskimi starši v cerkev prišla, s svojim ljubeznjivim, vsim pobožnim (andohtljivim) obličjem, s svojima licama, na kterih je čista rudeča nedolžnost cvetela, s svojimi dolzimi, rumenimi kitami, v svoji prosti beli obleki med očetam in med materjo v z rudečim suknam pregernjeni cerkveni pruki pred altarjem klečala, bistre višnjeve oči polne pobožnosti proti nebesam povzdignila in po tem jih zopet v serčni molitvi proti tlam obernila — je vsak mislil, de angelja iz nebes vidi. Kakor pravi angelj tolažbe je koče siromaštva in bolnike na postijah obiskovala. Ubozim otrokam je obleke nosila, ki jih je sama narejala, in marsikteri zlat (cekin), ki ji ga je vojvoda za lepotije dal, je možem podelila. Z majhnim jerbasčikam na roki je zjutrej in v večernim mraku nevidama k bolnikam hodila, jim pokrepčajoče jedi in marsikakšniga žlahtniga sadja, ki se je takrat po Nemškim še malokje dobilo, in kteriga si je sama sebi pertergovala, prinest. Odražena devica je bila prava podoba nedolžnosti in lepote in vse pobožne matere so gospodično — tako so se še takrat vojvodske pervenke ali princesine imenovale — svojim otrokam v izgled pobožnosti, samotniga življenja, čistote, pridnosti, krotkodušnosti in vsake ženske čednosti pokazovale. 
Grof Vojnomir, hraber vitez prav žlahtniga serca in čverste postave je bil vojvodu v boju življenje rešil. Po vojski ga vojvoda na svoj dvor pelje in kmalo mu je tako ljub, kakor njegov lastni sin, in svojo hčer mu v zakon da. Ko je jutro ločitve napočilo, in Genovefa s svojim možam šla, ga ni bilo v vojvodskim gradu in v celi okolišini ne eniga suhiga očesa; tudi Genovefa se je pri vsi svoji ljubezni do moža skoraj v solzah vtopila. 
Častitljivi oče so jo še enkrat objeli, s solzami oblili ter djali: »Idi tedaj, draga hči! Jes in tvoja mati sva stara. Oba tukaj ostaneva nevedjoča, če bodeš še kdaj naji obličje gledala. Pa saj gre Bog s teboj in je tudi, kamorkoli prideš, pri tebi. Vedno ga pred očmi in v sercu imej, kakor so te tega tvoji starši učili, in ne omahni ne za las ne na desno ne na levo iz njegove poti; potlej nama ne bo treba skerbeti zavoljo tebe in lahko mirno umerjeva!« 
Po tem so jo mati s slabimi rokami objeli, in od joka in ihtenja so komaj te besede reči mogli: »Z Bogam, Genovefa, in Bog naj te spremi! Oh, jes ne vem, kaj je nad teboj sklenjeno in marsiktere kalne misli mi serce obtežvajo! Pa vedno si bila dobra hči, si bila naji največi veselje na zemlji, nikoli naji nisi razžalila — o, ostani tudi v prihodnjo dobra. Nikoli nič ne stori, česar bi se pričo Boga in staršev sramovala. Še enkrat, dobra ostani — in po tem je vse dobro! In če bi se tudi na zemlji nič več ne vtegnili viditi, se bomo gotovo zopet v nebesih vidili!« Oba stara se zdaj še k grofu oberneta ter rečeta: »O sin, vzemi jo tedaj. Najdražeji zaklad je. Tebe je vredna. Obderži jo ljubo in bodi ji — oče in mati!« Grof Vojnomir je vse obljubil in z Genovefo je pokleknil, očetovi in materni blagoslov prejeti. 
Zdaj je Hidolp, škof, ki je Genovefa z grofam Vojnomiram poročil, pobožen, častitIjiv starček belih las pa še rudeče-cvetečih lic pristopil in roke na nju položivši in ju poblagoslovivši je posebno Genovefi rekel: »Ne solzite se, žlahtna mlada gospa! Bog vam je veliko srečo namenil — pa drugače, kakor vsi pričujoči mislijo. Dan bo pa prišel, ki bodo vsi tukej pričujoči Boga za to s solzami veselja hvalili. Spomnite se teh mojih besedi, kadar se vam kaj posebniga primeri — in Bog bodi z vami!« 
Pri teh besedah pobožniga, bogaboječiga starčka je vse pričujoče misel na prihodnje posebno naključje spreletela in občinska miloserčnost se je v molčečo, upanja polno molitev k Bogu in njegovi ljubezni polni previdnosti spremenila. Grof je po tem Genovefo, ki je ko stena bleda in na pol omedlela bila, na potniga za njo pripravljeniga in krasno olepšaniga konja posadil, in od mnogoštevilnih vitezov sprejeta sta se odpravila. 
Drugo poglavje. 
Grof Vojnomir gre na vojsko. 
Grofovi grad, Vojnomirovo imenovan, je visoko na skali med rekama Rajno in Mozelo v lepim, prav prijetnim kraju stal. Ko se je grof s svojo mlado zaročnico grajskim vratam bližal, so še njegovi služabniki in podložni — možje in žene, mladenči, mladenke in otroci — v najlepših oblačilih napravljeni stali, de bi žlahtna zakonska sprejeli. Velike vrata gradu so bile z zelenjem in cvetlicami olepšane, in še pot je bila s cvetlicami in z zelenim listjem potresena. Vsih oči so bile v Genovefo vperte, vsi so zlo želeli, svojo novo gospodinjo viditi. Ko so jo še blizo zagledali, so se vsi zavzeli. Ker je bil obraz Genovefe ves ogledalo čiste, nedolžne, dobroserčne, le v nebesa zamaknjene duše, je imela res nekaj nebeškiga na sebi, in je bila v resnici nadzemljiske lepote. Genovefa je zdaj, s konja stopivši, vse tako milo, tako prijazno in s tako blagimi prostimi besedami pozdravila — je s starimi možaki tako spoštljivo, z materami, ki so svoje otročiče pestvaje ali pa za roke deržaje tam stale, tako prijazno govorila — je po imenu in starosti otrok popraševala in jih tako obilno obdarovala, de se je vse veselilo. Ko je pa še verh tega — kar si je na poti od grofa sprosila, vojakam in slugam za to leto dvojno plačo, podložnim za eno leto odpustek davkov in domačim revežem obiln dar žita in derv napovedala, je vse serčna radost vnela, solze veselja so točili, vsi so sebe in grofa srečne imenovali, in jezero pobožnih prošenj za mladi zakonski par je v nebo gorelo. Še zlo starim grofovim vojakam, ki so svojimu gospodu na čast nepremakljivo na straži stali, so solze po zagorelih licih tekle. Vojnomir in Genovefa sta v prav srečni edinosti živela. Pa ta sreča je le malo tednov terpela. Nekiga večera pozno po večerji, ko so že luč prižgali, sta oba dovoljno v navadni stanici sedela. Genovefa je predla in pela, in Vojnomir je k njenimu petju na strune brenkal. Zdaj so se zvunej pred gradam vojniške trobente zaslišale. »Kaj je?« je grof svojiga nadhlevarja, ki je ravno proti njemu hitel, poprašal. »Vojska!« mu je odgovoril. »Zamorci so nanaglima iz Španjskiga na Francosko udarili in žugajo vse z ognjem in mečem končati. Dva viteza sta zdolej s kraljevimi povelji. Še to noč se imamo, če je mogoče, odpraviti, de bi se brez odloga s kraljevo vojsko združili.« — Grof je koj doli hitel, in pelje viteza jih pozdravivši v viteško sobo (zimer). Prestrašena grofinja je v kuhnjo hitela, kaj pripravit, s komur bi vitezama postregla; zakaj po šegi tistih starih časov se tudi grofinje niso sramovale, pred ognjišem stati. 
Grof se je celo noč na vojsko napravljal, poslance svojim vojakam v okoljšini pošiljal in naročeval, kaj se ima pri njegovim odhodu goditi. Vsi vitezi so se iz okoljšine na njegovim gradu zbrali in ves grad je šumel od osrošja, od hoje oklenjenih mož in od zvončanja ojstrog. Grofinja je imela celo noč dosti opraviti, toliki množici ljudi postreči in platna in vsiga, kar je koli grof za odhod potreboval, navezati. Ob zori druziga dne so bili vsi vitezi v oklepih v veliki sobi zbrani in grof je od glave do nog v železo napravljen in z gibkim peram na čeljadi (Helm) med njimi stal. Zdolej pred vratmi gradu so se še konjniki in pešci za boj napravljeni v red vstopili in ga čakali. 
Genovefa je zdaj v sobo prišla in je svojimu možu po viteški šegi meč in sulico podala. »Suči te orožja za Boga in za domačijo — v pomoč neorožnjene nedolžnosti in v strah prevzetnih hudobnežev!« je djala in bleda ko ruta, ktero je v rokah deržala, mu je roke podala. Težke misli na prihodnje terpljenja, kterih si pa še zdaj ni mogla razložiti, so ji težile serce. »Oh Vojnomir!« — je zdihtila — »če bi se nič več verniti ne vtegnil,« in z ruto je obraz zakrila. »Mirniga serca bodi!« ji je grof rekel. »Brez božje volje me ne more nihče ob tla djati. Povsodi smo v božjih rokah. Doma smo smerti ravno tako blizo, kakor na terišu, in le njegova roka je, ki nas vedno pred njo varuje. Pod njegovim krilam smo v sredi najbolj kervaviga boja v taki varnosti, kakor v gradu. Bog je. Bog vojska in terden grad. Kdor se Boga boji, se nima nič druziga bati. Torej ne tarnaj, draga žena, in ne skerbi zavoljo mene. Oskerbljenje tebe in gradu z grašinstvam sim za Bogam svojimu hišniku tukaj izročil. On je odslej gospodar gradu in oskerbnik mojih vlastin! In zdaj te Najvikšimu izročim! Z Bogam, misli na-me in moli za-me!« 
Genovefa ga je še po kamnitnih stopnicah spremila in vsi vitezi so šli za njima. Koj, ko so skozi velike vrata gradu prišli, in trobente zapele, so se vzdignjeni meči v solncu, ki je ravno iz-hajalo, zabliskali grofa pozdraviti. Urno se je, svoje solze, ki so ga silile, skrit, na konja zalučil in ko bi bil trenil naprej zdirja, se vitezi in oprode (hlapci) čez gromeči most pod gradam, zapraše. Genovefa je iz stolpa (turna) za vlakam tak dolgo za njim gledala, de se je njenim očem skril, in v svojo sobo se je zaklenila, de bi se izjokala in celi dan ni ne grižljeja zavžila. 
Tretje poglavje. 
Genovefa krivo tožena. 
Genovefa je po odhodu svojiga moža v veliki žalosti na svojim gradu živela. Kadar je zarja čez smerečje sanjala, je še pri delu sedela in marsiktera solza ji je ko rosa na cvetlice, ki jih je delala, kanila. Kadar je mašni zvonček zapel, je hitela v grajsko kapelico in prav serčno je za srečo svojiga moža molila. Nikoli niso pri božji službi njene klopi v cerkvi prazne vidili, in tudi še nektere popoldanske ure je tam preživela v samoti. Deklice iz vasi, ki je bila pod gradam, je okrog sebe zbirala, jih presti in šivati učila in jim pri delu marsikaj lepiga pripovedovala. Kakor je še od svoje mladosti prijatlica revnih in bolnih bila, tako jim je bila zdaj prava mati. Tu ga ni bilo uboziga, kterimu bi ne bila delati in si kaj zaslužiti dala, in kjer koli je kaki bolnik bil, ga je obiskala v njegovi koči, in njena prijaznost in prijetna zgovornost mu je najgrenkejši zdravila poslajšala. Zvečer je med deklami predla — in v časih tudi še pozno ponoči, ko je luna skozi okno svetila, je v samotni sobi sedela, na strune brenkala in zraven kako pobožno pesem pela. Pri vsim pa je na dober red in čiste obnašanje gledala, in prav nič nerodniga ni pri svojih podložnih terpela. 
Hišniku, kterimu je bil grof vse svoje izročil, je bilo Golo ime. Prebrisan, dobro podučen mož je bil, ki je s svojim priliznjenim govorjenjem in dopadljivim vedenjem vsaciga si pridobiti vedel. Pa mož je bil brez vesti in brez strahu božjiga; dobiček in razveseljevanje mu je bilo čez vse. Če je bilo to, kar je delal, dobro in pravično, ali ne, ni nič vprašal, de mu je le koristno ali prijetno bilo. Koj po grofovim odhodu tedaj je začel zapovedovati in gospodariti. Oblačil se je lepši, kakor grof, je napravljal velike gosti in tako premoženje svojiga gospoda tratil. Torej je z vsimi svojimu gospodu zvestimi služabniki ošabno ravnal, tudi marsikterimu delavcu terdo zaslušeno plačilo vtergal, in prepovedal, de se nima nobenimu ubogimu ne edin grižljej kruha podeliti. Le Genovefi je doslej zmiraj svoje spoštovanje skazoval, in njegova prijaznost in požrešnost do nje je bila brez konca. Genovefa se je vedno ponosito in modro deržala; se ni nikoli z njim pogovarjala in ga je vedno njegovih dolžnost opominjala. S perviga se je zdelo, de ji je pokorin in prizadeval si je močno, ji svoje napačnosti zakriti. Pa sčasama se je njegova prederznost narašala in poslednjič je bil tako nesramen, de jo je narnesramniših reči nagovarjal, kterih se poštena žena ali devica koli nagovarjati more. Z vso gnjusobo in nevoljo, ktero je sazlužil, ga je zavernila — in serdito jo je začel zdaj čertiti in sklenil je, jo pogubiti. 
Genovefa, ktera se ni nič dobriga nadjala, je grofu pisala, Gola po resnici popisala in pismo z gorečo prošnjo sklenila, temu nevarnimu človeku slovo dati. 
Grofovi kuhar, prav pošten mož, ki je svoji gospodi vse dobro želel, in se vsim hudobnim ponudbam Gola po mogočnosti v bran stavil, se je Drakon imenoval. Ta je obljubil pismo grofinje po nekim zvestim možu skrivej grofu poslati. Pa zvijačastimu Golu to ni skrito ostalo. V tistim hipu, ko je Genovefa zjutrej zgodaj Drakonu v svoji sobi pismo dajala, Golo z golim mečem pridere, uboziga, nedolžniga Drakona pričo nje prebode in začne strašno kričati. Vsi v gradu so urno vkup hiteli, grofinjo razmeršeno in brez govorjenja na sedež naslonjeno in Drakona pred njo v kervi ležečiga vidijo, in Golo je od žlahtne, nekrivične grofinje tako nesramno lagal, de so vsi hlapci in dekle nad tem osramoteli. Po tem je v tisti uri posla (pota) s ravno tako lažnjivim, opravljivim pismam do grofa poslal, Genovefo, najpobožnejši (brumno) in nedolžno gospo kakor nezvesto, nepošteno ženo tožil in zapovedal je jo ta čas v najglobokeji ječo v gradu vreči. 
Golo je svojiga gospoda na tanko poznal. Vedel je, de je grof prav žlahtnih misel, pravičen, usmiljen in velikodušen; pa de pri vsih svojih lepih lastnostih svojiga nagnjenja k nagli jezi, k čutljivosti in sumljivosti (Eifersucht) berzdati ne more. »In le eno neberzdano nagnjenje sicer še tako dobriga moža«— je rekel hudobnež — »je enako železnimu krogu (Ring) v nosnicah medveda. Peljati se da z njim, kamor kdor hoče.« Golo se je tedaj gotovo nadjal, de bo Grof koj, ko se mu bode jeza vnela, grofinjo umoriti zapovedal. 
Četerto poglavje. 
Genovefa v ječi. 
Stolp, (turn) ki je bil hudodelnikam ječa, in kteriga je ljudstvo le stolp ubozih grešnikov imenovalo, je bil najstrašneji vsih stolpov gradu. Genovefa ni mogla nikoli brez notrajne groze in brez serčniga usmiljenja do ubozih jetnikov memo njega iti. In nar zdolej v tem stolpu je zdaj ona sama zaperta bila! Njena ječa je bila tako merzla, tamotna in grozovitna, kakor mertvaško ozidje. Zidovje je bilo černkasto in od vlage v nekterih krajih preprešeno. Tla so bile z rudečimi žganimi kamni (zegli) vložene. Solnce ni nikoli va-njo posijalo, nikoli prijazna luna posvitila. Malo svitlobe dneva skozi majhno železno mrežo in Genovefina svitlobela obleka je grozo tega strašniga kraja le še bolj povekševala. Noč in dan je tukaj na malo slame ležala. Zraven nje je bil lončen verč z vodo in bitviza pustiga, černiga kruha je bila vsa njena hrana. Njene oči in lica so od vedniga joku s časam zatekle. 
Ko se je pa iz pervih težav strahu in bolečine zbrihtala, je z gorečo serčnostjo roke sklenila, proti nebu pogledala ter molila: »O Ti dobrotljivi oče nebeški! Tukaj globoko pod zemljo sedim, in proti Tebi gledam. Vsa zapušena sim zdaj. Nikogar nimam več, kakor Tebe. Nobeno usmiljeno oko ne vidi moje nadloge. Moj glas ne pride v človeške ušesa. Pa Ti vidiš moje solze — Ti slišiš moje zdihljeje! Sej si vsigapričujoč, tudi tu si, v tem tamnim kraju. Moj oče in moja mati ne vesta nič od mene in moj mož je dalječ proč od mene. Milostna roka vsih mojih prijatlov mi ne more pomagati; pa Tvoja roka ni prikrajšana; ti znaš vrata moje ječe odpreti. O, usmili se me, Ti najbolji oče!« 
Po tem je zopet od bolečine omamljena tiho in brez solza sedela. »O kako srečni« je djala, »so vunder najrevnejši ljudje memo mene! Mogoče jim je saj lepo jasno nebo in ljubo-zeleneče travnike viditi. O ko bi namest vojvodske hčere uboga pastirska deklica, ali namest grofinje beračica bila, kako bi mi dobro bilo! Oh! vse mi je odvzeto in prav nič več nimam. Še solnce, ki vsim sije, mi zdaj več ne sije! — Pa« — je zopet dalje govorila in solze so se ji zopet vderle — »sej si Ti še moj, o Bog! O bodi tudi Ti moje solnce! Res je, kadarkoli se tebe spomnim, se zopet vse po moji duši razjasni in moje od tarnanja kakor od kužniga mraza sterjeno serce se zopet v solze omeči!« 
Besedi častitljiviga škofa se je zdaj spomnila: »To tedaj« — je djala, in se je po ječi ozerla. — To tedaj je sreča, ktero si mi obetal, pobožni mož? Za cvetečimi vratmi me je ta tamna ječa pričakovala. — »Pa vunder,« je dalje rekla, »ker si me Ti, o Bog! v to ječo priti pustil, mi mora tako dobro biti. Res je, de Ti nadloge le is ljubezni pošiljaš, le preblečene dobrote so. Pod nesrečo sta le sreča in blagoslov skrita — kakor je Tvoja roka v grenko lupino marsiktero sladko jedro zaperla. — Potolažena hočem tedaj to terpljenje iz Tvoje očetne roke prijeti. Le na-te hočem pogledovati in se svojih preganjevavcov ne pritoževati. Tvoja volja je taka — tedaj, o Gospod, sim tu! Ravnaj z menoj po Svoji sveti volji. Pa le Svojo milost mi pokaži! Zoper Tvojo voljo mi ne more ne las zakrivljen biti.« 
Po tej molitvi je bila zlo potolažena. Tako se ji je zdelo, kakor de bi ji bil glas v persih rekel: »Ne boj se, Genovefa! veliko ti je še terpeti, pa iz vsiga tvojiga terpljenja te bo Gospod rešil! Pričo ljudi si sicer zdaj hudodelnica, pa tvoja nedolžnost se bode nekdaj vunder le lepši od solnca svetila.« In po tem je sladko zadremala. 
Peto poglavje. 
Genovefa v ječi mati. 
Genovefa je več mescov v ječi prebila. V tem dolgim času je ni nihče obiskal, kakor Golo, ki je svoje nemarne ponudbe brez prenehanja vganjal, in ji le pod to pogodbo njeno poštenje verniti in jo iz ječe rešiti obetal. Pa Genovefa mu je rekla: »Raj se čem priča ljudi nepoštena zdeti, kakor v resnici nepoštena biti. Raj čem najzdolej v tem stolpu skoperneti, kakor se s hudobijo na kraljevi sedež povzdigniti.« 
V tem se je njena reva še narasla. Kmalo po odhodu njeniga moža, se je s radostjo prepričala, de bode mati. Tisti čas je zdaj pritekel — in mati fantka je postala. »O Ti ljubo dete!« je rekla in s šibkimi rokami ga je k sebi stisnila »tako si ti tukaj! In v tem strašnim kraju si na svet prišel! O pridi sim na moje serce, de te ogrejem. Oh tvoja uboga mati še peljnice nima, v ktero bi te zavila. Noben človek ji ne poda žlice gorke župe, oh, kako te more tvoja slaba mati preživiti! V tem grozovitim kraju še ni druziga mestica, kamor bi te mogla položiti, kakor terde, merzle, kamnite tla. V tem tamnim, vlažnim ozidju, od kteriga neprenehama voda kaplja, moraš vlage in mraza umreti. O vi kamni nad mano, zakaj močite moje ljubo dete s svojimi doli kapljajočimi sragami? Ali ste tudi tako neusmiljeni, kakor ljudje? — Pa — nak', ne zamerite mi! ve neme (mutaste) ozidja, bolj občutite! Ve ne morete moje in mojiga otroka reve dalje gledati in zdihujete in jokate se z menoj!« 
Po tem je proti nebu pogledala svoje dete s slabima rokama deržaje in s solzami rekoč: »O Bog! Ti si me s tem otrokam obdaril, Ti si mu življenje dal! Tvoj dar je! Tebi gre! Tebi naj bode tudi ves posvečen! Ja«— je rekla dalje — »ta ima moj pervi opravek biti, de ga Tebi posvečim. V Tvoj sveti tempelj ga ne moram poslati. Pa saj si tudi tu pričujoč — in kjer si Ti, je tudi Tvoj tempelj. Nobene prijazne roke ni tu, ki bi ga pri kerstu deržala, nobeniga duhovniga, ki bi očeta in botra njegovih dolžnost opominjal. Jes, njegova mati čem tedaj botra, očeta in duhovna namestovati. — Sveto Ti tedaj obljubim — o Bog! — ako bodeš mene in mojiga otroka toliko doživeti pripustil — tega otroka v sveti veri v Tebe, o Oče! v Tvojiga sina in Tvojiga Duha, v spoznanju Tebe in v sveti ljubezni zredili, in ga kakor drago, meni izročeno blag pred hudim varovati, de ti ga tisti dan čistiga in neomadežvaniga od grehov in hudobij nazaj dam, in v svoji sodbi pred Teboj obstati morem. Dolgo je zdaj še tiho molila, in potem verč z vodo prime in otroka kersti, kteriga je Boleslava imenovala. »Zakaj v bolečinah in v solzah« — je rekla — »si prišel na svet, Boleslav naj bode tedaj tvoje ime in solze matere naj ti bodo vezilo!« 
Po tem je dete v svoj pripas zavila, in ga v naročje položila. »Tako« — je djala — »tukaj v mojim naročju ima tvoja zibelka biti. S solznimi očmi je kosiček terdiga kruha zraven sebe pogledala, ter djala: »To, ti revše, ima v prihodno tvoj živež biti! Res je terd in pust in meni ga je komaj dovolj; pa mirniga serca bodi, solze tvoje matere ga imajo omežiti in v božjim blagoslovu ga bo meni in tebi dovolj.« Drobno je po tem terdi kruhek svežila in svoje dete z njim redila. 
Ko ji je nekiga dne dete na rokah sladko zaspalo, se je čez-nj naslonila in zdihovala: »O Bog! pogledaj vunder na to revno dete v mojim naročju! Oh, cvetlica bi v tem tamnim, merzlim ozidju brez solnčniga sija in toplote, brez oživljajočiga zraka kmalo svitlobo in barvo zgubila, obledela in zvenila! Oh, kako bi mogla ta mala cvetlica tu obstati! O Bog, ne daj, de bi tako revno poginilo! O kako ga ljubim, kako rada dam življenje za-nj! Pa sej ga Ti še bolj ljubiš, ko jes. Ti mene ljubiš, ljubiš vse ljudi bolj, kakor mati svoje dete. Res je,« — je rekla dalje— »sej si ti sam rekel: In če bi tudi mati svojiga otroka pozabila, jes vunder tebe ne bom pozabil.« 
Ko je Genovefa tako glasno govorila, se dete zbudi in se v pervič prijazno materi nasmehlja. Genovefa se je tudi nasmejala — v pervič v ječi: »In ti se smehljaš, ljubo dete?« — je djala, in ga na svoje serce pritisnila. »Ali se ne bojiš strahot tega kraja? Le smehljaj se, le! Tvoje smehljanje mi več pove, kakor jezero besedi. Zdi se mi, kakor de bi hotel reči: Mati ne jokajte se in bodite veseli!— Ti si res reven, pa Bog je bogat. Ti si nezmožen, pa Bog je vsigamogočen pomočnik! Ti me gotovo zlo ljubiš, pa Bog tebe in mene še bolj ljubi! O le smejčkaj se, ljubo dete, smejčkaj se! Dokler se smejaš, se ne more tvoja mati jokati.« 
Čez neke dni je Golo zopet prišel. Z divjim, razmeršenim obličjem je stopil prednjo. »Zdaj se mi že dovolj zdi« — je djal — »če hočete bedasti ostati, in če se nečete svojih čednost vanati, se saj svojiga sinu usmilite. Zakaj če nečete po moji volji živeti, morate pa, Bog mi moje grehe odpusti, umreti in vaše dete tudi.« 
Genovefa je mirno brez nepokoja odgovorila: »Raj čem stokrat umreti, kakor v kaj dovoliti, česar bi se pričo Boga in svojih staršev, pričo svojiga moža in vsih dobrih ljudi sramovati mogla.« Golo jo je divje pogledal, in od jeze ves bled se oberne in železne duri tako za seboj zatelebi, de se je zdelo, de se dno ječe maje, in de je gromeče donenje še dolgo po ječi bučalo. 
Šesto poglavje. 
Genovefa dobi povest od svoje bližnje smerti. 
O polnoči je na enkrat nekaj na malo oknice v ječi poterkalo. »O ljuba grofinja, ali še ne spite?« je klical žalosten glas. »O kaj vam moram povedati! Oh Bog! Oh Bog! Od joka skorej ne morem govoriti! O brezbožni Golo, Bog ga kaznuj in verži ga v najglobočejši brezno pekla — zanikerniga hudobneža.« 
»Kdo pa si?« je vprašala Genovefa, in vstavši je šla k mrežici ječe. 
»Čuvajeva hči!« je odgovoril glas. »Če veste, Berta, ki je še toliko časa bolna in kteri ste v njeni bolezni toliko dobrot skazali. Oh, tako vas imam rada in bi se vunder tudi rada hvaležno pokazala. Pa oh, strašno povest vam prinesem. Še to noč morate umreti. Grofova volja je taka! zakaj on vas misli res tako nesramno hudobnico, kakor vas je Golo počernil; tako je Golu pisal. Morivci so že najeti. Glavo vam morajo odsekati. Gotovo je tako. Sama sim slišala, ko se je Golo z njimi pogovarjal. In oh — tudi vaše dete mora umreti. Zakaj grof ga neče svojiga sinu spoznati. Oh meni strah ne da spati. Do polnoči nisim mogla ne očesa zatisniti. De so le vsi zaspali, sim iz svoje bolniške postlje vstala, in sim poskusila, se k vam sim priplaziti. Zakaj nič več bi ne mogla živeti, če bi še enkrat z vami ne govorila, se pri vas ne poslovila in vas ne še enkrat za vašo ljubezen do mene zahvalila! Če imate še kaj naročiti, ali če vam še druziga kaj serce teži, meni razodenite, de ne bodo vsih vaših skrivnost z vami v zemljo zakopali, in de bi morde še kdaj od vaše nedolžnosti pričati mogla.« 
Genovefa se je hudo vztrašila in strahu ni mogla dolgo govoriti. Poslednjič je rekla: »Ljubo dekle, bodi tako dobra, in prinesi mi luč, tinte, pero in papirja.« Deklica je prinesla, in Genovefa je jela pisati. Ker ni bilo mize ali kakiga stola v ječi, je na tleh sedeč pismo pisala: 
»Dragi mož! Tukaj na merzlih tleh svoje ječe ležeča še tebi pismo pišem. Kadar boš ta list bral, bode moje truplo že pod zemljo trohnelo. Za malo časa bodem pred sodnim stolam božjim stala. Kakor hudodelnica sim v smert obsojena. Pa Bog ve, de nekrivična umerjem. To ti pred njegovim svetim obličjem prisežem in na meji večnosti. Verjemi mi, de ne zapustim sveta s tako lažjo.« 
»Oh najboljši mož! le po tebi mi je žal. Vem, de so te strašno golufali, drugače bi ne mogel svoje Genovefe in svojiga otroka umoriti dati. Pa če kdej golufijo spoznaš, ne skerbi preveč! Sej si me zmiraj ljubil. Ti nisi moje smerti kriv. Kaj se če, Bog mi je tako naklonil.« 
»Pa vunder Boga zavolj svojiga prenagljenja odpušanja prosi. Ne obsodi nikogar več, de bi ga ne bil sam zaslišal. Naj bo ta tvoja perva prenagla obsodba tudi tvoja poslednja. Povračuj to svoje pervo hudo delo, ako ga ravno nisi sam kriv, z mnozimi dobrimi in žlahtnimi deli. To je narbolje, kar še storiti moreš. Žalovati in se tožiti dalje ne pomaga. In po takim se vunder spomni, de je nebo. Tam boš svojo Genovefo zopet vidil. Tam boš njeno nedolžnost in zvestobo spoznal. Tam boš tudi svojiga sinu, kteriga na zemlji nikoli nisi vidil, v pervič vidil. Tam naju ne bodo več hudobni ljudje razločili.« 
»Moj čas na zemlji je kratek. Svojo poslednjo dolžnost sim spolnila in ti svojo nedolžnost skazala. Zahvalim te tudi še za vso ljubezen, ktero si mi v boljih dnevih skazoval. Ljubezin do tebe vzamem seboj v grob.« 
»Skerbi za moje dobre starše. Bodi jim dober sin. Tolaži jih v njihovi žalosti. Oh, jes jim ne morem več pisati, zakaj moja ura je blizo. Pa povej jim, de njih Genovefa ni bila hudodelnica, de sim brez krivice umerla, de sim jih še v smertni uri pomnila, in de jih za vse, kar so mi storili, serčno zahvalim.« 
»Gola, uboziga, oslepljeniga norca, ne umori v svoji jezi. Odpusti mu, kakor mu jes odpustim. Ali slišiš? Prosim te! Nikakoršniga sovraštva nečem s seboj v večnost nesti in zavoljo mene nima ne kapljica kervi teči.« 
»Tudi tistih, ki mi bodo glavo odbili, ne čerti, ker so me brez svoje krivice umorili, temuč njim in njihovim dobrote skazuj. Zakaj oni so nedolžni in gotovo to neradi storijo.« 
»Dobri, po nedolžnim umorjeni Drakon je bil tvoj naj bolj pošten služabnik. Skerbi za njegovo zapušeno vdovo in bodi oče njegovim sirotkam. To si mu dolžan, zakaj njegova vdanost do tebe je bila tako rekoč, uzrok njegove smerti. Za tebe je umerl. Tudi ne pozabi ga očitno nekrivičniga razglasiti. Dobro deklico, ki ti bo to pismo podala, obdaruj. Ona sama mi je bila zvesta, kjer je bilo vse zoper mene ali kjer si, bolj reči, zavolj strahu pred Golam nihče ni upal, za-me skerbeti.« 
»Svojim podložnim bodi mili gospodar. Ne obkladaj jih s prevelikimi davki. Skerbi de bodo pravično gosposko, vredne duhovne in umetne vraže (Aerzte) imeli. Poslušaj vsaciga, ki se ima pritožiti ali kako silo skazati. Zlasti ubogim milodarin bodi. Oh, mislila sim, de bodem mati tvojim podložnim. Bodi jim ti zdaj; dvojno dolžnost imaš, jim oče biti.« 
»In zdaj ti poslednjič rečem: Z Bogam! O, ne žaluj saj presilno zavolj mene, dragi mož! Sej rada umerjem, zakaj kratko in polno nadlog je to življenje, in če sim ravno grešnica, vunder v vsih rečeh, kterih me je Golo obdolžil, nedolžna umerjem, kakor moj Odrešenik. On bo moji duši milostljiv! Še enkrat: Z Bogam! in moli za mojo pokojno dušo. S spravljenim, milostnim sercam se ločim in še v smerti sim — tvoja zvesta žena Genovefa.« 
To pismo je v kopeli solza pisala. Tinta in solze so se v njem tako zalivale, de se je komaj brati dalo. Deklici ga je podala rekoč: 
»To pismo hrani kakor drago blago in ne pokaži ga nobenimu človeku. In kadar se moj mož iz vojske verne, ga mu izroči.« In svojo biserno vervico (Perlenschnur) je zdaj Genovefa z vrata snela in rekla: »Te bisere imaš, ljubo dete, plačilo za svoje zveste, somilostljive solze. Moja neveška lepotija so bili in skoraj od tistiga časa, kar sim jih z rok svojiga gospoda prejela, so bili okrog mojiga vratu. Tvoja neveška lepotija imajo zdaj biti. Več ko jezero goldinarjev veljajo. Ne zanesi se pa zdaj, ker si bogata, na posvetne reči. Misli, de je tvoja grofinja te bisere na tistim vratu nosila, kteriga bo zdaj kmalo meč presekal. Uči se od mene, de se tudi na narbolji ljudi ni zanesti. Oh, nikoli nisim mislila, de mi bo sam tisti, ki mi je te bisere v lepotijo dal, vrat odsekati ukazal. Zaupaj tedaj v Boga samiga. Zdaj pa pojdi in živi pobožno (brumno) in dobro. Jes moram sdaj serce k Bogu povzdigniti in se k večnosti pripraviti. Z Bogam!« 
Sedmo poglavje. 
Genovefa v smert peljana. 
Komaj je deklica odšla, kar železne vrata od ječe zaškripljejo, se s hropotam odprejo in dva moža v oklepih notri stopita. Eden nju je gorečo baklo v rokah deržal in drugi je velik, gol meč pod pazdiho imel. Genovefa je ravno z otrokam na rokah na tleh kleče molila. Moža sta jo pri svitu bakle klečati vidila. »Vstani Genovefa,« — je rekel tisti, ki je meč nosil in ki ji je imel glavo odsekati, z nizkim glasam. »Vzemi svoje dete in idi z nama.« Genovefa je rekla: »Bog, bodi mi milostljiv, — v Tvojih rokah sim!« Vstane in za njima se opoteka. — Pot je peljala dalječ pod zemljo in skoraj je ni konca bilo. Mož z baklo je šel naprej, drugi z mečem pa za-njo in velik kodrast pes jih je spremljal. Čez dolgo so prišli do velikih železnih vrat. Tu je mož, ki je šel naprej, ključ v ključavnico vtaknil, in baklo vgasnil. Vrata so se odperle, in pod milim nebam, blizo veliciga gojzda so bili. Jasna jesenska noč je bila. Nebo je bilo polno zvezd. Mesec je imel ravno zaiti. Merzel veter je vlekel. Noben mož ni govoril ne besede. Dalječ sta Genovefo peljala, dalječ v gojzd. Zdaj sta prišla na velik prostor, ki je bil krog in krog s velicimi, černimi hvojami, sivim berstjem in s treptajočimi jagnjedmi obdan. Tukaj je mož z mečem rekel: »Zdaj obstoj Genovefa in poklekni.« Genovefa je pokleknila. »Zdaj daj svoje dete in ti, Hajnec, ji med tem oči zaveži,« je djal dalje, in dete za ročice primši, je vzdignil meč. Pa Genovefa je svoje dete terdo z rokama oklenila, v nebo pogledala ter glasno zavpila: »O Bog! jes naj umerjem, le moje dete mi reši.« 
»Ne delaj marnj,« je djal zarašeni mož. »Kar mora biti, mora biti! Daj ga sim!« 
Pa Genovefa je jokaje in zdihaje dalje govorila: »O ljuba moža! Ali moreta to ubogo, nedolžno dete umoriti? Kaj se je pa pregrešilo? Koga je razžalilo? Umorita mene, sej rada umerjem! Glejta tu moj goli vrat! Le moje drago dete pustita živo! Nesita ga mojim staršem! In če tega ne smeta, pustita mi, ne zavolj mene, temuč zavolj otroka življenje. Sej bi rada tega gojzda celo svoje življenje ne zapustila in nikoli več med ljudi ne prišla! O glejta, jes vajna gospa in grofinja, pred vama klečim in proseč vajne kolena objemam. Ako sim vaju le kdaj razžalila, umorita me! Ako sim se kaj pregrešila, umorita me! Pa sej vesta, de sim nekrivična. O gotovo se bota še kasala, če zdaj mojih solza ne čislata. Usmilita se me, in Bog se bo tudi vaju usmilil. Ne dajta se od časniga plačila v hudobne dela zapeljati, zakaj njih plačilo je večno. Bojita se saj Boga bolj, kakor ljudi. Ali hočeta morde res tega Gola bolj čislati, kakor Boga? Ne prelivajte saj nedolžne kervi; zakaj nedolžna kri kliče v nebo za maševanje, in morivec ne najde nikjer več miru.« 
»Jes nič ne storim« je rekel mož z mečem, »kakor kar mi je vkazano. Če je prav ali ne, naj Gola in grofa zadene.« 
Pa Genovefa ni nehala prositi in moliti: »O poglejta zaj na nebo,« je rekla: »Ali vidita gori luno! Glejta, za hvoje se skriva, kakor de bi najniga namenjenja ne mogla gledati! Poglejta saj, kako kervava zahaja. O kolikorkrat jo bota v prihodnje zahajati vidila, bo vaju nedolžne kervi tožila. In če bo tudi visoko na nebu stala, in vsim ljudem jasno in čisto sijala, se bo vunder vama kervavo-rudeča zdela! O poslušajta zaj, poslušajta — veter vije! Ali ne slišita, kako grozno drevesa šume in kako glasno se vse listje trese. Vsa narava (natura) se nad moritvijo nedolžnosti stresa. V prihodnje bo vaju vsak šumeč list ostrašil. Ali vidita gori zvezde! Kakor z jezero očmi gleda nebo na vaju! Ali moreta pod milim nebam tako hudobijo storiti. Zmislita, gori nad zvezdami je Bog, pred kteriga sodbo bodeta nekdaj mogla stati!« 
»O, Ti oče vdov in sirot v nebesih, omeči serca teh mož, ki imata tudi žene in otroke, in poveži jima roke, de ubozi materi in jokajočimu otroku prizaneseta in si tega velikiga kervaviga dolga na glavo ne nakopljeta.« 
Un mož, ki je dosle molčal, si je solze obrisal in rekel drugimu: »Ti Kunec, meni se serce terga! Naj živi. Če hočeš kri prelivati, suni svoj meč raji v Golove persi. On je kriv — ona pa v celim svojim življenju nič inaciga ni delala, ko dobro. Spomni se vunder svoje poslednje bolezni; koliko dobriga ti je takrat storila.« 
»Umreti mora,« je rekel Kunec. »Tu nič ne pomaga, ljubi moj Hajnec! Tudi meni, pri moji ubogi duši, težko de, jo umoriti. Pa če jo živo pustiva morava oba umreti. Nji pa vunder to nič ne pomaga. Golo jo bo vunder še vedel stakniti. Razun tega mu morava pa tudi še njene oči prinesti v znaminje, de sva jo umorila.« 
»Življenje ji vunder hočeva pustiti!« je rekel Hajnec. »Saj lahko tako storiva, rečeva ji, de ne bodeva izdana, de nama mora priseči, za zmiraj v tem gojzdu ostati; Golu pa poneseva oči tvojiga psa. Obljubim, huda vest mu ne bode pripustila, jih bolj na tanko pogledati, de bi zvijačo spoznal. Pa, jeli, težko ti de, svojiga psa umoriti. Pomisli le, Kunec! ali bi ti ne imela naša ljuba grofinja in naš mladi grof, ali bi ti ne imela ta nesrečna mati in njeno nedolžno dete dražeji biti, Bog mi odpusti moje grehe, kakor tvoj pes? Kunec, ne bodi vunder tako neusmiljen ne!« 
»Saj nisim,« je rekel Kunec. »Bog ve, de mi še nikoli noben opravek ni bil tako težak. Pa Golo bo divjal, če —« 
»De bi te tvojiga Gola —« je rekel Hajnec. »Nedolžnosti življenje pustiti, je gotovo kaj dobriga. In možu se ne spodobi, se pri dobrim delu bati, temuč tudi kaj upati mora. Če si ravno zdaj kaj zoperniga napraviva, kaj pa de? Danas ali jutro nama zna vunder le dobro tekniti!« 
Terdi mož je tedaj rekel: »Naj si bo! Skusiti hočeva.« — Koj je zdaj Genovefi strašno prisego preizgovarjal, de se ne bode vse svoje dni iz te pušave premaknila, in vsako besedo je mogla za njim izgovoriti. Tudi Hajnec mu je mogel na njegov meč priseči, de ne bo nobenimu ne besedice od tega povedal in je tudi ne v pušavi obiskoval. Kunec jo je zdaj peljal s svojim tovaršem, de bi se mu zlo nič ne bilo bati, še več milj dalječ čez gore in doline v najstrašneji kraj pušave, kjer še nikoli ni človeška noga hodila, in tam je od slabosti omedlela in pod hvojevo drevo padla. Moža sta jo pustila ležati, in gresta svojo pot. Le eden se je še s solznimi očmi ozerl ter djal: »Bog se je usmili, in skerbi za-njo in njeno ubogo dete! Če bi ne bil bolj usmiljen, kakor ljudje, bi ne bilo prav.« 
Ko sta v grad nazaj prišla, je Golo kakor v obupu v svoji sobi sedel z na roko naslonjeno glavo. »Tukaj vam oči prineseva!« je rekel Kunec, ki je pri vratih obstal in mu pasje oči na stegnjeni roki kazal. — »Nečem jih viditi!« je Golo strašno zarjul, in kviško skočil ter po meč segel. »In če mi še eden le enkrat ime nesrečnice imenuje, zderem svoj meč in ga prebodem. Koj se mi spred oči poberita, in nikoli več se mi ne prikažita! — To je vunder čudno,« je djal po tem sam pri sebi — »poprej se mi je maševanje nad Genovefo tako sladko zdelo, in zdaj mi je tako britko, de bi rad perst svoje roke dal, ko bi storjeno delo nestorjeno storiti mogel! Oh! kdor po svoji strasti ravna, se vunder le golufa.« 
Osmo poglavje. 
Košuta reši Genovefo in njeno dete od lakote in smerti. 
Genovefa je dolgo v omedlevici pod hvojami ležala. Čez dolgo se je zbrihtala in vidila, de je sama z otrokam v gojzdu. Nebo se je med tem z oblaki prevleklo. Luna je bila že davno zašla. Prav tamno je bilo. Strašen vihar je po drevju bučal. V duplu je sova vekala, in blizo nje je volk tulil. Groze in strahu se je tresla. »O Bog, o Bog!« je klicala »kakšina groza me sprehaja! Pa sej si Ti tudi tukaj pri meni, pred Teboj je noč svitla. Ti me vidiš! Kjer nobeniga človeka ni, tam si Ti. Ti jih nikoli ne zapustiš, ki v Te zaupajo. Ti si mene in moje dete — neskončno bodi za to zahvaljen, — iz človeških rok rešil. Ti ne bodeš pripustil, de bi med divjimi zverinami poginila. V Te hočem zaupati in se ničesar ne bati!« 
Ostala je tudi tako z otrokam v naročju pod drevesam in roke nad svojimi koleni sklene, z milimi solzami v nebo pogleda in čaka, de se dan zazori. Pa novo terpljenje ji prinese. Gerdo, megleno jutro je bilo v jeseni. Vsa okoljšina je bila pusta, divja in strašna pogledati, nikjer nič ko gole skale, černe hvoje, ternje in brinje. Jutrajni zrak je bil silno merzel in poslednjič je jelo še zlo dežvati in mesti. Genovefa se je od mraza tresla in njeno ljubo dete se je jelo od mraza, mokrote in lakote jokati. Povsodi okrog je gledala po kakim votlim drevesu ali po kaki peči (votli skali) kamor bi se bila stisnila, in divjiga sadja si je za živež iskala. Pa nikjer ni bilo susiga prostora, nikjer na malo še z listjem pokritih germičkih ni ne jagodica visela. Zdaj je s svojimi mehkimi persti iz terde, zmerle zemlje nekoliko koreninic izkopala in njena kri je sneg orudečila! Te koreninice je zvečila in svojim sinu dajala. 
Na to gre, desiravno vsa trudna in zdelana, s svojim otrokam naročji v snegu in dežju po strašni pušavi dalje, brez de bi bila vedila kam. Ko je zopet čez skalo prilezla, zagleda zdolej med stermimi skalami majhno, vozko dolinico s travo. Doli je splezala. V neki skali, ki je bila z gostimi hvojami obrašena, je zagledala pod čez-njo visečimi vejami majhno luknico, kakor vralica. Skozi te se je prišlo v votlino, ki je bila dosti prostorna, de bi v sili dve ali tri osebe v nji stanovale. Ne dalječ od nje je vir, čist kakor kristal, iz skale zviral. Nekakšno bučje šavje se je skale ovijalo. Njegovo perje pa je bilo velo, in pol zognjito sadje je po tleh ležalo in ni ga bilo vžiti. Genovefa je šla s svojim otrokam v votlino. Tukaj je bila pred dežjem in vetram varna. Pa še zmiraj se je od mraza tresla. Poldan je zdaj bilo. Glad jo je strašno naganjal in tudi dete je jelo zopet lačno jokati in vpiti. V votlini poklekne in dete pred se na tla položivši skozi vratica votline proti nebu pogleda, roke stegne ter moli: »O Ti dobrotljivi Oče nebeški, poglej, sim doli na jokajočo mater in na njeno koperneče dete! Saj Ti v najhujšim vremenu tudi krokarje preživiš, ki tu nad visokim skalovjem letajo. Ti tudi červičkov ne pozabiš, ki tukaj po skalnati steni lazijo, in jim daš tudi po zimi mervico zeleniga mahu najti. Ti znaš tudi mene in moje dete v tej pušavi prehraniti in tudi iz kamnja kruha narediti. Nak! Oče, Ti naju ne moreš, naju nečeš tukaj poginiti pustiti! Ti si nama ravno zdaj prebivališe najti dal. Ti boš tudi za jed skerbel!« 
In glej, ko bi se bilo blisknilo, so se oblaki razdelili in solnce je prijetno in gorko zasijalo. Nekaj je v na zemlji ležečimu listju šumelo in zdaj je košuta pred votlino stala. Ker je še nikoli ljudje niso preganjali, ni bilo zlo nič plašna. V votlino je prišla, kjer je navadno stanovala, brez strahu in proti Genovefi obernjena je obstala. Genovefa se je je v začetku vstrašila, s časam pa je bila serčneji in jo je božala. Zver se te prijaznosti ni občutljiva zdela. Zdaj se je Genovefa zmislila, sebe in svoje dete z mlekam te zveri rediti. »O Bog! koga primora sila ubogo mater,« je rekla in je pustila dete košuto sisati. Zver, kteri je bil volk mladiča raztergal, in ktero je obilno mleko tišalo, je rada deržala. Genovefa je po tem dete, ki je omolčalo in spati hotlo, v nektere svojih oblačil zavila in v kot votline položila, kjer je prav pripraven prostor bil. 
Ko je Genovefa svoje dete opravila, se je še le na-se zmislila. Zopet je šla iz votline okrog ležeče buče nabirat in zlomivši vsako v dva enaka kosa jih je osnažila in v viru do čistiga sprala. Ko se je vernila, je zver v votlini ležala. Genovefa je nektere opresne zeliša ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Zver vstane, ji jih z roke vzame in ji po tem, kakor de bi ji svojo hvaležnost pokazati hotla, roko liže, Genovefa pozkusi zver mlesti. Zver rada derži in Genovefa več bučnih kosov z mlekam napolni. Po tem na kolena pade, in pol rumene buče čistiga, mlačniga mleka z obema rokama proti nebu povzdignivši je jokaje molila: »O moj Bog! vzemi moje solze v hvalo za ta tvoj dobrotni dar. Res je, tvoj dar je to mleko; Ti si dal, de se mi je sred te skale vir življenja pokazal, Ti si naklonil, de je morde kaka ptičica bučne peške v to pušavo zanesla, de imam posodo, kamor tvoj dar spravim. Ti si me v to votlino peljal, v stanovavnico te dobre zveri! Zdaj ni sila, ne meni ne mojimu otroku skoperneti. Zdaj smem merzle, puste zime s terdnim zaupanjem v Te mirna in potolažena pričakovati!« 
Pila je, in solze hvaležnosti so ji v mleko kapljale. »O kako sladka pijača!« je rekla. »Tako dobra se mi še v vsim mojim življenju ni nobena jed zdela. O Bog! kako malo sim pri obilni mizi svojih staršev Tvoje dari čislati znala. O, odpusti mi, de se ti bolj ne zahvalim, odpusti, de nisim ubogim več dobriga storila! Oh nikoli nisim skusila, kako težko lakot de! O koliko ubozih bi bila lahko z majhnimi troški do sitiga pokrepčala!« 
Ko se je bila z mlekam prav dobro pokrepčala in Boga še enkrat za-nj zahvalila, je šla iz votline si ob skalah in starih drevesih mehkiga, susiga mahu nabrat in več pripasov (birtahov) si ga je nabrala, in v votlini sebi in svojimu otroku mehko posteljo napravila. Po tem je terdne, košate hvojeve veje, ki so nad vratmi votline visele, še nižeji pripognila, de bi votlino še bolj vetrovam zadelala. Pod hvojo je majhno, suho, lepo, z mehkim, belim, rumenim in zelenim maham porašeno paličico našla. V dva neenaka dela jo je prelomila in s šibkimi hvojevimi šibinami je tako manjši del na večiga privezala, de je bil križ, kteriga je na naj lepši kraj votline postavila. Ko je vse dokončala, se je trudna v votlini usedla. Hvojove veje, ktere so vratica kako černozeleno zagrinjalo zakrivale, so prijetno tamoto po votlini delale in od košutniga hlapenja je bila tudi še votlina ljubo zogreta. Ko je Genovefa tako sedela, se ji je, ko bi bil trenil, lahko in dobro pri sercu storilo. Serčno je Boga zahvalila, de jo je iz tamne jezne rešil in de ji je pred Golam varno prebivališe pripravil. Res de spomnila se je, de bode tudi tu veliko terpljenja imela: pa na križ je pogledala ter molila: 
»O moj božji odrešenik, ki si iz ljubezni do mene na križu umerl, to Tvoje znamnje mi ima vedno pred očmi stati. Vedno me ima tvojiga uka opominjati. S teboj čem zdaj pušavno življenje v tej pušavi živeti začeti. Moje terpljenje je tudi moj križ. Po tvojim izgledu ga čem poterpežljivo zadeti in vedno moliti: »Oče! Tvoja volja naj se izide in ne moja! Sej bo tudi kdaj minulo, in čas bo pretekel, de bom s teboj reči mogla: »Dokončano je!« 
Po taki molitvi so se ji, čez dolgo v pervič v sladkim spanju oči zaperle. Njeno dete je pri njenim serzu ležalo in zvesta košuta, ktera je odslej več ni zapustila, je pri njenih nogah ležala. 
Deveto poglavje. 
Genovefe samotno življenje v pušavi. 
Genovefa je odslej v pušavi kakor prava pušavnica živela. Zima je minula, leto je prišlo, ki se je zopet zimi vmaknilo, in tako je šlo dalje, brez de bi se bilo kaj posebniga zgodilo. 
Kadar je po leti kakiga vročiga dne popoldan tako med nemimi (mutastimi) skalami in drevesi sedela in nič ni slišala, kakor krokanje krokarjev ali kluvanje kakiga berlesa; kadar je v grozovitnih jesenskih nočeh merzla luna visoko pod obnebjem plavala in v samotno skalovito dolino sijala; kadar je po zimi iz votline čez neizmerno odejo snega gledala, kjer se je le kaka sled divjih zverin znala: je prav serčno hrepenela zopet obličje svojih staršev, svojiga moža ali le kakiga človeka viditi. »O kako srečni so vunder ljudje — je dostikrat zdihovala — ki v družbi živijo in svoje nadloge in veselje vzajemno prenašajo! In kako neumni so, de te sladke sreče dostikrat zlo nič ne čislajo in si mnogokrat svoje življenje ogrenljujejo.« Po tem se je pa vsaki čas zbrihtala, ter djala: »O Bog, sreča, de moram s tabo hoditi, je vunder le neskončno slajši, od hoje z ljudmi! ako smo ravno dalječ od ljudi, si vunder Ti blizo nas — v prazni pušavi in v tihi polnoči! Kako velika je ta sreča, de moremo s tabo govoriti, Ti serčni dušni prijatel!« Tako se je navadila zmiraj z Bogam hoditi in v sercu z njim govoriti, de so ji v tazih prijaznih, priljudnih pogovorih ure kakor migljeji pretekle. 
Ako ji je kopanje korenin in pobiranje divjiga sadja ravno veliko dela uzrokovalo, je mogla vunder marsiktero uro brez vsiga opravka presedeti. Večkrat je rekla: »Oh, de bi le igle in kaj preje imela, kako prijetno bi mi pač marsiktera ura pretekla, kako čedno bi hotla sebe in svoje dete oblačiti! Ljudje večkrat čez delo mermrajo, pa brez dela je življelje žalostno in dolgočasno in naj težji delo je sladko memo postopanja.« 
Večkrat je po kakih lepih bukvah hrepenela. »Marsiktero uro — je rekla — bi lepo in polno podučenja imela! Pa, Tvoje dela, o Bog, okrog mene so tudi bukve, ktere si sam pisal.« Začela je zdaj božje dela bolj pazljivo premišIjevati, kakor jih je doslej v svojim življenju premišljevala in naj majnši cvetlica, kebriček ali polžek so jo, ker je sled božje modrosti in dobrotnosti v njih vidila, neizrečeno razveseljevali. 
Zlo veselilo in tolažilo jo je, de je Jezus toliko svojih naj lepših prilik iz tazih reči jemal, ktere so jo tudi v pušavi obdajale. Kadar je solnce v pomladi zopet tako ljubo in prijazno v votlino sijalo, je z veliko radostjo djala: »Ti ljubi Bog! Tvoje solnce mi je lepa podoba Tvoje prijaznosti in očetne ljubezni. Zakaj Jezus, Tvoj sin, sam pravi: »Oče nebeški pusti svoje solnce sijati dobrim in hudobnim.« Moja ljubezen do ljudi ima tedaj biti Tvojimu solncu enaka. Tudi svojim neprijatlam bi rada dobro storila, de bi le mogla.« Kadar je za ohranjenje svojiga živIjenja skerbela, in kadar ji je žalost serce razjedala, in če je po tem kakiga lepiga jutra prijetno petje ptičev slišala, je rekla: »Tako ste vesele in brezskerbne, male radostne stvarice, in tako radostno pojete! Ali bi se ne imela tudi jes radovati in peti kakor vi? Sej Jezus sam tako hoče: »Poglejte le ptičev pod nebam. Ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v skedne, in vaš oče nebeški jih vunder le preživi. Ali niste vi več, kakor oni? Ja moj Bog! Ti me bolj ljubiš, kakor vse te ptiče. Tudi bi imela bolj vesela biti, kakor oni vsi in ne skerbeti, ako se ravno zdaj za me nobeno serno ne seje, nobena bilka ne žanje in noben snop več v skeden ne spravlja.« Če je cvetlice, ktere so ji malo dolinico z mnogimi barvami lepšale, pregledovala, je rekla: »Tudi ve ste mi prijazni poroki, in ljubeznjive oznanovavke božje ljubezni do mene. Tudi take cvetlice je Jezus pokazal, rekoč: »Premišljevajte cvetlice polja! Ne delajo in ne predejo, pa vunder vam rečem: tudi Salomon v vsim svojim veličastvu ni bil tako lepo oblečen, kakor ena izmed njih. Če tedaj Bog travo na polju tako lepo oblači, ali ne bo vas še bolj, vi maloverniki? Nič več nečem maloverna in nič več neserčna biti, in ako ravno zdaj ne morem ne presti in ne šivati, vunder nečem za svojo obleko v prihodnje preveč skerbeti.« Po leti, kadar je v njeni dolinici solnce pripekvalo in ona žejna k svojimu viru prišla, merzle vode zajela in pila, je mnogokrat rekla: »Kar je ta vir mojim suhim ustnicam, to je Tvoj uk, Tvoj duh, o Gospod! moji duši.« Saj si sam rekel: »Kdor je žejin, pridi k meni in pij. Voda, ki mu jo jes podam, mu bo vir, ki v večno življenje teče.« »Samo ta notranji vir življenja me s tolažbo pokrepčuje, in me z veseljem napaja, zdaj ko sim ob vso tolažbo od sveta in ko mi je vse veselje prihodnjiga življenja vzeto.« — Dostikrat, kadar je strašno pečovje, ki je njeno dolino obdajalo in še veke v viharju in hudi uri nepremakljivo stalo, spremišljevala, se je Jezusovih besed spomnila: »Kdor mojo besedo posluša, in po nji živi, tega modrimu možu priličim, ki je svojo hišo na skalo zidal.« — Po tvoji besedi hočem, — je rekla po tem, — svoje zveličanje zidati in terdno ko na skali bo stalo. »Še ternje in osat ji je bilo polno podučenja.« Ko bi se z vas, ve ternjeve zeliša, grojzdje in drugo žlahtno sadje tergati dalo, — je rekla — bi mi bilo res prav ljubo, in bi se mi tu v pušavi prav prileglo. Pa pri tem obstane, kar je Jezus rekel: »S ternja se ne da grojzdje in z osata ne fige nabirati. Vsako dobro drevo obrodi dobro, zanikerno pa zanikerno sadje.« Dobro drevo čem tedaj biti in dobro delati, kolikor mi je mogoče. Nikoli nečem biti ternju in osatu enaka, ki le bode in nič ali pa zanikerno sadje rodi. Tako so ji bile solnce, ptice, cvetlice, vir, skale, ternje in osat čiste znamnja, ki so jo Jezusovih besed opominjale in ji dovolj misliti dajale. 
Ljubši od pomladanskiga solnca, bolj vesel, kot pomlad z njenimi cvetlicami in pticami, bolj poln podučenja od vsiga, kar je v pušavi viditi mogla, ji je bil pogled njeniga otroka. Vsak jasen dan ga je iz votline pod lepo jasno nebo nesla. Kadar se je med tem, ko se je košuta nekoliko od nje pasla, z otrokam na rokah pred votlino sprehajala in z njim, ako ravno še ni nič od tega umel, prav prijazno menila; kadar je otrok svoje ročice za njo stegal in se ji smehljal, se ji je zdelo, kakor de bi ji to smehljanje vso pušavo olepšavalo in kakor de bi vse okrog pozlačeno bilo. Dostikrat je na mestu, kjer je stala, pokleknila, dete na serce pritisnila, z milim, sladkim smehljanjem materske ljubezni na-nj gledala ter djala: »O Bog, kako Te čem zahvaliti, de si mi še to dete pustil! koliko veselje, koliko radost, kakšno vsakdanje opravilo mi dela v tem divjim zapušenim kraju! O poglej tudi Ti, oče nebeški, blagosloveč to dete in daj, de bo tudi dalje rastlo in bolje prihajalo! — Kako jasno in veselo gleda« — je dalje rekla — »kako čisto je to čelo in ljubeznjive lica brez vsih strasti, kako neskerbno mi tukaj na sercu počiva! O pač resnično je govoril odrešenik: »Ako nisle kakor otroci ne bodete prišli v nebeško kraljestvo. O, de bi tako vsi ljudje prostovoljni in z dobrim prevdarkam brez napuha, zavisti, čertenja in inih (druzih) hudih strasti bili, kakor je to dete še v svoji nedolžnosti in v serčni nevednosti; gotovo bi nebeško kraljestvo v svojih sercih imeli; tako veselo bi na svetu živeli, kakor dete na maternih persih; tako zadovoljno in srečno bi, tako rekoč, na očetovim sercu božjim počivali.« 
Mnogokrat se ji je živa želja vnela, še kdaj kako cerkev obiskati. »Kakšna sreča je to, je rekla, če jezera ljudi pred Bogam klečijo, božjo besedo poslušajo, ali če se hvalna pesem verne množice pobožno proti nebu vzdiguje! O, ko bi le zopet kako zvonjenje slišala, mislim, de bi se mi serce oddahnilo. Pa vunder — je rekla dalje, — sej je cela natura, nebo nad menoj in zemlja okrog mene tudi Tvoj tempelj, o Bog, in serce, ki v samotni pušavi bije, je tudi Tvoj altar. Ta skalovita dolina naj bode tedaj tudi tempelj Tebi posvečen in moje serce naj Ti bode altar!« —Tudi ni bilo ne drevesa ne skale, kjer bi ne bila molila ali klečala, in če ji zima ni pripustila iz votline iti, je marsiktero uro pred malim križem v svoji votlini na terdim kamnu klečala, ki je iz skale molel in ji pručica bil. 
Deseto poglavje. 
Genovefe materska radost v pušavi. 
Kakor v časi med zeliši in ternjem v pušavi krasna, rudeča cvetlica zraste, tako je zdaj Genovefi v sredi njene tihe samote naj lepši, priljudno veselje zvesti jelo. Boleslav, njeni ljubi otrok, je med tem prav odrastel in je bil zdaj prav ljubeznjiv fantič, ki je že hoditi jel. V pikasto kožico mlade serne, od ktere je v gojzdu lesjaka odpodila, ga je oblekla. Če ravno fantič ni druziga, ko zeliša in korenine, mleko in voda vžival, je vunder tako popoln in cveteč bil, kakor življenje. Zdaj se je pamet v ljubim fantiču zbudila; jel je se samiga sebe zvedovati, reči krog sebe razločevati, besede umevati in izgovarjati. 
Genovefa, ki že tako dolgo ni besede iz človeških ust slišala, je serčno veselje občutila, ko je perve razumljive glasove od fantiča slišala; še veči veselje je pa čutila, ko je sladko ime »mati« pervi krat lepo in umljivo izgovoril. To je bilo v začetku zime. Pogovarjala se je zdaj v svoji tamni votlini po več ur iz njim; ga je vse, kar se je v votlini in mali dolinici vidilo, od solnca do kremenčka, od hvojeviga drevesa do mahu imenovati učila, in kmalo se je mogla z njem po malim pogovarjati. Pervi žarki se unemajoče pameti, perve iskrice proste ljubesni, ktero je pri njem spazila, so jo neizrečeno veselile, in vsak dan ji je obilniši in množeji materske radosti prinesel. V sredi zime ji je tako rekoč lepa pomlad cvesti začela. 
Proti koncu zime je fantiček zbolel in dolgo ni mogel votline zapustiti. Pa kmalo po pervih dnevih pomladi je že ozdravel in se je zopet lepo kakor roža rascvetal. Nekiga lepiga pomladanskiga jutra ga je Genovefa vzela za roko in peljala ga je v pervič zopet iz tamne votline v prosto in cvetečo dolinico. Lepota vse pomladi, ktero je zdaj fantiček v dnevih boljši pameti ob enim previdil, ga je prav poprijela. Ves ostermen je postal, vse z velikimi očmi pogledajoč in rekel je: »Mati, kaj je to? saj je vse drugač, kakor je bilo poprej; vse je lepši! Ta dolina je bila vsa s snegam pobeljena, zdaj je pa tako lepo zelena, de so hvoje memo nje le černe. In germovje in drevesa, ki so poprej suhe in brez listja stale, in le tu ali tam kak rumen list imele, so zdaj polne, polne tanciga, svitlozeleniga listja. In kako zdaj solnce ljubo in toplo sije, in kako je nebo lepo višnjeno. In le poglejte tu na tla, kakšne lepe, majhne ljube reči so tu, o poglejte, no, kako lepo rumene, višnjeve in bele!« 
»To so cvetke, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Glej tukaj jih nekoliko tebi nabiram. Te tukaj so marjetice, in zvončiki! Glej, kako so znotraj lepo rumene in kako lepo so končki belih krilic krog in krog rudeči! Te rumene tukaj dobro poduhaj! Ta višnjeva tu je vijolica. Ta še prijetniši duši. Na, tu jih imaš; vse so tvoje! — in še si jih natergaj, kolikor jih moreš.« Toliko si jih naterga, de jih s svojima majhnima rokama ni mogel objeti. 
Genovefa ga je po tem na kraj doline k zelenimu germu peljala. »Zdaj poslušaj« je rekla, »Ali kaj slišiš?« — Fantiček je zdaj pervič v svojim življenju stoglasno petje ptičev slišal, ki so tukaj nepreganjani od neusmiljenih rok v neizštetih množicah gnjezdili. »Oj — je rekel — kaj pa tako prijetno poje? Na vsakim drevescu in germiču stoteri sladki glasovi pojejo. Viditi čem vunder, kaj je to! Pojdite!« 
Genovefa se je na z maham porašeno skalo vsedla v senco dveh mladih bukovih dreves, vsa me fantička v naročje in je, kar je tudi pozimi in v začetku pomladi večkrat storila, nekoliko nabranih sern od divjiga drevja na tla natresla, de bi ptice vabila. Mnogo ptic je prišlo — prijazni šinkovec, zelenkasti zisek, ptički z lepo rudečo glavo in persmi, pisani štigljic, in urno so serna pobirali. »Glej,« je rekla, »ti ptički tako lepo pojejo.« 
Fantiček je od veselja poskakoval. »Oj ljube, ljube, lepe stvarice!« — je rekel. »Ve tako lepo pojete? Ve še lepši znate kakor krokarji, ki celo zimo v časih tako žalostno stradajo, in tudi bolj lepe ste kakor oni. Pa povejte mi le, mati!« je zopet začel, »kako pa je to, de je zdaj vse tako lepo? Od kod pa pridejo vse te lepe reči? Sej vi niste mogli te dolinice tako olepšati, ta čas, ko sim bil jes bolan. Sej ste bili vedno pri meni v votlini in tako umetni gotovo tudi niste.« 
»Ljubo dete,« je odgovorila Genovefa, »povedala sim ti še, de imam tako dobriga očeta v nebesih, ljubiga Boga, ki je solnce, luno, in zvezde naredil. Glej, on je tudi vse to naredil, de bi prav veliko veselja imeli.« — »O ljubi, dobrotljivi Bog!« je rekel fantiček; »ta je pač prav dober in umeten!« in Genovefa se je smehIjala zavoljo te nedolžne prostosti. »Pač je res, je djala sama pri sebi in ga objela in kušnila,« de bi te marsikter otrok, ki je stariši ko ti, neumniga imenoval in se ti smejal. Pa le za to, ker pozabi, de je sam nekadaj tako govoril, in ki je, kakor vsi ljudje, s časam k spoznanju prišel. 
Drugi dan jo je fantiček zjutraj, zarano zbudil in rekel je: »O mati! vstanite no in pojdite z mano! Viditi hočeva, kaj je ljubi Bog zopet lepiga naredil.« Genovefa se mu je prijazno nasmejala in na zeleno tratico med skalovje ga pelje, kamor je solnce prav toplo sijalo, kjer je vse poprej dozorilo in kjer je še undan cvetje od jagod vidila. Pa res so bile nektere jagode že zrele in bolj rudeče, kakor škerlat. »Ali so to tudi cvetlice?« je vprašal fant. »Nak,« je rekla Genovefa, »to so rudeče jagode.« Počepnila je in nekoliko naj lepših naterga in pravi: »Le sini zdaj in pokusi eno!« Fantiček jih je jedel in roko na persi pertisnil, ter rekel: »O te so dobre! Ali si jih smem več nabrati?« — »O le!« je rekla Genovefa »pa le tazih, ki so lepo rudeče.« — Urno je roko stegnil ter nabiral in jedel. »O kako je pač dobrotljiv ljubi Bog« je rekel, de nam tako dobre reči daje! — »No« je rekla Genovefa, »zahvali se mu vunder tudi!« Fantiček je s svitlimi očmi v lepo višnjevo nebo pogledal, svojo ročico kušnil in kušljej proti nebu pihnil in zavpil, kolikor je mogel: »Ljubi Bog! zahvalim te za jagode!« Po tem je rekel. Svoji materi: »Ali je to tudi ljubi Bog slišal?« Genovefa ga je k sebi pritisnila ter smehljaje rekla: »Kaj pa de! Pač bi bil tudi tako mislil, brez de bi bil besede izgovoril, in on bi bil tudi vedel. Bog vidi in sliši vse.« Boleslav je zdaj hotel vsaki dan novih reči viditi, ki jih je ljubi Bog naredil. Pa Genovefa je djala: »Sam moraš zdaj paziti in gledati, ter meni povedati, kaj bodeš našel. Glej, koj tu v senci te visoke skale, tu na polnočni strani dolinice, kjer je sneg še le undan skopnel, stoji černo bodeče ternjiče. To so ternjule. Glej, mnogo majhnih, zelenih in belih kugljic na ternju visi. Te se imenujejo popki cvetja. Pridi sim! Tam na poletni strani dolinice so drugi germiči z manjim ternjem. Te se imenujejo divje rože. Tudi na teh so podolgasti popki. In glej! Gori v dolinici stoji dvoje velizih dreves lesnik in drobnica. Le dobro jih poglej! Nič še na njih ne vidiš, kakor de so vse šibine polne velikih popkov. Zdaj pa le vsak dan pazi, kaj se bo z njimi zgodilo in povej mi potlej zopet.« 
Po noči je pohleven, topel dež šel in listje in cvetje je poganjalo. Ves radosten je Boleslav priskakljal in klical: »Mati! zelene kugljice na ternjulah so zdaj zgol majhne, ko sneg bele cvetke! In uni ternjevi germ je poln svitlozelenih listkov! In tudi drevesa so polne belih in rudečih cvetlic. O, to je veselje! O kako dober je, pač Bog! O pojdite le sim in poglejte!« Genovefa je šla tje. »Ali vidite?« ji reče. »In glejte! Ta ternjevi germ bo tudi še gotovo lepe, rudeče cvetlice dobil. Te pa še niso narejene. Glejte! Rudeče so že, pa le nekoliko is glavic gledajo. Ali jih morde Bog ni mogel pa noči dokončati?« — »O dete!« — odgovori Genovefa: »to storiti, se Bogu ni treba nič truditi! Vse v enim migljeju zna storiti. Zakaj vsigamogočen je.« — »Pa povejte mi vunder« je fantič dalje rekel — »kako pa more Bog v tamni noči vse to storiti?« Genovefa mu je povedala, de Bog po noči tako dobro vidi, kakor po dnevu — in Boleslav se je močno nad vsini čudil. 
Nekiga jutra je Boleslav ves radosten priskakljal in rekel: »Mati! zopet sim pa nekaj lepiga našel. O pridite le in poglejte, kaj je!« Za roko jo prime, k ternjulevimu germu pelje ter reče: »Tu notri poglejte v tamno ternje! Ali kaj vidite?« — »To je ptičje gnjezdo, ljubo dete,« je rekla Genovefa, »sternadovo gnjezdo je. Kakor imava midva votlino, tako imajo ptiči gnjezda. Le glej, ptičica v njem sedi. Kako prijazno naju gleda! Zdaj stran leti. Le dobro gnjezdiče oglej, pa ne obodi se ob ternje! Glej, zvunaj je s suhe, mehke slame spleteno, znotraj je z mehkimi, sivkastimi lasčkami obloženo. Le dobro va-nj poglej!« je rekla in fantička prizdignila. »O, to je lepo!« je rekel. »Koga je pa to petero lepih stvarčic, ki v gnjezdu leže?« — »To so jajčika« reče Genovefa, »glej, kako so lepo zelenkaste in lepo rudeče progaste!« — »Kaj potem ptiček z jajčki naredi?« vpraša fantiček. »To bodeš še vidil!« je Genovefa odgovorila. »Le vsak dan pridno jih ogleduj, pa nimaš se ne eniga jajčka dotakniti.« 
Za nekoliko dni je Boleslav zopet z materjo gnjezdiče obiskal. Namesti jajčik so zdaj že mladi ptički v njem bili. »O poglej no« reče Genovefa, »kako so lepo majhni in lepi! — Glej, slepi so še in nič perjiča še nimajo. Leteti še ne znajo in tudi ne še iz gnjezdiča skočiti.« — »Oh, ljube male, uboge nage bebice!« je rekel fantek. »Ali pa ne bodo lakote poginili in zmerznili?« »Nak', ljubo dete« reče Genovefa. »Sej je Bog še pred za-nje skerbel. Gnjezdiče je znotraj mehko in gosto z mehkimi lasmi vloženo, de na mehkim in na gorkim ležijo. Lepo okroglo je, de se nikamor ne zadenejo in de jih ne boli. To čedno gnjezdiče je stara ptica sama naredila. Jeli, to je umetno? Midva, ljubo dete, bi ne mogla taziga narediti. To umetnost je Bog stare učil, z milostne skerbi za mlade, majhne ptičke. Glej, ti zeleni, okrogli lističi ternjeviga germiča, ki jim zdaj, ko solnze vroče pripeka, hladno senco delajo, jih tudi pred mokroto varjejo, kadar dežuje. In ponoči in zjutraj in zvečer, kadar bolj hladno prihaja, pride stara ptica in se z razprostrenimi perotami na-nje vleže, de so gorko pokriti, in de jih ne sebe. Glej, tudi ternje ni zastojn tukaj. Hudi krokarji bi mladičke požerli. Ternje jim pa do gnjezda brani in jih zbode, če mladičam kaj žaliga storiti hočejo. Stara ptica pa lahko, ker je prav majhna, med ternjem skozi zleze, brez de bi se poškodovala. Glej vse reči, tudi bodeče ternje nam prijaznost in milostno očetno skerbljivost Boga oznanuje.« 
Ko je Genovefa to rekla, je stara ptica priletela, in se je na kraj gnjezda usedla. Vsi ptički so glasno cvileč glavice kviško vzdignili, kljunčke široko odperali, in pitala jih je. Boleslav je bil ves radosten. »O to je lepo!« je rekel. »To je prav lepo!« in od veselja je poskakoval. — »GIej,« reče Genovefa, »mladiči si še ne morejo sami jedi iskati, in stara jim je donaša. Serna bi jim bile preterde, torej jim jih stara prezveči, v krofu omeči in jih jim po tem da. Ali ni Bog tega naredil? Glej, tako milostno Bog za vse svoje stvari skerbi in tudi za nar majnši ptice. Tako milostno tudi za nas skerbi. Ja, ljubo dete!« je rekla dalje, ga s solzami pogledajoč, »On je doslej za te skerbel in še dalje bo skerbel!« — »Res, res« je rekel fantek, »On je za-me skerbel, dobri mili Bog! Sej je on vas meni dal, ljuba mati! Sej me imate veliko rajši, kakor stara ptičica mladiče! Brez vas bi bil mogel še davno umreti!« Tako je rekel in objel jo je. — 
Boleslav je imel zdaj vsaki dan kaj noviga materi pripovedati, pokazati in prinesti. Ker se je le z njem pečala, ki ni imel tovaršev, de bi ga bili spridili, in otročjih igrač, ki bi ga bile znemarile, se je njegov um kmalo pokazal. Svojo mater je čez vse ljubil in vsaka lepota bošjih del se je globoko v njegovo serce vtisnila. Vsako jutro je prinesel svoji materi naj lepših cvetlic in polno lepih jerbasčikov, ki mu jih je iz bičja spletla, ji je najboljših rudečih jagod in borovnic, in pozneji robidnic in malinec nabiral. Pusto votlino je s pasastimi polževimi lupinami in svitlimi mušeljni, z lepim maham in s svitlimi kamniči olepšal, kar se je prav podalo. Vsaki dan ji je pripovedoval, kako so majhne zelene kugljice, ki so na ternjuljevim germu, in zelene, kakor jajčki podolgasto okroglje kugljice od divjih rož dan na dan veči prihajale in kako so tudi ptički rastli in majhno perjiče dobivali — toliko časa, de je ternjuljev germ poln svitločernih ternjulj in divja roža polna ko škarlat rudečih jagod imela in de so ptički odleteli. 
Ko je pervikrat lepo svitlo danico zagledal; ko je nekdaj med černimi, tamnimi hvojami lepo večerno zarjo zagledal, ko je pervikrat mavrico vidil je zmiraj ves radosten po svojo mater pritekel in vse je mogla z njim gledati in se čuditi, in Boga ž-njim zahvaliti, ki je toliko lepih reči vstvaril. Tako je svojo mater mnogo razveseljeval. Genovefa je dostikrat kadar je prijaznost fantka vidila, s solzami v očeh proti nebu pogledala, rekoč: »O Bog! Tako more tudi nedolžno serce v pušavi raj dobiti, in duša, ki Tebe ljubi in Tebe ima, tudi v nadlogah in terpljenju nebo dobi!« 
Skerbljiva mati pa tudi ni pozabila, ga pred strupenimi zeliši svariti, ki so okrog po pušavi v strašni lepoti rastle. »Nimaš mi od njih jesti,« je rekla, »pa tudi kaj druziga ne jej, brez de bi meni poprej ne pokazal. Če ne, bi hudo, hudo zbolel.« Pa dobra pametna mati ga je še skerbnejši pred nepokoršino, samovoljnostjo, sladkanjem in druzimi otročjimi napakami svarila. »Te so« je djala, »še silno bolj pogubljive, kakor strupenina. Oh, greh je mnogokrat tem zapeljivim, rudečim jagodam podoben, ki se očem tako lepe in vabne zdijo, ktere pa, če jih kdo vžije, vmorijo. Ja, hudobno je večkrat bolj vidljivo in se bolj lepo očem prilizuje, kakor dobro — kakor tukaj strupena mušnica prosto, rjavo, dobro, ne krivno in vživIjivo gobo zraven sebe v lepoti barve preseže. 
Enajsto poglavje. 
Genovefa dobi gorko ovčjo obleko. 
Z mnogim, nedolžnim veseljem sta poslednja pomlad in leto Genovefi in njenimu sinu prišle. Zdaj je bila jesen. Solnce je še slabeje sijalo, in dan na dan pozneje išajalo in poprej zahajalo. Čisto višnjevo nebo je bilo skoraj vedno s tamnimi oblaki prevlečeno. Zemlja ni nič več kaj noviga obrodila. Ljubo petje ptičev je vtihnilo, in ptiči so veči del iz tistiga kraja proč zleteli. Vse cvetlice so vsahnile in zginile, in listje je rumeno in bledo na drevji in germovji viselo — in če se ni samo obletelo, so ga merzli bučeči vetrovi do čistiga otresli. S sercam polnim skerbi za zimo je Genovefa pred vratmi votline sedela in je s solznimi očmi v pušavo gledala. Zdaj je Boleslav rekel: »Mati! ali naju Bog zdaj več ne ljubi, ki nama vse jemlje, ali se bode mar svet pogreznil?« — »Nak', ljubo dete!« je rekla Genevefa. »Če sva pobožna in dobra, naju ima Bog vedno rad. Pa tu na zemlji se vse spremeni in mine. Ljubezen božja do nas je pa večna in nespremenljiva. — Le zima se bliža. Za zimo pa zmiraj spet lepa pomlad pride. Tako je vsako leto. Veseli se pa zdaj že, ko se zima približuje, ljube pomladi! Oh,« je še pristavila, »tebi ljubo dete, ki si, kar si jel pametovati, pervo zimo doživel, ni zameriti, de komaj verjeti moreš, de bode po zimi zopet pomlad. Pa jes, tvoja mati, sim bolj neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi skušnji še vem, de po terpljenju vedno veselje pride, pa vunder me vedno spet težko stane, to verjeti. Pa le mirniga serca čem biti in v terpljenju se prihodnjiga veselja spomniti in vesela in brez skerbi biti kakor ti!« 
Geneveza je imela zdaj vsaki dan lesnik drobnic, hrušic, žiru, lešnikov, ternjulj in kar je druziga zavživljiviga sadja dobila, za zimo nabirati. Tudi mnogo korenin si je nakopala — in Boleslav ji je pridno pomagal. S senam za košuto se je bila še poprej preskerbela. Veči skerb, kakor kaj bo jedla, ji je obleka delala. Tista edina obleka, ki jo je že toliko let nosila, je bila že obnošena in stergana. Pred votlino je jokaje sedela in skušala z gibkimi slamnatimi stebli in ternjem kosce obleke, ki so stran mahali, skerpati. Pa nič ni pomagalo. »Oh« je tiho zdihovala, »koliko bi hotla zdaj za iglo in nitko sukanca dati! Koliko božjih dobrot pač ljudje zdaj vživajo, ki priljudno v društvu živijo in marsikterimu še na mar ne pride, Boga za to zahvaliti.« 
Boleslav, ki je njeno serčno žalost vidil, ji je rekel: »Mati, ali še veste, kar ste mi rekli, ko sim vas nekdaj vprašal, zakaj se naji košuta goli? Rekli ste mi: De ji Bog vsako poletje rudečkasto, bolj tanko in lahko obleko da in potlej zopet novo, sivkasto in bolj toplo obleko na zimo. Zato ne žalujte! Bog vam bode tudi gotovo ktero dal. Ali morde mislite, de vas nima rajši, kakor košuto?« Genovefa je s smeham fanta objela in rekla: »Prav imaš, ljubo dete, mirniga serca čem biti, Bog bode za naju skerbel! Kdor živali in cvetke oblači, bode tudi mene oblekel!« 
Za nekoliko dni je fantičku zapovedala, se ne od votline podati; vzame terdno gorjačo v roko, obesi bučo z mlekam čez ramo in dalječ okrog po pušavi gre, še več dreves iskat, kterih sadje bi se dalo vžiti. Na klancu visoke gore, na ktero je hotla iti, se je usedla, se počit in se z mlekam pokrepčat. Strašan volk pride po gori z ovco v žrelu. Tiho se vstavi in Genovefo s hudimi, svitlimi očmi gleda. Genovefe se je vstrašila, de se je tresla. Pa urno se je pomislila; zagrabi gorjačo, ki je bila ravno zraven nje na tleh, skoči proti volku in po glavi ga mahne, de bi mu ubogo žival, iz žerla rešila. Volk spusti ovco, se nekoliko ves omoten sem ter tje meče in s strašnim tuljenjem zbeži. Geneveza je zraven ovce pokleknila, ji nekoliko mleka v gobec vlila, in skušala jo še ovživiti. Pa nič več ni pomagalo. 
Pogled uboge živali je v Genovefnim sercu mnoge britkosti vžgal. »Oh, ti ljuba žival!« je rekla. »Ti si tedaj iz tistih prijaznih krajev, kjer sim jes doma? Oh, še dolgo nisim nič od ondi vidila in slišala! Oh, ko bi ti še živela! Kako bi ti hotla streči in za te skerbeti. Kako bi se moj Boleslavček nad teboj veselil. Morde si še od drobnice mojiga moža in od mojih drobnic! O Bog!« je zdaj glasno djala, »si še od njih! Tukaj imaš naše znaminje! Oh, ko bi le še živela in človeški jezik razumela, de bi te vprašala: Ali se je vernil z vojske moj mož? Ali se še svoje Genovefe spomni? Ali je še hud na-me? Ali je spoznal mojo nedolžnost? Oh, on v obilnosti živi, jes pa tukaj v pomajnkanju in revšini kopernim!« 
Ko bi bil trenil, je omolčala. Ta misel jo je obšla: »Prav blizo svojiga doma moram biti. Drugače bi ta žival ne mogla tu sim priti. Kaj bi bilo, ko bi se s svojim otrokam tjekaj vernila? Vroča želja po domači jo je jela mikati in obilne solze so se ji po licih vlile. Dolgo je premišljevala. Poslednjič je rekla: »Nak', raji čem vunder tu ostati. Huda obljuba me veže. Res bi znala reči, de sim le v smertnim strahu obljubila; pa vunder bi ne bilo prav, ko bi ji ne bila zvesta. In kdo ve, če bi moj prihod možama, ki sta mi življenje pustila, smerti ne prinesel! Nak', nak'! Tu čem ostati, dokler Bog hoče. Ako me hoče iz te pušave rešiti, bo še kdaj kakiga usmiljeniga človeka sim pripeljal. Sej je vunder bolje, vse nadloge terpeti, kakor svojo vest zdražiti!« 
Na potoku, ki je pod goro tekel, je ojster mušelj poiskala, in je z njem ovco iz gostovolnate kože djala. Po tem je kožo v čisti vodi od kervi in prahu čisto osnažila, jo na solncu posušila in se v njo zavila. Tako je še pozno zvečer zopet v dolinico v votlino prišla. Boleslav ji je še od dalječ na proti priskakljal in rekel: »O mati! ali ste vunder zopet prišli? Oh, jes sim tako skerbel za vas! Kje ste pa bili tako dolgo?« Pa ostermen obstoji in jo gleda. Ovčja koža in mrak sta storila, de svoje matere več ni poznal. Urno je nazaj tekel se v votlino skrit. Ko je pa njen glas zaslišal: »Ne boji se, ljubo dete! Jes sim, jes!« se zopet verne, ter reče: »O hvala Bogu, de ste vunder vi? O, kako me veseli! Pa vunder povejte mi, v koga ste oblečeni? Saj ste, skoro ravno tako oblečeni, kakor jes. Kje ste le to obleko dobili?« — »Ljubi Bog mi jo je dal!« je odgovorila Genovefa. »Jelite, ljuba mati!« je rekel Boleslav in od veselja je skakal: »Sej sim vam rekel, de vam bo Bog novo, bolj gorko obleko za zimo dal.« Pošlatal jo je in rekel: »Kako je mehka in kodrasta in kako lepa bela! Kakor majhne, kodraste bele meglice na pomladajnim nebu. Res, res se vidi, de je dar neba.« Oba gresta tedaj v votlino, in Boleslav ji prinese polno bučo mleka in jerbasček sadja, in Genovefa mu je mogla vse na tanko povedati, kako je ovčjo obleko dobila. 
Terda zima Genovefo in Boleslava zopet v votlino zapre. V posebno toplih dnevih sta se nekoliko v dolinici sprehajala. »Glej, ljubi sin!« mu Genovefa reče, »tudi po zimi vidiva božjo prijaznost. Kako je zdaj vse svitlo, jasno in belo! Vse drevesa in germovja v beloti plavajo, kakor de bi bile s cvetjem posute. Glej, kako je sneg tam, kamor solnce sije, s čudno lepimi, rudeče in višnjevo in zeleno se lesketečimi iskrami posut! Ako ravno so vse drevesa brez listja, je vunder le Bog zmiraj zelenim hvojam vse pustil, de imajo zverine gojzda pod njimi prebivališe. Bodeče brinje ima tudi še po zimi presne, višnjeve jagode, de imajo gojzdni ptiči kaj živeža. Naji vir nikoli nezamerzne, de imajo piti in zmiraj opresne zeliša v njem rastejo, s kterimi se marsiktera žival preživi. Tako skerbljiviga, tako prijazniga in dobrotljiviga se Bog tudi v hudim letnim času skazuje.« Kadar je prav hudo medlo in veter vlekel, je Boleslav mnogotere serna pred votlino stresal. In prileteli so steržki in urne sinice pred vrata votline jih pobirat. Tudi od nabraniga sena je nekaj pred votlino natrosil. Tako je lačne serne in zajce blizo privabil in zajčki so bili poslednjič tako krotki, de so mu dušeče seno z rok jemali, in sernice so bile tako priljudne, de so se z njim igrale in z njim skakale. 
Tako je imela Genovefa tudi po zimi marsiktero veselje, pa tudi dovolj terpljenja. Boleslav je zmiraj prav zgodaj spat hodil, in se celo noč še enkrat ni prebudil. Tačas je v tamni votlini več ur sama in brez spanja sedela. »Oh,« je velikokrat zdihovala, »de bi zdaj le kako majhno lampico z oljem imela, de bi si to tamno votlino razsvitila; kolika dobrota božja bi mi pač bila! In ko bi še kake lepe bukve ali prediva na kolovratu imela, kako srečno bi se štela! Naj manjši mojih dekel in naj revnejši deklica v mojim grajšinstvu ima zdaj bolje, kakor jes! V gorkih kočah zdaj sedejo, predejo pri svoji lampici in v veselim pogovarjanju jim ure teko!« Pa zopet je serce k Bogu povzdignila rekoč: »O kako dobro je vunder, če kdo Tebe spozna, ljubi Bog! Brez Tebe bi bila v tej votlini od dolziga časa in plahote že davno umerla. Pa Ti nas v slednjim življenju obilno tolažiš!« 
Dvanajsto poglavje. 
Genovefa zboli. 
Kakor pretečeno poletje in zimo je Genovefa več poletij in sim s svojim sinam v pušavi prebila, in zdaj je že sedmo zimo doživela. Poprejšnih zim ni bila nobena zlo merzla. Sedma zima njeniga prebivanja v pušavi je pa bila za-njo prav strašna. Neizmern sneg je hribe in doline pokrival in naj močneji hrastove in bukove veje s svojo težo polomil. Ako ravno je Genovefa vrata votline snegu dobro zadelala bila, so ga vunder divji in merzli vetrovi zmiraj veliko va-njo nanašali. Ako ravno se je mrazu v obilni mah svoje postelje skrivala, se je vunder ves mah od nanešeniga snega premočil in premrazil. Vrata votline in braneče hvojeve veje so bile od ivja zmiraj bele ko sneg, in slene votline kakor zamerznjene okna z rožami prevlečene. Naravska (natürliche) toplota svetle košute ni več zamogla strašniga mraza preganjati. Lesice so v mrazu lajale in po noči so volkovi strašno po pušavi rjuli. Genovefa ni cele noči od mraza oči stisnila in od strahu, de bi jo s sinam volkovi stergali, se je tresla. Boleslavu, ki je še s pervih let slabih jedi in terdiga življenja vajen bil, tudi v mrazu nič ni bilo. Pa Genovefa, mehka vojvodska hči, ki je v sobah, kterih tla so s pertmi pokrite bile, zrejena bila, ni mogla v tem pečovju dalje prestati. »O,« je večkrat rekla ko se je jokala in ko so solze, ki so na tla padale, zmerzovale, »o edina iskrica ognja, —kakšen dar neba bi mi bila! Tako mi bo pa v sredi derv zmerzniti. Pa vunder, Gospod, Tvoja volja naj se zgodi!« — 
Njeno lepo, prijazno obličje se je vse spremenilo. Ljubka, bleda rudečica njenih lic je minula, in kakor merlič je obledela. Njene ljubeznjive oči so se nehale svetiti in vderle so se. Hudo je šujšala in prava podoba revšine le bila. 
»O ljuba mati!« je rekel Boleslav s solznimi očmi, »kakšni ste! Skoraj vas ne poznam. O Bog! o Bog! kaj je li to! »Drago dete!« je rekla Genovefa, »zlo sim bolna! Umerla bom!« »Umerla?« je rekel Boleslav. »Kaj je pa to? Svoj živi dan še nič taziga nisim slišal.« 
»Zaspala bom,« je rekla Genovefa s slabim glasam, »in se ne bom več zbudila. Moje oko ne bo več solnca gledalo, in moje uho potlej več ne bo tvojiga glasu slišalo. To telo bo potlej merzlo in terdo na tleh ležalo in še persta ne bo premakniti moglo. Poslednjič bo strohnelo in se v perst spremenilo.« 
Z glasnim jokam jo je fantek objel in je vedno le besede ponavljal: »O mati! O mati! Ne umrite še ne! Prosim vas, ne umrite!« 
Genovefa je rekla: »Ne jokaj se, drago dete! To ni v moji oblasti, če čem umreti ali ne. Bog če tako imeti.« 
»Bog?« je rekel fantek in čudil se je; »saj ste mi zmiraj pravili, kako je Bog dober! Kako pa more zdaj to pripustiti? Glejte, še ptička bi ne mogel umoriti, koliko manj pa vas!« Genovefa je odgovorila: »Ti imaš prav, ljubo dete! Kakor bi me ti ne mogel umreti pustiti, še manj pa umoriti, tako more Bog še manj kaj taziga storiti. On, ki večno živi, da tudi večno življenje. Pa vunder ti moram to še popred razjasniti. Ali še veš, ljubi sin, kako sim svojo staro obleko slekla in proč vergla, ki ni bila dalje za rabo in ker mi je Bog drugo dal? Glej, tako bom tudi zdaj to telo slekla in proč djala. Strohnelo bo kakor stara obleka. Jes sama pa pridem k Bogu, našimu ljubimu očetu v nebesih. Ta me bo tudi namesti tega telesa z lepšim, krasnejim oblekel. O, gori v nebesih se mi bo dobro godilo. Tam se ne bom več v mrazu tresla in ne bom več bolna. Tam ne bom vekomej več zdihovala in jokala, in namesti terpljenja bom imela zgol veselje. Kakor je pomlad lepši od zime, tako je nebo lepši od zemlje. Kaj še, naj lepši, naj jasniši pomladanski dan je memo lepote in veličastva nebes le pušobna, tamna, pozimska noč. Kdor je dober in pobožen, pride tje gori.« 
»Mati,« je rekel Boleslav, »jes grem z vami! Jes nečem sam med divjimi zverinami ostati. Te mi nič ne odgovarjajo, če z njimi kramljam. Umreti hočem tudi, in se te mesene obleke znebiti.« 
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Ti moraš še dalje na zemlji živeti. Prišel boš pa, ako le pobožno živiš, gotovo v nebo. Zakaj tudi tebi bo nekdaj umreti. Zdaj pa poslušaj, kar ti bom dalje povedala. Kadar ne bom več govorila, kadar ne bom več zopela, kadar ne bom več gledala, kadar mi usta oblede, kadar mi bo roka merzla in terda; še tri dni tukaj ostani. Po tem pa, kadar boš prepričan, de sim mertva, in kader se bo mertvaški duh po tej votlini razširjati jel, pojdi iz te pušave dalj — vedno na ravnast tje, kjer zdaj solnze iz-haja. V enim ali v dveh dneh boš na kraj tega gojzda peršel in lepo, veliko planjavo pred seboj zagledal, kjer veliko, veliko ljudi živi.« 
»Veliko, veliko ljudi!« je rekel Boleslav ves zavzet. »Oh, zmiraj sim mislil, de sva midva sama na tem svetu. Zakaj mi pa niste tega že poprej povedali? O, ko bi le vi hoditi mogli, bi v tej priči tjekaj k njim šla!« 
»Oh, moje dete!« je rekla Genovefa, »ravno ti ljudje so naj v to pušavo zognali med zverine gojzda! Mene in tebe so hotli umoriti.« 
»Nečem iti k njim!« je rekel fantek. »Mislil sim, de so tako dobri, kakor ste vi, mati. Ali morajo ti ljudje tudi umreti?« »Tudi,« je odgovorila Genovefa. »Vsi ljudje morajo umreti.« »O gotovo ne vejo tega, kakor jes nisim vedel!« je rekel Boleslav. »K njim hočem iti in jim povedati. »Ljudje!« jim hočem reči, »umreti morate. Poboljšajte se, če ne, ne pridete v nebesa! — Če mi bodo le verjeli!« 
»O dete!« je odgovorila Genovefa. »To že davno vejo! Pa zavolj tega se vunder ne poboljšajo. V obilnosti živijo; zemlja jim najlepši sadje obrodi, kakoršno se še tu v pušavi ne vidi, najbolji jedi in pijače imajo; pisane oblačila imajo, ki so pri imenitnih dostikrat še z dragimi rečmi olepšane, ktere se kakor zvezde blisketajo. Njih stanovanja so tako krasne, de ti ne morem dopovedati. Tudi po zimi imajo tako rekoč solnce v svojih stanovanjih, ne zebe jih nikoli, in tudi po noči vejo svoje stanovanja tako razsvitliti, kakor po dnevu. Veči del se jih pa Bogu še ne zahvali za te dobrote in še misliti nečejo na-nj; sovražijo, stiskajo in peklijo se med seboj, kar se koli morejo. Skorej vsaki dan nekteri zmed njih odmerjejo. Pa drugi se zato še ne zmenijo in tako živijo, kakor de bi jim bilo večno na zemlji živeti.« 
»Zdaj pa še nečem k njim iti!« je rekel Boleslav. »Ti ljudje niso le hujši od volka, ampak še neumnejši od najne kušute, ki od vsiga, kar govoriva, nič ne razume. Tudi od jedi teh ljudi nič nečem in raji z zverinami jem. Te vunder razun samiga derečiga volka, mirno med seboj živijo in se pokojno s travo in zeliši redijo. Pri zverinah hočem ostati in ne grem k ljudem.« 
»Pa vunder moraš k njim iti, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Nič žaliga ti ne bodo storili. Le dalje poslušaj. Dozdaj sim ti le od tvojiga nebeškiga očeta pripovedovala; zdaj ti moram pa še povedati, de imaš tudi na zemlji očeta, kakor imaš tudi mater na zemlji.« 
»Tudi na zemlji imam očeta!« je rekel fantek veselo, »ki jih tudi kakor vas viditi morem, in ki se dajo tako, kakor vi, za roko prijeti, ki niso nevidljivi, kakor nebeški oče?« 
»Tako je, ljubo dete,« je rekla mati, »vidil jih boš, in ž-njimi boš tudi govoril.« 
»Ali vidil jih bom in govoril bom ž-njimi?« je rekel fantek in prijaznost mu je iz oči sijala. »Zakaj pa ne pridejo k nama,« je dalje govoril, »in zakaj naju tako v samoti pustijo v tej pušavi? Mende saj niso tudi eden zmed hudobnih ljudi?« 
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Dober človek so. Ne vejo, de sva v tej pušavi. Še ne vejo, de še živiva. Mislijo, de sva oba vmorjena. Oni mislijo, de sim naj bolj hudobna mati, ki se le na zemlji dobiti more. Ljudje so jim tako lagali.« 
»Kaj je pa to, lagati?« je rekel fantek. »Tega ne umem.« »To je,« pravi Genovefa, »če kdo drugače govori, kakor misli. Ljudje, postavim, pravijo eden druzimu, de se imajo prav radi, in se vunder ne morejo terpeti. To se pravi lagati.« »Ali se pa more to?« je vprašal fantek. »To bi mi ne bilo nikoli v misli prišlo. O ljudje, ljudje!« tako je zdihoval in s kodrasto glavico majal. »To so čudne stvari!« 
»No, tvojimu očetu so se tudi tako zlagali,« je rekla Genovefa. Povedala je po tem fantu od svoje zgodbe, kolikor je razumeti mogel, in še dalje mu je pripovedovala: »Glej, ta zlati perstan na mojim perstu! Tega imam od tvojiga očeta.« 
»Od mojiga očeta?« je rekel fantek veselo. »O dajte mi vunder perstan prav na tanko ogledati. Od svojiga očeta v nebesih sim še veliko lepih reči vidil — solnce, luno, zvezde in cvetlice, pa od svojiga očeta na zemlji še svoj živ dan nisim nič vidil.« 
Genovefa je perstan snela in fantku ga je dala. »O ta je lep« je rekel Boleslav. »Ali imajo moj oče še več tazih lepih reči, in ali bi meni tudi kaj taziga dali?« 
»Kaj pa de,« mu je rekla Genovefa, »ljubo dete, kader bom mertva, ta perstan s mojiga persta snemi. Zakaj poprej ga nečem sneti temuč do smerti ga čem varovati, kakor sim tudi ljubezen in zvestobo tvojimu očetu do smerti obvarovala. O, resnično je bila moja ljubezin do njega čista, kakor zlato tega perstana in moja zvestoba je večna, kakor krogljej tega perstana, kjer se konec ne vidi — podoba večnosti! Kadar k ljudem prideš, poprašaj po grofu Vojnomiru. Tako je ime tvojimu očetu. Prosi ljudi, de te k njemu popeljejo, pa nobenimu ne povej, kdo si, od kod prideš ali zakaj de hočeš k grofu priti. Tudi perstana nimaš nikomur pokazati. Kadar boš pred grofam, svojim očetam stal, mu perstan podaj ter reci: »Oče! ta perstan vam pošljejo mati v znaminje, de sim vaš sin. Un dan so umerli. Lepo vas še enkrat pozdravijo, in po meni vam dajo vediti, de so bili nedolžni in de vam odpustijo. V nebesih vas upajo zopet viditi, ker to na zemlji ni bilo več mogoče. Ti imaš pa pobožno in mirniga serca živeti, in nimaš po meni jokati in skerbeti. Le tega mi ne pozabi, ljubo dete, de sim nedolžna in očetu zvesta bila. To sim še v smerti pokazala in po tem umerla! Povej jim to gotovo! Povej jim tudi, de sim jih še v svoji poslednji uri tako rada imela, kakor tebe ljubim! Povej jim, kako sim tukaj živela in umerla! — Tudi jih prosim, de bi moje mertvo truplo iz te votline dali v pokopališu mojih prednjih staršev pokopati. Zakaj jes nisim bila tega nevredna, ako ravno so me ljudje pregrešnico in nečistnico mislili.« 
»In po tem ti imam še nekaj povedati, česar neveš. Kakor imaš očeta in mater na zemlji, tako imam tudi jes očeta in mater. O Bog! jes ne vem, če so žalost, ktero sim jim jes po nedolžnim uzrokovala, preživeli ali ne. Če so pa še pri življenju — o prosi svojiga očeta, de naj te precej k njim pošljejo! O, veselilo jih bo, ko bodo tebe, svojiga ljubiga vnuka, zagledali, in v tem veselju bodo vse nadloge sedmih dolzih let pozabili. Zakaj, oh!« je dalje govorila in solze so se ji uderle, »oh! vi moj mili oče! vi ste gotovo po meni zlo žalovali, in vi, moja draga mati! vi ste se gotovo po svoji Genovefi zlo jokali! O, moji preljubi starši! vaše obličje bi vunder še rada vidila, preden umerjem. O, gotovo ste želeli, mene še viditi, če ste vedili, de tu živim! Ali oh, mislili ste, de moje truplo, Bog ve kje, v tej pušavi še davno trohni. Oh, kaj je vunder bolj sladko, kakor up, de pridemo v nebesa — in de se v nebesih zopet vidimo. Brez te tolažbe bi bilo terpljenje na zemlji preveliko in mi ubogi ljudje bi mogli obupati! — Ali se jokaš ljubo dete? Nezameri, de te tako v serce bodem. Glej, ako ravno zdaj mene, svojo mater zgubiš, ti bo vunder Bog namesti mene dobriga očeta dal! Ne jokaj se tedaj, ljubo dete! tvoj oče te bodo gotovo prav radi imeli, kuševali te bodo, v naročje jemali in pestovali, te na serce pritiskali in te svojiga sinu imenovali, te mnogih reči prašali in od žalosti in veselja jokali, kadar bodo tebe svojiga ljubiga otroka pogledali!« 
Genovefi je zdaj jok govor zaperl; brezmožna je nazaj na posteljo padla in dolgo ni mogla v svoji slabosti kar besede ne govoriti. 
Trinajsto poglavje. 
Genovefa se k smerti pripravlja. 
Strašni mraz zime je bil odjenjal, topel, mlačen veter je pihljal, solnce je zopet o poldne svitlo in prijazno v votlino sijalo in njegovi mili žarki so za spoznanje topljeje sijali. Ivje na vratih in zreš na stenah votline se je stopil in velike kapljice so na tla kapljale. Genovefi je pa če dalje huje prihajalo in nič ni vidila pred očmi, kakor bližno smert. Križ, ki je zraven nje nad posteljo visel, je s stene vzela, in se je v smert pripravljala. 
»Oh,« je djala, »tolažbe sicer nimam, de bi duhovna pri sebi imela, ki bi mi serce delal in mi kruh življenja, okrepčanje za dolgo pot v večnost, podal! Pa Ti, o Gospod! Ti večni vikši duhoven si sam pri meni! Ti si vsim, ki so skazaniga serca in ponižni, prav blizo! Vsako človeško serce, ki terpi in po tebi hrepeni, obišeš in pokrepčaš! Sej si sam rekel: »Glej, pred vratmi stojim in terkam; ako kdo moj glas sliši in mi odpre, čem k njemu iti in ž-njim večerjati, in on bo z menoj.« To reči je dolgo s sklenjenima rokama in s v tla vpertimi očmi molče molila. 
Boleslav je cel dan in v dolzih pozimskih nočeh brez luči vedno zraven nje sedel in dobri fante ni hotel ne jesti in ne piti več. Vse ji je storil, kar ji je v očeh bral in prav s prosto ljubeznijo ji je stregel. V obe ročice je mahu vzel in kar jih je mogel doseči, mokre stene sužil, de bi voda na bolno mater ne kapljala. Ob skalovju in drevju je še več susiga mahu nabral, de bi namesti mokre postelje bolji napravil. Zdaj ji je v buči merzle vode iz vira prinesel in djal: »Ali hočete piti, mati! Tako vam je vroče in vaše ustnice so vse suhe.« Zdaj ji je mleka prinesel in rekel: »Pite no, draga mati! dobro je in ravno zdaj sim ga namolzil. Po tem jo je objel in ihtijoč rekel: »O mati, o draga mati, o ko bi le namest vas mogel bolan biti, ali pa umreti!« 
Nekiga jutra je dvoje ur prav mirno in sladko zadremala. Dosti brihtneji in močneji se je zbudila. Mali leseni križ, kteriga je zmiraj v rokah deržala, ji je bil v spanju iz rok padel. Iskala ga je, in Boleslav, ki je koj vidil, kaj hoče, ji ga je zopet v roko podal. »Oh ljuba mati!« je začel, »zakaj deržite zmiraj ta les v roki?« 
»Ljubo dete!« mu je rekla, »dalj sim mislila živeti, drugače bi ti bila že poprej povedala. Pa zdaj že dobro previdim, de se kaj dobriga nima odlašati. — Pripovedovala sim ti še sicer, de ima nebeški oče tudi sina, ki mu je po vse enak. Pa kaj je ta sin vse zavolj nas storil, ti še nisim povedati mogla. Veliko tega bi ne bil vtegnil razumeti, ker si doslej od vsiga sveta odločen v tej pušavi rastel. — Zdaj, ko že veš, de je več ljudi na svetu in kakšni so ti ljudje, ker si slišal in nekoliko še na meni viditi moreš, kaj se pravi umreti — hočem poskusiti, ti naj važneji resnice iz zgodbe Božjiga sina razložiti. Po tem boš tudi previdil, kaj ta les v moji roki pomeni. Poslušaj tedaj pazljivo, kar ti bom zdaj pripovedovala in besede svoje matere si dobro v serce vtisni!« 
»Glej, ljubimu očetu v nebesih se je inako storilo, de so bili ljudje zlo tako hudobni in zavolj tega tako revni, de jih zavolj tega po smerti še v nebesa ni mogel vzeti. Poslal jim je tedaj svojiga ljubiga sina iz nebes. Ta je imel za-nje skerbeti, de bi se bili poboljšali. Njegovo sveto ime je Jezus Kristus. 
»Ta njegov ljubi sin je bil tako mogočen in milosten, kakor oče. Ko je še otrok bil, še veliko manji ko ti zdaj, je bil s svojo materjo tudi v taki votlini, v kteri so živali prebivale, kakor v tej. Ko je odrastel, še veči ko sim jes zdaj, je tudi dolgo v pušavi živel, ki je bila še strašneji, ko je ta. Tam je vedno molil, de bi to, kar je imel ljudem povedati in v njih prid storiti, saj zastonj ne bilo!« 
»Po tem je šel med ljudi, in jim je povedal, de ga je nebeški oče mednje poslal, in de je nebeški oče tako dober, de jih ima tako rad, de so vsi ljudje otroci tega dobriga očeta, in de imajo zato tudi oni dobri biti in tega dobriga očeta in eden druziga prav radi imeti. Kdor njega, finu, posluša, je rekel, in se poboljša, pride nekdaj tudi v nebesa in bo tam prav veliko veselja imel. Kdor ga pa ne posluša in ga ne vboga, ta ne pride ne le v nebesa, temuč v prav strašan kraj. — Pa ljudje mu niso verjeli, de je sin nebeškiga očeta, in de ga je nebeški oče poslal. Očitno jim je tedaj pokazal, de je tako mogočen, kakor oče.« 
»Neka mati, kakor jes, le nekoliko stareji, je bila, postavim, nekdaj bolna, in je imela ravno tako hudo merzlico. Živi človek ji ni mogel pomagati. On jo je pa le za roko prijel, kakor te jes zdaj za roko primem — in v tistim migljeju je zopet ozdravela, in zopet tako lepa in rudeča postala, kakoršna je prej bila.« 
Drugikrat je bil sin — nekoliko veči, ko ti — clo umerl. Edini sin svoje matere je bil, kakor si ti moj edini sin! O kako se je mati po njem jokala! To si moreš lahko misliti. Pa sin Božji je materi prijazno rekel: »Ne jokaj se,« in mertvimu truplu je rekel: »Vstani!« in koj je bilo zopet živo in vstalo je. In sin Božji ga je materi peljal, in nepopislivo se je veselila.« 
»Pa ljudje mu še niso verjeli, de je sin Božji, in de ga je nebeški oče na svet poslal. Niso ga mogli terpeti, ker jim je vedno pravil, de so hudobni in de se imajo poboljšati. Velik les so tedaj ravno tako zvezali, kakor je ta mali, ki ga tukaj v roki deržim — križ se imenuje, in potem so žeblje, ki so bili nekako ternju podobni, pa veliko veči in terji, skozi njegove roke in noge zavertali in so ga po tem z razpetimi rokami na križ pribili. Kri je iz njega vrela in umreti je mogel. Oni pa so se še smejali in zasmehovali so ga. Pa vunder ni ne eniga človeka razžalil, in vsim je le vse dobro želel in vsim je pomagal, ki so pri njem pomoči iskali!« 
»O hudobni, hudobni, zanikerni ljudje!« je rekel Boleslav. »Ali je pa to terpel nebeški oče in ali ni strel va-nje spustil? Jes bi bil, ko bi bil na njegovim mestu, vse pobil!« 
»Ljubo dete!« je rekla mati! »sin je za-nje k očetu molil: »Oče!« je rekel, »odpusti jim; nevejo, kaj delajo!« In kaj še, umerl je iz ljubezni do ljudi, iz ljubezni do vsih ljudi, tudi iz ljubezni do tistih hudobnežev. To je bilo tako potrebno, ljubo dete, drugač bi ne bil nihče v nebesa prišel, in ti in jes tudi ne. Tudi iz ljubezni do naju je dal svoje življenje!« 
Dobri fantek je nepremakljivo sedel in vse na tanko poslušal, bistre solze so se mu po rudečih licih vlile. Zakaj ker je to pervikrat slisal, ga je nepopisljivo poprijelo. »O dobri, dobri sin Božji!« je rekel in s sernjino, v ktero je bil zavit, si je solze brisal. »Ali je pa zdaj tudi v nebesih?« 
»Kaj pa de, ljubo dete,« je rekla mati, »njegovo truplo je res mertvo obležalo. V skalo so ga položili, ki je bila tej enaka, v kteri midva prebivava, in velik kamen so pred-njo zavalili. Pa le pomisli, preden je bil tretji dan, je zopet živ iz nje prišel. Nekoliko ljudi vunder ni bilo tako hudobnih, kakor drugi. Poslušali so ga in poboljšali so se. Ti so ga prav radi imeli in močno so njegovo smert objokovali. K tem je zdaj šel. O, to jim je bilo veliko veselje, ga zopet viditi. Pa rekel jim je, de gre zdaj zopet k svojimu očetu domu v nebesa. Vsi so zavolj tega silno žaljevali. On jim je pa rekel: »Ne jokajte se in mirniga serca bodite! Glejte, gori, kjer moj oče stanuje, je prostora dovolj za vas. Tje grem zdaj, in pripravil vam bom tam stanovanje. Storite le, kar sim ukazal, in vsi bote tje prišli, kjer sim jes. Zopet vas bom vidil in po tem bo vaše veselje popolno, in nihče vam ga ne bo mogel vzeti. Pa tudi na zemlji bom še; ako ravno me nihče ne bo vidil, bom vunder zmiraj nevidljivo pri vas do konca sveta. »Blagoslovil jih je še in pričo njih se je višej in višej v nebesa vzdigoval, dokler jim ga je svitel oblak zakril.« 
»O to je moglo lepo biti!« je rekel Boleslav. »Ali pa zdaj tudi že ve za naju? Ali ve, de sva v tej pušavi, in ali ga bova kdaj v nebesih vidila?« 
»Kaj pa de!« je odgovorila mati. »Povsod naju vidi, in kjer sva koli, je on pri nama, in naju ljubi, nama daje dobre misli v serce, in nama pripomore, de sva prav dobra. Zakaj, glej moje ljubo dete! ti si zdaj dober fantek, in si mi že veliko veselja storil. Pa prav in ves dober vunder še nisi. Pa to lahko, ako le nekoliko nase paziš, na sebi vidiš vsaki čas. Glej, ti bi gotovo ne bil tako za ljudi molil, kakor sin Božji, ko bi te bili morili. Sej si ravno zdaj rekel, de bi bil vse pobil, ko bi ti bilo le mogoče bilo. Tukaj že vidiš, de še nisi tako dober, in de še nimaš take ljubezni, kakor sin Božji. In tako dobri in milostni moramo vsi biti, kakor je on, če hočemo njemu in njegovimu nebeškimu očetu dopasti in v nebesa priti. In v tem, de bomo tako dobri in milostni, kakor on, nam hoče sin Božji pomagati. Za to je na svet prišel, in za nas na križu umerl.« 
»In zdaj, ljubi Boleslav, umeš, zakaj ta mali križ vedno v roki deržim. Ljubezni uniga naju opominja, ki je za naju na križu terpel in umerl! Opominja naju, de moramo tudi mi ljudje s terpljenjem in smertjo, kar se tudi križ imenuje, v nebesa priti. In za to nam je to prosto znaminje tako ljubo in drago!« 
»Oh, ljubo dete;« je dalje govorila ga s solznimi očmi pogledajoč, »nič nimam, kar bi ti v spomin dala, kakor ta revni les. Pa kadar bom že mertva, ga vzemi iz mojih, merzlih, sterjenih rok in hrani ga. Ne sramuj se, ljubi sin, kadar boš odrastel in bogat, ta revni spomin svoje matere na najbolji kraj svojiga prihodnjiga krasniga stanovanja postaviti! Zmisli se, kadar koli ga zagledaš, na-nj, ki je z ljubezni do tebe na križu umerl, in na svojo mater, ki zdaj s tem križem v rokah umira! Skleni vselej, pobožno in dobro, čisto in nedolžno živeti, ljudi ljubiti, jim dobro delati in zlo za-nje umreti, ako jim je to koristno in ako bi tudi previdil, de bi ti nikoli hvaležni bili ne vtegnili! O, če pri pogledu v ta križ vse to skleneš in tudi storiš, — ti bo mala dedina (erbshina) po tvoji materi več vredna, kakor vsa velika dedina,ki jo imaš po svojim očetu pričakovati!« 
Od dolziga govorjenja je bila Genovefa, tako oslabela, de je zopet dolgo počivati in molčati mogla. 
»Oh,« je spet jela za nekoliko časa, »de bi le srečen do svojiga očeta prišel; zakaj pot tjekaj skozi grozovito pušavo, skozi gosti, zarašeni, tamni gojzd, čez sterme skale in globoke prepade, je tebi ubozimu, slabimu otroku res terda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo še pomagal, de boš k svojimu očetu, kteriga ti je tu na zemlji dal, srečno prišel, kakor nam tudi skozi veliko bolj nevarno pušavo življenja pomaga, de bi k njemu, k pravimu in edinimu očetu nebeškimu srečno prišli in njegovo obličje gledali! Ne pozabi tudi kake dve buči polne mleka s seboj vzeti, de napoti ne omagaš. Vzemi tudi tisto gorjačo tam, de se boš divjim zverinam branil. Kdor v Boga zaupa, srečno po kačah in gadih hodi, in leve in zmaje z nogami tare.« 
Ko se je jelo mračiti, ji je prav slabo prihajalo. Tako težko je sopla, de si je vroče potila. Vso svojo moč je zbrala in na svoji mahovi postelji se sklenivski je fantka, ki je ravno zraven nje sedel, ojstro in milo pogledala, ter s terdnim glasam djala, de se je vstrašil: »Boleslav, poklekni, de te še oblagoslovim, kakor so tudi moja mati mene oblagoslovili, preden sim se od njih ločila. Mislim, de je moja poslednja ura blizo!« Ubogi fantek je ihtijoč pokleknil, svoj mili obraz k tlam priklonil, ter svoje majhne, trepeče ročice pobožno vzdignil. Genovefa je svojo roko na njegovo kodrasto glavo položila in z globoko ganjenim glasam djala: »Bog te oblagri, moj sin, in Jezus Kristus bodi s teboj, in njegov Duh naj te vodi in vlada, de boš dober človek in nikoli, prav nikoli kaj hudiga ne storiš, in de te bom v nebesih zopet viditi mogla!« Zaznaminjala ga je še s svetim križem, objela in kušnila, rekoč: »O Boleslav! ko boš zdaj med ljudi prišel in njih hude zglede vidil, se nikar ne spridi! Kadar boš v časti in v bogastvu živel, ne pozabi svoje uboge matere! Oh, če boš te moje ljubezni do tebe in teh mojih solz in mojih poslednjih besed, besed svoje umirajoče matere kdaj pozabil, in se spridil; boš na unim svetu večno od mene ločen! O, Boleslav, ostani dober!« — 
Dalje ni mogla več govoriti; na svojo posteljo je nazaj padla in oči stisnila, in Boleslav ni vedel, ali le spi ali je že res mertva! Jokajoč in ihtijoč je zraven nje pokleknil in vedno molil: »O Bog, ne daj ji umreti. O Jezus Kristus! zbudi mi zopet mojo ljubo mater.« —— 
Štirnajsto poglavje. 
Vojnomirovo žalovanje po Genovefi. 
Grof Vojnomir je takrat, ko je po Golovi tožbi, od perve jeze vnet, nesrečno obsojenje Genovefe v smert podpisal, v svojim bojnim šotoru zavolj prejete rane bolan ležal. Njegov stari bojni tovareš in konjnik, Volk z imenam, je bil ravno več milj dalječ od tabora; s svojimi konjniki je vosek klanec med gorami varoval. Ko se je bil vernil in v šotor grofa stopil, po zdravju svojiga gospoda poprašat, mu je grof koj vse povedal, kar se je ta čas zgodilo. Stari, pošteni služabnik se je ustrašil, de je obledel in rekel: »O ljubi gospod, kaj ste storili? Vaša gospa je gotovo nedolžna; svojo staro, sivo glavo zastavim. Tako pobožna duša, tako dobro zrejena hči se ne spridi tako kmalo. Verjemite mi to, po skušnji govorim. Pa vaš Golo je zarobljen zanikernik! Ne zamerite svojimu služabniku zavolj te besede. Dobro vem, de se je s svojim prilizovanjem globoko v vaše serce vgnjezditi znal. Pa verjemiti mi saj, kdor vas vedno hvali in vam vedno pravi, de imate prav, ta je vaš neprijatel. Iz serca vas zaničuje in le svoje koristi (dobička) iše. Kdor vam resnico tudi takrat pove, kadar je ne slišite radi, je vaš prijatel. Poslušajte me tedaj, ljubi gospod in v tej priči svojo obsodbo prekličite! Bog se usmili! Kam je prišel moj dobri gospod! Naj manjšiga svojih služabnikov brez izpraševanja obsoditi bi se vam naj veči pregreha zdela — zdaj ste pa še svojo pobožno gospo brez vsiga izpraševanja obsodili! O zaterite že vunder kdaj svojo nesrečno, prenaglo jezo! Vedno ste se mogli pred ali potlej zavolj svoje jezo kazati, zdaj pa — bojim se, bojim se, — je velike nesreče kriva.« 
Grof je spoznal, de se je prehitel, pa je vunder zmiraj še dvomil, kdo de je kriv, Genovefa ali njegov ljubček Golo. Zakaj Golovo pismo je bilo tako umetno iz laži stkano, in posel (pot) kteriga si bil je Golo za svoje naročilo odbral, je bil tako premeden goluf in znal je vse s takim zazdevanjem poštenosti poterjati, de je sumni grof ves oslepljen bil. Med tem je še tisto uro zvestiga posla Golu poslal s poveljem, de ima njegovo gospo Genovefo do njegoviga prihoda v njeni sobi (zimru) varovati, pa ji nič žaliga ne storiti in ji vsiga obilno po njeni volji podati. Svojiga naj boljiga konja je poslu dal in zazugal mu je, na vso moč hiteti. Tudi mu je obljubil veliko zlata, če bo še ob pravim času na Vojnomirovo prišel, in mu od ondi po volji odgovor prinesel. 
Tačas, ko je bil posel na poti, je grof dan na dan bolj otožen prihajal. V tej uri se mu je zdelo, de je Genovefa nedolžna, v drugi je zopet mislil, de je nemogoče, de bi ga bil Golo, kterimu je bil toliko dobriga storil, tako nalagati mogel. Tako je bilo njegovo serce neprenehama od negotovosti in strupenih dvomb (zvibljanj) žgano. Po desetkrat na dan je svojiga zvestiga Volka gledati poslal, ali še posel ne pride nazaj, in cele noči se je spanje njegovih oči ogibalo. Posel pride nazaj in sporoči, de je bila Genovefa s svojim otrokam skrivno v gojzdu vmorjena, kakor je bil grof ukazal. Dobrimu grofu se ni drugače zdelo, kakor de bi bila njemu samimu smertna sodba stekla in mema (mutasta) žalost ga je obšla. Stari pošteni Volk je šel vun, in je glasno zdihoval in grofovi konjniki, ki so bili vsi pred njegovim šotoram zbrani, so preklinjali in žugali, Gola, kadar domu pridejo, na drobne kose razsekati. 
Grof je ležal let' in dan zavolj rane bolan; zakaj nepokoj in grizeči červ njegoviga serca sta ozdravljenje zavirala. Koj, ko je ozdravel, je prosil, domu iti. Ko so bili Zamorci že premagani in se jih več ni bilo bati, ga je kralj domu spustil. S svojim zvestim Volkam in s svojimi hrabrimi junaki se je tedaj koj na pot podal in proti dragi domačii odjezdil. 
Nekiga večera pozno je pervo vas svojiga grajšinstva dosegel. Dobri ljudje, možje, žene in otroci so prišli vsi kmalo iz svojih koč in so glasno zdihovali: »O dobri, milostivi gospod! Oh, strašna nesreča! Oh, dobra grofinja! Oh zanikerni Golo!« Grof s konja stopi, vse prijazno pozdravi, jim roko poda in vse izprašuje, kaj se je ta čas, ko je bil na vojski, doma zgodilo. Pa le vse dobro je od Genovefe slišal in od Gola vse hudo. 
Nevoljen in s prestrašenim sercam je dalje jezdaril, de bi še tisto noč na Vojnomirovo prišel. Že od dalječ je vse grajske okna razsvitljene vidil. Ko je bližej prišel in proti gradu po hribu jezdaril, je šumečo muziko zaslišal. Golo je ravno s svojo derhalijo vesel obed imel. Gotovo se je nadjal, de bo grof zavolj svoje hude rane umerl. Gospoda celiga grajšinstva se je tedaj še mislil in z vednim razveseljevanjem in veselim razgrajenjem je skušal svojo hudo vest omamiti. Pa ko je tako pri obilni mizi v kotu sedel, je marsikter služabnikov, ki so jedi na mizo nosili, skrivaj drugimu rekel: »Ti, če naš dobri grof umerje, jo bo sviti Golo v teh nepokojnih časih, še zvil, de bo naš gospod. Pa jes bi ne hotel v njegovi koži biti. Le poglej, kako nepokojno sedi!« — »Prav imaš!« je drugi rekel, »nič praviga veselja nima, in nič se mu ne prileže. Ravno tako tam sedi, kakor ubogi grešnik pri svojim poslednjim obedu. Ne tel bi v njegovi koži tičati, in plačila, ki ga bo na unim svetu prejel, z njim deliti.« 
Ko je grof do grajskih vrat prišel, je ukazal zatrobiti v znaminje svojiga prihoda. Čuvaj v stolpo jim je s trobento odgovoril. Golo in vsi njegovi gostje so od stolov skočili in beseda: »grof! grof!« se je po celim gradu razlegala. Golo, ki bi bil beržeje smert, kakor grofa pričakoval, je urno doli hitel in je grofu, ki je ravno s konja stopal, ves ponižen konja deržal. Grof ga je dolgo ojstro in terdno gledal, brez de bi bil besedo govoril, in Golo je tako bled in v trepetu tam stal, kakor hudodelnik pred svojim sodnikam. Njegova huda vest mu je očitno iz plašnih oči gledala in vsa nesrečna zgodba mu je stala z velikimi čerkami na obrazu zapisana. S slabimi, trepečimi stopnjami je šel pred svojim gospodam po stopnjicah, in njegova trepeča roka je komaj gorečo bakljo deržala. Grof v celim gradu ni druziga vidil, kakor potrato in dobro življenje, nerodnost in zmešnjavo. Povsod so ga ptuji, ustrašeni obrazi srečevali, in malo starih služabnikov, ki so bili še ostali, ga je s solznimi očmi pozdravljalo. Ko je v veliko orožnico stopil, je čelado in oklep na mizo položil, od Gola vse ključe od gradu tirjal, in svojimu zvestimu Volku ukazal, dobro na grajske vrata paziti, de nihče ne pobegne, in služabnikam je zapovedal, njegovim trudnim vojakam dobro postreči, in molče je vsim z roko pomigal, de imajo vun iti. 
Na to je šel naj pred v sobo svoje gospe. Golo jo je bil koj po Genovefinim vjetju zaklenil, in potem ni bil nič vanjo stopil več, ker mu huda vest tega ni pripustila. Vse je bilo še, kakor tisto jutro, ko je Genovefa iz nje šla. Tam je njeni rom za štepanje stal, v kterim je bil venec pol dodelan z biserov narejen in z napisam: »Vojnomiru se vernivšimu junaku njegova zvesta Genovefa?« Tam je še njena harsa stala nad bukvami, ki so bile polne nedolžnih pobožnih pesem, kterih je več sama na pričujočnost svojiga moža zložila. Več nastavkov od pisem na-nj, polnih pobožnih, blagih misel, polnih ljubezni in svestosti je našel, kterih pa nobeniga ni v roko prijel. Pisala je v njih, kako vsaki dan za-nj moli, de bi ga Bog zdraviga iz kervavih bojev domu pripeljal; kako se veseli, mu s sinam ali s hčerko na proti priti; kako za-nj skerbi, in se po njem joka, in kako ji njegovo molčanje toliko noči brez spanja uzrokuje. Zakaj kakor Golo nobeniga pisma od nje grofu ni poslal, tako je tudi vse pisma, ki jih je grof nji pisal, vjel. Prestrašen grof je še o polnoči s prekrižanima rokama in poln tihe bolečine sedel, in še vidil ni, de je še sveča dogorela, in de žuga vgasniti. Zdaj je Berta, zvesta deklica, prišla in mu je pismo prinesla, ktero je Genovefa v ječi pisala; vervico biserov mu je pokazala, ktere je koj spoznal in z britkim jokam mu je povedala, koliko dobriga ji je Genovefa v bolezni storila; koj je v noči, preden je bila v smert peljana, rekla, in kar je še od njene zgodbe vedila. Grofova tiha žalost se je zdaj v solze omečila. Vse to, zlasti pa pismo, mu je bilo živa priča od Genovefine nedolžnosti. Tako močno se je jokal, de ni nič vidil in de so solze vse Genovefino pismo premočile. Vedno je klical: »Bog! O, Bog! O Genovefa! — in tebe, tebe sim mogel umoriti! Tebe in svojiga sinu! O, jes naj nesrečnejši zmed vsih ljudi!« — in njegov zvesti Volk, ki je na njegovo zdihovanje prihitel, ga je skušal vtolažiti, pa zastonj. 
Ko je grof že dolgo jokal, je, ko bi bil trenil, vstal; svoj meč je hotel imeti in Gola britko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal, tudi Gola ne brez izpraševanja obsoditi. Za to rej je ukazal grof, Gola še to noč prijeti, ga v železje in spone vkleniti in ga v ravno tisto ječo vreči, v kteri je Genovefa toliko časa kopernela. Tudi vse tiste, ki so bili z Golam, je ukazal do praviga časa zapreti. Vojaki so to z veseljem storili. Drugo jutro je grof zapovedal, Gola pripeljati. Preden so ga pripeljali, je še enkrat Genovefino pismo prebral. Besede: »Odpusti mu, kakor mu jes odpustim;—zavolj mene se nima ne kapljice kervi preliti!« so mogočno njegovo serce poprijele. Ko so Gola pripeljali, ga je grof z objokanimi očmi milo pogledal s krotkim glasam rekoč: »Golo, kaj sim ti storil, de si mi tako žalost napravil? Kaj ti je moja žena — kaj ti je moj sin naredil, de si ju umoril! Reven paglovec si prišel na ta grad in si mnogo dobrot vžil — zakaj mi tako vračaš?« — Golo je mislil, de bode grof razgrajal in se grozil. To nenadjana milost mu je serce prebodla. Glasno je zajokal in rekel: »Oh, nesrečna strast me je oslepila! Vaša gospa je brez krivice kakor angelj v nebesih — jes sim bil hudoba, ki jo je hotla zapeljati. Ker me ni vslišala, sim zdivjal, in sim se hotel maševati pa tudi svoje življenje obvarovati. Bal sim se, de me bote, če vam resnico pove, umorili. Za to sim jo prehitel in jo po krivim zatožil.« Grofu je bila velika tolažba, de je bil sam Golo prisiljen, njeno nedolžnost skazati in mignil je z roko, ga zopet nazaj v ječo peljati; in svoj obraz je v belo ruto skril, jokal se je in svojo jezo v dno pekla preklinjal. 
Grof je bil doslej tako otožen, de se so za njegovo življenje bali. Njegova bolečina ga je včasih tako pekla, de bi bil kmalo znorel. Vsi sosedni vitezi, njegovi hrabri prijatli, so prišli vkup, ga tolažit. Pa grof je tiho sedel in se ni dal potolažiti. Zmiraj je v Genovefini sobi sedel in nikamor dalje ni šel, kakor v kapelico v gradu. Njegova naj veči skerb je bila, Genovefini grob poiskati, de bi se na njem zjokati mogel, in de bi jo spodobno pokopati dal. Pa nihče ni za grob vedel; zakaj moža, ki sta jo bila v smert peljala, sta kmalo po tem zginila in nihče ju več ni najti vedel. Grof je v cerkvi na Vojnomirovim spomin njene smerti lepo obhajati ukazal. On in njegovi služabniki in vsi vitezi iz okolišine s svojimi ženami so prišli z veliko žalostjo, in tudi tolika množica ljudstva se je nabrala, de je komaj desetica njih v cerkev iti mogla. Grof je dal obilni milodar (almošno) ubogim deliti in svoji gospej v cerkvi lepo znaminje narediti z zlatim napisam, ki bi njeno žalostno zgodbo tudi še mlajšim praviti imel. 
Petnajsto poglavje. 
Grof Vojnomir zopet svojo Genovefo najde. 
Leta so pretekle, preden se je grof Vojnomir pregovoriti dal, zopet iz svojiga gradu iti. Pa potlej še so ga mogli njegovi prijatli, vitezi in zvesti Volk tako rekoč siliti, in si vse prizadjati, če so ga le nekoliko razveseliti hotli. Ta je pripravil veliko obed in kak umeten strunar je mogel zabrenkati in tolašne pesmi peti. Drugi je napravil viteške igre, streljanje z lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povabil. To poslednje razveseljevanje, ktero je grof še z mladiga ljubil, je bilo še naj bolj pripravno, mu otožnost preganjati. Ko so vitezi to vidili, so mnogokrat, zdaj jelene in divje merjasce, zdaj volkove in medvede, kterih je bilo takrat na Nemškim še veliko, streljali, in grof je mogel z njimi na lov hoditi. Na Volkovo prigovarjanje je tedaj tudi on nekdaj veliko lovšino napovedal, in vse viteze je prosil z njem iti. Konec zime je bilo, in pervi jasni dan, ko bo zopet sneg padel, je bil odločen. Dan je prišel in koj, ko se je zasorilo, je šel grof od vsih žlahtnih vitezov iz okolišine in od velike derhali služabnikov spremljen na lov. Vsi so jezdarili in še množica ljudi z obtovorjenimi konji, mezgi, in Iovskimi pesmi je šla z njimi. Rogovi so veselo po gojzdu bučali. Mnogo jelenov in divjih merjascov je bilo posterljenih. Tudi grof je prišel kmalo do divjačine. Na konju jo za njo udari. Zver čez stermo skalovje in po germovju in ternju beži in se poslednjič — v Genovefino votlino skrije. Zakaj ravno tista zvesta košuta je bila, ktere mleko sta Genovefa in njeni sin že tako dolgo vživala. 
Grof je konja k hvoji privezal in zver po snegu sledivši pride v votlino. Va-njo je pogledal in ves začuden zagleda zad v votlini s-hujšano človeško podobo z zidobledim obličjem. Genovefa je bila. Hudo bolezen je bila sicer prestala, pa vunder je bila še tako slaba in brez vse moči, de bi v tej pušavi nikoli ne bila ozdravela, temuč vsak tjeden je smerti pričakovala. 
»Če si človek« je zavpil grof v votlino, »pridi vun na svitlo!« Genovefa je prišla v ovčji koži zavita, pleča so ji dolgi zlatenkasti lasje zakrivali; goloroka in bosa — vsa premrazena in bleda kakor umerajoča je bila. »Kdo si?« je rekel grof, nemalo prestrašen nazaj stopivši, »in kako tu sim prideš?« Zakaj nič več je ni poznal. Ona ga je pa o pervim pogledu spoznala. 
»Vojnomir!« je rekla s slabim glasam. »Tvoja žena Genovefa sim, ki si jo v smert obsodil. Pa, Bog ve, de sim nedolžna!« 
Grofu se ni drugač zdelo, kakor de je va-nj trešilo. Več ni vedel, če se mu sanja ali če bdi, ker je v svoji otožnosti večkrat brez vsih čutljejev bil in ker se je zdaj v tej grozni dolini dalječ v gojzdu, dalječ od vsih svojih ljudi znajdel, je mislil, de je Genovefin duh pred njim. 
»O, ti zveličani duh moje Genovefe!« je glasno zavpil, »zakaj nazaj hodiš, me moje kervave sramote tožit? Ali so te morde na tem mestu vmorili in ali so morde tvoje truplo v tej votlini zakopali? Oh, taka je, in tvoje truplo se v grobu obrača, ker na zemljo stopim, ktero sim s tvojo kervjo vrudečil in tvoj duh se grozi, ker se tvoj morivec tvojimu mirnimu pokopališu bliža! O verni, verni se, zveličani duh! Moja vest me že dovolj peče! Verni se nazaj v stanovanje miru in moli za-me uboziga moža, ki nima na zemlji nikjer več miru! Ali se mi pa ne prikaži v tako žalostnim stanu — prikaži se mi izveličaniga angelja in povej mi, de mi odpustiš!« 
»Vojnomir!« je rekla Genovefa jokajoč, »ljubi mož! Nisim ne duh! Res sim tvoja žena — tvoja Genovefa! Še živim. Dobra moža, ki sta me imela vmoriti, sta mi prizanesla!« 
Grof je bil pa še od strahu in groze ves omamljen. Tema se mu je pred očmi delala in ne besede ni slišal. Še zmiraj jo je stermo gledal in zmiraj je še mislil duha viditi. Genovefa ga je prijazno za roko prijela. Pa on jo je izmaknil in s plahim glasam rekel: »O, pusti me! pusti me! Tvoja roka je merzla ko led. Pa le me vleci s svojo smertno roko za seboj v grob! Zakaj življenje mi je gnjusobno in smert je za-me naj bolji!« 
Genovefa je še enkrat rekla: »Vojnomir! Ljubi dragi mož!« in tako milostno in prijazno ga je pogledala, kakor nebeški angelj. »Ali ne poznaš več svoje Genovefe? Glej, jes sim resnično jes! Le dobro me poglej! Pošlataj mojo roko! Poglej le perstan na-nji, ki si mi ga ti dal — O Bog! reši ga iz tega strašniga domišljevanja!« 
Za dolgo časa se je vunder iz svoje groze zbrihtal, kakor de bi se bil iz težkiga spanja izbudil. »Res je, ti si!« pravi in skesan prednjo na kolena pade. Njegove oči so bile dolgo v njeno s-hujšano podobo vperte — in dolgo nimogel pregovoriti. Poslednjič se mu je potok solz vlil: »Ti tedaj,« je rekel, »ti si moja žena! Ti Genovefa! V taki revšini! In od mene va-njo perpravljena. O, jes nisim več vreden, de me zemlja nosi! Jes ne smem svojih oči k tebi povzdigniti! O, ali mi moreš odpustiti?« 
Genovefa mu je s solzami odgovorila: »O Vojnomir! nikoli nisim bila na-te jezna! Sej sim vedila, de si bil golufan. O, vstani in daj se objeti, glej, saj se od veselja jokam, de te zopet vidim.« 
Grof se je pa še le komaj upal, jo pogledati. »Kaj? ti mi nič ne očitaš!« ji je rekel: »In še žal besede mi ne rečeš? O, ti nebeški angelj — ti mila njebeška duša! O, kaj sim storil, de sim te tako hudo — hudo razžalil!« Genovefa je rekla: »Bodi že vunder upokojen, Vojnomir! misli si, de je vse Bog tako naklonil. On je tako hotel. Dobro je bilo, de sim v to pušavo prišla; bogastvo in velikost bi me bile morbiti spridile — v pušavi pa sim Boga in nebo našla!« 
Med tem, ko je še govorila, je Boleslav prišel. Nič ko sernino je imel okrog sebe in bos je po snegu hodil, ki je po nekterih krajih dolinice že debel bil. Pod pazdiho je imel nekaj opresnih še mokrih zeliš, ki jih je bil ravno v viru natergal, in v rokah je korenino deržal in jo ravno jedel. 
Ko je fantek grofa v krasnim viteškim oblačilu, z visokim pripognjenim peram na čeladi (Helm) zagledal, se je ustrašil, obstal in glasno zavpil: »Mati, kdo je to? Ali je ta morde tudi kdo od hudobnih ljudi? ali vas hoče umoriti? Ne jokajte se!« je rekel in k materi je skočil. »Nič vam ne pustim storiti. Raji naj mene vmori, kakor de bi vam kaj žaliga storil.« 
Genovefa je prijazno rekla: »Ljubi sin, ne boj se! Poglej ga vsaj in kušni mu roko. Nič ti ne bo storil. Tvoj ljubi, mili oče so! Glej, jokajo se nad najno revšino! Bog jih je poslal, de naju rešijo in seboj domu vzamejo!« 
Fant se ozre in ga pogleda. S svojimi kodrastimi, černimi lasmi, žlahtnim čelam, velikimi očmi, lepo zakrivljenim nosam in z lepimi ustmi je bil živa grofova podoba. Ko je grof brihtniga, cvetečiga fanta v tej revni obleki zagledal, je še huje zajokal, fanta na roko vzel, ga kuševal ter rekel: »O moj sin! o moj sin!« in z ganjenim sercam je proti nebu pogledal, z drugo roko je Genovefo objel in iz globočine svoje duše rekel: »O Bog, te sreče je preveč mojimu ubozimu sercu, de čez vse moje upanje in misli ob enim tukaj svoje ljubo dete pervič vidim in svojo ženo, kakor od smerti nazaj dano zopet vidim!« In Genovefa je terdno roke sklenila in pobožno v nebo pogledajoč rekla: »Res je, o Bog! Ti si neskončno bogat v dareh in veš človeškimu sercu v eni uri težave mnogih let obilno plačati! Tebi bodi hvala!« In fantek, ki je svoje starše tako serčno moliti vidil, je brez povelja svoje ročice povzdignil in besede svoje matere ponovil: »Ljubi Bog! Tebi bodi hvala!« In vsi trije so še dolgo nepremakljivo in molče v tej postavi ostali in le njih serca so k Bogu govorile, česar nobeno serce ne zamore izgovoriti. 
Čez dolgo je Genovefa začela: »Ali moji starši še živijo? Ali se jim dobro v starosti godi? Ali vejo, de sim nedolžna? Oh, sedem let že me mertvo obžalujejo, in sedem let že nisim nič od njih slišala!« Grof je rekel: »Živijo, dobro jim gre in vejo, de si nedolžna. In če je mogoče, bom še v tej uri koga z veselim poročilam k njim poslal, de si zopet najdena.« Genovefa je vnovič svoje roke povzdignila in z veselim ganjenjem v nebo pogledala s solzami hvaležnosti, rekoč: »Bodi tedaj zahvalen, o Bog! Ti si mojo molitev vslišal in naj skrivniši želje mojiga serca spolnil in mi tudi še to dodelil, kar sim si komaj želeti upala. Mojiga moža si iz vojske nazaj pripeljal, mojo nedolžnost si razodel, mene si vsih nadlog, ječe in smerti rešil. — Srečno uro si mi odločil, de sim svoje ljubo dete njegovimu očetu pokazati mogla in zdaj mi hočeš še moje starše pokazati. Ti si čista ljubezen!« 
Po tem je Genovefa svojiga moža v votlino peljala. Zakaj bosa ni mogla več na snegu prestati. Pripognjen je grof v nizko votlino stopil, in ko je v nji černo steno in mali z maham porašen križ in kamen pred njim, ki je še od Genovefiniga klečanja zglajen bil, in posteljo z mahu in torila iz buč in bičji jerbasiček, kar je bilo vsa njena sprava, pregledoval in se zraven Genovefe usedel in fantička na roko vzel, in ko je tudi iz votline na sterme skale in černe še snežene hvoje pogledal, so se mu vnovič solze vlile. »O Genovefa!« je rekel, »po kakšnim čudu vsigamogočnosti te je Bog v tej pušavi ohranil? Ali ti je angelja iz nebes pošiljal, te živit? Oh« je dalje žalostno govoril, »sedem dolzih let — brez grižljeja kruha, brez ognja po zimi, brez postelje, brez vse obleke, bosa v debelim snegu — vojvoška hči, ki je iz srebernih in z zlatih posod jedla, ki je v bagoru (Purpur) in svili (šida) zrastla, ktero je komaj merzel vetriček popihljati smel; in vunder, v skerbeh in nadlogah s-hujšana, me še ljubiš — ti zvesta, mila duša! O, koliko so vunder dobri ljudje vredni!« 
Genovefa je urno besedo poprijela in z angelsko jasnostjo v svojim bledim obličju se smehljaje rekla: »Molči vunder in ne govori besede več, ljubi mož! Bog ve, de sim tudi veliko veselja v tej pušavi imela; ali ni v kraljevih hišah nič nadlog, in ali si ti manj terpel, kakor jes? Nemisli na to dalje,« je rekla, de bi njegove misli na kaj druziga napeljala — »in poglej za to svojiga sina. Glej, njegove lica se žarijo, kakor bagor. Ob prosti reji in v božjim prostim zraku je zdrav in terden zrastel. V našim gradu bi se bil morebiti zmehčal, in bled bi bil in reven kakor otroci mnozih imenitnih ljudi. Za to se veleli in zahvali Boga!« 
Zdaj mu je povedala, kako čudno je Bog njo in njeniga sinu ohranil od tistiga časa, ko je košuta v pervič v votlino prišla, do tistihmal, ko je dobra zver od grofa preganjana tjekaj pribežala. Grof je vse svesto poslušal in poslednjič je ganjen rekel: »Bog vse čudno obrača in neskončno bogat je v sredstvih (Mittel), svoje ljudi oteti. O, ne pozabi nikoli, ljubi moj sin; ko si še majhen otrok bil; ko so te tvoj oče zavergli; ko ti tudi mati niso več pomagati mogli, in ko bi bilo s teboj mogli pomanjkanja poginiti: je Bog tebe in njih s to dobro zverjo od smertne lakote rešil. In ko je bla reva tvoje matere verha dorastla, ko so imeli omagati, in ko bi bil ti ubogi fant v tej strašni pušavi, polni derečih zverin, na poti k mojimu domu tudi blezo poginiti mogel, in ko bi mi človeške usta vajne revšine povedati ne bile mogle: mi je mogla tudi tista nema (mutasta) zver pot do vajniga stanovanje pokazati. Tako lahko in tako čudno zna Bog o pravim času pomagati. Zaupaj tedaj va-nj vse svoje življenje!« 
Šestnajsto poglavje. 
Genovefini prihod na Vojnomirovo. 
Oče, sin in mali so šli zdaj zopet iz votline — in vsim so še solze ganjenja v očeh igrale. Zdaj grof, svoje ljudi skup klicaje, v svoj sreberni rog zatrobi, de se glasno bučenje po skalovji razlega. Fant, ki še v svojim življenju kaj taziga ni slišal, se je zlo veselil zavolj tega, in koj je hotel tudi on trobiti. Milostna mati se je jela smejati, ako ravno so ji solze oči zalivale. 
Na trobljenje roga so vitezi in grofovi služabniki z vsih strani na konjih in peš v kup hiteli. Vsi so ostermeli, ko so bledo, s-hujšano gospo, ktero je grof za roko deržal, in lepiga, ljubeznjiviga fanta, kteriga je na roki imel, zagledali. Vsi so blizo stopili in jih obdali. Vsi so pohlevno in molče okrog stali, zakaj vidili so, de so grofa, gospo in sina solze silile. Z ganjenim glasam je grof rekel: »Žlatni vitezi, in vi, moji zvesti služabniki, glejte, to je Genovefa, moja žena, in to je moj sin, Boleslav.« Na te besede so vsi od groze in čudenja zavpili, ta to, uni kaj druziga in stotere klicanja in vpraševanja so se zmešano slišale. »O, nebeški Bog! ali naša milostiva grofinja? ali jih niso vmorili? ali so od smerti vstali! Nak', to ni mogoče! Pa res je, ona je! O Bog, v kakšni revšini! Glejte le, kakšna je! Oh naš mili grofič; o lepi, mili fantek!« Od radosti in sožaljenja in novoželjnosti niso mogli jenjati izklicovati in vpraševati, zdihovati in se glasno radovati. 
Grof jim je ob kratkim poglavitni del prigodbe povedal, in po tem je svojim ljudem mnogo zapovedoval. Dva njegovih, konjnikov sta mogla urno domu, po nosilo jezdariti, in napovedat, de bi vse na njeni prihod pripravilo; drugim je ukazal, koj konje in mezge pripeljati in še drugim je zapovedal derv nanositi in na suhim kraju pod izspodkopano skalo zakuriti in jedi pripraviti. Grof je zdaj sam razvezal, kar so bli seboj prinesli, in je na tleh zraven ognjiša plahte razgrinjal. Svojo ženo je v škarlatast pozimsk plajš zavil in veliko tanko pečo ji je dal, de bi jo okrog glave zavila; po tem se je na razgernjene plahte usedel. Vsi vitezi, ki so jo še poznali, so prišli po versti k nji, jo ponižno pozdravit in pokazali so ji serčno ganjeni svoje sožaljenje in svojo radost. Pred vsimi služabniki jo je pa zvesti Volk naj bolj viditi in ž-njo govoriti željel; komaj mu je bilo pričakati, de so jo vsi vitezi pozdravili. »Milostiva gospa,« ji je djal in njeno roko je s solzami oblil, »zdaj sim še le vesel, de mi niso Zamorci sive stare glave vzeli; rad hočem umreti, ker sim še to doživel!« Po tem je vzel fantka na roko, in ga je v obe lici kušnil ter rekel: »Bog te sprimi, milo dete! Ti si živa podoba svojiga očeta! Bodi hraber in serčan, kakor so tvoj oče in tako krotak in mil, kakor so tvoja mati, in pobožen in dober, kakor oba!« Boleslav je bil od začetka boječ in sramožljiv zavoljo množice ljudi, med kterimi je na enkrat stal. S časam je pa priljudniši in zgovorniši prihajal. Ker je mnogo reči v pervič v svojim življenju vidil, je imel vedno kaj popraševati, in vsi, zlasti pa stari Volk, so se veselili umnih vprašanj in opomb brihtniga fanta, ktere so bile res v časih prav premedene. Naj bolj se je fantek s perviga konjam čudil. Ravno tako se mu je godilo, kakor ljudstvam, ki so perviga konjnika vidili; mislil je, de sta mož in konj skup zrašena. —»Oče,« je rekel, ali so to ljudje s šterimi nogami?« Ko so konjniki s konj stopili in mu konja pripeljali, je vprašal: »Oče, kje ste pa te zverine vjeli? Tazih ni pri nama v gojzdu.« Ko je konja bolj na tanko pregledoval in sreberno obilno pozlačeno berzdo zagledal, je rekel: »Aj, ali te zverine tudi zlato in srebro jejo?« Ko je ogenj hudo začel goreti, je vnovič ves zapanjen obstal in rekel: »Mati; ali so ljudje blisk iz nebes prinesli? ali ga jim je Bog dal?« »O,« je dalje govoril, ko je lepo svitlobo ognja ogledoval in dobrotljivo toploto čutil, »to je pač lep dar nebes! Jelite, mati, ko bi bila midva za-nj vedila, bi bila tudi Boga za-nj prosila? Tega bi bila v tej simi pač potrebovala.« Pri jedi mu je med vsim lepo sadje naj bolj dopadlo. Vzel je lepo, ko zlato rumenkasto in pasasto jabelko, in rekel je: »Oče, ali morebiti vi nikoli nimate zime, de imate tako lepo sadje? O, pri vas je gotovo dobro prebivati!« Komaj se je upal jesti. »Saj bi jih bilo škoda jesti!« je rekel. Po tem je kosarec dolgo prav dobro ogledoval: komaj se ga je dotakniti upal, po tem ga je dolgo terdno v rokah deržal in poslednjič ves začuden reče: »Ali se ne stopi? Ali ni z ledu?« Ko je zvedel, iz koga je, je djal: »O koliko lepih in čednih reči je vunder Bog vstvaril, ki so mi bilo čisto neznane!« Ni ga malo veselilo, ko je svojo mater in vse, ki so bili pri jedi, skozi steklo (glaž) vidil. Ko je postrežnik srebern plosček, pred-nj postavil, v kterim je svojo podobo zagledal, se je vstrašil; nazaj je stopil, po tem pa plašno za plosčikam tapal, fanta zagrabit, kteriga je viditi mislil. Reč mu je bila nezapopadljiva, zlasti pa se je čudil in veselil, de je, kadar je moder obraz naredil, tudi fant tako naredil, in de se mu je smehljajočimu tudi fant smehljal. Tako so imeli vsi nad fantkam stotero veselje, in ako sta ravno poprej neizštete solze prelivala, sta se vunder zdaj oče in mati serčno smejala, in tako močno in glasno so se tudi vitezi in vojaki smejali. 
Obed je bila komaj dokončana, je še sluga z Genovefinimi oblačili nazaj pridirjal. Genovefa je šla v votlino in je najpred na kolena padla, se Bogu za čudno rešenje zahvaliti, po tem se je v votlini preoblekla. Mali leseni križ je vzela v hvaležni spomin svojiga terpljenja seboj in po grofovsko napravljena je zopet iz votline prišla. Med jedjo so hlapci, ker bi bili nosilo le po dolzih potih prinesti mogli, z lesa nosilo naredili. Grof je plahte čez-nj razgernil, Genovefo in Boleslava nanj posadil in tako so šli vsi proti domovini. Na pol pota so jim prišli z nosilam na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in z Boleslavam se je na-nj usedla. Kmalo, ko so iz gojzda prišli, jim je še množica ljudi na proti derla. Povest, de so žlahtno grofinjo zopet našli, se je bila kmalo po celim grajšinstvu in okoli po sosednih krajih razširila. Kmetje so delo popustili; cepove so na kljuke obesili in vsak kolovrat se je vstavil. Cele vasi so bile prazne in nihče ni hotel doma ostati, razun bolnikov in njih postrežnikov. Vsi so svoje prazniške oblačila oblekli in so hiteli svojo blago grofinjo gledat. Občinski praznik je bil v celi deželi. Kolikor se je Genovefa svojimu gradu bližala, toliko veči je bila množica ljudi na poti. Vsi so jo s solzami in veselim ukanjem pozdravIjali. 
Med ljudmi, ki so jo srečevali, sta se tudi dva romarja s dolzimi romarskimi palicami prikazala in z mušeljni na svojih klobucih in romarskih plajših. Ta dva sta vsak na eno stran nosila stopila in pred Genovefa pokleknila. Tista moža sta bila, ki sta imela Genovefa vmoriti. Oba, sosebno Kunec, sta zdaj Genovefo odpušanja prosila, de sta jo bila iz strahu pred Golam v pušavi v revšini pustila in de je nista njenim staršem na Brabanško peljala. Povedala sta po tem, de si kmalo pred Golam nista svojiga življenja zvesta bila, in de sta v obljubljeno deželo romala; de sta se od ondi še le undan nazaj vernila in le skrivaj živela, in de sta se, brez de bi se bila komu razodela, razun domačim, po deželi potikala; de sta Genovefo že davno mertvo mislila, in de sta se zavolj tega pogovorila od te reči molčati, de bi Grofa vnovič ne žalila. »Oh,« sta djala, »kako je bilo vunder mogoče, de niste mraza in lakote umerli, milostiva grofinja, ali de vas niso divje zverine raztergale. Mislila sva, vi in vaše ljubo dete ste še davno v hujši revi umerli, kakor ko bi bila vaju midva vmorila.« Genovefa jima ukaže vstati, jima prijazno roko poda in reče: »Dobra moža! Vama se imam za Bogam naj pred zahvaliti, de s svojim otrokam še živim. Ti, ljubo dete,« je rekla Boleslavu, »se jima tudi zahvali. Glej to sta tista moža, ki sta te imela vmoriti — ki sta pa Bogu bolj kakor ljudem pokorna bila. Jelita,« je djala možama se s solznimi očmi smehljaje »zdaj se vunder le ne kesata, de sta nama takrat prizanesla?« »O Bog!« sta djala oba, »takrat sva se zbudila, koliko sva storila, de sva vama življenje pustila. Zdaj pa še le vidiva, de to nič ni bilo, in de bi bila midva tudi svoje življenje dati imela, vaju rešit in vaju k vašim dobrim staršem na dom peljati.« Moža sta po tem pred grofa pokleknila in sta tudi njega odpušanja prosila in se mu za usmiljenje zahvalila, ktero je nad njunima ženama in otroci skazoval. Zakaj začudila sta se ko sta zvedila, kako blagoserčno ju je Genovefa v svojim poslednjim listu grofu priporočevala, in kako očetovsko je grof, de bi pobožno prošnjo svoje gospe spolnil, za nju žene in otroke skerbel. Rekel jima je: »Nisim vedil, de sta se moje žene in otroka usmilila in de sta jima življenje pustila, pa ker sim se vajnih žena in otrok usmilil, se je po meni, brez de bi bil vedel, nad vama gospodova beseda izšla: »Kdor je usmiljen bo tudi usmiljenje dosegel.« Pojdita, tudi zanaprej hočem za vajne žene in otroke skerbeti. Oba sta vstala in nosilo spremila. Na poti je Hajnec Kuncu rekel: »Ali vidiš zdaj, de je resnično, kar sim ti rekel: Pri dobrim delu se ni nič bati, če se ravno v časih nevarno zdi. Zakaj danas ali jutri vunder dober sad prinese.« 
V tej priči, ko se je Genovefa iz nekiga majhniga gojzda, skozi kteriga so šli, prikazala in Vojnomirovo zagledala — so na Vojnomirovim zvonovi zapeli, in ljudem so se še obilniši solze vlile. Ljudstvo je to napravilo, brez de bi mu bil kdo ukazal, in le pričakovalo je, de bi bili Genovefo od dalječ zagledali. Pod Vojnomirovim ni bilo mogoče ljudstva pregledati in ves prostor je bil, tako rekoč, obležen. Ljudje so pokraj ceste na drevje plesali, in na Vojnomirovim so bile vse okna z ljudmi natlačene, in kodar so memo šli, so bile že strehe polno ljudi. Zakaj vsi so hotli svojo drago grofinjo, ktero so še davno mertvo mislili, tak blizo, kolikor je bilo mogoče, viditi. Odperli so tedaj nosilo, ktero sta dva mesga nesla, de so vsi grofinjo viditi mogli. Vsih ljudi oči so bile va-njo vperte, ljudstvo je tako glasno ukanje zagnalo, de se je zvonjenje le malo slišalo. Genovefa je pa, kakor zgol pobožnost, sedela in oči zavolj časti, ktero so ji skazovali, na tla obračala. Sinu je imela v naročju. Ta je bil še v sernini oblečen in križek iz votline je v rokah deržal. Na desni strani zraven nosila je grof jezdaril in na levi je šel zvesti Volk. Romarja sta jo spremljala in košuta je za njimi, kakor krotak pes skakljala. Vitezov in grofovih postrešnikov je nekaj pred nosilam, nekaj pa za njim jezdarilo. 
Ko so se tako po časi med ljudmi dalje premikovali, so nekteri rekli: »Oh, naša mila, milostiva gospa! Kako bleda in pobožna je. Taka je mogla tudi Marija pod križem biti!« Drugi so rekli: »Glejte le lepiga fanta! Ravno tak je v svoji sernini in s križem v roki, kakor maliga Janeza v pušavi izobražujejo.« In še drugi so djali: »Glejte, glejte košute! še neumne zverine ljubijo našo pobožno, dobro grofinjo!« Marsiktera mati je rekla svojimu otroku, ki ga je na rokah deržala, de bi mu milostivo grofinjo pokasala: »Glej, ta je tista gospa, od ktere sim ti tolikokrat pripovedovala, de so jo nam vzeli; takrat te še ni bilo na svetu.« Marsikter oče je svojiga sinu kviško vzdignil ter mu rekel: »Ali jo vidiš zdaj? Glej je, ki ti je še veliko dobriga storila, ko si še v zibeli ležal.« Marsikter sivček, ki je bil po časi ob palici prilezel, je od veselja zdihoval, de so se mu roke in kolena tresle in šibile, in de se je na vsim životu tresel. 
Ko je Genovefa do grajskih vrat prišla, je pred dvoram vse žlahtniši gospe in gospodične vsiga soseskiga vitešitva zagledala. Brez de bi bile ena za drugo vedile, so vse prišle Genovefo sprejet. Vse so se Genovefine nedolžnosti radovale in čudniga rešenja se veselile. Vse so se pa še tega veselile, de so vse tako nevedama skup prišle, in de tudi edine niso pogrešile. Ta dan so praznik ženske kreposti in občinski praznik poštenosti in veselja vsih žena in devic obhajale. Vse so bile v svojih naj lepših oblekah napravljene, kakor o velikih praznikih, in naj spredej je lepa devica vsa belo oblečena z vervico naj lepših biserov okrog vratu stala in je Genovefi venec z vedno zelenih mirt, z lepim, snežnobelim cvetjem, lepo znaminje nedolžnosti in svestosti podala. »Vzemite« je rekla devica, ki je komaj te besede ihteti mogla, »vzemite ta venec v imenu nas vsih; lepši venec premaganja vam je Bog v nebesih pripravil. 
Genovefa ni poznala device. Gospe so ji povedale, de je tista dobra deklica, ki jo je v ječi obiskovala, in ki takrat še ni bila štirnajst let stara. »Žlahtna gospa,« so rekle, ta je bila edina, ki se je vas v vaši sramoti in v vaši revšini usmilila. Ona naj bo tedaj tudi naj perva, ki vašo čast in vašo veselje z vami deli!« Ko je Genovefa deklico pogledala in dobro znane bisere okrog njeniga vratu zagledala, se je zopet tiste strašne noči v ječi spomnila. »Oh Bog!« je rekla in oči proti nebu povzdignila, »kdo bi si bil to mislil, ko sim takrat, kakor uboga grešnica s svojim otrokam na rokah iz tega ozidja peljana bila, de se bom še kdaj vernila! Ti sam, o Bog! si še takrat vedel, in si imel takrat še to veselje za-me pripravljeno! O Bog!« je dalje govorila, in venec iz roke device milo v obraz zagorela vzela, »če še tukaj na zemlji nedolžnost tako častiš in razveseljuješ, kaj bo še le nekdaj goriv nebesih!« 
»Prav tako je, milostiva gospa!« je rekel Volk. »Nedolžnosti sicer tukaj na zemlji ne častijo tako, in le redko obhajajo tako njeni častni dan, kakor je današni. Bog pa vunder to včasih stori, de bi nam ob malim še to okusiti dal, kar nam v nebesih pripravlja.« Po tem se je k svojimu gospodu obernil rekoč: »Gospod, jes sim se v osemdesetih letih, kar se po svetu klatim, še marsikterkrat vesel in premagovavec na ta grad vernil, pa dne taziga veselja, kakor ga ta gospa nam dela, še nisim doživel.« »Volk,« je rekel grof, »zato je Bog to veselje sam napravil — nar lepši praznovanje je — praznovanje zmage čednosti nad hudobijo!« in vsi vitezi in device so mu prav dali. Device so pa še posebno sklenile: de imajo vedno zelene mirte z belim cvetjem podoba deviške nedolžnosti in zakonske zvestobe, odločene biti. Šega ta se je do današniga dne v mnogih krajih na Nemškim prihranila. 
Veselje tega dneva, silno jokanje in govorjenje je Genovefo tako poprijelo, de je bila vsa oslabela. Brez pomude so jo v njeno sobo peljali, kjer še toliko let ni bila, in po tem, ko se je Bogu še enkrat za čudno odrešenje zahvalila in le nekoliko še z Drakovo vdovo in njenimi sirotami se pogovarjala, in jim svojo milost zagotovila, se je v še pripravljeno posteljo počivat podala. Zvesta deklica je zdaj vedno pri nji ostala in Genovefa si ni od nikogar druziga več streči pustila, kakor od nje. 
Sedemnajsto poglavje. 
Genovefa zopet starše vidi. 
Med tem, ko je bilo na Vojnomirovim vse polno veselja, je v vojvodskim gradu še zmerna žalost kraljevala. Stari Volk se je ponudil, veselo povest, de je Genovefa zopet najdena njenim staršem nesti. Grof je rekel: »Ljubi, stari prijatel! ostanite vi tukaj in pustite to težavno pot mlajšimu možu. Sej veste, kako vas je potovanje iz vojske v domovino zdelala, in kolikokrat ste po poti zdihovali, de je to vaša poslednja pot.« Pa Volk je odgovoril: »Človek obrača, Bog oberne! On mi je po marsikterim boju poročilo in poslednjič še to častno in veselo hojo naklonil, in te si ne pustim vzeti. Pripustite mi vunder mili gospod, in naj grem!« »Pomislite le svojo starost« mu pravi grof, »dolgo pot, hudo vreme, ljubi Volk!« »Vse nič ne de!« odgovori Volk. »Kar so milostiva gospa zopet pri nas, se čutim deset let mlajšiga. In lepši, mislim, kakor s to hojo, ne morem svojiga vojaškiga življenja skleniti. Kadar bo sklenjeno, čem rad počivati. Jes, stari mož se čem po tem vleči; sej se po tem do sodniga dneva lahko naspim.« »Pojdite tedaj,« je rekel grof ganjen, »ljubi, stari, zvesti vojaški tovareš in vzamite naj lepšiga konja in zberite si dvanejst naj hrabrejših mojih konjnikov na pomoč in povejte mojimu dragimu tastu in moji tašči, kar vam vaše blago serce pove, in Bog vas spremi in zopet zdraviga v moje roke pripelje!« Tudi Genovefa ga je še poklicati ukazala in mu je vse do svojih dragih staršev naročila, kar otročje spoštovanje in ljubezen le sercu vdihniti more. Volk ni celo noč miru imel. Predin se je prihodnji dan zasorilo, je bil še ves napravljen, zbudi vojake, pomaga sam konje napasti in osedlati, zapove neprenehama dirjati, sam konja zasede in se s svojimi vojaki odpravi. Zmiraj dalje je jezdaril in več stokrat na dan jih je opominjal: »Urno tovarši naprej, naprej!« In tako je bilo dan na dan od raniga jutra do pozniga večera. Kader so ga konjniki prašali: »Zakaj pa tako hitite, gospod nadhlevar?« (Stallmeister) jim je odgovoril: »Pomislite tarnanje staršev, ktero bomo zdaj končali! Če pošten mož terpečimu le nekoliko žalostnih ur more odverniti, se nima nič težavam braniti in svojim nogam ne prizanašvati. Mnogokrat smo serčno jezdarili rane sekat in solze uzrokovat; jezdarite tedaj tudi zdaj serčno, rane celit in solze brisat. »Ha!« je rekel, »hotel bi, de bi konj imel perote, kakor tisti, ki sim ga nekdej, nevem še kje, izobraženiga vidil, in ki se mi je prav čuden zdel.« — Pri teh besedah je zopet konja spodbodel. 
Star vitez, v kteriga gradu je Volk s svojimi konjniki prenočil, mu je povedal, de pobožni škof, ki je bil Genovefo z Vojnomiram poročil, neke ure v strani ravno novo cerkev posvečuje. »Tjekaj moramo natvegama!« reče Volk. »Tudi ta sveti mož naj naše veselo poročilo zve. In ker je tako moder in umen, ga hočem dobriga svetu prositi, kako bi se svojiga poročila pri vojvodu in vojvodnji naj bolje znebil. Zlo sim še po poti spremišljeval, pa nič pametniga si nisim zmislil. Najrajši bi še od dalječ vpil: »Genovefo so zopet našli! Še živi!« pa tako z durmi v hišo telebiti tudi nič ne velja. — Star vojak sim, in le s pripovedovanja vem, kaj je strah. Pa vunder je čudno; beseda »Genovefa živi!« me je tako prestrašila, de sim se tresil, in de me še zdaj po vsih udih merzi. Nikoli bi ne bil verjel, de more veselje koga tako prestrašiti, in če se tudi drugim ljudem tako godi, bi to prestrašenje od veselja starše kar vmoriti vtegnilo, kakor iz loka spušena pušica, ki serce v sredo zadene. In reč jim počasi razodeti, besede zvito vezati, pogovor umetno napeljati — tega ne umem. Taki, kakor smo mi, le meč sukati znamo, ne pa jezika. Častitljivi gospod nam morajo svetovati. Zakaj v serci z besedo milo ravnati, umejo, de je kaj.« — Volk je koj tje jezdaril, in vse, kar se je zgodilo, škofu pove, in mu tudi še vse svoje misli razodene. Škof se je močno razveselil in Boga hvaleč je rekel Volku: »Ne skerbite, stari mož! Bog vse in na tanko ravna, de je prav dobro. Ravno sim se bil pripravil, žalostne starše obiskat, kamor me tudi moj opravek kliče. Skup čemo tedaj iti.« Pošteniga Volka je to prav veselilo in nič večiga veselja in česti si ni mogel misliti, kakor de je škofa s svojimi konjniki spremiti mogel. 
Vojvoda in vojvodnja sta spomin tistiga strašniga dne, ko sta bila povest od Genovefine smerti dobila, vsako leto v cerkvi v svojim gradu z molitvijo in solzami obhajala. Tisti dan je zdaj ravno bil tu, in zjutraj tistiga dneva sta skup v sobi prav žalostna sedela. Od tistiga časa sta se bila silno postarala in nju lasje so s časama siveli. Oba sta bila černo oblečena; in vojvodnja černih oblek od tistihmal ni bila slekla. V vojvodskim gradu je bilo tako tiho, kakor de bi bili vsi po merli; zakaj oba sta se, kolikor je bilo mogoče, družb ogibala. Zdaj je bil še skorej čas službe Božje, in pričakovala sta, de bi škof prišel, kteriga sta samiga vsako leto povabila, pri ravno tistim altarju, pri kterim je bil Genovefo z grofam poročil, spomin njene smerti obhajat. 
Vojvoda je poln serčnih boleznin molčal, in ravno mislil: »Strašno naklučje je vunder to, de je taka sramota čez najno hišo priti mogla in de naji rod tako poginil! Pa vunder Gospod, naj se tvoja volja zgodi!« Vojvodnja je zdihovala: »Oh, edino dete, in tako ljubo dete po rabeljnu zgubiti — je vunder prestrašno. O Genovefa! Mislila sva, de boš kakor angelj pri najni smertni postelji stala, in nama oči zatisnila, zdaj pa se je moglo tako naključiti! Pa vunder« je tudi ona djala, ko se je zopet zbrihtala, »Tvoja volja, o Gospod, naj se zgodi!« 
Komaj sta dogovorila, ko častitljivi škof pride. Njegovo obličje se je od nebeške svitlobe svetilo. »Nehajte žalovati in radujte se v Gospodu!« je rekel in z velikim navdanjem in serčnim ganjenjem je jel od čudnih pot Božje previdnosti govoriti; Jakobovo žalost, kterimu je bil sin Jožef vzet, je na nju žalost obernil, po tem je Jakobovo veselje popisal, ko je svojiga sinu Jožefa zopet našel, in duh, v kterim je škof govoril, in mila gorečnost njegove zgovornosti ju je močno poprijela. Misel na Božjo vse vladajočo ljubezen in na Jakobovo očetovo veselje je tudi nju serca z veseljem napolnila in jima je vso žalost vzela. »O ko bi tako veselje« je rekla vojvodnja, in je roke sklenila, »naju zadelo; o, kaj bi bilo to!« In vojvoda je rekel: »V tem življenju ne več, v nebesih pa gotovo.« — »Tudi v tem življenju še,« je jekel škof. »Gospod tudi zdaj še velike reči dela. Rane nam dela, pa jih tudi celi. V jamo pelje, pa tudi iz nje. On, Bog Jakoba in Jožefa še živi. On, ki je vajnimu sercu pomoč dodelil, de ga ni žalost vmorila, naj vama tudi zdaj pomoč dodeli, de vaji veselje ne premaga. Na mesti žalostniga petja zapojimo veselo: »Gospod, mi Tebe hvalimo!« Zakaj Genovefa živi — in vidila jo bodeta.« Starši so ga zavzeti pogledali. Groza ju je pri važnih besedah moža spreletela. Upanje in strah sta se v nju sercih bojevala, in kar jima jo povedal, nista mogla verjeti.« 
Škof je zdaj vrata odperl in Volka, ki je s trepečim sercam pri vojvodovih služabnikih v veži stal, poklical in rekel: »Ta tukaj je mož, ki vam bo dalje povedal.« Volk je notri stopil in rekel: »Ona živi! Gotovo je tako. S temi svojimi očmi sim jo vidil, in s temi svojimi ušesmi sim njeni glas slišal in s to svojo roko sim njeno prijel!« Beseda: »Genovefa živi!« se je koj po celim gradu razširila. Vsi služabniki vojvoda in vse vojvodnje služabnice so ostermeni, vstrašeni, razveseljeni in skoro ob pamet v sobo planili. Volk pa je tam stal, in vso čudno zgodbo pripovedoval, in solze so mu v očeh igrale in večkrat je ves ganjen omolčal. Vsi okrog so se tresli, jokali in ihte stali — vojvoda pa in vojvodnja sta od veseliga strahu bleda sedela in nista vedila, pri čem sta. 
Čez dolgo, ko dalje nista dvomiti (zviblati) mogla, in ko so možje, ki so z Volkam prišli, vsaki njegovo besedo poterdili, ktero sta mu grof in Genovefa naročila — se jima je zdelo, kakor de bi se bila iz hudih sanj zbudila. Ko vnovič sta jela zopet živeti in djala sta: »Dovolj sva živela, ker naji hči Genovefa še živi! Tje greva in viditi jo hočeva, preden umerjeva!« Boga še popred v njegovim tempeljnu zahvalivši sta se brez odloga na pot podala in pobožni škof in pošteni Volk s svojimi ljudmi in veliko derhalijo služabnikov so ju spremili. 
Genovefa se je ta čas v milostni skerbljivosti in postrežbi vedno boljšala in njene lica se ji zopet nekoliko, pa komaj za spoznanje, rudeče prihajale. Edina želja, ktero je zdaj na zemlji imela, je bila, svoje starše še viditi. Kar pridejo in dosti pred, kakor so jih pričakovali na Vojnomirovo. Z vročimi solzami so Genovefo pozdravili. Častljivi oče je iz serca, kakor nekdaj Simeon rekel, ko jo je objel. »Zdaj, o Gospod, naj v miru umerjem, ker so moje oči še to srečo vidile!« In pobožna mati je rekla, ko jo je objela, kakor Jakob iz serca: »Zdaj rada umerjem, de le ti še živiš, in de se je tvoja nedolžnost skazala.« In oba, oče in mati sta dolgo jokala in jo objemala. 
Po tem sta miliga fantka zagledala in oba ob enim sta veselo zavpila: »Ti si tedaj naji vnuk — o pridi, pridi v naji roke!« »Bog te oblagodari, moje dete!« je rekel stari oče, in na roke ga je vzel in kuševal. In »Bog te oblagodari, ljubo, sladko dete!« je ponovila stara mati, ki je fantka iz očetovih rok v svoje naročje vzela in s kuševanjem in s solzami ga pokrivala — in oba sta po tem skoraj z enim glasam in polna molitve rekla: »O čuden, čuden je Bog! Mertvo sva te objokovala, ljuba hči, in nisva se nadjala, še kdaj na zemlji tvoje obličje viditi; zdaj pa nama Bog še zlo tvojiga sina viditi da!« 
Zdaj je pobožni škof, kteriga Genovefa in grof Vojnomir v svoji radosti še vidila nista, bližej stopil. Zdelo se je Genovefi, ko ga je tako iz nenada vgledala, kakor de bi bila posla božjiga iz nebes vidila. Apostoljski mož je najpred Genovefo in Vojnomira, po tem pa vojvoda in vojvodnjo po versti blagoslovil in pogledal in roko stegnivši je rekel: »Zdaj je gospod spolnil, kar mi je bil njegov duh previditi dal! Tebi, moja hči, in vam vsim je veči srečo, kakor posvetno pripravil — ktera se je z velikim terpljenjem začela, kakor se ima vsaka prava sreča na zemlji začeti. On je drugač naredil, kakor smo vsi mislili — pa v večim veličastvu, kakor smo vsi misliti mogli. In zdaj nas je — kakor smo takrat vkupej stali, tudi čudno in zoper vse pričakovanje zopet zbral, in danas je dan prišel, de se mu vsi s solzami radosti zahvalimo in nobeniga z med vsih ne pogrešamo; naše število se je še s tem milim detetam pomnožilo, ker Gospod v vsim več stori, kakor obljubi. Srečen je, kdor v skušnji obstoji. Zakaj, ker je stanoviten bil, bo krono življenja prejel, ktero je Bog vsim obljubil, ki ga ljubijo. Ta krona je zdaj vam vsim pripravljena.« 
Osemnajsto poglavje. 
Genovefino terpljenje je blagodar celi deželi. 
Koj, ko so zvedili, de je Genovefi bolje, in de se je od svojiga terpljenja ozdravila, so vsak dan ljudje prišli, de bi jo vidili. Volk je mogel pri svoji viteški poštenosti obljubiti, prav nič ne odreči. Zmiraj več jih je tedaj hodilo, in vedno več jih je bilo v sobo pušenih. Ljudje so bili pa tako mirni in tihi, de so si komaj sopsti in dalje iti upali, temuč de so pri vratih obstali. Možje s svojimi kapami pod pazdiho so tako pobožno kakor v cerkvi stali in še majhni otroci na rokah svojih staršev so pobožno ročice proti nebu vzdigvali. 
Genovefa je veči del na svoji počivavni postelji ležala ali v belih oblačilih na naslonitnim stolu sedela in njeno lepo bledo obličje je bilo tako pobožno in nebeško, tako milo in krotko, tako milostno in prijazno, kakor de bi bilo od solnčnih žarkov obsijano. Vedno je ljudem take besede pravila, ktere so vse svoje življenje pomnili. 
»Vi, ljubi dragi ljudje!« je rekla s krotkim milim glasam, »veseli me, de me obišete, in zahvalim vas za ljubezen, s ktero moje terpljenje in veselje delite. Oh, lahko si mislim, de imate tudi marsiktere nadloge, in vem, de se more marsikdo z med vas terdo vhivati. Pa le Boga ljubite, va-nj zaupajte in ne obupajte! On ga reši, kdor ga ljubi, iz vsih nadlog. Kjer mislimo, de je vse zgubljeno, on še zna pomagati. Kjer je naj hujši nadloga, smo najbliže Boga. Poslednjič vunder vse prav stori. Ali ni res? ali ne sprevidite tega iz moje zgodbe?« 
»Dovoljni bodite s tem, kar imate in z malim bodite zadovoljni. Tudi z malim moremo veseli biti. To sim v pušavi skusila. Če ste še tako ubogi, imate vunder le kočo, obleko, posteljo in po zimi gorko stanovavnico in gorko jed. Več pa človek ne potrebuje. Ne vežite tedaj na posvetne reči svojiga serca! Ne zanašajte se na mertve denarje, temuč na živiga Boga. Bog zna bogatinca hitro bolj uboziga, kakor naj večiga siromaka, in naj bolj uboziga zna zopet bogatinca storiti. Sej to na meni vidite!« 
»Terdno se deržite Boga, radi molite in svojo vest čisto ohranite. Kdor je z Bogam, in ga v sercu nosi, ima nebesa v sercu. Molitev da moč k dobrodeljstvu in terdnost v nadlogah. Skozi oblake gre in ne ostane nikoli nevslišana. Dobra vest je v vsih nadlogah v ječi, v bolezni in v smerti mehka blazina. Skusili bodete to, kakor sim jes skusila.« 
»Kadar vam vaša vest kaj očita — in komu pa nikoli nič ne očita, če se ravno tako hudo ne pregreši, kakor so mene tožili. Kadar vam, pravim, vaša vest kaj očita, se skusite naj pred z Bogam spraviti, in pribežite k Kristusu, njegovimu ljubimu sinu. Njega nam je oče v zveličanje sveta poslal. On je sprava naših grehov. On je svojo kri v odpušanje naših grehov prelil. Če rečemo, de nimamo grehov, se golufamo, če pa svoje grehe spoznamo, je Jezus zvest in pravičen, in nam grehe odpusti in nas od vsiga očisti, kar ni pravo.« 
»Le sv. Evangeli radi poslušajte — in vse bote še bolj na tanko zvedili, kakor vam jes zamorem povedati. Z evangelskimi bukvami v eni in s križem v drugi roki so prišli pervi osnanovavci evangelija k vam. Še enkrat: poslušajte evangeli, ohranite si ga v sercih — po njem se ravnajte! Zakaj božja beseda je in ima moč v sebi, vse zveličati, ki va-nj verujejo. In po tem še enkrat: mislite vedno, de je v križu zveličanje. Po križu, terpljenju in smerti je šel Jezus v svoje veličastvo! Po križi in terpljenju in po mnogih nadlogah moramo tudi mi v nebeško kraljestvo priti. Jelite — po tej poti hočemo skupaj hoditi?« je djala in vsim je še roko podala in vsi zaporedama so ji mogli to v roko obljubiti. 
Zakonce in starše je posebno opominjala. Zakonce je le k ljubezni in slogi (edinosti) in pred sumenjem (Eifersucht) svarila. »Ne poslušajte nikoli krivih prič, ki znajo vašo Ijubezen in slogo popačiti!« je djala, ki je sama skusila, kakšne nadloge take priče tudi naj bolji ljubezni uzrokovati morejo. Starše je opominjala, svoje otroke pobožno in keršansko rediti. »GIejte,« je rekla marsikteri materi, ki je z otrokam na rokah pred njo stala, »ljubimu otroku ni na čelu zapisano, kaj mu je še vse na svetu naklonjeno. Zdaj se še svetu prijazno smehlja, pa prišel bo čas, ko bo zdihoval in jokal, kakor vsi, ki so na svet prišli. Torej ga dobro redite, de bo imel moč v sebi, se s svetam bojevati. Ko so mene moja mati tako na ročju deržali, gotovo niso mislili, kakšne nadloge me bodo zadele. Pa ko bi me ne bili s perve mladosti k serčnimu strahu božjimu in k serčnimu upanju v Boga opominjali, bi bila mogla v svojih nadlogah omagati in v pušavi obupati, in si še zlo sama življenje vzeti in več bi me ne bilo tu. Brez terdne vere v Boga, v Kristusa in večno življenje bi bilo življenje žalostno in brez tolažbe na zemlji. Vsadite tedaj zgodaj to vero v serca svojih otrok.« 
Boleslav je mogel zdaj tudi vsakimu otroku kaj lepiga v spomin dati in brez daru ni bil noben otrok spušen. Ta dobrotljivost in prijaznost in lepi nagovori svoje mile grofinje so si ljudje prav k sercu jemali, in še terdoserčni možje so včasih kakor otroci jokali. Genovefina pobožnost, njeno terpljenje, njena poterpežljivost; njene besede in njeni zgledi so bili celi deželi velik blager (žegen). Dalječ okrog so bili ljudje veliko bolj pobožni; očitno so se poboljševali in v marsikteri koči, kjer je poprej nemir kraljeval, je zdaj sloga in ljubezen, pokojnost in zadovoljnost stanovala. Pobožni škof je zdaj rekel: »Če hoče Bog po kakim človeku veliko srečo narediti, mu veliko terpljenja pošlje — in to je tudi naj bolj sveto osrečenje, ktero Bog sam daje. Njene besede več dobriga delajo, kakor moje pridige. 
Devetnajsto poglavje. 
Gola konec. 
Kadar so ljudje iz sobe od grofinje prišli, so hotli tudi Gola viditi. Kervava sodba ga je obrekvavca, nezvestiga služabnika in trojniga vmorivca v smert obsodila. Od šterih volov bi bil imel razstergan biti. Pa grof mu je po serčni prošnji svoje pobožne gospe smertno kazen (štrafingo) odpustil. Pa od večne ječe ga rešiti ni bilo v grofovi moči. Ječar, ki je Gola ljudem pokazovati imel, ni skoraj celi dan ne ure pokoja imel. Pa vunder je rad vse storil. »Le pridite!« je rekel ljudem. »Tam gori v sobi ste podobo nedolžnosti in čednosti vidili; tu doli v Golovi ječi znate pa podobo greha in hudobije gledati.« 
Z laterno in težkim sveskam ključev je šel po vozkih kamnitnih stopnjicah naprej daIječ pod zemljo. Ko je težke železne vrata odperl, je ljudi groza spreletela, in ko je z laterno v ječo posvetil in ko so Gola zagledali, so se še bolj ustrašili. Lasje so mu divje in razmeršeno čez čelo viseli in dolgo brado je imel. Njegovo obličje je bilo bledo ko stena, in s svojimi černimi očmi je plašno in strašno krog sebe gledal. Huda vest ga je tako grizila, de je mnogokrat divjal, strašno tulil, s svojimi verigami ražljal in z glavo v steno butal. Pa če je bil tudi bolj pri pameti, je take strašne pogovore s seboj imel, de ga je bilo strašno poslušati. 
»O bedak, bedak! sedmeri bedak, ki sim bil jes!« je dostikrat vpil. »O gorje mu, kdor Boga zapusti, svoje serce hudim željam vda in glasu svoje vesti ne posIuša! V začetku še kake krive, nestanovitne golufive razveseljevanja vživa, pa njegov konec je zdihovanje in revšina. Po cvetkah se sprehaja, pa nanaglama se v brezno pogrezne, ki so ga cvetlice njegovim očem skrivale. Gorje, gorje mu, kdor ima po prepovedanim veselju poželjenje! Misli, de se cvetečimu rožnimu germiču približuje, in stegne roko po roži, kar plane huda, strupena kača iz germiča, se ga ovije sedemkrat in ga davi in grize brez prenehanja s strupenimi zobmi!« 
Včasih je vprašal, ako ravno so mu še dostikrat povedali: »Ljudje! Ali je res, de so grofinjo in njeno dete zopet našli? Ali je res tako, ali se mi je le sanjalo? Nak', nak', ni se mi sanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; verjem. Zakaj poslušajte,« je potem z milim glasam dalje govoril: »Bog se strašno mašuje. On jo je iz te ječe tu rešil, in mene vanjo pahnil. Tukaj, tukaj je sedela,« je rekel in z roko je po rudečih tlah udaril, »tukaj na teh tlah je sedela, kjer jes zdaj sedim. Ali mi zdaj verjamete, de je Bog pravičen.« 
Drugikrat je rekel: »Hvala Bogu, de še zaj pridete po-me. Le peljite me tje na moriše. Rad grem!« je rekel in vstal: »Nedolžno mater in nedolžno dete sim vmoril — zato mi morajo tudi glavo odbiti. Nedolžno kri sim prelil — poglejte le mojih rok; vse so kervave — glejte čez in čez so kervave! Glejte, potoki solza, ki mi iz oči derejo, jih več ne izperejo. Za to moram tudi svojo kri na morišu preliti. Pa rad storim to! Bolje je po rabeljnovim meču umreti, kakor martro tu — tu notri« na persi je pokazal — »še dalje terpeti!« 
Včasih je ljudi koj, ko so vrata odperli, stermo pogledal, se je po tem strašno posmejal in djal: »Tako! Ali vas vunder tudi pripeljelo! Jelite, vi ste se tudi dali od hudiga poželjenja zapeljati; ali ste tudi nedolžnost zapeljali? Kaj? Pokažite mi svoje roke, če se jih ne derže tudi solze kake nesrečne matere ali pa kri kakiga nedolžniga deteta? Ne pokažete mi jih, se ne upate, mi jih pokazati? — Zdaj vem,« je po tem strašno zavpil, »tako je! Vaše roke so polne kervi in solza, kakor moje. Hudobneži ste, kakor jes. Le k meni pridite! Glejte« je dalje govoril in se je na stran pomaknil, »glejte, tu je za prihodnje vaš prostor. Vsi ti hudobneži grejo k meni tukaj notri!« —— 
Prestrašeni otroci so jeli na glas jokati, vpiti in svoje obličje v ohlačila svojih mater skrivati; mladenči in device so terdno sklenili, serca pred takimi grehi varvati, ki poslednjič v tako revšino pripeljejo in marsikteri mož je mislil, in marsiktera žena je glasno rekla: Bolje je človeku v pušavi zeliša in korenine jesti in nedolžnimu biti, ko Genovefa — kakor v grofovskim gradu z Golam obilno živeti in hudo vest imeti in tako umreti.« 
»Prav imate!« je rekel ječar, ki je železne vrata zaperl; in če hudobno življenje na zemlji ravno tako hudo ne konča, se vunder na unim svetu še bolj hudo izide. 
V tem brezupa polnim stanu je Golo mnogo let živel; če je njegova smert bolj mirna bila, se ne ve. Pravijo, de ni dobil pred pokoja, kakor ko so mu poslednjič po njegovi volji pravico storili in ga ob glavo djali. 
Dvajseto poglavje. 
Še nekaj od košute. Sklep. 
Otroci so hotli, ko so Genovefo, Boleslava in Gola vidili, še tudi, kakor je še otročja navada, košuto viditi. Grof ji je dal poseben lep hlev zidati. Prosto je po dvoru in po gradu hodila. Večkrat po dnevu je po stopnjicah do Genovefine sobe prišla, in ni je bilo odgnali, de so jo za nekoliko časa k nji spustili. Pa s vsim ljudmi je bila priljudna in iz rok je jedla; še lovski psi ji niso nič žaliga storili. Otroci so se tudi lepe živali veselili, ki so ji kruha dajali, jo božali, in matere so rekle: »O Bog, ko bi te živali ne bilo, bi bila naša mila grofinja in naš ljubi grofič v pušavi poginila.« — »Zato se ne sme nobena zver terpinčiti!« je djala keršenca, ki je imela zvesto žival opravljati. »Ko bi vola ne imeli, ki ga v plug vpregamo, in tudi krave ne, ki nam mleko daje, nam bi se ravno tako hudo godilo, kakor bi se bilo ljubi grofinji brez košute v pušavi godilo. Pa kaj še, ves svet bi nam bil pušava brez žival. Malo obdelanih njiv bi se vidilo, in naj lepši travniki bi nam nič ne pomagali. Torej ne terpinčite živine — in hvalite Boga za te dobrote.« 
Doklej je Genovefa živela, se ne ve; to pa se ve: Dokler je živela, je živela v veselju in neizrečeno veliko dobriga je še storila, in njen konec je bil miren in blag. Njeno življenje po prihodu is pušave je bilo enako lepimu, mirnimu pomladajnimu večeru po hudim vremenu, ki je srečno minulo, in njena smert je bila, kakor lepi, mili zahod solnca, ki še sije in blagoslov razliva, dokler tudi njegov poslednji žarek ne vgasne — temuč se le našim očem skrije, de bi se zopet lepši v drugim svetu prikazal. 
Pri njenim pogrebu je bilo neizmerno veliko ljudi, in vsi so na njenim grobu solze točili — pa nihče bolj vročih, kakor Grof Vojnomir in Boleslav. Zvesta košuta se je na njen grob vlegla in ni več vstala. Nobene reči, karkoli so ji kladli, se ni dotaknila, in nekiga jutra so jo mertvo, na grobu dobili. Grof je dal Genovefi lep spominek iz draziga marmorja postaviti, na kterim je bila zdolej tudi košuta s kamna izsekana. 
V pušavi je dal grof po Genovefini prošnji pušavništvo vložiti. Na desni zraven Genovefine votline je bila kapelica. Škof Hidolp jo je posvetil, in ljudstvo jo je cerkev gospe imenovalo. Genovefina zgodba je bila lepo na stenah izobražena in mali leseni križ, na kterim je bilo toliko drazih spominkov, so dali — to de še le po Boleslavovi smerti — v zlato vkovati in na altar postaviti. Na drugi strani votline je bila pušavniška kočica in pri nji lep vertec, po kterim se je vir stekal. Mnogo ljudi je zmiraj tjekaj hodilo in prijazni pušavnik jim je vse — mali križ, pild, votlino, kamen, na kterim je Genovefa klečala, vir, iz kteriga je pila, kazal; pripovedoval jim je Genovefino zgodbo, in odražene in mlade je opominjal, se po njenim lepim izgledu ravnati. 
Ljudstvo je Genovefo kakor svetnico častilo. Skoraj po pretečenih sto letih so se še sivi možje hvalili. »Ko sim še otrok bil, sim Genovefo vidil!« In pripovedovali so poslušajočim vnukam, kaj jim je kdaj povedala. 
Vojnomirovi grad, sploh le Vojnomirovo, imenovan, kjer sta Vojnimir in Genovefa prebivala, se je bil ta čas poderl, in ne dalječ od Koblenca so le razvaline po imenu »Staro Vojnomirovo« viditi, pa čestenje in ljubezen do Genovefe še ni vgasnila v sercih ljudi. Mnogo krasnih cerkev so v njen spomin zidali in marsiktera žena in devica se v pobožen spomin še dan današni Genovefa imenuje. 

POMOČ V SILI ALI LESENI KRIŽ IN SREČA DOBRIGA UKA. 
Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida. 
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovšinici. 
V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik, 1832. 
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12. 
I. 
Leseni križ. 
Perva razstava 
Uboga Kristinica dobi ljubo mater. 
Pred veliko leti je bila v Zagoricah, v vasi na gorenski strani Kranjske dežele, bogata kmetica, Ljudmila po imeni. Prav lepa je bila njena kmetija. Hiša, v kteri je prebivala, je bila ko gradič. Ob njej so bili hlev in polje. Bila je v resnici bogaboječa in dobrotljiva, per tem vsa pohlevna in ponižna, in vse po soseski jo je v časti imelo in ljubilo. Po smerti svojiga moža se je že celo Boga oklenila; mu zvesto služiti je bila njena nar veči skrb. 
Eno spomlad na vse jutro se je peljala v Kranj, kake štiri ure daljno mestece. Poseben opravek je ondi imela, in zvečer bi bila že spet rada doma. Popoldne okoli treh se domu napravi; pa videti, de je cerkev odprta, hoče poprej še malo v njej pomoliti. 
S častjo stopi v cerkev. Gre proti velikimu altarju, poklekne, in začne moliti. Vse okrog nje je tiho; le semtertje kleči še kaka pobožna duša, in tudi moli. Vse, kar vidi, je čestitljivo, in jo navdaja s sveto grozo, ravno ko nekdej stariga očaka Jakoba na poti v Haran, kadar je imel Božjo perkazen, in je djal: »V resnici, tukej je Bog pričujoč, tukej je Božja hiša!« Vse, vse obuduje svete občutljeje, misli in žele v njej, in Ljudmila moli tako z zbranim duham in tako iz srca, de je vsa v Boga in v nebesa zamaknjena, in de pozabi ves svet in vse, kar je na sveti. 
Ko je odmolila, vstane, in gre po cerkvi proti vratam, kar zagleda per stranskim altarji deklico klečati in moliti. Bliz deset let je bila stara. Lepo nakviško je svoje mlade ročice držala, milo proti altarju gledala, in se kar stvarice ne ozrla ne na levo ne na desno. In čudo, solze ji teko po rdečih licih, in večkrat zdihne le tolkanj britko, de bi se tudi neobčutljivo srce zganilo. 
Ljudmili se deklica v srce smili. Ljubezen in nekaka čast do pobožniga otroka se v njej obudi, in rada bi zvedela, kaj de ji je. Pa v persrčni molitvi je noče motiti. Še le, ko se deklica vzdvigne, in proti vratam obrne, stopi Ljudmila k nje, in ji prijazno reče: »Ti si zelo žalostna, ljuba deklica! Kaj pa ti je, in zakaj jokaš?« 
»Oh,« je deklica odgovorila, in solze se ji po licih udero, »pred enim letam, ravno današni dan, so mi očka umrli, in dans teden so mojo mamko pokopali!« 
»I kaj si pa,« reče žena dalje, »lubiga Boga tako persrčno prosila?« 
»De bi se me usmili,« je deklica djala. »Nimam zde k nikomu drugimu perbežati kakor k Bogu. Dans sem še per ljudeh, per kterih sve z ranco mamko gostovale; ali jutri že več ne bom smela per njih biti. Ravno kar mi je hišni gospodar vnovič zatrdil, de naj si kje drugej prebivališče poiščem. I kam le pojdem? Imam sicer še eno teto, botro in eniga strica; pač rada bi šla k njih kterimu. Gospod fajmošter, ki so mojo ranco mamko v bolezni velikokrat obiskali, in jim rekli, de so dolžni zame skrbeti, dokler si še ne morem sama pomagati; pa se ne morejo zediniti, kteri bi to skrb prevzel. In jim tudi ne zamerim tega; sami imajo dosti otrok, in komej zanje potrebni živež zaslužijo.« 
»Uboga sirota!« reče Ljudmila; »zde se ne čudim, de si žalostna.« 
»Res,« reče deklica, »prav žalostna sem lesem peršla. Pa ko bi trenil, mi je ljubi Bog vso žalost od srca odvzel; tako nekako pokojno je zde moje srce, in nimam nobene skrbi več, ko le po volji Božji živeti, de bi imel Bog dopadenje nad menoj.« 
Te besede nedolžniga otroka in pobožnost, ktera se je iz vsiga njegoviga djanja svetila, so Ljudmili v srce segle. Prijazno ko nar bolji mati pogleda deklica, in reče: »Jaz mislim, moja ljubka! de je Bog tvojo molitev uslišal. Le stori, kar si mu obljubila, in nič ne jokaj. Se ti bo že pomagalo. Stopi malo z menoj!« 
Kristinica, tako je bilo dobri deklici ime, se bistro v neznano ženo ozre, in se brani ž njo iti. »I kam pa?« je djala. »Jaz ne smem, moram domu iti.« 
Ljudmila reče: »Sem znana z gospod fajmoštram, ki so tvoji bolni mamki toliko dobriga storili. K njim pojdeve. Bom ž njimi govorila, kako bi se ti pomagalo.« Ko je to izrekla, poda deklici roko, in deklica gre vsa rada ž njo. 
Gospod fajmošter, čestit pa ljubezniv mož, so ravno pisali. Ko vidijo ženo z dekličem v hišo stopiti, vstanejo od za mize, in se prijazno začudijo. Obe jim kušnete roko. In Ljudmila jim pove, kako je Kristinico spoznala, in reče dekletu malo iz hiše stopiti, ker bi rada še nekej posebniga z gospod fajmoštram govorila. 
»Gospod Oče!« začne zde Ljudmila, ko je dekle odšlo, »jaz mislim tega dekliča k sebi vzeti, in mu mater namestiti. Le tolikanj mi je všeč. Moji otroci so mi v prvi mladosti pomrli. In moje srce mi pravi, de bi ljubezen, ki sem jo do njih imela, lahko temu otroku skazala. Vendar bi poprej rada zvedela, ali mi oni, ki bolje poznajo starše in otroka, to svetujejo. Kaj pravijo k temu? Svoje kratke dni, kolikor mi jih Bog še da na zemlji, bi rada s kakim dobrim delam zaznamvala. Kaj menijo, ali bi bila dobrota, ktero bi storila temu otroku, prav obrnjena?« 
Gospod fajmošter se tega zelo razvesele. Povzdvignejo oči in roke, in reko: »Bodi hvaljena sveta previdnost Božja! Boljiga dela krščanske ljubezni, mati! bi mende ne mogla storiti, in tako pametniga in pobožniga otroka, ko je Kristinica, bi tudi ne dobili kmalu. Njeni starši so bili pravični in iz srca pobožni. Lepo so tega otroka učili; le škoda, da so tako zgodej umrli! O, ne bom nikdar pozabil, s koliko žalostjo je mati ob svoji smrti pogledovala to preljubo dekle, ki je per njeni postelji jokali in zdihovalo, s kolikim zaupanjem se je proti nebesam ozirala, in je djala: Ti, moj Oče nebeški! boš tudi temu dekletu oče. Ti boš moji hčeri drugo mater dal. To vem do trdniga, in zato umrjem v miru. Glejte, te besede se bodo zde spolnile, in vse kaže, de vas je Bog sam te zapuščeni siroti mater izvolil. Po njegovim nagibu ste doli k nam peršli; on vam je v misel dal, preden ste se domu vrnili, še v cerkev iti ravno takrat, ko je bilo tudi dekle v cerkvi. Očitno je to Božje delo. Hvaljena bodi sveta previdnost Božja!« 
Zde so gospod fajmošter deklica spet v hišo poklicali, in reko: »Glej, Kristinica! ta le dobra žena ti hočejo zde mati biti. To je pač velika dobrota, ktero ti je ljubi Bog poslal! Ali hočeš ž njimi iti, in jim dobra hči biti?« 
Kristinica reče vesela: »O rada!« In začne od veselja jokati. V joku ne more dalje govoriti, de bi ženo zahvalila; molče ji roko kušne, in jo ljubeznivo pogleduje. 
»Glej, Kristinica!« so še djali gospod fajmošter, »kako Bog zate skrbi. Ko so ti tvoja ljuba mamka umrli, ti je Bog drugo mamko poslal, ki te hočejo k sebi vzeti. Kako te Bog vendar ljubi! O, ljubi ga tudi ti, tolikanj dobriga Očeta! Zaupaj vanj, in spolnuj rada in na tanko njegove zapovedi. Bodi tudi ti svoji drugi mamki ravno tako dobra in pokorna hči, kakor si bila svoji ranci mamki. Potlej te bodo tudi ta mamka radi imeli, in dobro ti bo. In še to le pomni dobro: Ne boš tudi v prihodnje brez vsiga trpljenja. Pa moli, kadar boš v trpljenju, ravno tako iz srca in s tolikim zaupanjem, kakor si dans v cerkvi molila; in Bog ti bo pomagal, kakor ti je dans pomagal.« 
Na to so še po dekličeve sorodnike, namreč po strica in teto, in po botro poslali, in jih vprašajo za pervoljenje. Vsi dovolijo radi v to, in pa še veseli so, ko je žena rekla, de vzame Kristinico, kakor je per tej priči napravljena, vse druge oblačila pa, in kar bi imela še od rance matere dobiti, njim in njih otrokam prepusti. Le dvojih molitnih bukev je Kristinica še po svoji ranci materi želela, de bi jih imela v njih spomin, in ji jih dajo. 
Druga razstava. 
Kristina je pobožna in pridna hči. 
Proti večeru reče Ljudmila napreči, vzame Kristinico k sebi na voz, in se peljete iz Kranja. Pozno v noči že je bilo, ko pridete domu iz Zagorice. Večerjate nekoliko, in Kristinica mora zraven Ljudmile sedeti. Potlej jo Ljudmila za roko prime, in pelje v čedno čumnato, ki je bila tik njene stanice, ter ji reče: »Tukej le, Kristinica! boš posihmal ležala. Le lepo se sleči, in ne pozabi luči ugasniti. Lahko noč! dobro spi!« 
Kristinica je vsa v veselji, da žena tako prijazno ž njo ravna, in de Bog tako po očetovo zanjo skrbi. Preden se uleže; še povzdvigne oči in roke, in moli k tolikanj dobrotljivimu Očetu. 
Ko se dan napoči, je Kristinica že na nogah. Gre k oknu, in pogleda skozenj. Pred seboj pod hišo vidi kuhinjski vrt, in na njem zelenjavo in mnoge cvetlice in breskvice, ravno cveto belo in rdeče. Pod vrtam šumi bister potok, in po potoki rastejo visoke jadnjedje in vrbe. »O, kako perročno,« pravi vesela, »mi bo zeli in cvetlice zalivati! Tudi v suši mi ne bodo sihnile; voda je vsak tako bliz.« Ko se na desno obrne, vidi hleve, in za hlevi sadni vrt; z mnogim lepim drevjem je zasajen, in v nar lepšem cvetji je nekej dreves. Prek sadniga vrta pa so travniki in njive z mnogim žitam, in vse, kar njene oči dosežejo, je zeleno in v cvetji, vse lepo kaže. In od vseh strani ji puhti prijeten duh v čumnato, in zdi se ji, ravno kakor de bi bila v raji. Tedej reče sama per sebi: »Toliciga veselja pač nisem vredna!« In poklekne, ter moli in hvali vnovič ljubiga Boga, ker ji je dal v tak lep kraj in k toliko dobri ženi priti. 
Ob sedmih je bila v farni cerkvi v Blede maša. Pobožna Ljudmila je šla vsak dan k maši, če je le kej posebniga ni zadržalo. Odslej sklene tudi Kristinico seboj jemati, ker je spoznala, de je daritev svete maše studenec vseh Božjih dobrot. Koj prvi dan jo vzame seboj. 
Pot je šla med njivami in sečami skozi vas. Kristinica skaklja vsa vesela za svojo mamko, in jo vedno kej poprašuje. »Jej, kako visoko stoji una le hiša!« se začude, ko zagleda Bleski grad na strmim pečevji. Ljudmila reče: »Tam na uni višavi je Bleska grajščina, naša gosposka. Kaj ne, kako čestitljivo pogleduje doli na svoje podložne! V starih časih, ko ni bilo nič varniga pred sovražnikam, so gradi sploh na visoke hribe in reči stavali, in per straneh, kjer je bilo moč do njih priti, z močnim ozidjem in z železnimi vrati obdajali, de jim tudi hud sovražnik ni kej mogel.« 
Pod gradam je Blesko jezero, in v sredi njega otok z lepo cerkvijo. Ko Kristinica jezero in otok s cerkvijo ugleda, se še bolj čudi. Kaj taciga še nikjer ni videla. Sava reka, ki jo je v Kranji pred očmi imela, ji je bila velika voda; pa ni bila tako široka, tudi ni stala, in nikjer ni imela otoka s cerkvijo na njem kakor ta. Sterme vpraša: »Mamka! kaj pa je una velika voda tam le, ki je v sredi nje zeleno brdo, in na brdi cerkev z visokim zvonikam?« Ljudmila pravi: »Ta voda stoji, in je zmirej enako velika, ker je sproti le toliko odteka, kolikot je perteka. Taki vodi se reče sploh jezero, in ker je to v Bledi, mu pravimo Blesko jezero. Eno dobro uro ima v okrogljeji, in v njem so ribe, ki po centi in še več tehtajo. Tak suh kraj pa, ki ga okoli voda oteka, kakor uno le z drevjem obraščeno brdo, ktero tako lepo iz jezera moli, se imenuje otok. Na njem je cerkev z visokim zvonikam, materi Božji v čast posvečena. Le čakaj, Kristinica! kadar bom utegnila, bove pa tje k maši šle. V ladjico ali v čeln bove stopile, in se prepeljale. Po zimi pa, ko jezero zamrzne, bove po ledi tje šle; ko se led dobro utrdi, sme celo živina z vozmi čezenj. Zde pa le malo hitreje stopive, de per farni cerkvi maše ne zamudive. Odzvonilo je že, in ko ura sedem odbije, perstopijo Gospod koj k altarju.« 
In ste stopile, in peršle v cerkev. Kristinica poklekne ponižno zraven Ljudmile, vzame molitne bukvice iz žepa, in moli z zbranim duham in iz serca. In je z mamko zmirej rada k maši hodila. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih je bila vselej tudi per krščanskim nauku, je zvesto poslušala, in do dne do dne umniši in boljši perhajala. 
Kristinica je že znala brati in pisati; vender je s pervoljenjem svoje matere še v nedeljsko šolo hodila. Brali so v šoli krščanski nauk in druge duhovne bukve; in Kristinica se je še bolj zložno navadila brati, in v krščanskim nauke še bolj utrdila. Tudi doma je rada brala. Marsikteri otroci so vse v igrah; ona pa, kadar je čas perpustil, je kake svete bukve v roke vzela, in pridno brala, in v branji tolikanj veselja našla, de bi bila dostikrat raji jed ko branje popustila. In kar je brala, je v serci ohranila, in v svojim djanji in nehanji kazala. Bila je ponižna, krotka, potrpežljiva, vsa nedolžna. Pred vsako spovedjo je šla mamko odpuščenja prosit. »Mamka!« je rekla, in solze se ji po licih ulijejo, »ako sem vas kdej razžalila; prosim, odpustite mi. Bog ve, kako mi je žal, in de vas iz srca ljubim.« 
Eniga dne se je malo spozabila, in je dekel eno grdo pogledala, ker je slišala, de jo je v neki reči po nedolžno obrekla. Pa preden je šlo solnce za goro, se tega skesa, gre k dekli, in reče: »Ljuba Mica! te prosim, zanesi mi, de sem bila davi nate nevoljna. Če si ti tudi zoper me govorila; te jaz vendar zmirej iz srca ljubim, kakor je Kristus zapovedal.« Te besede so deklo presunile, in od tistiga časa ni nič več zoper Kristinico govorila. 
Tudi je bila Kristinica z mladiga delavna in pridna. »Kdor ne dela,« si je mislila, »naj tudi ne je.« In je zde na vrt ali v polji okopavala in plela, zde govedini pokladla, in jo napojila, zde predla, ali nogovice in jopice pletla. Nar raji pa je bila per šivanji in kuhi, ker je vedela, de je to nar potrebniši med ženskimi deli. Ljudmila se je na oboje dobro spreumela, in ko je večkrat na kako ženitnino šla kuhat, je tudi Kristinico seboj vzela, de se je bolje zučila. 
Kristinica se je sicer čedno nosila; vendar ni imela nikoli nič na sebi, kar bi bilo nečemerno ali zoper njen stan. Nečimernost in prevzetnost je zelo studila, in s posvetnimi dekliči ni hotla znanja imeti. »Kdor si život z brhkimi oblačili olepšuje,« je časi rekla, »ogrduje dvojo dušo; kdor je v zunanjem nečimern, je v srci napuhnjen. In kaj bi se človek napihoval, ko sam iz sebe nima druziga ko greh? Le nečimernosti in napuha me Bog obvaruj!« 
Tako je Kristinica per Ljudmili več let v svoji nedolžnosti rastla ko cvetlica na vrti. Starji ko je bila, več je Ljudmila nad njo veselja imela, in kdor koli jo je poznal, mu je bila všeč. Marsiktere dekleta so ji bile zato nevoščljive. 
Tretja razstava. 
Kristina zgubi dobro Ljudmilo. 
Ali ko je bila Kristina osemnajst let stara, je Ljudmila zbolela. Kristino je to grozno pobilo, in s toliko ljubezni ji streže, kakor de bi bila njena lastna mati. Vedno je per njeni postelji, in v nar manjših rečeh ima skrb zanjo. Ko Ljudmila zaspi, hodi le po prstih, de bi je ne zbudila. Večkrat prečuje vso noč per njej; slaba lučica ji brli, in naj bi jo zaspanec premagal, se zbudi, de bolnica le pokašlja, ali de se le zgane. Akoravno je bolezen dolgo trpela, se ni naveličala streči. 
Ljudmila je vedela ceniti to otročjo ljubezen, in je blagoslovila tisti čas, ko je Kristino k sebi vzela. Eno noč po zimi, ko je bilo grozno mraz, je bilo Ljudmili vidama huje. Zelo jo je žejalo, in pijača je bila pošla. Vse je že pospalo, Kristina sama je še per njej. Gre in zakuri na ognišči, perstavi piskrec vode z lipovim cvetjem v njej, de zavre, in pernese bolni mamki pijače. Mraza drgeta po vsih udih. Ljudmila vzame in pije, ter reče: »Kristina! ti si mi pač dobra; moja lastna hči bi mi ne mogla bolje postreči. Ljubi Bog ti to povrni! Tudi jaz te ne bom brez vsiga povračila pustila. Ljubezen sicer se ne da plačati; pa boš videla, de nisem nehvaležna. V svoji zadnji volji sem ti že toliko odmenila, de boš oskrbljena. Po moji smrti boš to zvedela.« 
Kristina je jela jokati, in prosi, de naj ji vsaj od smrti še ne govori. Ali Ljudmila reče: »Ljuba moja! nikar ne plakaj, ko sem smrt v misel vzela. Smrt nitako strašna, kakor se marsikomu zdi. Ona in pa prijatlica, ktera nas reši iz ječe, ki v njej kopernimo, in nam odpre vrata v bolj deželo. Glej, veselim se, de ga bom kmalu gledala, v kteriga sem verovala, akoravno ga nisem videla. Ostani, ljuba Kristina! zmirej pobožna; ljubi Kristusa, ki je iz ljubezni do nas na križu umrl, vedno iz srca; ne stori nikoli nič hudiga, ampak le dobro: potlej ti bo smrt kdej tudi lahka in sladka. Od vsiga trpljenja rešenimu in vekoma srečnimu biti ni strašno.« 
Ljudmila je premolknila. Lesen, pa umetno zdelan križ z britko podobo našiga Zveličarja, ki ga je bila držala in kuševala. Potlej reče: »Še ga vidim le v podobi, svojiga Zveličarja; pa kmalu kmalu P o neizrečeno veselje! ga bom gledala obličje v obličje. Ta le podoba mi spričuje, de je iz ljubezni do mene na križ svojo kri prelil, glavo nagnil in umrl. Že tukej na zemlji mi je bil nar bolji prijatel; to je moje srce velikokrat skusilo. Nar sladkejši ure v mojim življenju so mi bile tiste, ki sem v njih njegove presvete nauke in zglede, njegovo neskončno ljubezen do nas premišljevala, ko sem duha in srce proti njemu povzdvigovala in molila. Ni zveličanja za nas, kakor če vanj verjemo, in njegove besede dopolnimo. Ako v trpljenje vanj zaupamo, zadobimo gotovo tolažbo in mir svoji duša. In tako najdem tudi zde v njegovih besedah zadnjo tolažbo. Sej je djal svojim učencam: V hiši mojiga Očeta je veliko prebivališč. Ko bi bilo drugače, bi vam bil povedal. Grem tje, de vam mesto perpravim. Tako je rekel, in moje mesto, mislim, je perpravljeno; moj Gospod gre pome, in z veseljem pojdem za njim.« 
Je hotla še govoriti; pa njena beseda je popolnoma opešala. »Oče,« reče še prav tiho, »v tvoje roke zročim svojo dušo!« To so bile njene poslednje umevne besede. In njene oči vpadejo, in so vse steklene, njena sapa slabi, in mrzel pot je po njenim čelu. Kristina se prestraši; gre, in skliče ljudi v hiši. Tudi gospod fajmoštru je sporočila, de mamki težave perhajajo, in pridejo, ter molijo nad njo. In Ljudmila kušuje britko podobo, in zatisne oči, in še povzame, in umrje. In Kristina joka tako britko, kakor takrat, ko je svojo lastno mater zgubila. 
Ljudmilo so po soseski vse spoštovali. Ubožni so v njej veliko dobrotnico zgubili. Torej je bilo tudi obilno ljudi per njenim pogrebu, ki so zanjo Boga prosili, in veliko solz je bilo po njej prelitih. 
Četerta razstava. 
Kristina je z malim dovoljna. 
Po pogrebu je sodnik iz grajščine peršel, in rance Ljudmile zadnjovoljno naredbo odpečatil in oznanil. Šest sto goldinarjev je Kristini odvoljenih, in rečeno, de naj se precej nalože, de bo od njih obrest imela in kdej pošteno doto. Tudi sme Kristina, je bilo zapisano, iz rance dragin, ktero hoče, izbrati, in v spomin vzeti. 
To slišati so sorodniki rance Ljudmile debelo gledali, in se kislo držali; de bi si Kristina ravno po svoji volji dragin ktero izbirala, to jim že celo ni všeč. S hinavsko prijaznostjo bi jo radi brž odpravili, in ji ponujajo zde to, zde uno reč. »Na, Kristina! na to le ruto,« pravite dve nališpane dekleti, ki je bila ranca nuna teta. »Ranca teta so jo le o velicih praznikih nosili. Je še čisto nova; in pa le poglej, kako je lepo pisana! Lepše bi skorej ne mogla biti!« 
Pa eden iz sorodovine, umeten in pravičen mož, je djal: »Ne govorite ji vendar tacih pič! In pa kaj se le v to vtikate? Pustite, de naj si Kristina sama po svoji volji izbere.« Dekletama se je malo zakadilo; vender jenjate Kristini reči, ki so brez vse cene, hvaliti, in nadležno ponujati. 
Kristino je ta nadležnost vso omotila; ne ve, kaj bi si izbrala. Na zadnje le reče sodnik: »Kristina je uboga sirota; se moram zanjo potegniti. Tukej je dosti reči, ki imajo kej cene. Ljudmila, dobro vem, in pa tudi pismo tako govori, je Kristini kako dragino hotla zapustiti, de bi v potrebi kej pomoči imela. Torej dam Kristini odlog pomisliti, kaj de bi si izbrala. Kristina! le pomisli si,« ji reče, »in jutri pridi in povej, kaj de bi rada.« 
Pred ko ne, je vsak lahko mislil, bodo zde še prepiri vstali. Velika dekla je Kristini svetovala, de naj si zlato avbo ali pa srebrni pas izbere. Hlapec je djal, de naj raji vzame zlati prstan, ki je bil drag demant v njem. 
Drugo jutro se rance sorodniki spet sindejo. Uno butasto mečejo po Kristini svoje nevoščljive oči; čuda, de je ne prederejo. Ali Kristina perstopi, in jim prijazno reče: »Jaz si ne bom nobene posebe dragine izbirala. Nar slabši reč, ki jo bom od rance mamke v spomin dobila, mi bo draga in ljuba. Sej so me že tako dovolj v denarjih obdarili, in nesem vredna toliko dobrote. Le uni le leseni križ z britko podobo prosim, ki so ga mamka ob svoji smrti v rokah imeli, in z zadnjimi solzami in mrtvaškim potam močili. To mi bo nar dražji spomin. Kolikorkrat ga bom videla, se bom spomnila njih poslednjih naukov. Ti so bolji od časniga blaga. Če bom po njih živela, bom srečna tudi brez zlata in srebra. Blagoslov rance mamke bo nad menoj.« 
To je sorodnikam zelo dopadlo. Na videz ne morejo prehvaliti Kristine in njene pobožne izvolje, desiravno se ji za hrbtam v pest posmihujejo. Velika dekla pa je iz hiše grede rekla: »Mende si persmojena, de si nisi kej boljiga izbrala! Kaj nisi videla, kako sem ti vedno migala? Ta stari križon bi bila tako lahko vzela. Noben človek ni zanj maral, nobeden bi ga ne bil pogrešil. Pač nisi pametna!« Ali sosedov eden, že siv starček, je djal: »Bog bodi s teboj, Kristina! Ti si dobra, pobožna, hvaležna deklica. Verjemi mi, ta leseni križ ti bo več sreče pernesel ko zlato in srebro, in v svoji zadnji uri boš per njem več tolažbe in pokoja našla ko per biserih in drazih kamnih. Kristina, pomni to dobro!« Kristina je leseni križ v svojo skrinjo shranila, in ga je raji imela ko vse drugo v skrinji. Kolikorkrat ga je pogledala, se zmisli, de se je zavoljo lepiga miru z malim dovoljno skazala, in veselje in pokoj se ji v srce vlije. Samogoltni deležniki pa so se per deljenji še razprli, in so od tega, kar so dobili, več žalost ko veselja vžili. 
Peta razstava. 
Bog pošlje Kristini mnogo trpljenje. 
Kakošniga pol leta pred Ljudmilino smrtjo bi bil mladi Zakopar, ves pameten in zal mladenič, Kristino rad v zakon vzel. Matere ni več imel v življenju. Razodel je očetu svoje želje. Očetu je bila všeč ta izvolja; so šli, in per Ljudmili prosili neveste. 
Ljudmila je djala: »Ta novina, ljubi Zakopar! me prav razveseli. Vaš sin je zrejen v Božjim strahu. Ga poznam z mladiga; vedno je bil priden, zmeren in pameten, kakor se poštenimu mladenču spodobi. Za tega voljo vam vaše prošnje ne morem odreči; vam povem, še le veseli me kej taciga. In vem, tudi Kristina bo pervolila. Samo malo premlada še se mi zdi. Kaj pravite, ali bi se ne dalo to še eno leto odložiti? Med tem pa bi vi Andreja (tako je bilo sinu ime) h kakošnim dobrim ljudem perpravili, de bi se še kej zučil. Če je on potlej še teh misel, in tudi moja rejenka še per volji; bom tudi jaz, če mi da Bog že živeti, vesela te lepe družbe.« 
Oče in sin sta bila tega dovoljna, in sta precej skerbela za službo, v kteri bi se Andrej vsiga kmečkiga dela dobro navadil. Ljudmila mu je bila še nekej obleke napravila, preden je od doma šel. 
Zde po smrti rance Ljudmile, ko se Kristina ni vedela kam obrniti, jo stari Zakopar v svojo hišo vzame, de mu gospodini. Eno leto po tem pride Andrej domu, in njemu in Kristini je iz srca žal, de dobre Ljudmile ni per njuni ženitvi. Ko po poroki iz cerkve prideta; gresta na njen grob, ki ga je Kristina z lepimi cvetlicami zalšala, poklekneta, in zahvalita s solzami v očeh za velike dobrote, ki sta jih od nje prejela. 
Andrej in Kristina sta srečno vkupej živela, in svojiga stariga očeta, tako rekoč, pestovala. Tode njuno življenje ni bilo dolgo brez trpljenja. Preden je štiri leta preteklo, sta očeta zgubila. To je oba silno užalilo, britke solze točita per njegovim pogrebu. 
Eno leto potlej je Andrej z visociga drevesa padel, si roko zlomil, in se hudo pokvečil. Ob življenje sicer ni prišel, pa njegova roka ni bila več za težko delo. Andrej je bil zelo žalosten te nesreče. »Kristina!« je rekel svoji ženi, »kako bova zde živela, ko ne bom mogel delati, kako redila otročiče, ki nama jih je Bog dal?« 
Pa Kristina mu reče: »Andrej! naj ti ne upade srce. Le v Boga zaupajva; on, ki nama je doslej pomagal, nama bo tudi v prihodnje pomagal. Od svoje strani pa storiva, kolikor le moreva. Kdor v Boga zaupa, in rad dela; ne pride lahko v tako nadlogo, de bi se mu ne moglo pomagati.« 
Pomišljujeta, kaj de bi storila. In skleneta še eniga hlapca vzeti, kteri bo težji dela per hiši opravljal. »Kar je pa ložjiga,« reče Andrej, »bom že sam opravil, in tudi poskrbel, de se per hiši vse prav ravna.« n »Prav, prav, Andrej!« reče Kristina; »jaz pa upam mimo svojih hišnih opravil tudi še s šivanjem in pletenjem kej zaslužiti.« 
Ali Bog jima pošlje kmalu drugo nadlogo. Hlapec, ki sta ga bila pervzela, je tobak pil. Večkrat sta ga opomnila, de naj varuje, de ne napravi kake škode. En večer pa mu je tleča goba ponevedama iz pipe v seno padla, in vstane ogen, ter pogori vse pohištvo in živina; Andrej in Kristina z družino sta komej življenje otela. To je bila zde velika reva! Pred je Andrej peršel ob gibko roko, de ne more težkih del opravljati; zde prideta še ob pohištvo in živino! 
Pohištva jima je pred vsim drugim treba. Pa kje denarjev vzeti, de bi si ga spet postavila? Komej sta izplačala zdravnika, ki je Andreja zdravil. Kristininih šest sto goldinarjev je bilo per kupcu naloženih. Andrej bi jih bil rad od njega dobil. Ali kupec je djal, de k letu osorej mu hoče, kakor je pogodba v dolžnim pismu, naložnino z obrestjo izplačati, pred pa ne vinarja. 
V tej veliki zadregi jima, kolikor potrebujeta, bogat kmet za navadno obrest ponudi na posodo. Prav hvaležna sta mu za to dobroto, in kmalu spet postavita čedno hišo in hleve, ter si nakupita živine in potrebne oprave. Vesela se s svojimi otročiči in posli vselita v novo hišo, in spet delata pridno. In po tolikim trpljenju, ktero sta že prestala, se štejeta spet srečna, in ne moreta Boga dohvaliti, de sta si spet toliko opomogla. 
Šesta razstava. 
Bog Kristini v sili prečudno pomaga. 
Ali na svetu je ni stanovitne sreče; veselje in žalost se vedno premenjavata. To sta Andrej in Kristina kmalu spet vnovič skusila. Še ni leto minilo, in kipec, ki so bili Kristinini dinarji per njem naloženi, je peršel ob vse premoženje; strela je udarila v njegovo hišo, in vse njegovo blago je zgorelo. Mož, kteri jima je bil denarjev posodil, je bil le iz lakomnosti tolikanj postrežljiv, ne iz krščanskiga usmiljenja. Brž ko je zvedel, de je Kristinina naložnina zgubljena, je perrojil, in se roti in kolne in razsaja nad Kristino, desiravno je bila ona per tem popolnama nedolžna, in sama vsa prepadena; in jima napove dan, ko hoče izplačan biti, in če da ne izplačata, pravi, de ji bo rubil, jima prodal njuno hišo, in kar imata, in divja in razbija, de se vse trese. 
Britki dnevi so se zde za Andreja in Kristino začele. Oba sta ob žalosti vsa pobita. Le še tri tedne je do dneva, ko morata plačati, nič več ne. Ne previdita, kako bi se jima še pomagalo; vendar zaupata v neskončno modriga in dobrotljiviga Boga. Zlasti občuti Kristina veliko žalost, srce le se ji hoče razpočiti; pa grozno veliko je tudi njeno zaupanje v Boga. 
Zvečer pred tistim dnevam, ko sta imela plačati, gre Kristina pod streho v izbico jokat, de bi je mož in otročiči ne videli. Je vzela leseni križ, dragi spomin potrpežljivosti in pobožne zaupljivosti, v roke, in se vrže na kolena, ter moli. 
»Ljubi Zveličar!« je djala, »jaz sem pač v velicih stiskah. Ko bi jaz sama trpela, bi mi že ne bilo toliko; ali mož moj in otročiči se mi smilijo. Oh, srce v meni se taja, ko to zmislim! Ne zase, ampak le zanje te prosim. Kakor si ti v svojih smrtnih težavah k svojimu nebeškimu Očetu molil tako tudi jaz zde molim: Oče! ako je mogoče, odvzemi mi to grenko trpljenje; vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.« 
Je umolknila, J in se spet zjoka, in križ v njenih rokah je od solz ves moker. »Oh,« je djala, »osrčje v meni se trga, ko se spomnim nedolžnih otročičev! Oče, ljubi Oče! usliši me, usmili se mene in mojih otročičev. Ko bi tudi mati mogla pozabiti svojih otrok, ti nas ne boš pozabil. Sej si sam tako rekel. Skaži tedej svoje usmiljenje.« 
Pogleduje spet britko jokaje križ, ki ga v pesteh drži, in reče: »Oh, ljubeznivi Zveličar moj! kakor si se s križa v svojo presveto mater ozrl, tako se zdi z nebes ozri v ubogo, grešno mater, ktera žalosti omedluje. Sej si jim bliz, kteri so potrtiga srca. Daj, de kane le kaplja tvoje tolažbe v moje srce, in mi bo pomagano. Takrat, ko sem bila še v Kranju uboga sirota brez očeta in matere, ko se nisem kam vedela obrniti, in sem v cerkvi k tebi molila, takrat si mojo molitev prečudno uslišal; oh, usliši me tudi zde le!« 
Tako je precej dolgo molila. In glej, kakor bi trenil, se ji srce ohladi; mirna in pokojna je, kakor takrat, ko je po smrti svoje preljube matere per altarji molila. Spomni se besed, ktere so ji bili takrat per slovesu gospod fajmošter rekli, de ji bo mareč ljubi Bog, če iz srca k njemu moli, vselej pomagal. In potolažena in pokrepčana v zaupanju v Boga je tudi zde vstala, ne več v solzah žalosti in britkosti, ampak v sladkih solzah notranjiga miru in pokoja. 
In je nesla leseni križ spet spravit, kar majhna trščica od njega na tla pade. Pred nekej časam namreč je bil križ malo polomljen, in potlej zliman. V Kristininih solzah in gorkih rokah pa je lim odmeknil, in perlimanih trščic ena se je zadaj omajala in odkrušila. Kristina gre pred okence na luč, in pogleda, kako bi se škoda spet popravila. In glej, nekej svetliga se ji zablisketa iz križa! Kristina ostrmi. Pregleda križ bolj na tanko, in vidi, de je votel, in v njem nekej svetliga. Preiskuje, in najde, de je odzadej z gladkimi trščicami zapahnjen, in se tako lepo sprimejo, kakor de bi bile le vložene. Jih začne premikati, in odpahne, in ugleda v lesenim z rdečem žametam podvlečenim križu drug svetel križec. Ga potegne iz njega in ogledava. Njegova svetloba blisketa in se utrinja, de jo komej oči prenesejo. In Kristina spozna, de je svetli križec iz drazih v zlato vdelanih demantov. Vnovič se zjoka na žalosti, ampak veselja, ter poklekne, in reče: »O dobrotljivi Oče! spet si mojo molitev uslišal. Oh, naj ti zde v hvalen dar teko moje solze!« 
Hiti v hišo k možu, in mu pokaže, kaj de je našla. Na klopi je žalostno sedel, in otrok eniga v naročji imel; dva pa sta zraven njega tekala. Ugledati svetli križec poskoči na noge, in zavpije: »Moj Bog, kakošna prečudna pomoč! Ta križec je veliko vreden. Ž njim bova poplačala svoj dolg, in treba nama ne bo z otroci beračiti.« In od veselja jokata oba, povzdvigneta oči in roke proti nebesam, in hvalita Boga, kteri jima je pomoč poslal. Tudi otročiči pomole svoje ročice nakviško, in jokajo. In te solze, ki so starši in otroci ž njimi Boga hvalili, so pred njim veči ceno imele ko nar drajži demanti pred svetam. 
Drugo jutro o zori je Kristina v Kranj šla; z gospod fajmoštram, ki je imela še otrok veliko zaupanje do njih, bi se zavoljo križca rada posvetovala. Čestit, od vsih spoštovan starček že s sivo glavo so bili. Jim pokaže križec, pove vso zgodbo od njega, in jih spomni tistih besed, ktere so ji še otroku per slovesu bili rekli. 
»Kaj še niste pozabili teh besed?« ji rečejo gospod vsi prijazni.« To je lepo! Zde vidite, de sem resnico govoril. Pač res, Bog je zvest pomočnik v nadlogi! Nihče ga ne prosi zastonj. Kdor vanj zaupa, ga ne zapusti. Od vaše prve mladosti do zde le je po očetovo za vas skrbel, in vam pomagal. Imejte tudi v prihodnje živo vero vanj in v njegoviga ljubezniviga Sinu, dopolnjujte njegovo sveto voljo, zaupajte vanj v vsih nadlogah, redite v njegovim strahu svoje otroke; in bo tudi še v prihodnje nad vami in vašimi otroci, vas bo tudi v prihodnje rešil iz vsake nadloge, in kdej tje gori v svoje veselje vzel.« 
»Ali pa smem,« reče Kristina, »križec zase obdržati? Ali bi ne storila krivice rance Ljudmile sorodnikam, ko bi ga obdržala? Oh, sej je več vreden ko vse druge dragine, ki jih je zapustila!« 
Gospod fajmošter so rekli: »Kristina, ta križec je vaš. Ranci Ljudmili je bilo javalne znano, kako kej draziga je v lesenim križi. Ali njena zadnja volja je bila vam nar boljši svojih dragin zapustiti. Iz ljubezni do miru in z malim dovoljni ste s sicer nar slabji reč izbrali. Pa Bog jevašo izvoljo osrečil, in dal, de ste nar bolji reč dobili, prav kakor je bila rance Ljudmile volja. Bog vam je v zaničevanim križu skrit zaklad v roke dal. Demanti v križu so veliki; obljubim, de je bliz šestnajst sto goldinarjev vreden. Vzemite križec od Boga, prodajte ga, plačajte z izkupljenimi denarji svoj dolg, in kar vam jih še ostane, jih vživajte s hvaležnim srcam. Leseni križ pa shranite, de bo vašim otrokam in vnukam drag spomin v ranco Ljudmilo, vašo dobrotnico, in še bolj v veliko dobroto, ktero je Bog nad vami storil.« 
Na to vtaknejo demantov križec nazaj v leseni križ, ga spet s trščicami zapahnejo, in pravijo: »Kdo bi verjel, de je v tem le lesenim križu tako kej draziga? In kakoršna je s tem le križem, ravno taka je z našim trpljenjem na zemlji, ktero prav lepo in razumno tudi križ imenujemo. Ozunej je naše trpljenje podobno temu slabimu lesu; v sebi pa ima zaklad, kteri je bolji od zlata in demantov. Vi to, Kristina! mislite pri vsakem per vsakim trpljenju, in nikar se nikoli nesrečnih ne imenujte, ampak srečne se štejte, če vas Bog s trpljenjem obišče. Bo peršel dan, ko bo zagrinjalo samo odpadlo, in se pokazal zaklad veliko bolji od zlata in demantov. In če se to ne zgodi vselej tukej, bote gotovo tam spoznali, de je bilo vsako trpljenje skrita, pa neizrečeno velika dobrota Božja, ktera nas v resnici obogati, in za katero bomo Boga hvalili, ko se bo svet z vso svojo lepoto, z zlatam in vsemi demanti, že zmel v prah in pepel.« 
Gospod fajmošter so poznali v mestu zlatarja, kteri je tudi z demanti kupčeval. Pošljejo do njega, in ga prosijo, de naj malo k njim pride. Zlatar pride, ogleda demantov križec, in ponudi osemnajst sto goldinarjev zanj. Devet sto jih je perpravljen koj našteti, uno polovico pa obljubi čez tri mesce dodati. In Kristina je dovoljna in neizrečeno vesela. 
Iz tega Kristina tudi nobene skrivnosti ni delala. Zgodba od demantoviga križca se je tedej kmalu razglasila. Tudi sorodnikam rance Ljudmile je na uho peršla. In per tej priči se zberejo, imajo svet med seboj, in sklenejo Kristino za demantov križec per gosposke tožiti. »Ali bi ne bili trapasti,« pravijo, »ko bi Kristini pustili demantov križec, ki velja osemnajst sto goldinarjev? Pač bi se nam ljudje lahko v pest smejali, ko bi se zanj ne pognali!« 
V tem stopi grajščinski pisar, star in pravičen mož, s posebnim opravkam v hišo med ne. Slišati, kaj de so sklenili, se začude njih nespameti, in jim tožbo popolnama odsvetuje. »Če imate,« pravi, »kej pameti, in dobra beseda per vas še kej zda; opustite to tožbo. Kaj ne, ko bi bili vi per deljenji tudi vsi vedeli, de je v lesenim križu tako kej draziga, in Kristina naj bi si ga izvolila; bi ji ga ne bili mogli nikakor odreči, ker je imela pravico izvoliti in vzeti, kar koli je hotla? Škoda tedej, de bi se zde za to poganjali, in se še v pravdo spuščali! Vam povem, le v vašo zgubo bi iztekla. In pa ravno komej vam je, de ste peršli ob demantov križec! Pomanjkanju pobožnosti in spoštovanja do rance Ljudmile in pa trdobi svojiga srca do uboge Kristine prpišite to. Ste se Kristini vedno posmehovali, in njeno izvoljo oponašaje leseno izvoljo imenovali; zde pa ste vi na vrsti, de se vam posmehujejo. Le nikar ne začenjajte te tožbe, de se ljudem še bolj ne v zobe ne daste.« Kakor koli jih je nevoščljivost in jeza trla, so mu mogli vendar prav dati, in niso tožili. 
Kristina pa je spoznala v vsem Božjo sveto previdnost, in vsak večer je šla, in pokleknila, in hvalila ljubiga Boga, kteri svojih zvestih služabnikov nikoli ne zapusti. 

MARTIN MLADI PUŠAVNIK. 
Zala perpoved za otroke, iz pisem Krištofa Šmida. 
Poslovenil F…. G…. 
V Celovci. 
Natisnil Janez Leon. 
Ljubi otroci in vsi mladi ljudje! 
Kakor se mlado drevce nagne, bo tudi rastlo staro drevo; kakor se mladenči ino deklice v svojih mladih letah živeti navadijo, tudi možje ino žene v svoji starosti znajo. »Česar se mladenč navadi, govori sveti Duh, od tega tudi star ne odstopi.« (Pripovest 22, 6.) Drevesa se morjo ravnati, dokler so mlade; ravno tako tudi fantje ino dekleta v svoji žlahtni mladosti vsiga hudiga ino gerdiga odvaditi, kar se ne spodobi, vsiga se pa navučiti, kar je pošteno ino prav. Gerda razvada je kosmata brada, ki se na starost gladko obriti ne da. 
Dokler se vam per starišah dobro godi, radi pozabite koljko dobriga imate. Pogosto ste Bogu nehvaležni, ne spoštujete svojih ljubih starišov, zaničujete svoje brate ino sestre, ste svojoglavni ino malopridni; si per mizi jedila zberate, ino celo ljubi kruhek okolj sebe mečete. oblačila hočete nositi, ki vam jih vbogi stariši omisliti ne premorejo, ino katire se vašimu stanu tudi ne spodobijo. V slabe tovaršije radi zahajate, nevarne ino gerde reči vas veselijo, moliti pa ino lepo Bogu služiti radi radi pozabite. Oh, to je velika zamera Božja, ino strašna škoda je za vas, ako se vsiga tega v mladih letah ne odvadite! Bog tiste otroke močno tepe, ki se v rožnim cveti svoje mladosti gerdo živeti razvadijo. 
Kdor tega ne verjame, naj bere, alj pa pošluša, kako se je mladimu Martinu godilo. Mladi pušavnik vas bo vučil Boga prav spoznavati ino ljubiti, svoje stariše spoštovati ino vbogati, in svoje brate ino sestre ljubeznivo imeti, ino se z vsemi ljudmi lepo zastopiti; vučil vas bo, de bote borno kmetiško oblačilo radi nosili, s hvaležnim sercam jedli ino pili, kar vam Bog da. To bo sreča za vas de je ni veči! Bog vam bo dal na tem sveti veselo zadovoljno živlenje, po smerti pa večno veselje v nebesih. Bukvice, ki vas to vučijo, so več vredne, kakor polna skrinja dnarjov; za to se vam poslovenjene z veselim sercam podajo. 
I. 
Zelen otok 1) [Otok alj okrajna se imenuje suho selo v morji, kteriga voda obdaja.] 
Martin je že v svojim dvanajstim leti pušavnik bil. V neznani pušavi, daleč od svojih starišov je v neki votli skali prebival. Za obleko je nosil ojstro kuto, ktiro si je z belim konopelnim štrikam prepasel; za obutev je imel cokle, alj lesene podplate z remenam na gole noge pervezane. Živil se ni drujiga kakor rib, koreninc ino zeliš, še kruha ni imel. Pil nikolj ni drujga, kakor merzlo studenčnico, ino postelo si je iz maha naredil. 
Gotovo se to vsakimu čudno zdi, ino marskateri bo rekel: »Bil je Martin aboten fant; kako so vender njegovi stariši tako nespametni bili, de so mu kaj takiga v njegovi mladosti dopustili?« Pa le pomalim, nikar prenaglo ne sodite; na zadnje bi vam bilo za vašo besedo žal, in morli bi njo nazaj vzeti, kakor se to večdel zgodi, kader človek od reči marnja, katire so mu le nekoljko znane ino jih še čisto ne pozna. Martin je prav po pameti ravnal, ino tud njegovi stariši mu tiga braniti niso mogli. Ravno njegovo pušavno živlenje mu je pomoglo, de je v bogaboječosti ino v pobožnosti, kakor tudi v ljubezni do ljudi tako popolnama zrastil, de mu jih je malo enakih bilo. Pač je vredno pošlušati, kako se je vse to godilo. 
Martin je imel prav prav pobožne ino bogaboječe stariše. Bog jim je dal sedmero otrok, in Martin je bil med jimi narstariši. Oče ino mati sta si vse perzadela, svoje otroke, kar je bilo mogoče z živežam ino oblekoj lepo preskerbeti. Oče, ki jim je bilo Filip ime, so svoje male njive obdelvali, svoj travnik ino pa vert za hišoj z lepim sadovnim drevjam nasajen, tako pridno oskerbeli, de je bilo kruha, mleka ino sadu vedno dosti per hiši. Ravno tako so tudi per bučelah veliko srečo imeli. Znali so lepe jerbase plesti, ino kar je bilo fantov, so jim morli verbove terte beliti, 1) [Ličiti.] alj pa kaj drujga maliga pomagati. V časih so tudi veškimu ribiču, bogatimu Tomažu ribit pomogli, ino per tem svoj perslužik imeli. Mati so pa doma prav pridno gospodinili, zravn pa še sake 2) [Mreže.] pletli, in dekleta so jim morle k temu konoplino presti. Tako sta lehko svoje otroke z vsim potrebnim preskerbela. Narveč jima je pa na skerbi bilo svoje otroke pobožno v čednosti spodrediti. »Če jih lepo odrediva,« sta večkrat med seboj djala, »jim narboljši doto alj erbšino zapustiva.« 
Med vsim otrocmi sta zaliga Martina narraji imela. Bil je prebrisane glave, in vse kar je počel, mu je šlo urno ino gladko od rok; pridno je delal, ino vsakimu človeku je rad postregil. Bil je pa tudi ravne postave, ino lepiga lica, ko roža. Njegove bistre oči, lepi obervi ino rumenkasti, kodrasti lasje so vsakimu dopadli. Njegov boter, bogat ribič Tomaž, so mu iz pepelnastiga sukna jopič ino dolge hlače omislili: in ta obleka se mu je prav lepo prilegla. 
Če je pa ravno Martin imel vse te lepe lastnosti, in je veliko dobriga obetal, je imel tudi svoje slabosti, ki so bile graje, alj tadla vredne. Bil je silno svojoglaven, povsod je svojo terdil, in močno mu je zamerzelo, če mu je kdo zopergovoril; clo stariši so ga morli pogosto s hudim persiliti, de jim je bil pokorn. Svojim bratam ino sestram je hotel zapovedovati, in če ga bogali niso, se je jezil, ino z njimi kregal ino prepiral. Kedar je v časih per svojim botru, bogatima ribiču, kosil, mu je že doma vsaka jed bila preslaba: večkrat je nevoljno godernal, ino je komaj perpravil, po jedi Boga ino stariše zahvaliti. Skoraj vsak dan so ga stariši svarili; bilo mu je scer hitro žal, večkrat se je milo razjokal ino terdno obljubil, se poboljšati; pa kmalo je bil spet ko poprej. Stariši so začeli čez to močno žaljovati, ter so se bali, nad njim namesto veselja, le dosti žalosti včakati. Stari ribič, njegov boter, so mu mnogokrat rekli: »Martine! Martine! le čaj! Bog te bo moral še v eno posebno šolo poslati, in te prav ojstro zvučiti, de bi še kedaj kaj veljal!« 
Hiša, kjer je bil Martin doma, je stala na griču, 1) [Homci.] iz kateriga se je daleč daleč po morji vidilo. Posebno lepo se je iz hiše skoz okno v sredi morja mala okrajna vidila, ki so ji zelen otok rekli, ker je bila vsa z zelenim drevjam ino košatim germovjam obrašena. Nihčer ni tam prebival; le oče so se večkrat tje peljali, šibja za jerbase narezat, zakaj tam ga je bilo vse polno. Martin je bil že močen zadosti, de je pomagal očetu veslati ino šibje rezati; zato so ga večkrat s seboj vzeli; ino vselej je bil vesel, de je smel z jimi. En večer oče rečejo: »Jutro, če bo vreme za to, ino tako tiho ino mirno kakor nicoj, greva skupej na otok.« Veselo je Martin poskočil: samiga veselja, de bo smel z očetam na otok, ni mogel vso noč zaspati. 
Zjutraj, kakor hitro se je začelo deniti ino se juterna zvezda skrivati, je bil Martin že na nogah. Pridno pomaga materi potrebno v čolnič spraviti. Potreba je bila, se z mnogoterim preskerbeti. Enkrat se je že pergodilo, de se je vreme naglo spremenilo; oče ino Martin nista mogla tri dni iz otoka, de jima je že za hrano (živež) hudo šlo. Za to so ju mati zdaj s kruham, mlekam ino putram obilno previdli; tud pisker ino skledo so jima dali, de bi si v sili saj tople juhe (župe) skuhala. Na zadnje so že očetov plajš prinesli, de bi se z njim ogernila, ako bi persilena bila, na otoki prenočiti. 
Vse je bilo že za odhod pripravleno. Martin stopi po nov slamnik, ki so mu ga boter Tomaž ob zadnim sejmi 1) [Semi.] kupili. Marta pa, njegova prijazna sestrica, mu prinese lep zelen prevez (panteljc), in mu ga hitro s knofeljcami (kičkami) na klobuk perpne. Oče mu že velijo: »Martine! vzemi dva jerbasa, mislim, de nama bota prav prišla.« »H čemu pa?« popraša Martin. Oče se mu nasmejijo rekoč: »Boš že vidil; kaj se ne zaneseš, de je moja misel pametna? Si ravno kakor več drujih, ki hočejo tudi že naprej vedeti, zakaj Bog to alj uno naredi alj perpusti. Le stori, kakor sim ti rekel, in boš vidil de bo prav.« Berž teče Martin po jerbasa. 
Oče ino Martin se zdaj odpravita. Mati ino otroci nju k morji do čolna spremijo ino že daleč za njima vpijejo, rekoč: »Srečno se vozita! Bog daj, de bi zdrava ino vesela spet nazaj prišla.« – Martin pomaga očetu tako pridno veslati, de se je dobro vgrel, ino moral jopič isleči. Srečno perveslata do otoka; zapeljala sta še eno malo okolj, dokler prideta h kraju, kjer je bilo narlepši verbje, in tudi dobro v kraj vstaviti. Stopta na suho, ino oče čoln z vervjoj za pervo verbo pervežejo. Brez odloga za delo sežeta. Oče s svojoj sekiroj verbja naklestijo ino ga s tertami v butare povežejo. Tudi Martin je s svojo sekirco vejc nasekal in jih v manjši butarce povezal. Potem znosta vsak svoje butare v čolnič. Očeta je veselilo, de jim je Martin tako pridno pomagal. »Tako je prav, so rekli, de otroci svojim starišam, koljkor jim je moči, pomagajo. Kakor oče težji butaro rad nosi, tako tudi naj sin ležej breme nese.« 
Ko sta šibje v čolnič znosila, rečejo oče: »Zdaj si pa počiva ino kosit pojva! Kdor delo dokonča, sladko počiva; dvakrat bolj mu tudi po storjenim delu jesti diši.« Veselo Martin očetu postreže. Pernese pod jagned v senco na breg blizo morja verč mleka; v skledo kruha nadrobi, ino mleka nalije. Opravita, kakor je bila doma navada, molitev pred jedjoj, se na lepo zeleno trato vsedeta ino vsaki za svojo kositarsko žlico prime. Sirovo sladko mleko se jima je prav dobro prileglo, in kedar sta skledo spraznila, že vsak svoj kos kruha s putram pomazanga pojesta, kar jima je ravno tak dišalo. Per kosili so mu oče pravili, kako so njihovi dedek svoje dni na tem otoku prebivali, de so se pa poznej na suho preselili. »To so bili bogaboječ, pošten mož! so rekli. Hišo, ki jo še mi zdaj tam blizo vesi imamo, so oni nam, svojim vnukam ino prevnukam zapustili.« – »So pač prav imeli moj rajni preddek« je rekel Martin »de so se bližej h ljudem spravili. Fletno je szer na otoki, vender bi za cel svet tukej tako daleč od ljudi prebivati ne htel.« 
Po jedi sta Boga zahvalila ino oče so djali: »Zdaj ti hočem še posebno veselje narediti. Prinesi jerbasa iz čolna in pojdi z menoj.« Oče peljajo Martina daleč v gošavo. Prideta na širok zelen prostor, kjer je lepo orehovo drevo stalo. Lepo visoko drevo je košato rastilo, ino njegove veje so polne orehov visele. Martin to viditi, se je močno razveselil, zakaj orehi že dolgo let niso nosili, ino od tega drevesa na otoki še nikolj slišal ni. »Vidiš mu pravijo oče, ta oreh so tvoj prededek vsadili; kar so jih že več nasadili, je že malo kaj videti. Tamo gor na uni skali pa je v starih časih hiša pošteniga moža stala«. Ne koljko časa je Martin dobriga prededeca hvalil, de so tako verljo drevo vsadili, pa kmalo je začel orehe po trati poberati ino jih lušiti. Narpervo je zeleno lušino z zobmi olušil, po tem je rjavo zgriziti skušal, de bi prišel da jedra, kar mu je prav težko stalo.« »Oče! je djal, zakaj je vender Bog to sladko jederce v dvojno lušino zaklenil, v eno grenko kakor žolc, v drugo pa terdo kakor kamen?« »Ljubi moj! so djali oče, Bog je to prav modro naredil; dobro jedro, ki iz nja toljko drevo izraste, je v terdo lušino zahranil: grenka pa brani mišam in drugim živalim, de jedra ne snejo. Tudi nas Bog skoz leto podobo gotovo užiti hoče, kako naj vse grenko ino težavno, ki nas na sveti zadeva prenesemo. Kakor orehov zavolj grenke ino terde lušine ne zamešujemo, temuč jih zavolj dobriga ino koristniga jedra za dar Božji imamo, ravno tako mormo tudi križe ino težave za dobro spoznati. Terplenje se nam szer vidi s perviga grenko ino težavno, alj terdno mormo zavupati, de tudi sladko jedro v sebi ima, ki se nam bo zadnič perkazalo, ino nam, lep dobiček prineslo!« 
Oče zlezejo na oreh, ter eno vejo za drugo otresajo. Martin pa orehe, ki so po njem leteli, veselo v svoj jerbas pobera. Ni maral za to, če so ravno po njem bunkali, še le smejal se je. S časama mu je bilo vender te orehove toče, kakor je rekel, preveč; za to se je začel vmikati, ter je bolj od kraja poberal. Kedar je jerbas napolnil, ga je v čolnič zanesil, orehe v vanj usul, ino se s praznim hitro pod drevo povernil, kjer je orehov spet na debelo ležalo. Reče h očetu: »Kako bojo mati veseli, k jim bova toljko orehov damu perpeljala, in kako se bojo otroci veselili, de jim bom imel toljkanj deliti! Jes se že tega zdaj veselim! Gotovo ni veči veselja, kakor drugim veselje narediti.« 
II. 
Strašno huda burja. 
Martin ino oče sta še v temni hosti skerbno spravljala, kedar se začne od suhiga kraja černo oblačiti, ino ona nista ob časi hudiga vremena vgledala. Ravno Martin spet poln jerbas v čolnič zanese, ino se velikiga kupa orehov veseli, – kar, ko bi trenil, strašna burja vstane, de se drevesa po bregi vklanjajo ino na morji valovi vzdigujejo. Grozoviten piš odterga čolnič, ino ga s seboj na morje odžene! 
Martin od strahu na ves glas zavpije. Oče se prestrašijo ino berž na breg perletijo, alj Martina že daleč na morji zagledajo, ino vpiti slišijo. Ljuto 1) [Hudo.] morje grozovitno šumi; valovi čolnič zdaj visoko povzdignejo, zdaj tako globoko potuknejo, de ga ni videti, kmalo se spet perkaže in se tako dalej in dalej naprej zible. Vidli so oče vbogiga fanta zdaj roke k nebesam moleti, zdaj proti bregu stegati; nja vpitja pa ni bilo mogoče slišati od prevelikiga šuma po drevji ino na morji. V nekih minutah se je celo nebo s černim oblakam prevleklo, ino temna noč je morje zaveznila. Med strašnim gromenjam so svetli bliski iz černih oblakov v temno morje švigali, ino černe megle pa šumeče valove v časih razsvetlili. Le kedar se zabliskalo, so žalostni oče čolnič vgledali, kako se maji, ino pa svojga vbogiga Martina, kako roke povzdiguje, ki so jih po belih rokavah že od daleč spoznali. Zdaj nagla ploha vlije, ino celo morje zagerne, de ni blo mogoče kaj videti več. Oče niso vidili čolna ne svojga ljubiga Martina več; se od prevelike žalosti pod eno verbo veržejo; ino cel večer ino vso noč v veliki bridkosti prezdihujejo. 
Tudi mati ino otroci so bili doma v velikih strahih. Kedar je burja tako naglo perhrula, ino ni bilo zeleniga otoka zavoljo hudiga vremena videti več, so se otroci vsi tresli, ino mati, bledi ko smert, jim reko: »Molite, otroci! naj sam Bog ovarje, de bi to strašno vreme vašiga očeta ino brata na morji ne dobilo. Ako bi se jima to pergodilo, tako jima Bog pomagaj!« Otroci okolj matere pokleknejo ino molijo. Kedar se začne vedriti ino zelen otok spet na svetlo pride, gledajo mati ino otroci vedno skoz okno, alj bi se kaki čolnič vidil. Ni ga bilo viditi. Mater je celo noč močno skerbelo; niso očesa zatisnili. 
Drugo jutro je bilo prav lepo ino jasno. Solnce je že visoko na nebi stalo, ino kedar že zmiram čolna ni bilo perčakati, jih že veči skerb obhaja. Bilo je poldne ino čolna še ni. Groza mater premaguje; hitro k Tomažu ribiču tečejo in jim jokaje svojo silo tožijo. Ribič se vstrašijo ino z glavo zmajujejo, rekoč: »To se mi nevarno zdi, de nju še zdaj ni! zapeljal se bom na zelen otok gledat, kaj delata, de tako dolgo ne prideta.« Gredoč v čolnič stopijo, ino se na otok peljajo. 
Mati ino otroci niso mogli perčakati, kaj de bo. Zdaj čolnič od daleč vgledajo. »Hvala Bogu,« rečejo mati, «de Tomaž sami ne pridejo! zdaj je že vse dobro!« Veseli grejo z otrocmi naproti, alj kedar se čolnič perbliža, mati od strahu pobarajo: »Kam je pa Martin?« Oče vsi bledi ko smert, žalostno mater pogledajo, ino molčijo. Žalost jim je besedo vzela. 
Tomaž sosed materi rečejo: »Bog vas potolaži v vaši žalosti! Martin je v valovih vtonil le v Božjo voljo se podajte! Saj kar Bog stori, vse prav naredi! De si je ravno Martin tudi tvoje slabosti imel, je bil vender le dober ino bogaboječ mladenč ino nadjam (troštam) se, de se mu zdaj v nebesih bolj godi, kakor na zemlji nam!« 
Mati se pa niso dali vtolažiti, njih žalost je bila neizrečeno velika. Tudi otroci so se na ves glas jokali. Niso več nja slabih, temuč le dobrih lastnost so pomnili. Oče od prevelike žalosti jih tudi niso tolažiti mogli. Zadnič je stariše kakor otroke narbolj še ta misel vtolažila: »Bila je Božja volja tako! Bog ga je k sebi vzel, njemu ga izročimo. Tam gor v nebesih bomo svojga ljubezniviga dobriga Martina spet vidili!« 
III. 
Skaloven otok. 
De so ravno starši, bratje ino sestre po Martinu žalovali, kakor bi mertev bil, je vender že živel. Moral je scer na Ijutim morji smertne težave prestati; zakaj vseskozi je mislil, de se bo zdaj no zdaj čolnič v valovih potopil. V svoji veliki bridkosti je neprenehama roke k nebesam vzdigoval ino Boga prosil za vsmilenje ino pomoč. Zadnič zažene burja čolnič na skaloven otok. Kedar vidi, de čolnič na terdim stoji, hitro vunkaj skoči, prebrede ob kraji penasto vodo, pride čisto na suho, ino ves moker od dežja kakor od morja na pervo skalo zleze. Kedar si je od strahu spet enokoljko odihnil, na šumečo morje pogleda, ino ker vidi, de je strašne nevarnosti rešen, pade na svoje kolena, povzdigne roke ino začne Boga hvaliti, rekoč: »Ti o Gospod! katerimu so tudi vetrovi ino morje pokorni! Ti o Gospod! kateriga sim v smertnih težavah v pomoč klical, Ti si moje vpitje vslišal! Bodi hvalen vekomaj!« 
Na to pogleda za čolničam; valovi so ga ravno v sredo med dve visoke skale v votlino zarinili. Spet začne Boga hvaliti, rekoč: »Dober Bog! narbolj vučen brodnar bi ne bil mogel tako gladko med te skale nagnati! Kdo je čolnič brez vesla tako varno semo zapeljal? Kdo je vižal vetre ino valove, de so me ravno tu sem perpodili? Ko bi bil čolnič le nekoljko bolj na desno alj levo perletel, bi se bil na skalovji v kose razdrobil, ino v valovih bi bila moja gotova smert! Ti o vsmileni Bog! ki si neskončno dobrotliv, ino vse po svoji modri previdnosti vladaš, 1) [Vižaš.] ti sam si me iz nevarnosti rešil! Vse svoje žive dni bom tebe hvalil!« 
Začelo se je jasniti ino večerno solnce je skoz lepo rumene oblake posjalo. Martin se na visoki skali po širokim morju ozira. 2) [Ogleduje.] Selen otok s svojim velikim, košatim drevjam ni bil veči videti, kakor kupec zeleniga maha, kar bi ga mogel s svojim slamnikam pokriti. Že dalej je bila suha zemlja ino se mu je zdela v kraji sveta, kjer se nebo ino morje objemata. Narveči gore so bile, kakor nizki, černkasti oblaki, od večerniga solnca sem ter tje rudečo obsijani. Martinove domačije pa, griča, na katerim je očetova hiša stala, ino dreves okolj nje, ni bilo čisto nič videti. Žalostno se je razjokal, rekoč: »Oh preljubi Bog! kako strašno daleč sim vender jes od svojih ljubih starišov, bratov ino sester! Leto pečovje, na katerim sim zdaj, se od ondod že viditi ne more! Nikolj ga še nisim vidil, nikolj kaj slišal od njega. Pravli so le pogosto, de na te kraj še nad petdeset milj ni zemlje najti. Gotovo mislijo moji stariši, de sem vtonil; ne bo jim na misel prišlo, mene tukaj iskati. Bom pač poskusiti moral, če se bo dalo v tem čolniči k njim prepeljati.« 
Šumeči valovi so se po malim vlegli, morje je vtihnilo, ino se izčistilo, kakor zeleno ogledalo. Morska voda je vpadla ino čolnič čisto na suhim obstoji. Martin iz skale spleže ino gre v čolnič, alj prestrašil se je vgledati, de se je dno razklalo. 1) [Poden razcepil.] Nekoljko orehov je skoz zletelo ino po skalovji ležalo. Tudi strani ste se le toljko še deržale, de niso razpadle. Tako nevsmileno je vihar čolnič na skale trešil. »Moj Bog vender, pravi, čolnič je zanič, ino vesla sim obedva zgubil. Zdaj bom na tem pustim otoki vjet ino zapert. Vse svoje žive dni bom moral tukaj ostati, ino ne očeta ne mater ne bratov ne sester svojih na tem sveti več vidil ne bom!« V čolniči je stermel, ves bled ino prestrašen, je zdihvaje roke povzdigoval, ino gorke solze so se mu po lici vdirale. 
Zdaj se v dežovnih oblakih, ki so le od eniga kraja nebo zakrivali, lepa maverca (boži stol) perkaže, ino le tudi v morji vidi. Maverca v morji je bila nekoljko bolj bleda; obedveh pak je bilo viditi, kakor velik okrogel, presilno lep sedmiro pisan perstan. Ta prečudno lepa perkazen je Martina toljko rezveselila, de je v njo ves zamaknjen djal: »O moj Bog! ker si ti v svojih delah toljko prijazen – kako bi bili ljudje še žalostni ino brez vsiga zavupanja v Tebe! Lepa maverca naj tudi meni ljubeznivo znamnje Tvoje prijaznosti ino vsmilenja bo, kakor je nekdaj Noetu bila! Kakor za dežam spet solnce posije, ino le za hudim vremenam lepa maverca perkaže: tako pošiljaš tudi ti za terplenjam veselje, ino za žalostjo spet vesele dni. Alj mi že toljkanj težav ino nadlog pošleš, vender se bo moja žalost v veselje spremenila. Saj si me ravno smerti rezbil – kako bi pa tudi še zanaprej za mene ne skerbet! V tebe hočem zavupati, ino spet veseliga serca biti!« 
Zdaj narpoprej betvo 1) [Majhino.] živeža, kar mu ga je še ostalo, pos-hrani. Orehe v jerbas pobere ino jih na neko ravnino med skalo nasuje. Še jih je nekaj jerbasov nabral. Verči z mlekam so se v barji zvernili ino pobili. En sam verč še, piskar za kuhat ino pa skleda mu je še cela ostala. Rahlo vse to prime, ino med skale zanese. Tud drugo malo orodje iz čolna tjekej znosi – kakor veliko ino malo sekiro, očetov plajš, svoj jopič ino kaj drujga maliga. Zdaj je bil prav vesel, de je bil zapored spet vse v čolnič znosil, kar se ni več na zelenim otoki potrebovalo. Tudi deske od čolna je krušil, ino jih dalej na suho zavlekel. »Kdo ve,« pravi sam per sebi, »alj mi ne bojo še prav prišle; bi jih saj škoda bilo, de bi po morji, kedar spet zraste, odplavale.« Delal je Majhino. še dolgo v noč, ino bela Ijuna, ki je morje ino skale posrebrila, mu je svetila. 
Cel den delati ino toljkanj strahu prestati, ga je močno vtrudilo: vender ga je bilo strah, pod milim Bogam tako na samim prenočiti. Spet ga je skerbeti jelo, kako se mu bo še na tem otoki godilo. Vender si je mislil: Bog je dosehmal za mene skerbel, on me že posehmal zapustil ne bo. Saj njegov preljubeznivi Sin govori: Ne skerbite za jutri! Odmolil je po navadi svojo večerno molituv, ino se zraven svojga premoženja vleže. Na otoki ni močno dežilo, ino skalovje je že blo spet vse suho. Z očetovim plajšam se odene, še enkrat se Bogu perporoči, ino mirno zaspi. 
IV. 
Terda hoja. 
Martin, ves truden, je na terdi skali celo noč tako sladko spal, kakor bi bil na mehki pernci ležal. Sperviga je imel težke senje. Senjalo se mu je, kakor de bi slišal grometi ino morje šumeti, ino de se zmiram v čolni po morji semtertje zible. Zdaj mu je bilo kakor bi se s čolnam vred v serdite valove topil, kmalo spet, de se je čoln ob skalovjii raztrešil, on v vodo padel, ino de se za stermo skalo prijema, pa na njo splezati ne more. Proti jutru pa je imel prav sladke senje. Senjalo se mu je, de je k domu prišel. Stariši, bratje ino sestre so bili ravno na verti. Vse drevesa so bile polne lepo zeleniga perja, ino pa rudečih jabelk ino rumenih grušek, de še ni svoje žive dni nikolj takšnih vidil. Oče so ravno na verhu velikiga jabeljna sedeli ino jabelke tresli. Po tleh pa so se jabelka svetle, ko živ ogenj. Mati ino otroci so jih urno v fletne jerbase poberali, in ko Martina vgledajo, ga z neizrečenim veseljam pozdravijo. Oče hitro iz jabeljna zlezejo, ino mu prijazno roko podajo; mati pa mu iz verhaniga jerbasa narlepših jabelk v dar ponudijo. 
Ravno seže Martin v svojih veselih senjah po jabelki – pa se prebudi. Morski ptiči so, ko se je den naredil, okolj visokih skalj ferklali, ino s svojim vrešam nja zbudili. Kedar pregleda, ino vidi nad seboj strašne skale visiti, kakor de bi hotle na nj pasti – se potem na široko morje ozre 1) [Ogleda.] ino drujga ne vidi, kakor nebo ino vodo, ga začne groza biti. Serce ga je začelo boleti, ino milo se jokati začne. 
Vidi trumo marskih ptičov z velikim vrešam veselo proti suhi zemli leteti, ino misli sam per sebi: »O ljubi ptiči! ko bi mogli moje preljube stariše pozdraviti, ko bi jim vi mogli povedati, de še živim, samo de sim tukaj v sredi morja vjet! Moj dober oče ino moj ljubi Ogleda. boter bi se gotovo podstopila po mene priti, naj bi še tak nevarno bilo!« 
Hitro si pa spet henja, vdane, ino svojo juterno molituv prav pobožno odmoli. Potem si vzeme za zajterk (kosilce) nekaj orehov pa košček kruha, ino se nameni otok prav ogledati. »Morebit,« je mislil najdem kakih sadovnih dreves, alj rodovitnih germičov, de bom imel kaj živeti, dokler me Bog od tod ne reši. Tudi je lehko mogoče, de kakšni ljudje tukaj prebivajo, ki znajo gotovo tudi čolnariti; oni se bojo mene vsmilili, ino me spet k domu spravili. 
Vzeme si še dva kosa kruha, ji s putram pomaže, ino v svoj robec 1) [Hadarco, facelat.] tako položi, de je puter med njima po sredi. Tudi orehov, kar jih je zraven šlo, skerbno zaveže. De bi jih več nadeval, ino ne imel tak težko nositi, jih je poprej iz zelene lušine olušil. Na to si iz verbovih paličic narmočnejši pojiše, jo s sekiro perseka, de bi na pot palico imel, vzeme svoj punkelc in gre. 
Pot je bila težavna ino nevarna. Mogel je visoke skale preplezati, ino se po globokih prepadih podati, če je hotel naprej priti. Cel otok ni bil drujga, kakor golo skalovje, samih visokih zagorelih skalj, ki so visoko iz morja kipele, ino po sredi otoka se zmiram višej ino višej vzdigovale. Serze mu je od groze toklo, 2) [Treslo se, bilo.] vse to viditi. Veckrat je prišel v kak prepad, iz kateriga mu ni bilo priti, kakor se verniti po pervim poti nazaj. Pogosto je poskušal na kako skalo splezati, pa mu je bila presterma, in moral je z veliko nevarnostjo spet nazaj zleziti. Nikjer ni bilo človeka oslediti tudi živali ni bilo nobeniga sledu. Zastonj je jiskal zadunosniga drevja ino germovja; že zelenja ni vidil drujga, kakor malo maha, ki je semtertje po skalah rastil. Le tam pa tam je prišel do germa nizkih jelk 1) [Hojk.], ki so po skalovji slabo rastle. Zato je žalostno zdihvaje k nebesam pogledal rekoč: »Moj Bog! alj mi je dolgo v tej strašni pušavi ostati, moram lakote vmreti.« 
Vender je zavupal, že kaj boljga najti, ino je le naprej šel, de je ravno bila pot težavna. Solnce je po skalovji močno perpekalo. Po čeli ino po celim lici se mu je put cedil, ino začelo ga je močno žejati. Skale pa so bile vse suhe ino puste, kakor de bi bile ogorele. Spet začne zdihovati: »Oh moj Bog! prej bom moral žeje ko lakote konec vzeti! Pomagaj mi saj, ljubi Oče nebeški!« Gre še nekoljko naprej, ino sliši vrelc šumljati. Berž leti kje ino najde scer le majhen studenc, voda pa je bila merzla no čista ko srebro. Tam per studencu se vsede, de bi se nekoljko ohladil, ino po tem se je prav za žejo napije. Pergrizne košček kruha, nekoljko orehov poje, ino spet pije. Nikolj še ni spoznal, koljka dobrota Božja je voda, kako malo jo pa ljudje spoznajo, kjer nje dosti imajo. »O Ti moj Bog! »pravi« kako si dobrotliv, in kako serčno te zahvalim, de si me z vodoj spet poživel! Dokler bom tukaj, bom imel vode dovolj. Pa kako dolgo bom še s kruham ino orehami s-hajal? Vender ti, ki me nisi dal žeje vmreti, me bodeš tudi lakote rešil! Vsaka pomoč, ki jo daš, je nova zastava, de bodeš še zanaprej pomagal; tako so me mati vučili.« 
Šel je dalej gor za studencam ino pride v gojzdik, 1) [Log, malo hostico.] kjer so same mlade lepe hojke rastle, ino tukaj je bister studenc iz skale izviral. Skala je bila od tod že precej visoka, in dobro pol ure je moral Martin leziti, preden je do verha prišel. Zdaj je bil na verhi otoka. Serce mu je vpadlo, viditi po celim otoki toljkanj skalovja, ki je bilo z jelkami semtertje obrašeno, krog in krog pa neizmerno široko morje. »Tako sim vender je rekel, čisto sam tukaj na nerodoviten (pust) otok tako rekoč posilen, kjer me neizmerno morje daleč od živga človeka loči. Alj za to že obvupal ne bom! Bog, ki me je iz burje rešil, me bo tudi tukaj ohranil. Dolj pod tem zelenim jelkami, per studencu bom stanoval, in kar še živeža ino druge ropotije imam, bom tukaj pos-hranil. Na verh te skale pa bom vsak den sedet hodil, ino gledal, alj od kod ktera barka pride, ki bi me spet na suho spravila!« 
Večerno sonce je zdaj zahajalo, ino se je po dalnih krajih s svojmi svetlimi žarki oziralo. 1) [Posijalo.] Njegovi domači hribi so se svetili, kakor zlato, od solnčnih žarkov obsijani. S solznimi očmi se Martin po njih ozira ino pravi: »Ljubi Oče nebeški! ki si me od mojga doma tu sem postavil, ki si moj čolnič tako varno vodil, de ga burja ino hudo vreme nista potopila – Ti tudi vsako še toljko barko lehko tako vižaš, de bojo ljudje meni v pomoč prišli, brez de za-me vedo, ino me spet nazaj perpeljali v moj preljubi dom. Saj Tebi vse mogoče je. Ti v jamo peljaš, pa lehko tudi vun izpeljaš. V vsim le tebi zavupam!« 
Spet potolažen gre nazaj v gojzd, se pod košatim vejami jelke na mehki mah vleže ino prav sladko zaspi. 
V. 
Huda lakota. 
Martin se je živel z betvam kruha ino pa z orehi, kar jih je še imel, ino je hodil vsak den na verh skale čakat, de bi ktera kupčovavska barka, alj kteri ribič s svojim čolnam blizo otoka pervozil. Pa alj je ravno gledal, de so ga oči bolele, vender na zelim dolgim ino širokim morji barke ni blo videti. Bil je v strahu, de bo moral na otoki še gladu vmreti. Previdil je, de mu je treba z malim živežam, kar ga je še imel, po malim obračati, de bi še dalej z njim iz-hajal. Za to je kruh z nožčikam zarisal, koljko si ga bo vsaki den vrezal, ino pojedil. Majhen, majhen koščik je imel na den, ino še ta je bil že terd ko kamen. Moral ga je poprej per studenci namočiti če ga je hotel pojesti. Tudi orehe, ki so mu še ostali, je bolj na tenko preštel, kakor skopec 1) [Klapec.] svoje cekine, ino le malo si jih je za vsak den odštel. Nikolj ni bil sit, pa vonder je bilo čedalj manj kruha ina manj orehov. Prišel je den, de je zadni košček kruha ino sledne orehe povžil. Ves v skerbih se zvečer vleže, ino zjutraj ko vstane, je bil silno lačen. Začne spet k Bogu zdihovati, rekoč: »Oh preljubi Bog! jes ne verjamem, de bi ti mene pustil lakote konec vzeti! Saj si doslej tako ljubeznivo za mene skerbel. Ti si mi dal nekaj živeža na te otok, de nisim že zdalnaj od gladu vmerl. Kruha ino orehov nimam zdaj več, ti mi boš pa drujga živeža spet najti dal. V tebe zaupam, ti me gotovo zapustil ne boš.« 
Skerbno jiše ino gleda po otoki, kje bi blo kaj koreninc, alj zeliš, de bi se z njimi živel, pa čisto malo jih je najdil, kjer je vse golo skalovje bilo. Le za studencam je že precej bobovca (kreše) rastlo. Željno je njegovo zeleno perje obiral, ino stebla (kocene) žvečil, ter od izvira do morja skerbno vse obral, vender se do sitiga ni mogel najesti. Ves slab od gladu se vsede per morji na skalo, gleda proti suhi zemlji ino pravi: »O moj Bog! koljkanj tvojih dobrot sim tamkaj zavžival, na katere nisim porajtal; še prav iz serca nisim tebe zahvalil za nje! O tamkaj ljub kruhek iz zemlje čudno raste! Tamkaj je dovolj sadovitnih dreves, ki so polne dobrih jabelk ino sladkih grušek, tako de le vse veje k zemlji šibijo, de bi jih ložej obrali! Tamkaj so bili tudi za mene, tako rekoč, potoki medu ino mleka polni. Odpusti mi, de te nisim bolj serčno za vse to zahvalil. Oh, mi tvoje dobrote že le prav spoznamo, kedar jih več nimamo. 
Kedar je to govoril, vgleda v čistim morji ribic, ki so rudeče plavute ino černe oči imele, veselo sem no taj švigati. »Ko bi jih le vjeti mogel,« si je mislil »bile bi dobre, moj glad vtolažiti. Pa saka nimam, ino z rokami jih ni moč vloviti.« Pred očmi ribe imeti, pa jih ne dobiti, je gladovnimu Martinu še hujši bilo; in drugač kakor s sakam, ribe loviti še nikolj ni vidil. Spet Boga prosi, rekoč: »Ljubi Oče! saj tvoj ljubi Sin vuči: »Alj sin očeta za ribo prosi, mu ne bo kače dal.« Navuči me vender, kako bi ribe lovil, de bi od glada ne vmerl. 
Zdaj perleti ptičica s červičkam v kljuni, ino se na vejo ene jelke nad morjam vsede. »Dobrotlivi Oče nebeški!« reče Martin, ti živiš ptico pod nebam, kakor nas tvoj ljubi Sin vuči, in kakor zdaj sam vidim: ne daj še mene reveža konec vzeti!« Ravno je hotla ptičica červička, ki se je zvijal, s kljunam k veji pertisniti ino vmoriti, kar ji v vodo odpade. Berž je perletelo mnogo ribic, ena je červička popadla ino požerla. 
»Ji, si misli Martin, ko bi bil červiček na niti pervezan ino bi ga ribca požerla, bi jo znal po niti z vode potegniti.« Vzeme slamnik, ki je zravno nja ležal, razreši zelen povoj alj pankelc, ki mu ga je bila sestra okolj perpela, ga razsudra, ino si iz nja dolgo nit izsuka; pojiše červička, ga na nit perveže ino v vodo spusti. Pa tako blizo k njemu si ribce niso vupale. Zdaj nit na svojo palico perveže, ino tako spet červička v vodo verže. Kmalo kavsne ribca po njem, in ga pužre; alj Martin le prašno nit iz vode potegne. »Tako ne bo nič, je djal, bi imel biti ternik na niti, de bi le ribca na-nj obesila. Vzeme eno debeliših knofeljc (kičic) s katermi je bil povoj na slamnik perpet, jo vsloči, 1) [Vkrivi.] kakor kavelček, jo za glavco terdno na nit perveže, na kavelj 2) [Vodico.] červička natakne ino ga v vodo spusti. Berž ga je spet ena riba požerla. Martin hitro nit potegne, ino de ga veselje! – na nji se lepa svetla ribca premetuje. Kmalo njo izsname, in še večkrat zapored ravno tako naredi. Ni mu vsakobart po sreči zneslo, pa vender je v kratkim nekih šestero ribic nalovil. Nja veselje ni za izreči. Med drugim orodjam 1) [Hišnimi rečmi.] ki ga je s čolna s seboj vzel, je najdel tudi kresno gobo. Nabere suhga dračja 2) [Hrasti.] ino zakuri, de bi si ribice spekel. Tako dolgo je že bil lačen, zdaj se spet do sitiga naje! Pokleknil je ino Boga za vse to serčno zahvalil. Neizrečeno ga je veselilo, de je to delo znajdil, ino si je vsak den ribe lovil. 
Pogosto je še veči ribe vidil iz skale v morji plavati, ino je rekel: »Kaj ko bi takih katero mogel vloviti; ena sama bi mi za dva dni zadosti bila.« Dobro si je zrajtal, de toljke ribe na knofelco vjeti ni v stan. Za to je premišloval, kak bi si močnejši vodico dobil. Zdaj mu na misel pride, de mora že nekaj žreblov v deskah biti, ki so mu od razterganiga čolna ostale. Hitro gre, ino en žrebelj iz deske potegne, ga na kameni lepo obrusi ino poojstri, ter ga v slok kavel vpogne. Potem svoj lanen zavratnik 3) [Zavratno haderco.] odveže, ga po niti razdela, ino iz njih prav močno vervico alj žnoro splete, na vervico močen ternik perveže, ki ga je iz žrebla naredil, veči červa na-nj natekne, ino tako mu je zneslo, de je tudi večih rib vlovil. To ga je močno veselilo. 
Pa kmalo je Martin vidil, de nja priprava že ni bila zadosti vbrana. Večkrat je ribo na motvozi že visoko vzdignil, pa mu je spet v vodo padla. Premišluje semtertje, kaj bi tega krivo bilo? Že od svojih otročjih let je bil navajen za vse poprašati, kar ni sam vedel, ino na vse pogledati. Zdaj se je spomnil, de je nekdaj per nekim lovci vidil pušice za strelati, z dvema kaveljnama narete. Svoje sekiri ino pa nož je imel namesti kladva, nakla ino dletva. Veliko ino dolgo se je trudil, preden je takšno vodico napravil. Zdaj je začel z njo loviti, ino redko več se mu je ktera vjeta riba zmuznila, česar je prav vesel bil. 
Pa še zdaj ni bila njegova perprava čisto popolnama. Težko je malimu ribiču djalo, dolgo časa palico zmiram v eni visokosti deržati ino vedno na tenko paziti, 1) [Ahtati.] alj je ktera riba nagrizla, de bi jo hitro izlekel. Enkrat po vodi majhna vejca perplava ino se v motvoz zaplete. Kmalo vidi Martin, de mu ni treba več palice tak napeto deržati. Zakaj če je ravno nekoljko vervice popustil, je že vejca branila, de ternik ni na dno padel. Ravno tako je tudi kmalo vidil, de se že na vejci pozna, kedaj se riba ternka z červam loti, de bi ga o pravim času vun potegnil. Namesti vejce je majhen hlodec na motvoz pervezal. Zdaj je imel dober ternik, ino je prav lehko ribe lovil. Skušati ino premišlovati ga je še več dobriga navučilo. Boga je hvalil, ki je človeku pamet dal, de po njej tako koristne 2) [Dobre.] reči znajde. 
Per vsim tem se je Martinu vender enkrat grozno huda godila; več dni je moral silno gladovati. Morje namreč je bilo tako nepokojno, de ni mogel ribiti, ino valovi so s takim hrumam po kraji pluskali, de si blizo vupal ni. Zato je premišloval, kako bi se za prihodno silo preskerbel, ino pride mu na misel, ribnico v eni jami narediti. Najde res blizo studenca zadosti globoko zvotleno skalo. Napela v njo vode iz studenca, ino kmalo je bila polna jama čiste vode. Kar je rib vjel, jih je tukaj shranoval, in nikoli mu jih ni pomanjkalo. Zdaj je še le bil brez vse skerbi za živež. »Kako veselo je moje serce« je djal »de se mi ni treba več bati, lakote vmreti. Serčno Te, ljubi Bog, za to zahvalim! Zdaj rad ostanem na tem otoki, dokler je tvoja sv. volja. O svojim času me boš še iz moje ječe rešil!« 
VI. 
Skalovna jama. 
Ko se je Martin lehko do sitiga najedil, ino ga več za živež skerbelo ni, je spet začel po svojih starišah, bratih ino sestrah žaljovati. Vsak den, vsako uro se je na vse kraje sveta okolj oziral, al bi ktero barko vgledal. 
Kedar je eno jutro spet na svojo navadno skalo prišel, zagleda veliko barko. Ni bila čez eno milo daleč od nja. Razpete jadra 1) [Rjuhe, ali plahte, de veter v nje piha, ino barke žene.] so se v zlatim, juternim sonci, ki je ravno vstajalo, lepo žarile. 2) [Svetile.] Serčno veselje je blagiga Martina prehajalo; le tresil se je, ker ni vedil, alj bo barka, k otoku prišla, alj ne. Z vpertim očmi gleda v njo, kako se otoku bliža. Hitro gre po hojkino ranto, ki si jo je že poprej perpravil, perveže na njo svoj rudeč robec (haderco alj fajcel) ino verh skale svoj bander sem no tje maja, de bi na barki to znamnje vidili. Pa preden barka tako blizo pride, de bi nja znamnje zagledali, se na enkrat zasukne ino memo otoka odplava. Milo gleda Martin za njoj, ino ko jo ni bilo več videti, se od velike žalosti ino bridkosti spet na skalo verže. – 
Dolgo še bridke solze toči: zdaj pa mu pridejo besede na misel, ki jih nekdaj od svojga očeta slišal je, ko jim po volji ni šlo, namreč: »Večkrat se nam v nesreči božja pomoč prav blizo zdi, pa vender spet zgine. Zato pa že obvupati ne smemo. Bog nas le skuša, ino nas skoz to v zavupanju ino v poterpežlivosti vterditi hoče. Poznej bo on za toljkanj lepši pomagal. In ko bi nas tudi v naši revšini miniti pustil, vender naša vera ne sme obnemagati, de je Bog naš moder Oče, ki nas brezkončno ljubi. Vse, kar nam Bog odloči, je k naši sreči, če ne v sedajnim, saj v prihodnim živlenju.« Ravno tako si je tudi Martin mislil, ino te besede so ga nekoljko oveselile. 
De mu je ravno perva barka odšla, je vender zmiram še zavupal, de bo še ktera druga bližej prišla ino njega rešila. Pa zdaj je tudi vreme bolj ojstro perhajalo. Bilo je že pozno v jesen, noč ino den je dežvalo. Pod košatim jelkami, kjer je doslej prebival, mu ni bilo za ostati. Po njem je teklo, kakor de bi bil pod kapam ležal. Po tleh je bilo vse mokro ino v celim gojzdi ni bilo za eno dlan suhe zemlje. Dežvati je scer nehalo, pa zima se je bolj ponujala. Vedno je merzel veter vlekel, in v gojzdi pod jelkami ni bil več za vetram. Posebno po noči je sroteja tako zeblo, de je ves trepetal. Eno jutro pravi ves zmerzjen: »O moj Bog! kaj bo še v terdi zimi! Alj bom moral po zimi tukaj v gojzdi pod milim nebam na merzlim vetru ležati, bom gotovo zmerznil. Daj mi saj en kotec najti, kjer se bom zimi ino mokroti vbranil!« 
Gredoč se napravi takšen kraj pojiskati. Med visokoj skaloj, verh ktere je Martin vsak den hodil, ino med drugoj ravno tok visokoj, v sredi je bila lepa dolinca. Z veseljam je večkrat v njo iz svojga verha gledal, pa do nje ni pota vedel. Iz ene alj druge skale se dol spustiti, je bilo prestermo ino previsoko. Zato je skušal od drugot v njo priti. Zdaj zagleda nekoljko sto stopaljov (korakav) od studenčniga izvira stermo skalo od zgorej na vdolj tako rekoč razplateno. Zleze na njo, ino skoz precep srečno v vosko dolinco spleže. V eni skali zagleda berlog, dve stari jelke so mu senco delale. V berlogi je bilo precej prestora. Stopi va-nj ino pravi prav vesel: »Ta berlog je prav za mene stvarjen! Tukaj se lehko dežu ino vetru vbranim. Ti vender vse preskerbiš, ljubi Oče nebeški! Ves čas, kar sim tukaj, si me z živežam previdel; dal si mi najti studenca za žejo ogasiti; zdaj si me še z varnim prebivaljšam za zimo oskerbel. Alj me tudi ojstro skušaš, vender tudi v skušanji spoznam, de me po očetovo ljubiš. Nikolj nisim v stan Tebe dosti zahvaliti!« 
Urno si maha nabera ino ga na sonci posuši, zakaj de so ravno noči bile merzle, po dnevi je sonce vender prav gorko sjalo. Na večer je suh mah v berlog znosil in tak je že pervo noč v svojim novim stanvanju na mehki posteli prav dobro spal. 
Martin si je zdaj v ti samoti svojo gospodarstvo 1) [Havšvanje.] naravnal, koljkor je mogel. Pernesil je tukaj sem svoj verč, piskar za kuhati, skledo ino vse kar je imel. Narpervo se je za zimo oskerbel. Nekaj derv je že imel naceplenih, še več jih naseka, ino vse k berlogi znosi, ter jih za eno skalo zloži. Na to je v berlogi zakuril, pa dim bi ga bil skorej zadušil. Premišloval je, koko bi svoj berlog okovaril, 2) [Obvarval.] de bi saj veter do nja ne mogel. Splete si iz verbja, ki mu je še ostalo, nekakšne duri. Dva jelova debla, ki jih je tik 1) [Terdo k berlogu.] berloga v zemljo zabil, sta bila za podvoje. Namesto okovov alj pantov je z verbovim tertam vrate pervezal, de jih je lehko odpiral ino zapiral. Le eno majhno oknice je v vratih naredil, de se je skoz nja svetlo. Zdaj je v berlogi po noči dosti gorko 2) [Toplo.] imel. Ogniše si je v suhim koti pod enjo skalo izvolil, tam je vedno žerjavco pod pepelam ohranil, de je kader je bilo treba, s suhim dračjam ogenj podnel, de se je per njemu grel, alj svoje ribe pekel, alj tudi v piskri kuhal. Le v veliki sili je ogenj vkresal. Žveplenke je varval, ko bi zlate bile; za tavžent rajniš bi nobene ne bil prodal. »Brez tega žvepla, je djal, ki ni veči ko ječmenovo zerno, bi bil moral svoje ribe srove jesti, alj še clo od mraza konec vzeti. Ravno tako draga sta mi jeklo 3) [Jaklo, hakvo, kresalo.] ino kamen. Vse povsod najdemo božjih dobrot, ki jih v srečnih dnevih še prav ne spoznamo.« 
Med tem je zima prišla. Eno jutro stopi Martin pred duri, ter najde sneg, ki je po noči padel. Drugo jutro vidi že skale ino drevje z ivjam pobeleno. Zdaj je Martinu prav dobro djalo, per ognju se greti. Tudi za to dobroto je Boga hvalil. 
Večkrat v daljih večerah se je Martin čisto sam per plamnu grel, ino vidil dim proti jasnimu nebu se valiti, skale ino bele jelke od ognja se prelepo lisketati – alj okolj nja je vse tiho ino mertvo bilo; takrat si je prav serčno željel, spet doma per ognjišu svojga očeta se greti. Solze so mu v oči nastople, če je pomislil, kako vesel je bil nekdaj per svojih starših, med bratami ino sestrami; kako so oče, ki so jerbase pletli, kratke perpovedi pravili, sestre okolj njih sedele, ino predle: Ijubezniva mati pa sake pletli, ino jim večkrat orehov ino pečenih jabelk pernesli. Nekokrat je djal: »En perst svoje roke rad zgubim, de bi le eno uro tam biti mogel.« 
Po zimi si je Martin še marsikaj perpravil. Naredil si je iz desek, ki so mu od razbitiga čolna ostale, z velikim trudam zvunej per steni mizo ino klop, ju je na skalo perbil, ino streho čez postavil, de mu v dežovji ni bilo treba zmiram v temnim berlogi sedeti, kedar si je motvoze delal, ternke ojstril, ribe ošpiral, alj kaj drugiga takiga opraviti imel, večkrat tudi južnal. Pred berlogam je lepo ledinco poravnal, kamne vstran spravil alj odvalil, ki je okolj ležalo. K studencu si je stezo napravil in na nekih dveh stermih ino nevarnih krajih male stopnice (štabelce) naredil. 
Na spomlad, kdar so morske lastovce (hudovurnice) ino druge morske ptice po skalah gnezditi ino valiti jele, je v časih kakih jajc najdel ino si jih iz gnezda vzel. Bile so mu vselej posebna jed, ker so žlahtno dišale, ino tudi lepo pisane bile, ino ga spomnile velike noči, ki se v tem času obhaja. Kreše ino bobovca si je za solato nabral; korenje je tudi jedel. Z morsko soljo, ki jo je per morji nabral, si je jedi solil, ino bolj žmahtne delal. De si je ravno pičlo ino slabo živel, mu je vender dobro teknilo. Rastil je, ter zmiram bil močnejši. Za to je pogosto rekel: »Kako malo vender človek potrebuje, če hoče zdrav in vesel živeti!« 
Kedar ni rib lovil, kuhal, ne derv sekal, alj kaj drujiga takiga delal, je per morji iz ostrig bisere trebil. Ko jih še nikolj kdo ni tam poberal, jih je bilo dosti, ino pa nekoljko prav lepih. Ravno tako je tudi po skalah per morji koravde poberal. Spletil si je zale bičnate jerbasce s pokrovam, de je bisere 1) [Perlne.] ino koravde v nje hranoval. »Zavupam« je djal, »de mi bo Bog še enkrat dal moje stariše videti; jim bom saj majhen zaklad s seboj k domu pernesil. Lehko si bojo z njim v starosti kaj boljšiga vžili, ino tudi otrokam več dote (dela) dali. »Oh, koljko dobriga so moji stariši meni storili, ino jes jim nimam s čem poverniti! Kako rad bi jim pomagal delati, posebno zdaj, ko sim že odrastil ino sim per moči, ko bi tako daleč od njih ne bil! Pa ko tukaj za nje bisere ino koravde naberam, tud za nje delam in sim jim k pridu. Ako pa otrok tvoje stariše ljubi, tako ni veseljiga dela za-nj, kakor če za svoje ljube stariše dela.« 
VII. 
Zvest prijatel v samoti. 
Martin je na svojim skalovji zadovoljno ino veselo živel, kar je za toliko berzniga ino živiga mladenča v narveči samoti mogoče bilo. Dolg čas mu nikolj ni bilo, ker je vedno kaj opraviti imel. Le kader je v dežovji moral pod svojoj streho sedeti, alj kedar sta ga vihar ino zima zlo v berlog persilila, je večkrat zdihval: »Oh vender je le hudo, z nikomar kedaj govoriti. Kako srečen sim bil, ko sim doma per svojih starših živel!« Zele dni je skoraj na nje mislil, ino vsako noč se mu je od njih senjalo. Enkrat se mu je prav lepo od očeta senjalo, de so se mu prijazno nasmejali, ga za svojiga ljubga Martina poklicali, ino objeti hotli. Ko se je pa zbudil ino vidil, de je sam, se je tako milo razjokal, de so mu svetle solze po obrazu tekle, ter je djal: »O moj dober oče, kako radi so me per sebi imeli! kako prijazno so z meno govorili, ino koljkanj dobriga so mi storili! Kak je pa zdaj žalostno, de so tak daleč od mene, de se več ne vidva! Gotovo še ne vedo, de jes živim!« 
Pobožno povzdigne na to svoje oči proti nebesam ino pravi: »Saj že imam enga drugiga očeta, tebe moj Oče nebeški! Scer te ravno tako malo vidim, kakor zdaj svojiga telesniga očeta; pa vender vem, de si tudi tukaj na zemlji per meni! Ti mene še neskončno bolj ljubiš, kakor me moj telesen oče Ijubiti zamorejo. Ti mene vidiš, ino Tebi so vse moje misli znane. S svojim telesnim očetam ne morem govoriti, ker me ne slišijo; Ti pa me slišiš, s Teboj lehko vsak čas govorim. Tudi Ti z menoj govoriš, szer ne kakor človek s človekam; pa dajaš mi dobre misli; Ti mi radost alj veselje v serce vlivaš. Tvojo ljubezen do mene spoznam, ker mi toljkanj dobrot deliš in po očetovo za mene skerbiš. Oh kako ljubeznivo si Ti že tukaj na tem otoku za mene skerbel! Gotovo si me le za to semkaj perpeljal, ker mi po Tvoji modrosti ino milosti vse dobro hočeš! Kako srečen sim, de Tebe spoznam. Kako nesrečen ino štrafe vreden bi bil, ko bi tebe kedaj pozabiti vtegnil! Pa kakor na tem neznanim otoki na svojiga telesniga očeta vedno mislim, tudi na Tebe, nebeški Oče, nikolj pozabil ne bom. Presrečen vsak, ki tebe spozna, ljubi ino v tebe zavupa! On nikjer ni sam, povsod ima perjatla per sebi, h katerimu se v potrebi lehko oberne. V resnici, le Ti, moj nebeški Oče, si moje perbežaljše, Ti moje veselje ino moja pomoč! In kakor zavupam svojga telesniga očeta še enkrat v svojim živlenju videti, tak bo prišel tudi vesel čas, de bodem tudi Tvoje obličje gledal.« 
Zvesto ino serčno je Martin slehern den svojo juterno ino večerno molitev opravil, kakor je tudi pred jedjo ino po jedi molil. Za vsako dobroto posebej je Boga zahvalil. V nja samoti ga nič raztresalo ni; ino ker je malo stvari okolj sebe vidil, je za toljkanj bolj zvesto tajiste spremišloval ino Boga iz nja del bolj in bolj spoznoval. 
Večkrat je šel na verh skale sončen izhod gledat. Ko je vidil nebo ino morje z rudečim svitam se prevleči, oblake vse goreče, ino na zadnje sonca veliko ognjeno kroglino vstajati, se je nja serce zelo v pobožnosti ino molitvi topilo. Na kolena je padel ino molil tega, ki je te čudeže vstvaril. Ko bi bil vpodobnik, vpodobil alj namalal, kako je kleče pobožno molil, ino kako se je nja obraz s povzdignenimi, rokami od rudečiga juterniga sonca svetil, kako lepa podoba bi to bila! Ravno tako je zvečer narraji per sončnim zahodu molil, ino k Bogu klical, rekoč: »Ti, o nebeški Oče! daš soncu izhajati ino zahajati, de bi ljudem, tvojim otrokam, svetilo, ino de bi vse, kar koj živi, zeleni ino cvete, s tvojo toploto ogrevalo, in rodovitno storilo.« 
Tudi prijazno belo luno je večkrat s pobožnim sercam pregledoval, in se prav veselil gledati, kako se manjša, ino spet raste, kar še poprej nikolj tak na tenko gledal ni. Večkrat je rekel: »O kako mil ino prijazen mora biti, ki na večer po storjenim deli trudne ljudi po mili luči bele, prijazne lune k počitku vabi. 
Če ni mesenc svetil, se je brez številnih zvezd veselil, ki so na nebi gorele. De bi jih vse povsod po nebi vidil, je šel na svojo navadno veršino. Zdaj je še le prav vgledal, de nektere zvezde izhajajo ino zahajajo, ino na nebi po ravno tak dalni cesti grejo, kakor sonce; spet druge se v manjših krogah vertijo ino zahoda nimajo. Zdelo se mu je, de se celo zvezdje okolj ene same zvezde suče; katera se ne premakne. Tud je zapomnil, de se zvezde vsakobart nekoljko prej na nebi perkažejo; de vsak mesenc nekoljko novih na svetlo pride, kterih še nikolj vidil ni, dokler ob svojim časi spet ravno tiste nastopijo. Vse to ga je močno veselilo. In kedar so bile jasne noči, posebno v zimskim časi, ker se nargorši zvezde na nebi svetijo, njih gledati, ga je vselej sveta groza sprehajala. Boga je čestil, ter je djal: »Pač res, celo nebo perpoveduje veličastvo Božje, ino podnebje oznanuje dela Njegovih rok.« 
Pa tudi božje stvari na zemlji, kar jih je na pustim skalovnim otoki okolj sebe vidil, je pobožno premišloval, ino svete misli so v njegovim serci vstajale. »Kakor je visoko nebo s svetlim zvezdami razsvetleno,« je enkrat v spomladi 1) [V vigredi, bivaži.] djal, »tako zeleno ledinco pred mojim stanovjam lepo pisane cvetlice lepotijo, ki svojo cvetje, ko svetle žarke, razprostirajo.« Doma je iz kocenov 2) [Steblov.] takšnih cvetlic z drugim otroci večkrat veruge alj ketence delal, njih V vigredi, bivaši. Steblov. razcveteno volnato popje pa razpihoval, ino je bil, še otrok, vesel, če se je perje po zraku (lufi) prav razletelo. Zdaj pa jih vse drugači štima, rekoč: »Tudi nad tem malo obrajtanim cvetlicami se kaže Božja modrost ino dobrotlivost. Vsako tako peresce ima od spod eno zernce, in vsako zernce je, kakor čolnič, ki peresce za majhne jadra (vetrila) ima, s katerimi jih je veliko iz suhe zemlje črez morje semkaj perplavalo. Lete zernca veter čisto lehko odnese, za to tudi gor po visokim skalovji takšnih cvetlic raste. Po tem takim so bile vse sorte cvetlice in zeliša nasjane, že dolgo poprej, ko sim jes tu sem prišel, ki mi zdaj živež dajajo.« 
Posebno za ljubo je imel jelke, ker ni bilo drujga drevesa na otoki. Večkrat je rekal: »Ko bi teh dreves ne bilo, bi ne imel s čem kuriti, de bi si kuhal, ino po zimi se grel.« Premišloval je prav na tenko lepe rjava luskinaste herčike alj stroke, s katerim si je, še mali fantej, kratek čas delal. Luskine je z nožčam olušil, in najdel pod vsako dva zerna s perutami. Tako je tudi to seme iz suhe zemlje tu sem perletelo,« je djal; »te jelke po skalah okolj so ravno tako zasajene, kakor une rumene cvetlice. Kdo bi bil drugi seme na tako visoke skale zanesil? Jelkove korenine so kakor nalaš stvarjene, de se po terdih skalah zvesto prijemajo. Nektere se daleč okolj zapletajo, in, kakor bi pamet imele, po gladkih skalah riž alj špranj jišejo, de se v nje vsadijo. Deblo jelkovo je ravno ko sveča, pa tudi šibko, de ga vihar le sem ter tje maja, pa lehko ne vlomi, in takšno mora biti, de na toljki višavi veter jelk ne podere. Jelke so tudi po zimi zelene, de pod njih veje vboge ptice zahajajo, kedar je drugo drevje vse golo. Tudi je lepo videti jelk, naj še bodo mlade ino lepo zelene, alj pa že odrašene, ki svoje verhe v nebo molijo. Če skoz začernele veje svojih jelk pred mojim stanam kviško pogledam, se mi nebo še enkrat tako lepo višnovo, ino luna še enkrat tako svetla vidi.« Za to Martin tudi svojih dveh jelk pred berlogam ni posekal, raji si je od deleč derv preskerbel. 
Tudi lep zelen mah, ki se poprej Martin za-nj zmenil ni, je zdaj prav na tenko spregledoval ino je djal: »Kako dobro je Bog vender vse naredil! Tudi narmanjši mahovo betvice je čudež Božje modrosti ino dobrote. Vsako je podobno majhni majhni jelkici, in kako lične se proti soncu njih majčkine peresca vidijo! Kako tolsto ino kosmato je pa proti tem, kar človek natka!« Ko je majhne glavice vidil, v katerih imajo seme hranjeno, je djal: »Kako lične so lete shrambice; so ravno kakor majhni kelhici s kapcami. Semenca so drobne, kakor nardrobnejši prah. Kedar seme dozori, kapice odpadejo, ino veter semenski prah daleč okolj razleje, zato je toljkanj maha vse povsod. Tud na terdi skali se živi, ino jo z lepo zeleno obleko ogrinja. Mehkiga maha si ptičica, ki v logi prepeva, za gnezdo nanosi, ino jes sim si z njega postelo naredi. Koljko takih tenkih mahovih bilk sim moral imetij de sim si mehko ležiše napravil? Ko bi ga tak obilno ne bilo, bi si bil na terdi skali slabo postlal! Tudi svoje stanvanje bi si ne bil mogel tako pred zimo zamašiti. V resnici, moj Bog, vse od visoke jelke, do nizkiga maha, od sonca, do drobniga semenca na mahu, vse oznanuje Tvojo mogočnost. Vsa zemlja je polna Tvoje časti. Nebo ino zemlja sta tako rekoč tempel Tvojga veličastva; moje serce pa Tebi posvečen altar naj bo.« 
Pa de je ravno Martin nebo ino zemljo za tempel Božji spoznal, mu je vender težko djalo, v nobeno cerkuv priti. Večkrat je rekel: »De bi saj kako keršansko znamenje imel, ki bi me na svete reči opominjalo; take znamenja človeka narložej k pobožnosti opomnijo.« Vzeme jelkino, tenko deblo, ki je bilo z lepim belorumenim maham obrašeno, si sam en križ naredi, ino ga blizo svojga stana na čedno zelenkasto skalo postavi.« 
Znamenje sv. križa je djal, sveto znamnje našiga odrešenja si vsak povsodi lehko sam naredi, in vender nas tako lepo Odrešenika našiga sponmi, ki je za nas na križu vmerl! Scer lepotijo drugi križe z zlatam ino žlahnimi kameni, pa tudi meni vbogimu pušavniku se moj križ s priprostim maham obrašen lepo zrajma.« Od te dobe je pred to skalo, na kateri je znamenje križa stalo, ki ga je svoj domač altar imenoval, pogosto svojo juterno ino večerno molitev opravlat hodil. Še kamen si je za podnožnik pervalil, de je na-nj ložej pokleknil. 
Nja stariši so ga še več drugih lepih ino kratkih molitvic navučili, ino prav dobro se mu je zdelo, de jih je tako zvesto zapomnil. Tudi te je vsak den molil. Spoznal je namreč, de so mu dobre misli obudile, in de se je po njih nja serce kakor na perutih proti nebesam povzdigvalo. Scer je sam rekel: »Kedar človek posebnih dobrot od Boga prejime, alj kedar se v veliki sili ino potrebi znajde, mu ni scer potreba molitvic iz glave znati, zakaj sila človeka prav moliti uči, ino od veselja ginjeno serce lehko moli. Vender v časih, kedar ga nobena posebna sila ne teži, alj če nobeniga posebniga veselja nima, takrat mu takšne molitvice še le prav pridejo. Molitvice, ki jih iz glave vem, so mi tako rekoč molitne bukvice, ki so mi jih skerbni stariši na pot dali. Vedno jih lehko s seboj nosim, ino jih ne morem zgubiti.« 
Tudi več kratkih naukov iz sv. pisma rečenih, se je per svojih stariših navučil, in tudi te, posebno pa, katire je Jezus govoril, je sleherni den ponovljal, de bi jih pozabil ne bil, ker ni več bukvic imel, v katerih bi jih bil zopet bral. Premišloval je te svete izreke, ter zavžival po njih sveto veselje ino tolaženje. »Ti lepi prigovori, je djal,« so mi zaklad žlahnih kamnov, ki mi jih nihčer odvzeti ne more. Imajo veliko veselja za me in neizmerno vrednost v sebi.« 
V svoji samoti se je večkrat spomnil na Janeza pušavnika, ino je djal: »Le Božja volja je bila, de je Janez, ki je potem tako sveto živel in toljkanj dobrigo med ljudmi storil, svoje mlade leta v pušavi preživel. Tako je tudi v pušavi samotno živlenje koristno; ino gotovo Bog tudi mene brez namena semkaj perpelal ni.« Gotovo je bilo za Martina pušavno živlenje prav dobro alj koristno. V svoji tihi samoti je prav bogaboječ, dober mladenč izrastil. 
VIII. 
Novo terplenje ino težave. 
Dosehmal je bil Martin na svojim otoki še zmiram zdrav, kar se enkrat na eni morski ojstrigi globoko napehne, zakaj bos je moral hoditi, ker je svoje šoljne po ojstrim kamenji že zdalnaj raztergal. Peta mu je otekla ino ga močno bolela. Začelo ga je od bolečine merzleti, ino le komej je še vstajal. Težko težko je o paljci k studencu po vode šantoval, 1) [Mavkal.] de bi si silno žejo ogasil. De mu jesti ni dišalo, mu je bilo prav; zakaj v ribnik po rib iti, ino si jih perpraviti, bi že zlo ne bil mogel. Platneniga ni imel, de bi si bil rano obezal; vbogi Martin je bil za res prav prav reven! 
Ko je tako v velikih belečinah ves vroč v temnim berlogi na svoji posteli iz maha brez človeške pomoči ležal, se mu je še le po očetovi hiši prav v serce tožilo. »Oh,« je zdihoval, »če sim doma zbolel, kako ljubeznivo so moji stariši za me skerbeli! Oče so mi sami šli po zdravnika, mati so mi lepo postregli ino nagovarjali, de sim zdravila alj arcnije jemal, so mi gorke juhe prinesli 1) [Tople župe.] ino postlo porahlali. Bratje ino sesterce so me močno omilovali; vsi so jiskali mene tolažiti, ino mi, kar bi bilo moč, postreči. Vsi so za me molili! Tukaj pa sim čisto sam; ni žive duše, de bi mi pomagala! Oh strašno bi bilo, če bi moral tukaj čisto sam ino ves zapušen vmreti!« 
Milo se razjoka povzdigne svoje roke ino moli: »O dobrotlivi Bog! preljubi moj Oče nebeški! Ti si še moje perbežaljše! Alj me tudi cel svet zapustil je, Ti me vender ne sapustiš! Saj ti se mene vsmili! Vselej si mi že pomagal, pomagaj mi tudi zdaj! Oh, daj mi spet ljubo zdravje! Ne naj me tukaj na samotnim otoki vmreti, temuč perpelaj me spet nazaj k mojim ljubim starišam!« 
Zdaj je še le prav spoznal, de svojim starišam ni bil dosti hvaležen ino pokoren. Za to je djal: »Oj ljubi Bog! morebiti si me ravno zato na te otok poslal, de bi svoje pregreške spoznal, ino se poboljšal! O perzanesi mi, preljubi Oče! Terdno Tebi obljubim, tvoje stariše, če mi spet k njim pomagaš, bolj ljubiti, jim bolj hvaležen biti, ino jih vedno prav iz serca vbogati!« 
Žalostno se spomni, kako je s svojimi Ijubeznivim bratami ino sestrami neprijazno ravnal, se z njimi vjedal, ino jih z gerdimi besedami razžalil. Zato je globoko izdihnil, rekoč: »O kako mi je vse to žal! Odpusti mi, preljubi Oče nebeški! In perpelaj me zopet h njim nazaj! Vse si hočem perzadeti, de se bom z njimi prav lepo zastopil, de me hojo za svojga narljubeznivšiga brata imeli!« 
»Oh, je večkrat rekel, doma še nisim spoznal velike sreče, tako Ijubeznive stariše ino dobre brate ino sestre imeti. Koljkokrat sim se skoz svojo samoglavno, nespremišleno ravnanje tolke sreče nevredniga storil! Zato preljubi Oče nebeški! daj mi še enkrat stariše, brate ino sestre svoje videti, de jih bom za zamero prosil, jih z lepšim zaderžanjam oveselil, ino jim dobrote, ki so mi jih delili, saj nekoljko povernil!« 
Tako ino enako je Martin večkrat v svoji bolezni molil. Bog mu da spet ozdraviti. Rana mu je začela celiti, ino nehalo ga je mraziti. Ko je pervokrat spet lehko na nogo stopil ino brez palice iz berloga šel, je na kolena pokleknil, ino Boga zahvalil, de mu je ljubo zdravje spet dal. Zdaj je spet veči zavupanje v Boga imel, ino je rekel: »Ljubi Oče nebeški! enkrat si moje želje že dopolnil, de si mi spet h zdravju pomagal; veselo zavupam, de bodeš že drugič moje serčne želje vslišal, ino me h mojim ljubim starišam spet nazaj perpeljal!« 
Kakor hitro ozdravi, si je narpervo za obutev skerbel, de bi si zacelene noge več ne ranil. S sekiroj ino z nožam si je iz ene deske razdreniga čolniča lesene podplate naredil. Iz usnja svojih raztergarnih šoljnov si je jermenov vrezal, ino jih z žreblami, katire je iz starih šoljnov popipal, na podplate perbil. In tako si je nove cokle alj sandalje, kar mu je s slabim orodjam mogoče bilo, še kolj čedno napravil. 
Pa tudi nove obleke je bil Martin potreben. S starim oblačilam je že nekaj odrastil; bilo je tudi že vse tako obnošeno; ino raztergano, de mu je malo več toplote dajalo. V slabim vremenu ga je pogosto tako zeblo, de je z zobmi klepetal, in se je bal, de bi na novo zbolel. Kedar je bilo prav merzlo, je scer očetov plajš oblekel; alj plajš mu je bil predolg, de ga je za seboj vlačil; tudi rokavi so mu bili predolgi, in če jih je ravno zavihal, so mu bli per delu vender na poti. Za to je sklenil iz plajša prav dolgo oblačilo od glave do nog narediti, kakor ga je nekdaj na nekim pušavniku vidil. Alj kaj pa bo za šivanko, nit ino škarje? je začel misliti. Vzeme odlomlen košček žrebla ter ga zbrusi ino obojstri kakor šivanko. Dolgo dolgo je imel opraviti, de bi z drugim žreblam žrelico šivanki prevertal. H sreči mu je na misel padlo, de je njega dni v kovačenci videl, kako je gorečo železo prav mehko, ino še po tem, ker se ohladi, eno koljko mehko ostane; de se pa vterdi, če gorečo v merzli vodi skališ. Boga je zahvalil, de je železu te dve čudne lastnosti dal. Tako si je za silo šivanko naredil, če je bila ravno bolj špikavnici, ko šivanki podobna. Niti si je dobil iz kosa obnošene nogovice (alj žoka), katero je razpelal. Namesto škarji si je z nožčam pomagal, ki ga je poprej na kameni dobro zbrusil. Zdaj se je dela lotil; iz plajša si na deski dolgo sukno perreže, ter jo, kakor ve ino zna, zišije. S štrikam, ki je bil čolnič z njim pervezan, se prepaše, ter je bil od sonca ino deža prav lepo vbelen. Tudi slamnik mu je sperhnil, de ga ni mogel več nositi, za to si je noviga iz bičja splesti poskusil, kar mu je prav izspod rok šlo, ker se je iz maliga navučil jerbase plesti. Kedar je vse to zgotovil, obleče svojo novo rjavo kuto, se z belim štrikam prepaše, dene na glavo zelenkast slamnik, po stranih perštulen, in vzeme v roke dolgo verbovo paljco, ino bil je ves, kakor pušavnik oblečen. Naleš k morji gre, se v čisti vodi pogledat; ino samiga je smeh črez svojo podobo posilil. »Zdaj me je ravno tak videti, je djal, kakor očeta pušavnika, ki so večkrat, ko sim še doma bil, k nam na dom prišli. Moja obleka je scer ojstra, ino slabo nareta, vender tako dobro toploto daja, ko bi iz nartanjši sukna bila, še tako umetno perrezana, ino še tako lepo zišita. Za veliko veliko dobroto Božjo njo imam, ino vsak dan hočem za njo Boga hvaliti. 
Med delam svoje obleke je Martin mnogo dobrih reči premišloval. »Nisim nikolj še pomislil, je djal, koljka dobrota je med ljudmi živeti. Koljko jih mora pomagati, preden človek tako obleko dobi, kakor sim jo jes bore fantič doma imel! Postavim tukaj moj star slamnik. Koljko jih mora delati, preden le ena biljka slame izraste! Preden je ratej orati vstan, mu je potreba orala alj pluga. Železje za plug so morli narpervo rudarji iz zemlje skopati, potem raztopiti in v fužinah raskovati. Koljko jih je imelo opravti, preden je bilo vse orodje za rudarijo nareto, za te, ki železo kopajo, topijo ino kujejo! Kolar je naredil kolce, ino kar je lesa per plugi. Pa poprej se je moral les posekati, ino treba je bilo sekire. Koljkoteriga železja je potreba kolarju za vertati ino tesati. Vse to so morli spet ljudje narediti. Kovač je moral plug ino kolce okovati. Za to mu je potreba pečnice, meha, kladva, kleš ino nakla. Vse to je tudi le več ljudi naredilo. Preden so konje k plugu vpregli so morli imeti konjsko opravo; per tem sta imela komatar ino vožar alj žalar svoje delo. Koljko ljudi je morlo orodje ino drugo rokodelsko pripravo delati, de so kože za usnjo alj ledar vdelali, konople sjali, obdelvali ino predli! Potem je še le kmet rež vsjal, ženice jo požele, mlatiči omlatili, de je slamnikar slame dobil, ino te slamnik spletil.« 
Ravno tako je premišloval, koljko jih ima opravti, preden se volna za vse sorte sukno perpravi, alj pa predivo za vbeleno platno! Koljko orodja ino priprave, kolovretov, statuv alj tkalskih stolov, valavnic, kotlov ino drugih naretih reči brez števila je poprej potreba! Koljko mora biti delavcov, ki eden drugimu pod roko delajo, preden je vse to tako perpravleno, de šivar alj žnidar 1) [Drumar.] le škarje ino šivanko vzeme, ino popolnama obleko naredi. 
»Kaj je z eno samo šivanko opraviti, je djal, prej de je nareta, to sim sam skusil; tam pa jih več za en krajcar dobim, ker človek človeku z delam v roke sega. Lepo je, de jih veliko tavžent za eniga dela; za to mora pa tudi vsak to svoje zvesto storiti, de bojo vsi dobro s-hajali. Kdor drugim služi, tudi sebi pomaga. Narimenitnejši nikar ne zaničuj borniga, ino boren naj imenitnimu nja stan pervoši. Eden drugim mormo pomagati, za eden drugiga živeti. Kdor ne dela, naj tudi ne je! Zato je Bog vse tako vstvaril, de človek brez človeka živeti ne more, de se med seboj ljubijo, ino lepo zastopijo naj. O kako dobro je vender per ljudeh! Kdor sam za sebe brez drugih ljudi v samoti živi, mora si veliko hudiga skušati, ino veliko dobriga pogrešati. Če spet h ljudem pridem, ne bom več zanikerno svoje dela opravljal. Skoz pridnost ino delavnost hočem tudi jes vsim k dobrimu perpomagati.« 
IX. 
Velika nesreča. 
Zdaj, ko je Martin spet ozdravil in se novo oblekel, je spet bolj mirno ino zadovoljno na otoki živel. Po svojih ljubih starišah je vender vedno bolj gorečo poželjoval ino njegove želje so bile dan na dan veči. Vsak dragi dan je letal po večkrat na svojo veršino, okolj gledat, alj bi kje ktero barko zagledal. Res je mnogo barko vidil, ki je ravno proti njemu plavala, vselej mu je od veselja serce poskakovalo; pa komej je bližej otoka prišla, se je na desno alj levo zavertela, ino daleč od otoka memo šla. Spoznal je zdaj dobro, de se vse barke nalaš otoka zogibajo; alj kaj bi tega krivo bilo, si dolgo ni vrajtal. Sčasama je tudi to zvedil. Krog otoka so visoke skale iz morja molele, še več jih je morje zakrivalo, kar je lehko po valovih poznal, kteri so šumečo ob otoki kipeli. De bi se barke na tem skalovji ne razbile, so jih se mornarji raji zogibali. Eniga dne vidi spet eno barko z napetim jadrami proti otoku plavati, na enkrat pa vse jadra stisniti, ino z vso močjo v stran veslati. Velika žalost ga objide, vender se v Božjo voljo poda, rekoč: »Bog pač hoče, de še dalej tu ostanem, naj se izide njegova volja. O pravim času me bo že vedil iz sužnosti rešiti. Njemu vse prepustim! On bo vse prav naredil!« 
Ker je Martin mislil, de bo gotovo še eno zimo moral tukaj ostati, se je z dervami preskerbel. Mnogo jelko je posekal, jo v polena razcepil ino jih tik berloga k eni skali v stok zložil. Tud dračja ino suhih vej si je nabral, ino jih v butarce povezal, de bi z njimi ložej ino hitrej zakuril. 
Eniga dne poseka precej daleč od svojga stanvanja na visoki skali eno jelko, ki je globoko v prepad zatrušila. 1) [Zahrumela.] Zjutraj zgodej jo je začel v polena cepiti; pa ker žage ni imel, je moral vse le s sekiro drobiti, ino per tem deli se je toljko putil, de mu je od čela kapalo. Kedar je poldne minulo, ino lačen biti začel, si zadene težko butaro derv na svoje rame, ino gre k domu. Pa komej pride iz globočine na viši – se vstraši! Vgleda iz med skalovja, ravno kjer je nja stanvanje bilo, černi dim k viško prav na debelo valiti se, ino dva strašna rudeča plamena, kakor dva turna visoka, v nebo švigati. 
Martin je slišal od hribov perpovedvati, ki v časih ogenj iz sebe mečejo; za to se je zbal, de bi se podzemelski ogenj vžgal ne bil, ki bi vtegnil cel otok pokončati. Verže svojo breme derv vstran, se ves boječ svoji dolinci perbliža, na kraji postoji, ino drugiga ne vidi, ko plamno ino dim. Ogenj je toliko pokal ino šumel, de bi bil Martina skorej omotil. Nekaj ga je vender še otolažilo, videti, de ogenj ni iz pod zemlje planil. Lehko si je vrajtal, kako je začelo goreti. Nekoljko suhiga dračja, ki ga je na ledini na kupi imel, je bilo preblizo ognjiša, ktero je v koti pod skalo bilo. Veter je perhalko 1) [Žerjavko pod pepelam.] podpihal ino dračja na njo zanesil. Kmalo je dračje začelo goreti, ino je druge zložene derva, vrate pred berlogam, mizo, klop ino streho vžgalo, ki se je ravno z velikim trušam poderla. Tudi veliki dve stari jelki pred stanovjam ste gorele, kakor dve grozno velike bakli. 
Neizrečeno velike škode, ki jo mu je ogenj naredil, ni Martin precej pregledal, vender je sam sebi zlo očital, de ni bolj zvesto ognja okovaril. Močno mu je bilo žal po posodi, po dervah ino po lesenim orodju. Ves žalosten pravi: »Bog pomagaj! streha, ki se je poderla, mi je pisker strupila; zdaj si še rib ne bom mogel skuhati. Tudi verča so same črepine! Zdaj bom moral vsakobart iz berloga k studencu hoditi pit, če bom žen. Nimam ne mize več ne klopi; streha mi je zgorela, ino v dežovji nimam suhiga kraja kakor svoj temen berlog.« 
Pa zdaj je še le zagledal svojo narveči nesrečo! Roke je sklenil ino na glas jokaje začel: »O moj Bog! koljka nesreča je mene reveža zadela! Vsi moji motvosi, 1) [Žnure.] ki sim jih za ribe loviti imel, so proč! Pod streho sim skerbno jih obešal, de bi bili na suhim, ino vsi so mi zgoreli! Kaj mi je zdaj začeti! Kar sim platnine imel, sim še vse za motvose raztezal, z volnino se pa ne dajo narediti – s čem bom zdaj ribe lovil? 
Ne vem si svetvati ne pomagati! Spet sim v nevarnosti lakote konec vzeti! V svoji bolezni sim se narbolj bal, v tem pustim kraji vmreti; oh ino zdaj, moj Bog! če mi Ti posebne pomoči ne daš, se bo z meno že gotovo to strašno zgodilo, de bom med tim grozovitnim, nerodovitnim pečovjam obležal.« 
Martin gre ene stopinje po dolinci, pa blizo ostati ne more dolgo. Tla so bile vse razbelene, zrak 2) [Luft.] ves sparjen od gorečih jelk se je rascejena smola vtrinjala, ino dim ga je hotel sadušiti. Reče sam per sebi: »Pravijo scer, de nesreča ni nikolj brez sreče; alj če pogledam to strašno pogorenje, ne morem zastopiti, kako bi mi nesreča, ki me je zadela, že k sreči pomagala. Svoje nesreče ne vidim konca ne kraja.« 
Žalostno se poda iz svoje dolince, ki mu je prav ljuba bila, ino se nekoljko preč na eno pečino vsede. Tam z naslonjeno glavo kuči, 3) [Sloni skrušen.] ino sdihuje rekoč: »Ko bi med ljudmi živel, bi si lehko kmalo spet omislil, kar mi je ogenj škode naredil. Za nekaj krajcarjov bi si spet motvosov za ribe lovit, pisker za kuhat, ino verč za vodo kupil. In ko bi tudi krajcarja ne gleštal, bi že najdil dobrotlive ljudi, ki bi mi dali nekaj niti, ino ene dve glinaste posode, alj pa dnarjev, de bi si je nakupiti mogel. Alj tukej, tako daleč od ljudi, ne dobim več, kar sim zgubil! Ena sama nit bi me smerti rešila, – pa ni ga, de bi mi jo dal! O koljka dobrota je z ljudmi živeti! Kako lehko vender eden drugimu v nesreči pomagajo! Z malim lehko pogosto eden drujga iz velike sile reši, in mu k sreči pomaga. Le zapušeniga sroteja v njegovi pušavi sila zatere! Če bi tedaj že tako srečen bil med ljudmi živeti, za vsakiga nesrečniga bi ljubeznivo skerbel! Kako lepo je vsmileno serce, ki ga je dober Oče ljudem, svojim otrokam dal! On nam za to že nadloge pošilja, de bi nas še bolj vsmilečne storil. Oh, če bi vsmilenja med ljudmi ne bilo, bi bil tudi per njih revež ravno tako zapušen, kakor bore fantej na svojim samotnim otoki.« 
Tak sedi bore, žalosten Martin, ves zamišlen že pozno v večer. Zdaj se je v svoj berlog povernil. Pride v dolinco; plamna scer ni bilo videti več, vender žerjavce ino dima je bilo že preveč. Zatorej je bil persilen, kje drugej prenočiti. Gojzd per studenci si je že za derva posekal; moral je pod milim bogam 1) [Pod nebam.] na terdi skali ležati. Od prevelike žalosti ino skerbi, ni mogel Martin ne očesa stisniti. Le zdihoval je rekoč: »Sim ko vboga ptičica, ki je iz svojga gnezda pregnana!« Zmiram veči poželenje po očetovi hiši v njegovim serci raste: le k domu bi rad, de še nikolj tako. »Koljko sim na tem otoki že prestal, je rekel, ino koljko nesreče me še čaka! O kako dobro pa mi je bilo doma per očetu! Na novo bi začel živeti, ko bi še kedaj tje prišel!« 
Pogleda gor v nebo, ino v solzah so mu oči plavale. Lepa noč je bila; že meglice po celim nebi ni blo videti, le zvezde so presvetlo miglale. »O Bog! je djal, kako lepo mora v nebesih biti! Kako dobro nam bo kedaj per Tebi! Le tam gor je naš dom, naša prava očetova hiša! Kakor srečno želim, iz tega pustiga nerodovitiga otoka, na kterim kakor ptujc živim, tje na suho zemljo priti, kjer lepi verti z prijaznim cvetjam ino žlahtnim sadjam čedno stojijo, ino kjer bi me moj oče priserčno objeli: – tako ino še bolj gor k Tebi želim, preljubi Oče nebeški! Saj je cel svet le temu kamnitimu otoku podoben. Ludje na svetu imajo, kakor jes tukaj, veliko terpeti – žalosti ino skerbi, zimo, lakoto, bolezen ino na zadnje smert predati. Gor pa per Tebi v nebesih, tam ni težave, tud terplenja ne; tam je pravo veselje, popolnama radost! O de bi le kedaj gor prišel, ino tam svoje ljube stariše spet vidil – tak mi je vse eno, naj že toljko tukaj terpeti imam. Močno bi me veselilo, ko bi dones še en čolnar po me prižel, ino me nazaj k mojmu očetu prepeljal; ravno tako se hočem veseliti, ko pride smert po mene, ino me od tod bolji dom, gor v nebesa popelja. 
X. 
Prijatli od daleč. 
Tri leta so pretekle, kar je burja Martina na te otok zanesla. Nja stariši niso več mislili, de še živi, le v nebesih ga spet videti, so se nadjali. 1) [Troštali.] Toljkanj veči veselje so imeli do drugih svojih otrok. Marta, še blizo štirnajst let stara, je bila prav pridna deklica. Tud Andrejček, ki je takrat, ko so Martina zgubili, še kar bodi dobro pomagal. Oba sta se lepo čedno zaderžala. 
Eniga dne, ravno ob času, ker so orehi spet dozorili, rečejo njima oče: »Otroci! danes, ki je tak lepo jutro, ino morje mirno, se skupej na zelen otok peljamo. Jes si grem po šibja; vidva si pa lehko ktire jerbase orehov nabereta. Letos so tako polni, kakor pred trem letam, ko je naš rajni Martinek še živel.« Oče ino otroka se propeljajo. Ko si oče dosti šibja narežejo, se vsedejo z njima pod drevo, si vzemejo mleka ino kruha, ter pravijo: »Moja ljuba! ravno pod tem jagnetam sva z vajnim bratam Martinam zadnokrat kosla!« Perpovedujejo jima še enkrat, kako se je ravno na tim mesti vse to godilo. Posebno je bilo žalostno slišati, ko so pravli, kako je bila burja strašna, ino kako je vbogi Martin klagoval ino jokal. Na zadnje so jima na morje s perstam pokazali, ino so djali: »Poglejta, ravno tam le mi je v šumečih valovih iz pred oči zginil.« 1) [Zibnil.] Očetu so solze v oči stople; Andrejče se je v stran obernil ino skrivaj solze otiral; Marta pa se je prav milo razjokala. Na to grejo k orehu, ino si jerbase orehov napolnijo. »Bodo pač mati veseli,« je Andrejčik djal, »toljko orehov videti!« Marta ja pa rekla: »O mati so vselej žalostni, kedar orehi zazorijo. 2) [Gratajo.] Spomnijo se vsakobart rajniga Martina. Te orehe videti, se bojo gotovo bridko razjokali!« 
Oče so se hotli še spet domu poverniti. Andrejčik pa jih poprosi: »Ljubi oče! peljte naj še poprej na uno goro; tam gor se more daleč okolj videti.« – Tudi Marta je prosila: »Pač, pač, ljubi oče! Na suho se neki prav lepo vidi.« Oče grejo z njima na veršino. Bil je prelep jesenski den, de malo takih. Nebo je bilo lepo jasno, ino zrak tako čist, de se je daleč daleč vidlo. Otroka sta vsa zamaknena daleč tje na suho gledala. 
Andrejčik se zavzame rekoč: »Kako lepo čisti, če ravno le majhni se vidijo hribi ino doline, skalovje ino hoste, in toljkanj vesi, gradov ino turnov! Ni jih moč lepši zmalati.« – »Ino naša ves« pravi Marta, »kako majhna je od daleč, pa kako fletna ino prijazna! In naša hiša, jo vidiš Andrejče! kako lepo bela čedno v zelenim drevji stoji! – O kako se majčkina vidi! Okna so ko černe pike; nič veči se mi ne zdijo, ko kobri, ki z njimi jigrajo. Ino kako je jesen hoste 1) [Goše.] lepo oromenila! Pa še dalej po suhim, vidiš visoke gore, kako v nebo kupijo, katerih iz našiga doma ne vidimo, ker so nam bližni košati hribi na poti. Oh, kako lepo je Bog vse vstvaril! Kako dober je on! Je vender lep svet! Kakšine morajo še le nebesa biti!« 
Andrejčik se zdaj po širokim morji ogleda, se zavzeme ino očeta zakliče rekoč: »Glejte, glejte! oče, kaj je to? Kako se tam iz morja kadi!« Vidli so oče dim kviško se valiti, ki se je od vetra nekoljko v stran vlekel. – Bil je ravno dim iz pogorenja Martinovga na otoki. »Ne vem, kaj bi to bilo,« so rekli oče; »de bi se le ktera barka ne bila užgala!« »Bog ne daj!« pravi Marta, »to bi bilo strašno; Bog jim pomagaj vbogim ljudem! če hočejo ognju vbežati, morjo v vodi potoniti!« Še bolj vprejo oče kje svoje oči. Sonce je od strani sjalo, ino morje se je svetilo; ko čisto srebro. Oče pod roko gledajo ino pravijo: »Zdi se mi, kakor de bi tam na morji, kjer dim vstaja, temen kraj vidil, alj vidva nič ne vidita?« Marta, ki je imela prav bistre oči, hitro pogleda ino reče: »Jes tudi bobro razločim temno selo z dvema verhama.« »Jes ga tudi vidim,« pravi Andrejče; »en verh je viši ko drugi.« »Barka že ne more biti, menijo oče;« »barka ima drugo podobo, ino na tako deljavo bi se ne vidla tako velika. To mora otok biti, ki še doslej vedel nisim za-nj. Tam morjo ljudje prebivati, od kodi bi drugač dim vstajal?« – »Moj Bog!« pravi Marta, »bi ne bilo mogoče, de bi naš ljubi Martin tam še živel?« Andrejčik ji poterdi, rekoč: »To bi vtegnilo prav lehko biti; saj ga je ravno v te kraj burja odnesla.« – Od veselja je Marta obledela, ter je rekla: »O ko bi še živel, kakšno veselje bi to bilo!« Oče pa so djali: »Bogu ni nič nemogoče; tako je tudi mogoče, de ga je Bog ohranil!« – 
»Tako pa le berž,« pravi Andrejček, »se prepelimo ino po njega pojdimo!« – »Le počasi, moj ljubi, pravijo oče; to ne more tako naglo biti, vender skusil bom. Pa poprej moram veči čoln ino zastopne čolnarje dobiti. Zdaj pa le k domu hitimo.« 
Berž perveslajo oče z otrokama damo. Vsi terji hitijo materi pravit, kaj so videli, in kaj si domišlujejo. Mati so se še te dobre misli tako razveselili, kakor bi bilo že vse gotovo. Tudi drugi otroci so bli vsi v enim veselji. Oče ino mati pokličeta sosede; pa vsak je kaj drujiga mislil. Eden iz med narbolj vrešočih 1) [Labračov.] se narprej oglasi ino pravi: »Kje bi se tam le otok vzel? Nisim svoje žive dni nič slišal od njega. Gotovo je morla barka goreti.« En drugi hoče vse bolj vedeti ino zastopiti, ter pravi: »Ni bila barka ne, le neki hrib je ogenj pluval. Sim slišal, de pogosto takšni hribi po noči iz morja vstanejo. Al bi pač sjaka naredili, ko bi tje veslali; lepo bi se v ognenjim plamenu alj pa na gorečim kamenju spekli!« – »Naj še bo hrib alj barka,« pravi spet en drugi, »za tavžent rajniš se v čolniči, ki jih mi imamo, tako deljo na morje ne podam.« – Še neki drugi reče: »Sto rajniš mi daj, Filip! tak stavim svoje živlenje, drugač pa ne.« 
Zdaj jim stari Tomaž, pošten mož, vmolkniti rečejo ino pravijo: »Boter Filip! na mojo roko, jes se peljam s teboj! Martina je bil vender le ljubezniv deček, 2) [Pubič.] ino jes sim mu boter. Scer že ni gotovo, tudi ne zdi se nam, de bi živel; mogoče je pa vender le. Za to le podajva se, če je tudi nevarno. On, ki nama k temu serčnost daja, nama bo tudi pomagal!« Zdaj reče tudi Peter, mlad ino močen korenjak: »Če pa vi greste, Tomaž, grem jes tudi z vama. Sežimo si v roke! Saj sim že mnogokrat za ktire ribe, ki niso nič vredne bile, svoje živlenje postavil, zakaj bi pa za dobro delo to ne storil. Pa za dnar ne dajam svojga živlenja, nič ne bom rajtal. Vse svoje žive dni bi me pač veselilo, ko bi res mogli jakiga dečka 1) [Vanč fanta.] domu perpeljati. To veselje bi mi bilo plačila zadosti.« – »Bpg nam daj to veselje najti!« pravijo Tomaž. »Če bo jutro veter ino vreme za to, gremo berž, ko le den napoči.« – Vsi drugi sosedje so z glavo zmajavali, prerokvaje, de ne bo dobro izišlo, ino vsak gre na svoj dom. Le serčna moža, Tomaž pa Peter, ostaneta še per Filipu, očetu Martinovim, de bi se za jutro (sajter) še kaj pogovorili. Mati Marjeta so jeli za popotnico 2) [Brašnjo.] potrebne hrane 3) [Jedi.] perpravIjati: Tomaž pa pravijo: »Nič ne skerbite! Vseti moram svoj velik čoln z jadrami, ga bom že sam z vsim preskerbel.« 
Drug dan je bilo lepo, ino dober veter je vlekel. Mati z otrocmi spremijo očeta ino una dva moža do čolna. Ko v čoln stopijo, povzdignejo mati svoje oči k nebesam, ino prav perserčno zdihnejo: »Jes bom pa z otrocmi doma neprenehama molila, de bi srečno spet nazaj prišli: Bog daj, de bi tudi mojga Ijubga Martinca s seboj perpeljali!« Raspnejo jadro, odrinejo, ino vozijo memo zelenga otoka na ravnost tje, kjer so oče Filip černo selce 4) [Plac, mali kraj.] videli, ki ga pa zdaj še niso zamogli vgledati. Pridejo za eno milo daleč od zelenga otoka, kar kraj zagledajo, ino če dalje, veči je, ino bolj ga razločijo. »Prijatla! reče Peter veselo, res je otok! Le humplajmo, kar je moči! Vesla ino jadro naj nam perpomorejo, de berž tje pridemo.« Šli so ko blisk! Na enkrat zakričijo Tomaž: »Počasi! Jadro spotegnita! Tukaj je vse polno skalovja po morji, dobro glejmo, de se nam čoln ne razbije.« 
»Veči barke, kakor je moj čoln, ki jih postavim kupčovavci imajo, bi gotovo tukaj obtečale alj se zelo razbile.« Komej ino komej so skoz perveslali. 
Peter skoči narpervi na suho, ter reče: »Na otoki smo že, in če Bog da, bomo svojga Martina tudi najdli. Kar se z Bogam ino iz prave ljubezni do bližniga počne, se srečno tudi zgotovi.« 
Zdaj tudi unadva iz čolna stopta, inu ga z vervjo na neko pečino prav terdno pervežeta. Tomaž pregledujejo strašno nerodovitno skalovje; z glavo zmajujejo, ter pravijo: »Tu pač ni za prebivati! Če je bore Martin na to skalovje prišel, tak ne vem, kako bi se bil mogel tri leta preživeti.« Začnejo otok prejiskovati, pležejo na visoke skale ino lezejo v globoke prepade. Kar osledijo stezico, in vidijo stopinje v skalo vsekane. Stopijo po njih. Pot je bil ravno v Martinov berlog. Njegov oče naprej postopijo. Nekaj so se bali, nekaj nadjali alj troštali, ter sami per sebi pravijo: »Dober Bog! le čudo Tvoje dobrotlivosti ino vsigamogočnosti je, če bore fantič še živi! Le Ti, ki po očetovo za vse skerbiš, bi ga bil zamogel tu ohraniti!« 
XI. Vesel snid. 
(Glej podobo spredi:) 
Martin ni mogel nič spati: vso noč je žaloval. Ko se je začel den znati, ino juterna zarja prijazno na nebi persije, se je tudi v nja žalostnim serci nekoljko izjasnilo. »Ljubi Bog!« pravi zdaj, »Ti storiš, de temno noč prijazna juterna zarja razsvetli, tak boš tudi Ti meni mojo veliko žalost gotovo v veselje spremenil. Takrat ko sim zadnji oreh pojedil, sim že hotel obvupati; bal sim se lakote vmreti, ino bridke solze sim pretakal. Alj Ti me nisi zapustil! Pomagal si mi, de sim se z ribami preživel. Mojo riblenje je zdaj nehalo, ino spet ne vem, česa se bom živel; Ti boš spet kako drugači za me skerbel! Kdor v Tebe zavupa, ga ne zapustiš!« 
Lepo je juterno sonce na nebi prisjalo. Martin gre v dolinco, svoje pogorelše gledat. Ledina je bila s pepelam posipana, in spod pepela se je še zmiram kadilo. Vse skale okolj so bile černe od dima ino saj. Kar je bilo leseniga, je vse zgorelo; tud od velikih dveh prelepih jelk alj hojk je malo kaj videl. Le križa na skali ogenj ni dosegel, njemu se ni nič zgogilo. To videti, pravi: »To mi je lepa prijazna podoba, de kader bo vse prah ino pepel, kader bo enkrat cel svet skoz ogenj pokončan, nam vender še ostane izveličanje, ki nam ga je naš Odrešenik perdobil, ker je iz ljubezni do nas na križu vmerl.« 
Martin pred-nj poklekne ino moli: »Ljubi Oče nebeški! perzanesi mi, de sim bil tako obvupliv ino maloserčen, de se nisim ročno spomnil na izgled Tvojiga ljubga Sina. V svoji preveliki žalosti se je on ves v Tvojo voljo izročil. Tudi mene močno skerbi, ino groza me sprehaja smisliti, de nimam kaj več živeti; pa kakor je on molil, tudi jes molim: »Oče, če je mogoče, odvzemi mi te kelih, vender ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Alj mi tega kelha odvzeti nočeš – daj mi saj kapeljco odžalenja alj sladkiga trošta; sa Angelja, de bi me odžalil, bi bilo prederzno 1) [Preveč.] prositi!« 
Med tem ko je Martin tako molil, pridejo terji možje, ino ga najdejo po pušavno oblečenga s povzdignenim rokami pred križam klečati. Bil je toljko v molitvi zamaknen, de jih ni čutil. narpervo ga serčen Peter zagleda, ino unima tiho pošepta: »Vidita! tam le pobožen pušavnik kleče moli. Morde nam on kaj ve povedati. Poprašajmo ga!« Na ves glas zakliče: »Čujte! dober prijatel! bi nam vedli povedati, alj na tem otoki neki Martina prebiva?« Martin se prestraši, tako nagloma človeški glas zaslišati, ki ga po imeni kliče. Ozre se, spozna svojga očeta, hitro k njim leti, jih objame, ter zavpije: »O moj oče!« Od prenagliga veselja nista mogla oče ne sin dolgo časa besedice pregovoriti, le od veselja sta se jokala. Po tem reče Martin: »O preljubi oče! vas zagledati se mi je zdelo, de vidim Angelja, ki mi ga je Bog v na veči sili poslal!« Oba sta z enim glasam Boga hvalila, de jima je dal spet sniti se. 
Zdaj začnejo Tomaž: »No, no! le naji tudi nekoljko poglej, ljubi Martinek! Še kaj poznaš svojga botra?« Martin botra prav serčno pozdravi. Na to pravi tudi Peter: »Bog te sprimi, ljubi Martin! Naj de te prav pogledam! Saj si prav rudeč, ino zrastil si tudi. Pa za božjo voljo, kje si miniško obleko dobil, ino kako si se na tem otoki preživel, ki je le zverini za prebivaljše podoben?! Martin mu ni vtegnil odgovoriti, je le hitel očeta prašati: »Kako se še kaj moji ljubi mamici godi? kaj počnejo moji brateci ino sestrice? Ino kako pridete tako na enkrat, brezi de bi si bil kedaj mislil, tusem?« »Vsi so zdravi, so Tomaž namesto očeta djali, ino bojo veseli, spet tebe videti. Pa kaj se bomo dolgo sprašovali, tega bi dones konec ne bilo. Martin! ti nam narpoprej od kraja vse po redi povej, kako se ti je godilo; po tem bomo še tudi mi tebi povedali, kaj smo doma počeli. Tam gori le per križu na skali je lepa zelena trata, ino tudi pepela ni tam: gor se vsedimo, de te bomo poslušali.« Grejo, se vsedejo, ino Tomaž rečejo: »No, zdaj le začni, Martine!« 
Martin perpoveduje vse od tiste dobe, ker je očeta zadnokrat vidil, noter do tega časa, de jih je spet vgledal. Na tenko je vse razlagal ino pravil, kako se mu je godilo, kaj je mislil ino počel, sosebno kako je v terdi sili v Boga klical, ino kako mu je Bog vselej v potrebi pomagal. 
Zravno se je še kterokrat razjokal. Tudi oče so se morli posolziti, ino kedar vse zaslišijo, rečejo: »No, hvala Bogu, de te spet imam, moj ljubi Martinek! ino de iz tvoje perpovedi spoznam, de si se na svojim otoki močno poboljšal, ter si zdaj veliko bolj bogaboječ, ko si bil poprej!« 
Tud Tomaž so ga prav tenko poslušali, ino mu med perpovedjoj večkrat prijazno perkimali. Zdaj pa začnejo reči: »Res je, ljubi Martin! veliko pobožneji ino boljši si zdaj! Se še kaj veš spomniti, de sim ti enkrat rekel: Bog te bo še v neki posebno šolo poslal? To se je zgodilo. Ja v terplenju se človek narbolji zvuči! Tako si se tudi ti zvučil, Boga prav spoznavati, njega moliti, ljubiti ino za prijete dobrote hvaliti. Veseli me, de si po tem, ko se je tvoje serce v ljubezni božji bolj vnelo, tud na tem pustim otoki dobrotlivost ino prijaznost božjo spoznal, če ravno tu drujiga ne raste, ko ktera jelka, alj kako mah, alj pa kakšne cvetlice, iz katerih bi si rožniga svitka alj pušelca rad ne naredil. Kolkanj več perložnosti imamo mi po vertih alj poljah se Božji modrosti ino dobrotlivosti čuditi, ki jo vidimo zdaj na cvetočim rožnim germi, zdaj na jabeljnu, ki lepo cvete alj obilno sadu nosi; zdaj na zelenim pisanim 1) [Prižanim.] travniku, zdaj na zlatoromenim polji! – 
Tudi za te del sim te vesel, de si dobrote, ki nam jih Bog po ljudeh daja, bolj spoštovati se zvučil. Ko bi od drugih ljudi ne bil malo orodja, le samo nobenga žebla alj knoseljce s seboj prinesil, bi bil moral na otoku konec vzeti. Ravno tako hudo, pa še tudi huji bi bilo za tebe, ko bi bil poprej zanikarn v vuku, de bi preljubiga Boga spoznal ne bil. Brez spoznanja Božjiga bi moral obvupati. – Med vsim mi pa v tvoji perpovodi narbolj dopade – červiček v kluni majhne ptičice, ino pa dim, ki se je iz otoka kadil. Kaj je manjši od červička? Kaj ima manj vrednosti v sebi, ko dim? Alj červiček ti je pokazal ribe loviti, ino te skoz to lakoti ino smerti otel. Dim pa je bil, kakor znamnje na nebi, ki nam je kazal, de je tukaj otok, de nekdo na njem prebiva, ino scer ravno naš ljubi Martinek. Te dim te je iz vsiga terplenja rešil. Vse to je Božja roka storila! Tako Bog iz malih velike reči naredi. Naj bo hvalena njega sveta previdnost!« 
Vsi so obmolknili, ino v svojih sercah Boga molili, ki svojo modrost v pergodbah ljudi tako častitlivo razodeva. Čez eno malo reče Martin: »Mojga pogora dim vas je tedaj iz doma semkaj perpeljal? Moj Bog vender! za narveči nesrečo sim ga imel. Na vse kraje sim premišloval, kako srečo bi mi vtegnila ta nesreča prinesti, pa mi ni nič na misel prišlo. Zdaj že očitno vidim, de je moja narveči sreča. Iz tega se prav spozna, de je resnična: Ni je nesreče brez sreče! Resnično, Bog vse v dobro oberne!« – »Res je to, mu Tomaž poterdijo; za to bi imeli, kedar nas nesreča zadene, vselej misliti, de nam bo prej alj poznej kaj dobriga prinesla; ino če se nam kaj žalige permeri, mirno se v Božjo voljo vdati!« 
Na to Martin pobara, alj se je dim na suho vidil? Oče so djali, de ne, de bi to ne bilo mogoče; ino mu perpovedujejo, kako so se na zelen otok perpeljali, de so, ker so ravno orehi dozorili, tudi Andreja ino Marto s seboj vzeli; kako sta jih prosila, verh gore na otoki z njima iti. Martin pravi: »Že kaj veste, ljubi oče! ktero lepo priliko 1) [Prigliho.] ste mi tam pod oreham pravili? Rekli ste: Vsako terplenje je enako orehu, ki pod grenko in terdo lušino sladko jedro ima. Ino prav ste rekli. Res težko in grenko mi je djalo, ko sim bil veržen na ta otok; zdaj sim pa tudi sladko jedro okusil. Dobro je bilo za mene tukaj biti; vse terplenje se mi zdaj v veselje spremeni.« Peter se nasmeji, rekoč: »Takšnih grenkih ino terdih orehov sim svoje žive dni že več okusil. Če bom še kterga zgriziti imel, bom vselej na to pripodoba zmislil.« 
Martin pokaže zdaj očetu ino možama svoj berlog, studenci no ribnik, ino jim rib za obed 2) [Južno, kosilo.] ponudi. Alj Peter pravi: »Prav lepe ribe so, radi bil se njih poslužili; tode dones povabimo mi tebe na kosilo. Imamo sovolj s seboj. Grem totje, kjer se mi bolji pot h čolnu zdi od uniga, po katirim smo mi prišli, ino hočem berž obed perpraviti.« Hitro naprej h čolnu hiti, ki je nja jamboro 1) [Jambora je ravno drevo, ki na barki stoji, de jadro na-nj pervežejo.] že od daleč iz za skalovja stati vidil. Drugi se pa počasi za njim gredoč pogovarjajo. Ko tje pridejo, jim reče Peter: »Tam na lepo, zeleni mahnati ledini imamo pogerjeno mizo ino stole postavlene; ino jedi so že na mizi.« Res je bilo kruha, mleka, putra, merzle pečenke, pečenih rib ino še druge hrane obilno. Kruh zagledati, Martina bolj razveseli, ko vse druge jedi. Od veselja se razjoka ino ga poljubi (kušne) rekoč: »O ljubi kruhek! koljki prežlahni dar Božji si ti! Tri cele leta sim si ga želel. narkrepkejši živež za ljudi je. Hvala Bogu, de ga spet vidim! Za vsak grižlej kruha bi imeli Boga zahvaliti!« 
Zdaj se vsedejo, jejo ino so prav dobre volje. Še niso se izgovorili, de se je ravno že vmračilo, ino ljuna sklede, verče, ino jedice tako rezsvetlila, de se je na zeleni trati senca za njimi lepo poznala. Zdaj Tomaž rečejo: »Za dones smo se že dosti pomenili! Jutri se mi zdi, de se bo veter zavernil; če bo to, se nategama k domu peljamo. Doma so gotovo že v velikih skerbeh ino nas težko perčakujejo. Torej pojdmo zdaj počivat, de bomo jutri zgodej vstali.« Tomaž ino Peter gresta v čoln, ter si iz jadra nekakšen šotor 2) [Uto.] napravita, de bi v njim spala. Martin pa očeta v svoj berlog pelja, de bi tam prenočila. Prav serčno ga je veselilo, svojga ljubiga očeta, ki jih je v senjah večkrat vidil, zdaj za res v berlogi per sebi videti. Dolgo se še pogovarjata; na zadnje zahvalita Boga še enkrat za ta presrečen dan, ino še le po polnoči zaspita. 
XII. 
Iz žalosti veselje. 
Kakor hitro drugi dan zarja napokne, pride že Peter k berlogu klicat: »Le naglo vstanita ino pojta! Toljko dober veter vleče, pravi, de ga ni treba boljšiga. Berž bomo čoln odrinili, de gremo domu.« Kmalo prideta iz berloga. Martin poprosi: »Le nekoljko še počajta! Preden de otok zapustim, moram še Boga zahvaliti za tolkanj dobrot, ki mi jih je tri leta oblino delil, pa tudi za vse težave, ki mi jih je poslal.« Poklekne po svoji navadi pred križam na skalo, ino Boga s solznimi očmi prav serčno zahvali. To je očetu ino verlimu Petru toljko dopadlo, de sta tudi pokleknila ino prav pobožno molila. 
Vsi terji grejo po tem k morju na breg. O tem času so Tomaž zeleno jelkasto drevce posekali, ino ravno sive, bele, rudeče ino romene banteljce, ki so jih v škatli s seboj prinesli, na-nj vežejo. Martina se začudi ino popraša: »k čemu pa bo to lepo ovenčano drevce?« Tomaž mu odgovorijo: »Tvoji skerbni materi sim, ko smo iz doma šli, obljubil, veselo znamnje v čoln postaviti, če bomo tako srečni, tebe najti. O kako se bojo dobra mati veselili, to veselo znamnje še skorej od deleč zagledati!« Nataknejo zeleno, lepo opisano drevce verh jambore. Med tem perpravi Peter zajterk alj kosilce, ino ko so odkosili, stopijo v čoln ino odrinejo. Hitro in srečno domu pervozijo. Kedar pridejo blizo suhiga, ino Martin svoj dom zagleda, mu je serce od veselja poskakovalo. 
Pa tudi na suhim je vse od veselja oživelo. Mati ino otroci so še dolgo na bregu stali, inu ko Martina vgledajo, mu roke naproti molijo, ino ga od daleč prijazno pozdravljajo. Iz cele vesi mladi ino stari pervro, in ko ga zagledajo, se čudijo rekoč: »Je že res, de ga perpeljajo!« ino k kraju letijo. Ko Martin na suho stopi, vsi vesel glas zaženejo. Ni moč dopovedati veselja, ki so ga mati imeli, svojga ljubga Martina, ki so ga še tri leta za mertviga ožalovali, živiga spet objeti. Od veselja bi ga bili s solzami potopili. Tudi Marta, nja sestra, ino brat Andrejče sta bila silo vesela. Manjši otroci pa niso več poznali svojga brata Martina, in zavolj njegove neznane obleke so se s perviga nekoljko plašili ino se ga bali. Stariši pa jih nagovarjajo ga lepo pozdraviti, in kmalo so se ga pervadli, de je vsak hotel bližej nja biti. Možje ino žene, mladenči ino deklice so mu od vsih strani roke podjali, ga lepo pozdravljali, in mu dobro srečo k prihodu vošili. Od samiga veselja se Martin razjoka, ter pravi: »Moj Bog! veči radosti si ne morem misliti! Le gor v nebesih bo še veči veselje, kedar nas bojo izveličani tako ljubeznivo ino prijazno sprijeli!« 
Mati so bili posebno željni slišati, kako se mu je godilo, za to ga hočejo na ravnost domu peljati, pa drugi ljudje tega ne perpustijo, ter pravijo: »Tudi mi bi ga radi slišali, kaj se mu je čudniga pergodilo!« Peljajo ga pod veliko lipo sredi vesi, ino ga prosijo, naj jim svojo zgodbo pove; ino de bi ga vsi lehko vidli, na klop stopi. Vsak je hotel bližej nja biti, ino vsak nja viditi; zakaj prijazen, lep, mlad pušavnik je vsim grozno dopadil. Nekteri so drugim na uho šeptali, drugi tudi na glas govorili, rekoč: »Doslej smo le stare pušavnike vidili, kterim se je še lice gerbančilo, ki so glavo golo, in dolgo brado imeli; te pa je gladkiga lica 1) [Gladke lice, alj gladkih lic.] ino lepiga obraza, kakor mleko ino kerv (kri), nja lasov fletne kodrice se lepo po ramah gugajo, ino nja dolga rjava suknja, de je ravno ojstra, se mu prav lepo prileže!« 
Vse je zdaj vtihnilo, ino Martin začne perpovedovati. Z perviga je bil nekoljko boječ, ker ni bil navajen, v pričo tolkanj ljudi govoriti: pa nja dobriga polno serce mu je kmalo pomagalo, lehko govoriti. Toljko mično ino zastopno je govoril, de so ga ljudje z veseljam poslušali. Pravil jim je, kako je bil v nevarnosti se vtopiti, žeje, lakote ino zime konec vzeti; kako je zbolel, – de mu je vse njegovo premoženje zgorelo; kako se je spet bal lakote vmreti, in vendar ga je iz vsake nevarnosti Bog otel, ker je v njega zavupal. Jokaje roke proti nebesam povzdigne, ino jim za resnico pove, de spozna to za narveči dobroto Božjo, de mu je dal na samotnim otoku prebivati; de mu je na nerodovitnim skalovji nargorši sreča prisjala, namreč sreča, Boga bolj čisto spoznati, ino de je tam med visokim skalovjam visoko šolo imel, v kateri se je narpotrebnejših reči zvučil, namreč se svojih napčnosti 1) [Pregrešnosti.] odvaditi, ino poboljšati. »V resnici, je djal, ravno toljko hvalo vem Bogu, de me je od tod na tisti otok preselil, kakor de me je spet od unod domu pripeljal.« 
Pravil jim je posebno, de je še le v samotni pušavi prav spoznal, kako velika sreča de je, med ljudmi živeti. Ni mogel dosti svojga veselja skazati, de se spet per svojih prijatlah, sosedah ino znancih znajde. Še enkrat vse prav serčno pozdravi, ino na zadnje Boga z perserčno molitvico zahvali. Zvesto so ga vsi poslušali, kedar je pravil, so mu perkimovali, ino ga omilovali; drugi clo na glas jokali, ino so tako pokazali, de se jim je v serce vsmilil, ino de jih zdaj z njim veseli.« Tud oni hvalijo Boga, ino se z hvaležnim sercam razidejo. 
Martin pa spremi svoje stariše, brate ino sestre domu, in ko na prag stopi, na katerim še tak dolgo več stal ni, se mu od veselja solze vdero. Pridejo v jispo, ino se začudijo, najti mizo pogerjeno. Bogat Tomaž so dali veselo gostvanje pripraviti, de domači materi saj tisti den ni bilo treba skerbeti ino se vbožati. Martin se mora v sredo med vesele stariše vsesti, na eno plat zravno njih se vsedejo Tomaž, na drugo Peter; ino za njima Marta, Andrejče, ino drugi otroci po redi sedijo. Imeli so mnogoterih jedil, ki jih Martin še tri leta vidil ni, za vsako je Boga serčno zahvalil. Posebno pa, ker že nekoljko let ni drujga sadu videl, kakor jelkove 1) [Stroke.] čerše, je bil vesel polne jerbasce rudečih jabelk, romenih grušek, sivih sliv ino rjavih orehov; še bolj pa ga je lepe romene beline ino černiga grozdja veselilo. »Tudi te žlahni sad, je djal. Se je tamkej najde, kjer so pridni ljudje! Brez njih bi bilo tudi okolj naše vesi tako pusto, kakor na otoku, kjer sim jes prebival. Kamerkolj pogledam, vse me na novo razveseli, in opomina, Boga hvaliti, de sim spet med ljudmi.« 
Kedar od mize vstanejo, gre Martin po sveščik alj punkelc svoje stare obnošene obleke, ki jo je prej v en kotec hranil, ino reče: »Tukaj sim vam, preljubi stariši, bratje ino sesterce, tudi kaj s seboj iz otoka prinesil.« Stariši so ga nekoljko po strani pogledali, kakor bi jim to prav ne bilo; otroci se posmehujejo, Tomaž z glavo zmajujejo, ino Peter pravi: »Fuj te bodi, Martine! Kaj je to? Te stare cunje bi bil raji na otoku pustil.« »Martin se pa le smeji, odveže zvežčik in svoje ločnate jerbasčike 1) [Iz ločja spletene.] vunkej jemlje. V berlogi jih je bil s-hranil, ino tako ognju otel. Poprej ko je iz otoka šel, jih je skrivaj v svoje stare cunje zavil. Postavi jih na mizo, in odkrije. Vsi okolj njega so ostermeli, videti polne jerbasce biserov, belih ko srebro, ino koralj, rudečih ko škarlat.« Dete vender! začnejo Tomaž, ti si pa velike zaklade 2) [Šace.] s seboj prinesil, Martina! Ti le biseri so več tavžent raniš vredni, zakaj dosti jih je prav velikih ino berhkih. 3) [Močno lepih.] Tudi korale kaj veljajo. Zdaj, ljubi boter ino botra! vama ni več sile. Lehko dolge, ki sta z njimi pohištvo nastopila, čisto poplačata, ino imata še svojim otrokam kaj obilniga za doto 4) [Erbšino.] dati.« 
»Ne bo tako,« začnejo Martinov oče reči, »vidva jaka moža, Tomaž ino Peter, sta se z menoj ko brata v nevarnost podala; za to si bomo tudi zaklad po braterno razdelili. Ko bi ne bila meni vidva pomagala, bi nikolj ne bil ne svojga Martina, ne biserov, ne koralj vidil. Tukaj tri kupce naredim, iz voljta si, narpervo Tomaž svojga, potem Peter svojga, kterga si hočeta; tretji pa meni, moji ženi, ino otročičam ostane.« 
H koncu obeda sta tudi dva tistih možov, ki niso bili per volji z očetam na otok jti, sama od sebe v jispo prišla, menda, de bi še kakšen kosček pristregla. Ker sta to vidila, pravi eden njuj, ki bi poprej za sto rajniš komej bil na vodo šel: »Glejte si! tu bi bil človek več ko sto rajniš zaslužil. Vse lase bi si spipal, tak me greva, de se nisim z vami podal.« Drugi pa, ki bi še za jeser (tavžent) rajniš svojiga živlenja v tako nevarnost postavil ne bil, je djal: »Ej! ne le sto, še več ko jeser rajniš bi bilo tukaj dobiti; ino za toljko bi se bil jes tudi lotil.« Tomaž to slišati, pravijo: »Poberta se mi, obedva nista trohe vredna! Drujiga vaj ni, ko nesramna samogoltnost, ki se za svojga bližniga ne geneta, preden dnarja ne vidita; prav vama je, de bota prazna šla.« 
Zdaj Martinovim starišam Tomaž rečejo: »Jes od teh biserov betva ne vzemem! Vidva sta vbožna ino imata sedem otročičov. Za greh bi imel, jim le en biser odvzeti. 
Za potrebo že imam, ino več si ne želim. Peter pa mora svoj lep del vzeti, zakaj on je res prav potreben, ino spodobi se, se za serčnost, ki se je v toljko nevarnost podal, svojo plačilo dobi.« S hvaležnim sercam je Peter svojo obilno plačo vzel. Hvaležen oče ino mati Tomaža spet nagovarjata, naj svoje vzemejo; Tomaž pa se jima lepo zahvalijo, rekoč: »Mi je malo mar za te reči! Biseri ino koralje so malo vredne reči, proti tem, kar je Martin še žlahnejši s seboj iz otoka prinesil. Nabral si je še drajši zakladov – spoznanje Božje, terdno zavupanje in ljubezen do Boga ino bližniga! To so pravi biseri, od kterih sv. Evangelj govori, teh si nabirajmo! – 
Povem vam, de me je pergodba Martinova v dobrim, posebno v zavupanji v Boga, močno vterdila, ino to mi je toljko dobička, de za vse bisere v morji, ino za vse koralje, ne maram. Ja, preljubi moji prijateli! Božjo vsmilenje ino njegova previdnost je globokeji, ko neizmerjeno morje, v katerim so ti biseri bili. Naj bo tudi našo zavupanje v Njega tako terdno, kakor nepremaklive skale ob morji, na katerih so te koralje rastile.« 
Martin je spet med ljudmi stanoval. Kar ga je na samotnim otoki lastno premišlovanje navučilo, po tem je zdaj ravnal. Izslekel je svojo poprejšno obleko, ino se spet nosil po šegi drugih mladenčov v vesi. – Pomagal je svojmu očetu jerbase plesti, botru Tomažu pa ribe loviti. Bil je zali mladenč, vsim drugim narlepši izgled; gola čednost bila ga je. Bil je veselje, pomoč ino žlahna jigla svojim starišam. Njegov boter Tomaž niso imeli lastnih otrok, ino so njemu svoje pohištvo ino ribšino alj ribje sporočili. Martin je bil pa tudi zali mož, ves ljubezen do Boga ino do bližniga. Imeli so ga v celi vesi za narbolj pošteniga očeta, ino narveči dobrotnika vbogih. Vse ga je spoštovalo ino hvalilo; še dolgo dolgo po njegovi smeri je slovelo njegovo lepo ime. 
Previdnost Božja. 
Kak modro Bog vse viža, Ohrani vse stvari! Naj vzdigne, alj poniža, Vse dobro naredi. Oh, srečen, kdor prebiva V zavetji 1) [Varstvi.] božjimu! Kako mirno on počiva Na sveti revnimu! 
Le Bogu se izroči, Ker On za te skerbi! Po dnevi in po noči Nad teboj On bedi. Potrebe tvoje znane So Njemu čisto vse; Tvoj Oče On ostane, Če ravno tepe te. 
Nikar se mu ne brani Če tebi šibo da; Glej, šiba ti oznani, De te za ljubo ma. Naj z enoj rokoj vdari, Zacelil z drugoj bo; Obvupati se vari, In derži Nja zvesto! 
Glej sonce lepo seje Za hudim dežam spet, In lepši nam ogreje Od deža rosen svet. Ravn tak za solze tvoje Plačilo tebi da, In za terplenje svoje Boš enkrat hvalil ga. 
Le terpi voljno, duša! Saj kratko le terpiš; Tvoj Oče te poskuša, Alj voljno prestojiš. Oh, kak bo veselilo V nebesih tebe to; Terplenje vse menilo, Veselje večno bo! 

POMOČ V SILI ALI LESENI KRIŽ IN SREČA DOBRIGA UKA. 
Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida. 
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovšininji. 
V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik, 1832. 
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12. 
II 
Sreča dobriga uka. 
Pervo pismo. 
Janezek pastir piše Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Včerej je bil prav lep spomladanski večer. Pod jagnedam sem sedel, in piskal na svojo piščalko. Moje ovčice so mirno mulile poleg Selnice potoka. Moje bukvice, ki jih še iz šole imam, so zraven mene ležale. Solnce je že za goro zahajalo, in s svojimi zlatimi žari nebo in zemljo rumenilo. 
Kar peršetajo ob potoku gospod kaplan. So me poslušale od strani nekej časa. Potlej pridejo do mene. Vstanem, in jim roko kušnem. Ko bukvice zagledajo na travi ležati, me prijazno vprašajo: »Deček! ali znaš morda brati?« Sem rekel: »Znam, znam, čestiti Gospod!« In jim koj brez vsiga spodtikljeja eno stran preberem. 
Se zelo zavzamejo, in pravijo: »Kje si pa doma? Kdo so tvoji starši, de so te tako skrbno v šolo pošiljali? In kako si sem v to vas peršel?« 
Sem jim vse povedal, kakošna je z nama; de so namreč najni starši v vojski ob hišo in vse peršli; de so najni očka kmalu po tem umrli; de najna ljuba mamka v Begnah, kacih šest ur od tod, v revni koči bolni leže; de jim ti, ljuba sestrica! strežeš, in pridno predeš, de bi jim potrebni živež perdobila, in de sem se jaz to spomlad sem v Selce pastirja vnudil, de bi jim tudi kej zaslužil. solze so mi stale v očeh, ko sem jim vse to perpovedoval. 
Prav ljubeznivo so potlej še marsikej z menoj pokremljali. In na zadnje rečejo: »Le potolaži se, ljubi deček! in nikar nič ne jokaj. Bodi tako pobožen in dober, kakor tvoji ljubi starši, in ti bo gotovo še dobro.« In sežejo v žep, ter mi podajo ta le lepi srebrni denar, kteriga ti per tej priči pošljem. Daj ga preljubi mamki, de si kej zanj kupijo, in reci jim, de jih iz srca pozdravim. O, de bi le skorej ozdravili! Bog te obari. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat 
Joan Stroj. 
V Selcah 12. maliga travna 1813. 
Drugo pismo. 
Marica piše Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
Oh, britko, prebritko jokam! Moje prvo pismo, ki ti ga pišem, je pač žalostno; tako žalostniga ti menda v svojim življenju več ne bom pisala. Najna ljuba mamka so predsnočnim umrli; dans zjutrej smo jih pokopali. 
Malo pred nih smrtjo še sem prejela tvoje pismo z denarjem, kteriga si jim poslal. Ravno sem per njih postelji sedela. Sem jim ga brala, in so se veselja zjokali. 
»Ah, moja ljubka!« do djali, »iz te bolezni več ne bom vstala. Previdim, de pojdem kmalu domu, k Bogu, nešimu ljubeznivimu Očetu v nebesih. De sem vaji, kolikor sem mogla, po krščansko redila; to mi je v smrti nar veči tolažba, to me nar bolj pokoji. Oh, moja otročiča! ostanita vedno pobožna in dobra, in vsak dan perhajajta bolje. Imejta Boga zmirej pred očmi, čez vse ga ljubita; dopolnjujta njegove zapovedi, in trdno zaupajta vanj. Vervajta iz celiga srca v Jezusa Kristusa, in storita vse, kar nas je učil, in posnemajta njegove prelepe zglede. Molita rada, in prosita vsak dan, de naj vaji Božji sveti Duh vodi in vlada, in ravnajta po njegovim nagibe. Ljubita se prsrčno med seboj. Ne delajta nikomur nič žaliga. Ne dajta se revščini premotiti, de bi kdej komu kej vzela, naj bi bilo ravno še tako kej maliga. Varujta se vsaciga, tudi nar manjšiga greha; zlasti pa ohranita svojo nedolžnost čisto in neomadežano. Potlej bo Bog gotovo za vaji skrbel. Doslej vama je bil dobrotljiv oče; odslej vama bo tudi mater namestil. Bog vaji obari, in nikar ne jokajta. Upam, da bom k Bogu peršla, in per njem bom vedno za vaji prosila. To so zadnje besede vajne umirajoče matere. Marica! ne pozabi jih nikoli, in piši jih tudi Janezku. Ž njimi, reci, ga zadnjič pozdravim. Rada bi ga bila še enkrat na tem svetu videla. Pa sej se bomo v nebesih, kjer vajniga ranciga očeta upam dobiti, nekdej spet vsi videli!« 
Po tem so nama še svoj blagoslov dali, in tri ure pozneje so ugasnili. In jaz jokam in žalujem, in se ne vem kam djati. 
Kako lepo so jih gospod fajmošter k smrti perpravljali, in koliko dobriga so jim v njih dolge bolezni storili, se ne da lahko dopovedati. Vsak dan skorej so jih bili obiskali, in nar bolji jedila so jim pošiljali. Po zdravnika so jim poslali, in vse zdravila so zanje plačali. Tudi ob njih smrti so bili per njih, so ž njimi molili, so jih tolažili in oveselovali, so jim smrt, kakor koli je grenka, še osladili. Moli, ljubi Janezek! za gospod Očeta, in prosi Boga, de naj jim njih dobrote obilno povrne. 
Pa tudi zame moli. Jaz sem zde pač reva, de je ni kmalu take! Tudi ti sicer si zapuščena sirota; vender si že trden, in si že sam lahko služiš svoj kruhek. Kam pa naj se jaz obrnem? Za poljske dela sem še prešibka, in beračiti me je sram, in se tudi bojim; ranca mamka so večkrat rekli, de beračija človeka lahko spridi. Prosi tedej, de naj se Boh usmili 
tvoje uboge sestre 
Marije Stroj. 
V Begnah 26. veliciga travna 1813. 
Tretje pismo. 
Janezek piše Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Imaš pač prav, ko praviš, de naj se naju Bog usmili! Od zgolj joka ti skorej ne morem pisati. Ne moč dopovedati, v koliko žalost me je tvoje pismo prpravilo. Oh, kdo bi se bil mislil, de bodo najna ljuba mamka tako hitro umrli! Pa e to nama ne sme srca podreti; kar Bog stori, je vse prav. To morava verovati, ko bi se nama tudi drugači dozdevalo. 
Najni ljubi mamki je dobro. So bili tolikanj pobožni, gotovo so zde v nebesih. Njim se zde bolje godi ko nama. Tedej bi midva zavoljo njih še le vesela mogla biti. 
Za naji bo Bog že tudi skrbel. Sej živi ptice pod nebam, in oblači cvetlice na polji; bo li svojih otrok pozabil? Gotovo bo tudi nama v najnem sromaštvu pomagal. 
Le nikar več ne jokaj, ljuba Marica! Raji zaupajva trdno v Boga; moliva, in dopolniva, kar so naji najna ljuba mamka učili. Potlej nama bo Bog dober, in per njem v nebesih bova kdej spet videla očeta in mater. 
Perdenem ti še pismo do gospod fajmoštra; skrbi, de ga bodo v roke dobili. Bog te obari, ljuba sestra! in moli za 
svojiga 
brata Joana Stroj. 
V Selcah 28. rižniga sveta 1813. 
Četerto pismo. 
Janezek gospod fajmoštru v Begnah. 
Prečestiti Gospod Fajmošter! 
Naj mi perzaneso, de se jaz, ubogi revček, predrznem Jim pisati. Res, ubog pastir le sem; vender pa imam iz srca rad svoje ovčice. Vesel jih gonim na pašo in vodo, in dajem jim celo svojiga kruha. Če se kteri kak trn v nogo zasadi, ali če kako drugače zboli; se mi prav smili, in ne jenjam pred, de ji trn izlečem, in jo ozdravim. Posebno pa so mi male ovčice v skrbi. n Naj ne bodo hudi, de Jim tako na ravnost govorim. Oni so tudi pastir, in obljubim, de Oni še veliko bolj ljubijo ovčice, ktere jim je Bog zročil, ko jaz svoje. Ravno to mi daje srce, de tako po domače ž Njimi kremljam. O pač res, prav iz srca ljubijo svoje podložne! To so per moji rance mamke pokazali. Tolikanj ljubeznivo so zanje skrbeli, kakor de bi bili Njih mamka. Zato Jim vem veliko hvalo, in ker so mi oče in mati kdej med lepimi čednostmi tudi hvaležnost perporočali, Jih per tej priči tudi pisaje prav lepo zahvalim. Kaj pa, de Jih ne znam zahvalitim, kakor bi Jih rad. Ali naj mi verjamejo, de moje srce veliko več občuti, kakor morejo usta izreči, in bom Zanje vsak dan molil, in Boga prosil, de naj Jim vse obilno povrne. In to bo tudi gotovo storil. 
Naj mi ne zamerijo, prečestiti Gospod! še nekej Jih zde ponižno prosim. Moja sestra je zde pač velika revica. Jaz sem njen starji brat, in bi mogel zanjo skrbeti; pa moj Bog! kaj čem jaz, ko sem sam tudi revež? Sem jokal, in persrčno molil, de bi mi ljubi Bog v misel dal, kaj de naj storim. Tedej mi je v misel peršlo, de naj jo Njim perporočim. Oh, preljubeznivi Gospod Oče, lepo; kakor se Bog da prositi, Jih prosim, naj se je usmilijo uboge sirote! 
V zaupanji, de bodo to storili, Jim ponižno roko kušnem, in sem z vso častjo 
Njih 
hvaležni otrok 
Joan Stroj. 
V Selcah 28. režniga cveta 1813. 
Peto pismo. 
Marica Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
Kako te hočem zahvaliti za tvojo ljubezen? Tvoje pismo do gospod fajmoštra me je srečno storilo. 
Brž ko sem ga bila prejela, sem oblekla nar čedniši obleko, ki jo imam, in sem k njim šla dopoldne. Na vrtu ravno so bili, in so v nekih bukvah brali. Jim roko kušnem, in pravim: »To pismo, Gospod Oče! Jim pošlje moj brat.« So koj bukve zaprli, in odpečatijo pismo, ter bero. Kmalu spoznam, de jim je pismo všeč. Večkrat se med branjem posmehljajo, in ko so ga prebrali, pravijo: »To je lepo, prav lepo od tvojiga brata!« Me vprašajo, ali mi morde večkrat pišeš; in jim pomolim tvoje dve pismi. Ji tudi bero, in potlej reko: »Sta dobra otroka! Vajni starši so vama veliko storili, de so vaji tako dobra zredili. To je bolje, kakor de bi vama bili deset tisučev goldinarjev zapustili. Jaz ne bom pred per pokoji, de se pomaga. Zde, ljubi otrok! le pojdi; te bom že spet poklical.« Tedej sem jim roko kušnila, in sem šla. 
Še tisti dan proti večeru pride stari služabnik naše milostive gospode, in mi reče, de naj v grad grem. Se napravim, in grem koj ž njim. Po poti mi je povedal, kako de naj se per milostivi gospodi vedem. Ko dojdem v grad, me pelje v lepo pisano stanico. Milostivi gospod in njegova gospa sta per mizi sedela, in gospod fajmošter so bili per nju. Sem se jim perklonila, in kušnem slehernimu roko. Milostiva gospa se mi prijazno nasmehlja, in reče: »Pestine potrebujem, ali bi hotla ti per meni ostati?« »O, rada, milostiva Gospa!« sem djala; in so mi solze v oči perigrale, in nisem mogla dalje govoriti. »I pa ostani per meni,« je na to rekla, »in če dobro storim, bom zate lepo skrbela!« Ji kušnem roko, in solze iz mojih oči kanejo nanjo. Tedej reče: »To je nar lepši hvala! Glej, zde si moja hči.« 
Od tistiga časa sem v gradu. Milostiva gospa je ko angelc prijazna in ljubezniva. Precej mi je novo in čedno obleko napravila. Vsak dan grem z gospo k maši; ob nedeljah in praznikih sem ž njo tudi per pridige in per krščanskim nauku. In jaz sem le tolikanj vesela in dovoljna, kakor de bi bila v raji. 
Torej sem pa tudi, ko sem bila perveč v svojo prijazno staničino peršla, koj pokleknila, in Boga s solzami očmi zahvalila, de je tako dobrotljivo z menoj obrnil. O, pač res: Kdor Boga ljubi, in vam zaupa, mu je dobro! Bodi, ljubi Janezek! z menoj vred vesel; Bog bo tudi zate skrbel, kakor za 
tvojo 
te vekoma ljubijočo sestro 
Marijo Stroj. 
V Begnah 15. maliga srpana 1813. 
Šesto pismo. 
Janezek Marii svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Kako me je tvoje pismo razveselilo, ti ne morem popisati. Bog je res ljubezniv oče ubogim sirotam; skrbi za naji, de nar bolji oče ne tako. Torej ga hočeva pa tudi ljubiti, ga slušati, vanj zaupati. Videti, se ve, ga ne moreva; pa de ves svet vlada, in za ljudi po očetovo skrbi, to je očitno. Večkrat rečem sam per sebi: »O preljuba mamka, de bi bili vi le še to doživeli! Pa ne,« si potlej spet mislim, »ko bi še živeli, sej bi se ne bilo tako zgodilo.« In le poglej, ljuba sestra! Kako Bog vse prav stori. Mamki je dal nebesa, in tebi tak dober kraj. Le žalost in britkost bi bili oni na tem svetu imeli, tam so v veselju; tebi bi že več ne bili mogli pomagati, zde ti je Bog drugo mamko dal. 
Iz tega pa tudi lahko spoznava, kako je dobro, de se človek kej nauči, in se dobro vede. Ko bi midva ne znala brati in pisati, ko bi najne starši ne bili tolikanj za najni poduk skrbela; bi ti ta sreča gotovo ne bila došla. Tako uboga deklica, kakor si ti, bi ne bili tolikanj naglo vzeli. Res, bodi ga Bog zahvalen, de so naji najni starši učili, ne v denarje in blago zaupati, ampak v Boga, v pridnost in pobožnost. Denar in vse časno blago nam sovražnik odvzame; pobožnosti in pravičnosti, pridnosti in umetnosti pa nam nihče ne more odvzeti. Torej so pa tudi le te čednosti naše pravo bogastvo. 
Zde nam z noviga v zaupanju v Boga utrjen. Nimam več nobene druge skrbi, ko le njegovo voljo dopolniti. Tudi ti, ljuba sestra! stori tako; za vse drugo bo potlej Bog skrbel. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat Joan Stroj. 
V Selcah 23. maliga srpana 1813. 
Sedmo pismo. 
Janezek gospodu fajmoštru v Begnah. 
Prečestiti Gospod Fajmošter! 
Moje srce mi pravi, de naj Jim pišem, in naj Jih zahvalim. Pa previdim, de mi besed manjka Jih tako zahvaliti, kakor sem dolžan. Mojo sestro so iz velike nadloge oteli, in so ji k veliki sreči pomagali. Bog ve, de sem Jim za toliko dobroto iz srca hvaležen; on sliši mojo perserčno molitev, de Jim bode dobro. In on, ki povrne požirek vode, ki jo kdo žejnimu pomoli, toliciga dobriga dela ne bo brez plačila pustil; on, ki sliši mladiga krokarja vpitje, bo tudi prošnjo uboziga pastirja uslišal. 
Tudi milostivi gospe bi rad pisal; tode si ne upam. Prosim Jih, Gospod Oče! naj mi Oni mojo hvalo prevzamejo. Ko je Nih prošnja toliko veljala, bo tudi Nih hvala nar bolj prijetna. Naj ji reko, de imam, ako je ravno ne poznam, le vender vso otročjo čast in ljubezen do nje. Tukej je skorej ravno taka ko z ljubim Bogam. Ga ljubimo, desi ga tudi ne vidimo. Ko solnce iz za gore vzhaja, prosim Boga, de naj ji sije prijazno in blago; in ko se večerna danica na nebu prikaže, ga prosim, de naj ji mir in pokoj pernese. 
Mož, ki mi je pismo od moje sestre pernesel, mi je povedal, de mlade gospode v gradu lepe metulje zelo vesele. Na paši sem imel čas jih loviti. Po ravno tem možu Jim jih tedej nekej pošljem. Gospod kaplan so mi jih tako lepo v red djali, in so mi tudi pokazali, kako de se hranijo. Zde Jim ne vem nič boljiga poslati. Pa če je to tudi le kej maliga in slabiga, Jih bo le vender veselilo, ko bodo mladi gospodje v lepo pisanih metuljih spoznali, de je Bog vsemogočen in zgolj ljubezen do nas. 
Jim ponižno roko kušnem, in Jih počestim 
njih 
hvaležni otrok 
Joan Stroj. 
V Selcah 17. veliciga srpana 1813. 
Osmo pismo. 
Janezek Marici svoji sestri. 
Preljuba sestrica! 
Zde se je tudi meni sreča zgodila. Uni dan sem spet poleg potoka ovne pasel, in ko Božjo modrost in dobrotljivost tudi v nar manjših rečeh rad preudarjam, sem ob kraji lepo pisanih polževih lupin iskal. Kar zagledam nekej prav svetliga v travi. Sežem, in vidim, de je zlat prstan s svetlimi kamnički obdjan. 
To mora kej grozno draziga biti, sem precej mislil, in sim od veselja poskakoval. Ob tem gresta ravno dva ptujca mimo; mende sta bila kupca. Jima pokažem prstan. »Jej, jej,« reče nju eden, »to je lep prstan! Pa zate tako ne; glej, šest grošev ti dam zanj.« Sem djal: »Ga ne dam! Ga je že kdo zgubil, in mu ga moram nazaj dati. Prodajati ga bi bilo greh.« »I sej ne veš,« je rekel, »čigav de je. Ti dam velik tolar zanj. Le poglej!« je še rekel, in mi ponudi nov svetel tolar. »Na, vzemi ga!« Jaz pa sem z glavo odmajal, in rekel: »Nočem ne; za sto tacih tolarjev bi ne hotel greha storiti!« Uni mož pa, ki je bil ž njim, že dobro postaren, je djal: »Prav, prav! Si pošten mladenič, jaz pa sem tudi pošten mož. Le obdrži prstan, in poprašuj, čigav de je. Če nikogar ne izprašaš, je tvoj. In če ga boš hotel prodati, pernesi mi ga doli v Loko. Le po Zalazniki poprašaj, me boš že našel. Sto tacih tolarjev ti bom zanj dal; toliko je vreden.« 
Še tisti večer sem šel k gospod kaplanu, in sem jim vse povedal. Oni pa so djali: »Ta prstan je Radolškiga grafa; une dni, ko so bili tukej na lovi, so ga zgubili. Kdor ga najde, in jim ga pernese, bo deset tolarjev v darilo dobil. Pusti prstan tukej per meni, in piši jim še pisemce. Potlej jim bom oboje posla. So pravičen in vse časti vreden gospod. Prstan, obljubim, bo tvoja sreča.« 
Tudi jaz, ljuba sestra! mislim, de mi Bog prstana ni dal zastonj najti. Bom le videl. Ostanem 
tvoj 
zvesti brat 
Joan Stroj. 
V Selcah 30. kimovca 1813. 
Deveto pismo. 
Janezek milostivimu grafu v Radolici. 
Preblagorodni Graf, 
Milostivi Gospod! 
Ubog pastirek se predrzne Jim pisati. Sem bil tako srečen, de sem ta le prstan našel. Še srečnišiga se štejem, de sem zvedel, de je Njih, milostivi Gospod! in de Jim ga morem poslati. To ravno naj predrznost mojiga pisana izgovori. 
Po Svoji milosti so mu, kdor bi prstan našel, in Jim ga pernesel, deset tolarjev obljubili podariti. Pa z zaupanjem v Njih znano dobrotljivost se predrznem nekej druziga poprostiti. Moji starši so v vojski ob vse peršla. Oba, oče in mati, sta že mrtva. Od revščine permoran sem šel, in se tukej pastirja vnudila. Rad sicer pasem svoje ovčice; pa skrbi me, kaj bov prihodnje. In pa le toliko veselja imam do rokodelstva, posebno do skrinjasrkiga! Trden sem tudi že toliko, de bi se tega precej lahko jel učiti. Lepo tedej Jih prosim, milostivi Gospod! naj mi k temu pomagajo. 
Bog Jim bo to dobroto, ko bodo uboziga siromaka po njej osrečili, gotovo povrnil; in prstan s svetlimi kamnički Jim bo potlej trikrat ljubše, ker Jih bo, kolikorkrat ga pogledajo, opomnil dobriga dela in hvaležnih solz, ki jih bo točil 
Nih 
ves pokorni služabnik 
Joan Stroj. 
V Selcah 4. kozoprska 1813. 
Deseto pismo. 
Marica Janezku svojimu bratu. 
Preljubi bratec! 
To je pa spet veselje! Pač res, de jih Bog razveseluje, kteri ga ljubijo! Včerej so se Radoliški graf s svojo gospo sem v grad perpeljali. Gos naše milostivi gospe je bil, in so ji peršli sreče voščit. Po južini so šli še za več drugimi vse vkupej na vrt, lep dan namreč je bil, in posedejo po klopicah pod veliko lipo. Gospe so pletle nogovice, nekej gospodov pa je tobak pilo, in vsi se lepo pogovarjajo. Jaz pa sem bliz njih z detetam igrala. Kar pride nekdo s pismam do Radoliškiga grafa. Ga vzamejo, brž odpečatijo, in na glas bero: »Preblagorodni Graf, milostivi Gospod! Ubog pastirček se predrzne Jim pisati « »Oh,« sem zavpila, in se vsa zganila, »to pismo je od mojiga brata!« Graf so ga do konca zbrali. Tedej so rekli moja gospa: »Gospod Graf! Bog hoče, de naj bodo oče temu mladenču. Ta le deklica v vojo skrb prevzela, Oni naj pa mladenča prevzamejo.« »In pa res,« sem jaz vsa vesela perdjala, »milostivi Gospod! naj se ga usmilijo.« »Kaj usmiliti!« so odgovorili graf in njih gospa; »to si zasluži. Kar želi, se mu bo zgodilo.« »Bi bilo dobro,« so na to naš gospod rekli, »ko bi ga precej tukej našimu skrinjarju v uk dali, ki nima nič otrok. Je prav dober delaven; in brat in sestra bi bila bliz skupej.« So bili koj per volji; in pošljejo po skrinjarja, in se ž njim za vse zgovore. Sem poprašala, ali ti smem prva to veselico poročiti. In so djali: »Le, le! In pa piši mu, de naj pride, pred ko more.« 
O, pridi tedej, pridi, ljubi bratec! Nič se ne mudi! Željno te bo perčakovala, in vsa vesela in polna hvale do nebeškiga Očeta, ki za naji tako ljubeznivo skrbi, ti bo naproti tekla 
tvoja 
sestra Marija Stroj. 
V Begnah 9. kozoprska 1813. 

SVETI VEČER. 
Povest v božični dar pridnim otrokom. 
Spisal Krištof Šmid. 
Poslovenil J. Bilec. 
S 6 podobami. 
V Celovcu 1866. 
Natisnila in založila J. & F. Leon. 
Krišt. Šmidovih pripovesti za ljubo otroško mladost. 
I. zvezek. 
Pervo poglavje. 
Božična pesmica. 
Na večer pred Božičem, ki mu pravimo sveti večer, potuje ljubeznjiv osemletni deček po snežnih planjavah; Tonček mu je bilo ime. Kodrasto glavo mu krije černi slamnik še od zadnjega poletja in lica mu žare ko kri; zavoljo rezočega mraza. Fant je po vojaško opravljen; kaj lepo se mu podaja rudeči jopič. V roci suče ternjevo palico in opertiv nosi v mali culici vse svoje na herbtu. Pri vsem tem je bil dobre volje in veselila ga je lepa bela okolica in s srenom potreseno germovje in plotovje. 
Med tem je zahajalo solnce rudece ko ognjena kroglja za goro. Drevje se je blisketalo, kakor bi kdo iskre na nje sipal, in verhove bližnje jelove hoste je zlatil večerni žar. 
Tonček je mislil, da pride še lahko do vasi, ki je bila unkraj gozda, in serčno stopi v temno hosto. Mislil je tam prav veselo preživeti božične praznike, ker je slišal, da so ondi kmetje bogati in usmiljeni. Pa še ni hodil četert ure, in že je zgrešil prave poti v divjem gozdu. Gaziti in gaziti je moral po globokem snegu; večkrat se je vderl v kako jamo in kak prepad, ki so bili skriti pod snegom. Noč se naredi in merzel veter zapihne. Oblaki zakrijo nebo, vsaka zvezda otemni, ki je pred plamikala skozi jelove veje. Tema je bila na zemlji in na nebu, in spet začne mesti. Ubogi deček ne ve ne kod ne kam; ni poti ne naprej ne nazaj. Dolge hoje ves truden ne more več dalje; obstoji, mraza se trese in britko se jame jokati. Zdaj odloži culico, poklekne, odkrije se, vzdigne roke proti nebu in moli britko johotaje: „O ljubi oče nebeški! ne daj mi to noč v divjem gozdu mrazu poginiti Uboga sirota sem; nimam ne očeta ne matere; razun Tebe nimam nikogar; pa saj si Ti najboljši oče sirotam. Keši me pogube, usmili se svojega revnega otroka. Danes je obletnica noči, v kteri je bil rojen svetu Tvoj ljubeznivi sin. Zavoljo njega usliši me. O ne daj, da bi jaz Tvoje revno dete ravno v tisti noči poginilo, ko se ves svet rojstva Tvojega božjega sina veseli.“ — Po teh besedah nasloni glavo na culico in grenko grenko joče in stoče. 
Pa čuj — zadone z višave sladki harpini glasovi in ljubeznivo petje se razlega po skalah; mislil je deček slišati angelje božje. Vstane in posluša. Vihar več ne tuli in tudi sapice ni čuti: neskončno milo je petje v tihi noči po gozdu donelo. Slišati so bile besede: 
„V potrebi človek ne zdihuj, Ker sina ljubega je Bog Poslal rešitelja nadlog! V težavi človek ne žaluj, Pozná težave tvoje Bog, On te bo rešil iz nadlog.“ 
Zdaj zopet vse potihne; le nekoliko harpinih glasov je še bobonelo, kakor mila jeka. Čudno je bilo dobremu Tončeku pri sercu. „O, taki počutki“, je djal, „so morali navdajati betlehemske pastirje, ko so v tisti sveti noči slišali nebeško petje. Beži otožnost, pogumno hočem naprej! Gotovo bivajo tu dobri ljudje; oni se me bodo usmilili; upam, da ne pojo le tako milo kakor angeljci, ampak da so tudi tako prijazni, kakor angeljci.“ Pobere culico in stopa navzgor, od koder je bilo ljubeznivo petje slišati. Stori nekaj stopinj skozi germovje, kar zagleda svitlo luč, ki se pa pri tej priči spet skrije, pa kmalo spet prikaže, potem spet zgine, in spet svitleje zablišči. Tonček vesel dalje stopa in pride do hiše, ki je samotna stala v gozdu. Dvakrat, trikrat poterka na vrata; slišal je sicer več prijaznih glasov v hiši, pa nihče se mu ne oglasi. Skuša odpreti, duri so bile v kljuki. V hišo stopi ter tava dolgo po temi, iskaje izbinih duri; zdaj jih najde, odpre je ter obstoji osupnjen pri vratih. Bliščalo se je v izbi veliko lučic, zdelo se mu je, da gleda v raj, ali temveč v odperta nebesa. 
V kotu sobe med oknoma je bila zala, po naravi ponarejena pokrajina v spomladanskem cvetu — gorice, skale obraščene z mahom, zelene hoje, male bajtice, pastirji z ovčicami in na verhu hriba je bilo mesto. V sredi je bila votlina — v nji se je videlo Jezušček, presveta mati, častitljivi Jožef, klečeči pastirci in nad njimi so plavali pevajoči angelji. Vsa okolica se je bliščala v čarobnem blišču; obsijana je bila z neštetimi lučicami ravno tako, kakor se blišči perje in mah po drevji in po skalah, kedar pomladansko jutro na nje roso siplje. 
Družina je bila zbrana pred lepo podobo deteta Jezusa v jaslih. Na eni strani so sedeli oče s harpo; na drugi strani so mati pestovali najmlajše dete. Dva ljubeznjiva otroka, fantič in dekle, sta stala med starši in sta gledala pobožno Zveličarjeve jasli, povzdigovaje sklenjeni rokici enaka milim pastircem, ki so klečali pred jaslicami. Zdaj ubero oče spet harpine strune, mati so pa še enkrat zapeli z milim glasom pesmico, ktere je bil Tonček nekoliko besed slišal. Otroka sta privdarjala materi s čistimi ljubeznivimi glasovi in oče so spremljevali petje z debelim moškim basom in prijetno so prebirali harpine strune. 
Peli so pa tako: 
„Pred tabo, milo detice! Nebeški angelj klanja se. Tud' jaz klečim pred tabo, Z Marijo dans se veselim, Te danes z angelji častim, Ti pojem pesme v slavo. 
Ti si rešitelj vseh ljudi, Kdor ljubi Te, najbolj stori, Ljubezen Ti neskončna! Tvoj jezik, dete, še molči, Al Tvoje lice govori Beraču, bogatinu. 
V potrebi človek ne zdihuj V težavi, v revi ne žaluj, Poslal Odrešenika Sinu preljubega je Bog. On rešil bo Te iz nadlog, Ko bo britkost velika. 
Ko pride v hišo s'rota ti, Ne reci: „Pojdi z Bogom mi!“ Pomagaj berž siroti! Ak si hvaležen Jezusu, Daj jesti, piti revežu, Pomagaj berž siroti!“ 
Tonček je še vedno stal med odpertimi vratmi, derže z eno roko za kljuko, v drugi pa klobuk in palico. Njegove oči so bile neprenehoma vperte na zale jaslice in pazljivo je poslušal petje in brenkanje. Nihče ga ni opazil; zdaj pa čutijo mati, da merzla sapa brije v sobo skoz odperte duri in ozrejo se na vrata. „Moj Bog!“ zavpijejo, „kako je prišlo to dete semkaj skoz gozd v temni noči? Ubogi, ubogi deček — gotovo si zašel!“ Vsi se obernejo k vratom. Otrokoma se je revni deček v serce smilil, vendar pa se nista k njemu upala, ker ga nista poznala. Mati gredo z detetom v naročji k njemu in ga prijazno poprašajo: „Od kod si, ljubi fantič, kako ti je ime, kdo so tvoji starši?“ — „O moj Bog“, reče Tonček in solza mu zaigra v modrem očesu, „nimam več domovine. Ime mi je Tone Frankič. Oče so mi v vojski umerli in mati so se v jeseni v potrebi in tugi v večnost preselili. Tujec sem sedaj v deželi in blodim sem ter tje ko zgubljena ovčica.“ 
Začel je potem pripovedovati, v kaki stiski je bil malo prej v gozdu, da je pa slišal njih petje, ktero ga je le-sem v hišo pripeljalo. Hotel je dalje govoriti, pa glasu mu je zmanjkalo; silno ga je zeblo. V gorki izbi še le je prav začutil nasledke ostrega mraza; tresel se je in zobje so mu mraza šklefetali. 
„Ukogi Tonček“, pregovore mati; „tako te zebe, da komaj govoriš, in lačen in truden si gotovo. Odloži culo in sedi; prinesla ti bom gorke juhe in kar je nam večerje ostalo.“ Otroka Kristjan in Katrica mu odložita, ker se jima je smilil, klobuk, palico in culo. Katrica dene culo na klop; Kristjan pa položi nanjo klobuk, in palico v kot nasloni. Potem posadita svojega mladega gosta za mizo. Mati prineso juhe in velik kos potice s kuhanimi kerhlji. Vsedejo se potem na drugo stran mize ter se smehljajo Tončeku, da mu jed tako diši. Otroka mu pa podarita nekoliko darov božičnih — lepo rudečeličnih jabelk, rumenih hrušek in rujavih debelih orehov. Še mlada Lizika na maternem naročji mu dá, ker jo mati pregovore, lepo pisano jabelko, ki ga je komaj deržala v majhni rokici. 
Dobro je teknila Tonetu gorka juha, in izbina gorkota mu je dobro djala. Zopet postane vesel in dobre volje. „Pa kaj imate tukaj v kotu lepega?“ je djal. Že med jedjo se je zmeraj na jaslice oziral. „Tukaj je v sredi zime mila spomlad. Kaj tacega nisem še nikoli videl. Dovolite, da to bolj na tanko ogledam.“ Skočil je k jaslicam, spremljala sta ga otroka. 
„Pa, ali veš, kaj vse to pomenja?“ popraša ga Katrica. — „Se ve da“, zaverne jo Tonček. „Kaže nam to Jezusovo rojstvo. Kak lepo ljubeznivo je to dete! Njegovo lice je tako belo in deče, ko limbarji in vertnice. O kak svitle so njegove očesca in kak prijazno se smehljá!“ — „Pa to ni pravo dete Jezus“, reče Katrica, „Jezus ni več dete; že davnej je šel v nebesa.“ — sam vem“, odgovori Tonček, „kaj misliš, da sem krivoverec? Saj bo skoraj 2000 let od takrat, ko je Jezus dete v jaslih ležalo. To je le tako narejeno, da mi otroci to vse bolj zapopasti moremo. Tu gori je menda mesto Betlehemsko. Ali ni menda res?“ — Katrica priterdi. — „Vidiš “, reče sedaj Tonček, „vidiš, da vse vem! Nisem tako neumen, kakor misliš.“ 
Otroci so se smejali, kazaje Tončeku vsako najmanjšo stvarco, ki se je pa njim prav imenitna zdela. „Glej Tonček!“ djala je Katrica, „kako kodrasta je ta ovca in kakšne so te ovčice! Glej tu se pase vsa čreda, in tam stoji pastir in piska na žvegli. V tisti rudeči utici po noči pastirček spava.“ — „Pa vidiš tudi“, oglasi se Kristijan, „kako tu v jezero šumljá bistra vodica, enako srebernemu traku? Glej dva bela laboda z lepo skroženim vratom plavata po sreberni vodici.“ — „Tam“, pravi Katrica, „prihaja pasterica po klancu v dolino in nese na glavi pokrito pleteničico. Najberže nese v jaslice jajca in jabelka.“ — „Ali vidiš“, pregovori Kristijan, „tam pelje nekdo na vozičku polno vrečo (culico) po soteski na breg. Kaj je pa v vreči, ne vem.“ Tako so se otroci prijetno kratkočasovali, in spazili so vsacega polža na skali in vsacega pisanega polžička ob bregu jezera. 
„Se ve da“, reče Tonček. „To je vse zelo lepo, pa najlepše je še nebeško detice v jaslih. Ono me najbolj veseli, ker zavoljo tega deteta me je nebeški oče rešil iz največe stiske.“ 
Drugo poglavje. 
Kdo je bil ubogi Tonček? 
Gospodar, ki je bil tako prijazno Toneta sprejel, bil je logar ali gozdni oskerbnik. Ko so tako otroci čenčali, sedel je na stolu pri peči, ves zamišljen. Logarica sede k njemu pestovaje otroka, ter mu čez nekaj časa reče: „Zakaj tako molčiš in kaj premišljuješ?“— „Premišljujem“, reče logar, „zadnje verste pesmice, ktero smo peli. Bes je, storila si, kakor pesem veleva, ter nasitila in ogrela dečka. Po moji misli pa zamoremo na njem še več storiti? Glej! danes je sveta noč. Praznujemo spomin noči, v kteri je bilo rojeno dete, ki je prišlo, da bi nas in celi svet osrečilo. In ravno danes pošlje nam Bog dete, ktero mi osrečiti zamoremo. — Zveličar je prišel, ko tujec na svet in ni imel kam svoje glave položiti, kakor bi hotel človeško gostoljubnost poskusiti. Prebivavci Betlehemskega mesta so se slabo skazali ter so ga prec v začetku v hlev zavergli; ali bomo tudi mi tako tega dečka zavergli? Pa povej mi, Elizabeta, kaj misliš, kaj nam je storiti?“ 
„I! otroka sprejeti za svojega“, reče logarica veselo in prijazno. „Kar najmanjšemu storite, to ste meni storili“, rekel je On, ki je bil nocoj rojen. In Tone je po moji misli prav dober krotek deček in ima dobro serce; tako pobožnega, nedolžnega lica je, in čeravno berači, vendar ni prederzen! Gotovo je sin poštenih staršev. Njegova beseda je tako ljubezniva, in če ravno je njegov jopič že ves oguljen, vendar se mu pozna, da je iz lepega sukna. Pri petih se tudi šesti ohrani. Dečka hočemo obderžati.“ 
„Ti si pač usmiljena in dobra žena“, reče logar in jo prime za roko. „Bog ti bo vernil, in kar si tujemu otroku skazala, to bo on našim v prid obernil. Vendar moramo popred dečka poskusiti, ali je res dobrote vreden.“ 
„Tonček, pojdi sem!“ reče sedaj glasno logar. Tonček berž pristopi in zaupljivo pogleda logarju v oko. 
„Tvoj oče“, povzame logar besedo, „so bili vojak in so umerli za domovino. To je za te žalostno, zanje pa lepo in čestitljivo. Pa povej nam kaj več o svojih starših. Kje ste stanovali pred vojsko? Kako so tvoj oče poginili? Kako so ti mati umerli? Kako si ti v naš gozd zašel? No, povej nam.“ 
Tonček je takole pripovedovati začel: „Mojega očeta, Bog jim daj nebesa, so imenovali konjiki gospoda stražmeštra. Naš polk je bival, kar se jaz spominjam, v Kladskem. Mati so pridno šivarili in so mnogo zaslužili. Bili so v tem delu prav izurjeni. Nekega dne priteko oče naglo domu in reko: ‚Vojska je; jutri moramo odriniti!‘ Bili so pravi junaki in vdali so se povelju z veseljem. Mati pa so se zelo ustrašili in začeli so bridko jokati; niso jih hotli samih pustiti, bali so se ločitve. Toliko časa so očeta pregovarjali, da so dovolili, da jih smemo spremljati. Daleč, daleč smo prišli. Na enkrat so djali: ‚Sovražnik se bliža‘. Moj oče so mu s konjiki morali nasproti. Jaz in mati sva zadej ostala. Kako težko nama je bilo sedaj pri sercu, ko sva iz daljine tako strašno streljati slišala. ‚Joj, pri vsakem strelu se mi zdi, da meč moje serce presune‘, so djali mati. ‚Saj ne vem, ali ni kroglja tvojega očeta serce presunila‘. Jokala in molila sva, dokler je bilo slišati streljanje. Pa oče so se zdravi in veseli vernili z boja. Taka je bila večkrat. Nekega dne pa prijaha konjik v našo vas z očetovim konjem in nam pove, da so nam oče hudo ranjeni; ‚pol ure od vasi leže na bojišču, in gotovo‘, je djal, ‚bodo umerli‘. Mati in jaz sva hitela k njim. Ležali so pod drevesom, pri njih je pa klečal neki star vojak, derže jih rahlo v naročji tako, da so oče svojo glavo na persi verlega vojaka naslanjati zamogli. Pri njih sta stala še dva druga vojaka. Ubogi oče so bili prestreljeni skozi persi in bledi so bili, ko merlič. Videli smo, da nam bi radi še kaj povedali; pa niso več mogli. Pogledali so me še enkrat z umirajočimi očmi, pogledali so potem mater in potem proti nebesom. Preteklo je še nekaj trenutkov — in dušo so izdihnili. Mati in jaz sva britke solze točila. Njihovo truplo so pokopali na bližnjem pokopaličču. Nekaj gospodov častnikov in mnogo vojakov je spremljalo merliča. Tako milo in žalostno je pela trobenta, da mi njen glas še zdaj brenči po ušesih. Zadnjo čast so jim skazali in streljali za njimi v grob. Mater in mene je to pretreslo, ko da bi nas streljali. Brisalo si je mnogo vojakov solze, ko so se vračali Jaz pa in mati sva neprenehoma točila solze. 
„Mati so se hotli verniti v svojo domovino. Djali so mi: ‚Se ve, da nimam tam več žlahte, pa imam neko prijateljico. Vzela naji bo gotovo pod streho in sebe in tebe bom z delom hranila‘. Šla sva nekoliko dni hodá in dobra mati so mi zboleli. Z velikim trudom sva dospela do neke male vasice. Sprejeti naji niso hotli, na zadnje sva šla v nek skedenj. ‚To je bridka‘, so djali mati, ‚pa saj tudi Marija ni boljšega doživela. Tudi ona je morala v hlevu prenočiti‘. Materi je bilo vedno hujše. Poklicali smo jim mašnika in pripravljali so se na smert. Zvečer pride kmetica, skednja gospodinja, in prinese v lončeni skledici malo juhe ter reče moji materi: ‚Vi, ste jako bolni, dolžna sem torej še kaj storiti‘. Šla je potem in prinesla staro svetilnico, s kakoršno se v hlevih sveti in obesila jo je na gredo. To je bilo vse, kar je storila. Rekla nama je potem lahko noč, in se ni več zmenila za naji. Sam sem pri materi ostal; na škopniku sede sem britko jokal. Dali so mi mati desnico in djali: ‚Ne jokaj, predragi Tonček! Bodi pobožen in dober, moli rad, misli vedno na Boga in vari se hudega; Bog ti bo dal druzega očeta in drugo mater‘. Tako so govorili. ,Pa moj Bog‘, reče Tonček, in solze mu lice oblijo, tako dobre matere ne dobom nikoli več. 
„Gledali so“, pripoveduje dalje, „gledali so dolgo proti nebu in na tihem molili, blagoslovili me z merzlo terdo roko in dušo izdihnili. Druzega nisem mogel, ko britko jokati. Kmet in kmetica sta bila moji materi obljubila, da me bosta za svojega sprejela in kakor svoje dete izredila. Vzela sta res, kar so mati pustili, nekaj denarja namreč in obleke; pa preden so pretekli trije tedni, sta me od hiše spodila rekoč, da sem že trikrat toliko snedel, kar je bila materna zapuščina vredna. Hotel sem se verniti v Kladsko do svojega součenca, pa kmetje mi niso znali povedati, ktera cesta v Šlezijo pelje. Torej se klatim sem ter tje in beračim; kaj druzega mi je začeti?“ 
Povest je logarico zelo ginila in s solznimi očmi je rekla otrokom: „Glejte, otroci! taka se lahko tudi vam pripeti. Tudi vi lahko očeta in mater izgubite, in kaj vam je potem začeti? Zatorej prosite Boga vsak dan, da vam ljube starše ohrani.“ 
Logar reče: „Imel si, ljubi Tone, kakor vidim prav poštene starše. Pa, ali nimaš nič pisanega?“ — „O pač!“ reče Tonček in vzame iz culice listnico. „Te liste“, reče, „so mi mati še na smertni postelji izročili. Ukazali so mi je varovati in jih ne dati iz rok.“ Bili so ti listi ženitno pismo njegovih staršev, Tonetov kerstni list in pa pogrebni list njegovega očeta. Pogrebni list je bil narejen po vojaškem duhovniku. Polkovnik je bil pa priložil lastnoročno pisano spričalo o junaškem in verlem obnašanji ranjkega stražmeštra in o hvale vrednem vedenji udovinem. 
„No prav“, spregovori logar, „vse je pošteno. Zdaj mi pa povej, Tone, kako ti je pri nas všeč?“ — „Verlo mi je vse po godi“, odgovori prijazno Tonček, „zdi se mi, da sem v domači hiši.“ — „Ali hočeš pri nas ostati?“ praša logar.—„O nikjer na svetu rajši!“ reče Tone. „Vaša žena so ravno tako prijazni, kakor so bili moja mati in Vi ste tudi verl možak in imate ravno tako zaraščeno brado, kakor so jo imeli moj ranjki oče.“ 
Smehljaje se, pogladil si je logar brado. „No deček“, spregovori, „no pa ostani pri nas. Jaz ti bom oče in moja žena naj ti bo za mater. Pa bodi dober sin in ljubi svoji novi sestri in brata in ne stori jim nič zalega. Ali slišiš, ti si sedaj moj Tone!“ 
Deček je stal osupnjen in gledal je debelo logarja, ali je li to prava resnica. Bil je terdoserčnega obnašanja druzih ljudi tako navajen, da je komaj verjeti mogel, da ga hoče logar za sina vzeti. 
„Kako, Tone!“ reče logar in mu podá desnico, „ali ne daš roke?“ Solze oblijo sedaj Tonetu lice; poda logarju desnico, poljubi potem logarici roko in pozdravlja oba otroka in še celo najmanjše, čeravno ni vedlo, kaj se godi, pozdravi kot svoje brate. Kristijan in Katrica se zelo veselita, da sme Tone tu ostati. „Zdaj je prav prijetno pri nas“, reče Kristjan, „zdaj se bomo trije igrali“ 
Logar pa je zopet resnobno spregovoril:„Glej, deček, tako Bog zate skerbi. Bog je uslišal molitev tvoje umirajoče matere in tudi tvoje prošnje, ko si tam v snegu mraza trepetaje klečal. Nagnil je semkaj tvoje stopinje! Pripeljal te je v našo hišo. Da nisi našega petja slišal, bil bi zaspal na culici in zmerznil, in jaz bi te bil mertvega v gozdu našel. Bog te je ravno v pravem času rešil. Ravno v tej sveti noči, v kteri je ljubezen nebeškega očeta, ki je svojega edinorojenca za nas dal, naše serca ganila, pripeljal te je v gozd do našega zapuščenega stanovališča, kterega bi po dnevi gotovo ne bil našel. Bogu in njegovemu preljubemu sinu, ki je bil za te pred skoraj dve tisuč leti rojen v današnji noči, ki je tudi za te umeri, le njima se imaš zahvaliti, da imaš zopet streho. Zato spoznaj, in ne zabi nikoli v svojem življenji, temuč ohrani vedno hvaležnost v sercu do Boga in do svojega Zveličarja. Misli vedno na Boga, in živi keršansko.“ 
Tone obljubi in veselja solze preliva. „O moj Bog!“ reče in se proti nebu ozre, „spolnil si na tanko zadnje besede materine, ter mi podelil zopet očeta in mater. Pa tudi jaz hočem njene poslednje besede spolniti, živeti hočem po tvojih svetih zapovedih in posebno četerto zapoved o svojih novih starših bom prav spolnoval.“—„Prav tako, Tone“, reče logar, „to stori in dobro se ti bo godilo“. — Logarica pokaže potem fantiču sobice in snažno posteljo in vsi ležejo veseli in zadovoljni počivat. 
Drugo jutro so se otroci zopet zbrali krog Jezusovih jaslic. Jaslice so bile sveti božični dan in naslednje praznike njihovo edino veselje. Pa nedolžno božično veselje je bilo skoraj skaljeno. Neki mladi gospodič, Zelenko po imenu, ki je silno rad na lov zahajal in je tudi večkrat k logarjevim v vas hodil, stopi nekega dne v izbo. Norčevati se začne, da imajo otroci tako veselje z Jezusovimi jaslici ter jim zabavlja, češ, da ne more spoznati, k čemu je vse to. 
„K čemu?“ zaverne ga logar. „Glejte, gospodič, tukaj skoz okno. Glejte, debel sneg krije zemljo; gozdno drevje poka pod njegovo težo. Rože ni videti; le tu na ledenih šipah se blišče ledene cvetlice. Na sadnem drevji, ki našo streho obdaja, ne visijo več jabelka in hruške in zelenega peresca ni več na njih videti; sren se blišči po vseh vejah in vejičicah, od streh visijo dolge ledene sveče. Revni otroci so v hiši zaperti enako jetnikom ter komaj hišni prag prekoračiti zamorejo. Ali je to tako napečno, ako jim njih ljubi starši v terdi zimi v gorki sobi spomlad napravijo? V resnici je ta mala spomladna okolica z zelenimi gozdi, cvetečimi travniki, s čedami na paši in s pastirji skorej edino otročje veselje v zimskem času.“ 
„Pa to je še najmanje! Poglavitno je to: kristjani se veselimo, da nam se je dobrota božja v Kristusovem včlovečenji o božiču prikazala. Radi bi, da se tudi otroci, kolikor razumejo, vdeležijo tega veselja. Dobro mi je znano, da so najslavniši podobarji to sveto dogodbo narisali v slikah, ktere ljudje občudujejo že sto in sto let. Tudi jaz sem, ko sem popotoval, tisto slavno podobo Jezusovih jaslic, imenovano sveta noč, v Draždanih večkrat ogledoval. Pa ugovore, s kterimi tu zabavljate mojim slabim jaslicam, zamorete tudi tisti krasni podobi spregovarjati; torej ni vredno, da vašim zabavljicam odgovarjam. Pa saj so take dragocene podobe le za veliko gospodo in pri otrocih niso za rabo. Stavim, kar hočete, da moji otroci ne bi menjali svojih jaslic za slavno draždansko podobo. 
„Pustite nas torej, dragi moj gospod Zelenko, priproste ljudi pri starih navadah, ktere smo po očetih podedovali. Spominjam se iz otročjih let, da so bile jaslice moje največe otroško veselje in moja največa sreča. Naj bode torej tudi mojim otrokom v prid in v veselje!“ 
Tretje poglavje. 
Verla logarjeva družina. 
Logar, ki je ubozega sirotiča posinovil, je bil verl in pošten možak in, kakor je sam večkrat djal, mož stare korenine. Bil je pobožen, ljubil je vse ljudi in v službi svojega gospodarja je bil priden in zvest. Pošten logar se je deržal navade svojega deda in svoje stare matere, ktere je poznal, in navad svojih staršev, kteri so živeli ravno tako, kakor njih starši. 
Vsako jutro je imel navado, najpred z materjo in z otroki jutranjo molitev opraviti; ravno tako so tudi dan končali z molitvijo. 
„Kako ne bi vsaki dan“, je večkrat djal, „začeli in končali z mislijo na Tistega, ki nam vsaki dan življenje ohrani ter nam daje jed in pijačo in vse dobro? Po moji misli je tudi za angelje ginljiv prizor, ko oče in mati v sredi svojih otrok pred Bogom klečita in vsi, tudi najmanjše dete, svoje roke v molitvi in zahvali kviško povzdigujejo. Nebeški oče mora svoj blagoslov nanje liti.“ 
Ravno tako pobožno in častitljivo je logar s svojo družino pred jedjo in po jedi moleval. Nekega dne pripelje gospoda Zelenkota z lova na svoj dom ter ga povabi, ker je bila ravno juha na mizi, h kosilu. Gospodič se vsede berž brez molitve za mizo. 
Pa logar, ki je vsacega zavernil, tudi takrat ni molčal; resnobno spregovori: „Ti, gospodič! tako delajo moji merjasci v gozdu; oni požirajo želod, pa ne da bi pomislili, kdo ga jim daje.“ — Gospodič se izgovarja, ter pravi, da molitev pred jedjo ni tak imenitna. Pa logar ga zaverne moško in resnobno: „Kar nas ljudi bolje dela, to je jako imenitno. Pobožnost je zelo koristna, brezbožnost pa ni še nobenega dobrega sadu obrodila, mnogo pa slabega. Molite z nami, kakor se spodobi pametnemu človeku, — ali pa ste bili danes z menoj zadnjikrat na lovu. Z nevernikom nočem več opravka imeli. Še sedeti nočem ž njim za mizo. Vendar“, reče logar bolj mirno, „vendar dobro vem, da niste te stvari nikdar bolj na tanko premišljevali. Videli ste nektere gospodiče, da so brez molitve za mizo sedali in vi ste jih brez pomisleka posnemali; mislili ste, da je to za vas častno in imenitno. Ali gospodič, čeravno se vam Zelenko pravi, vendar ne smete biti podobni zeleni vejici, ktera se po vsakem vetriču giblje.“ — Gospodič vstane in moli. Pa tega ni storil iz pobožnosti, temuč iz ljubezni do lova. 
Najbolj dobre volje je bil pošteni logar pri svoji družini. „Kaj bi veselja zunaj iskal, ko ga zamorem doma boljšega in dober kup najti“, tako je pogostoma djal. Popil je torej po storjenem delu svoj kozarec vina ali pa kupico piva, pomenkovaje se prijazno z ženo, ali je pa otrokom podučne povesti pripovedoval. Ko je posebno vesel bil, prijel je za harpo in djal: „Ta nam je v dolgih zimskih večerih v divjem gozdu namesti besed in gledišča.“ 
V mladosti je sicer na trobento trobel; pa ker mu je to zdravnik prepovedal, poprijel se je, ker je bil prijatel godbe, brenkanja na harpo. Logarica je znala mnogo lepih pesem in logar jih je spremljal s harpo. Tudi otroci so se bili naučili nekaj otročjih pesmic, ter so prepevali, ko tičice v gozdu. 
Logarjevi otroci so hodili v šolo v Jesenovo, bližnjo farno vas. Berž po božičnih praznicih, ko so bili potje pregaženi, moral je Kristijan in Katrica tje. Tone je radostno ž njima hodil ter je kmalo vse sošolce prekosil. Bil je zelo dobre glave in jako marljiv. Zvečer so morali otroci pri gorki peči sedečemu logarju kazati, kaj so se v šoli učili in kako so pisali. Tonček je vedel zmeraj največ povedati in njegovo pisanje je bilo vedno najlepše in kmalo je tudi prav gladko bral. Po večerji so morali otroci po redu kaj brati, pa vsa družina je najrajši Toneta poslušala. „On najgladkejše bere“, djala je logarica. „Da ne vidiš, da ima pred seboj bukve, gotovo bi mislil, da povesti ne bere, temuč da jo je enkrat slišal in da nam jo na pamet pripoveduje.“ 
Najveseliši dan je bila za otroke nedelja. V nedeljah logar ni hodil na lov in otroci so lahko ves dan bili pri njem. „Šest dni služim“, je po navadi djal, „služim marljivo in zvesto svojemu gospodarju; ali nedelja je posvečena službi večega gospoda. Tudi se ne sme zavidati meni in mojim dervarjem po šestih dneh težkega dela sedmi dan počitka.“ V nedeljo jutro sta hodila oče in mati v prijaznem jutranjem hladu v cerkev v Jesenovo. Posebno s pomladi in po letu je bilo to za otroke veliko veselje. Pot je peljala tje po obraščenih gričih in po zelenih dolinicah, s skalovjem in z drevjem obdanih. 
„O kako lepo je v gozdu“, je djal Tone; „kak krasno zlati jutranje solnce drevesa! Da, v nedeljo se mi gozd veliko lepši dozdeva, ko vsednje dni. Zdi se mi, da vse drevesa bolj prijetno zelene. Tice bolj veselo žvergole po zelenih vejicah. In razun njih vse molči! Ne sliši se sekire žvenk, ali vozov rožlanje ali pokanje pušek; le zvon iz daljine poje. Vse je tako tiho in mirno, kakor v cerkvi.“ 
„Tako slovesno kakor v cerkvi“, reče logar. „Tudi gozd je hiša božja. Vsegamogočni je postavil te drevesa kakor stebre, njihove veje je sklenil kakor obok. Vse od neizmernega, z mahom obraščenega hrasta do malega pomladnega zvončeka, ki raste nam pod nogo, vse nam oznanja njegovo mogočnost in dobroto. Vsa zemlja, do koder se razpenja modri nebes, je tempelj njegove slave. Posebno v nedeljah ga molimo v tem njegovem hramu in ogledujemo pobožno njegovo krasno stvarjenje. V tem zalem hramu, ki si ga je sam sezidal, zamoremo božjo neskončno velikost in mogočnost občudovati; v naših cerkvah pa, če so jih ravno ljudje sezidali, odkriva nam on svoje namene in nam razodeva svojo sveto voljo. Tudi zato se je božji sin včlovečil, nas je ljudi učil in nam je učenike dal. V sto tisoč cerkvah keršanstva se danes oznanuje njegov nauk in poslušajo ga milijoni kristjanov. Tudi vi, moji otroci, pazite danes v naši cerkvi na vsako besedo in ohranite si jo globoko v sercu.“ Take in enake pogovore je imel logar z otroci med potjo v cerkev; nazaj grede se je pa ž njimi pogovarjal o pridigi; hiteli so mu pripovedovati, kaj so si zapomnili. 
Pri jedi je bil logar v nedeljah posebno dobre volje. „V tednu“, je djal, „sem le redkokrat tako srečen, da zamorem z vami obedovati; svoje kosilo zavživam o delavnikih večidel v gozdu iz roke, pa hvala Bogu, zmeraj mi dobro diši. Najbolje mi pa tekne v nedeljo, ne zato, ker mati boljše kosilo pripravijo, ampak zato, ker hrano med vami zavživam.“ Otrokom je sam z velikim veseljem jedi delil. „Jejte, otroci, jejte“, je djal, „in hvalite Boga za njegove darove“. Po kosilu se je z otroci sprehajal po gozdu, učil je je poznavati mnogotere drevesa, germovje, zelišča, ter je hvalil njih lepoto in koristnost. Djal je: „Tako je Bog vse do najmanjše travice lepo naredil in človeku v prid ustvaril. Tudi gozd je knjiga; v nji morete po vseh listih brati o božji modrosti in dobroti.“ 
V pomladnih ali poletnih lepih večerih je pogrinjala logarica mizo pod staro lipo blizo hiše. Po večerji so zapeli še nekaj lepih mičnih pesmic. Logar je petje s harpo spremljal in gozdne tice so jim veselo prikladale. 
Tone je bil pri teh verlih ljudeh, pri kterih je bila pobožnost, složnost, ljubezen, marljivost, redovnost in zadovoljnost, neizrečeno srečen. „Bog je vendar dobro z menoj mislil“, je večkrat djal. „Na vsem svetu me ni mogel k boljšim ljudem pripeljati.“ Dobri deček je pa bil tudi jako hvaležen in postrežljiv do svojih rednikov. Ko je logar zvečer iz gozda domu prihajal, hitro mu je Tone prinesel sivo suknjo z zelenimi zapestnicami in zavratnikom, ktero je logar po hiši nosil, in domače črevlje. Ko je logarica pri ognjišču stala in kosilo kuhala, donašal jej je, ni mu bilo treba veleti, derva ali je pa tekal, da ji ni bilo treba sami hoditi, na vert pred hišo, ter jej donašal luka, peteršilja ali druzega potrebnega zelenja. Marsikako željo ji je spolnil, še preden jo je naznanila. 
Svojemu dobremu redniku je pa še posebno dobro služil. Logar je namreč vse njemu izročene gozde risal in risanja z barvami lepo in prijetno lepšal. Na oglu vsacega lista je bilo z velikimi čerkami zapisano ime in z jelovimi vejicami ali z hrastovim perjem obdano, kakoršen je bil namreč gozd. Tone je kmalo tako napredoval, da je kmalo največe obrise lepo in na tanko risati znal. Lepotičje, ki ga je zraven napravil, si je sam izmislil in tako lepo izpeljal, da se je logar zelo čuditi moral. Narisal je na primer hrast, na kterem je bil ščit z gozdovim imenom naslonjen in zadej je bil videti divji merjasec, kako želod prebira. Ali je pa načertal gozdovo ime, sekano v skalo z jelami ovenčano, in pod njo je narisal rogatega jelena. Sploh je Tone v prostih urah risal zdaj kraje, zdaj živali in kjerkoli je našel prazen kosec popirja ali zavitek lista, narisal je nanj kako tico, rožo ali vejico. Nikakor ni mogel brez dela biti. Logar in logarica sta dečka ljubila, kakor svoje dete, in celo njune otroke je Tončekov izgled zbujal, da so bili še bolj pridni in postrežljivi ko pred. 
Četerto poglavje. 
Kako se je Tonetu dalje godilo. Nekega dne pošlje logar po Tonetu dva kljunača v sosednji grad Skalnik. Grajski oskerbnik je imel gosta, kteremu je hotel z divjačino postreči. Peljala je Toneta pot mimo slapa, ki je med temno-zelenimi jelami svojo snežno-belo vodico metal čez visoko skalo. Blizo slapa je sedel tuj gospod v temno-sivi suknji ter je risal kipečo vodico in krasno okolico. Tone se tiho približa in gleda tujcu čez ramo na list, ter nehote izusti: „O kako zale! Dáte, to je slika!“ Zdaj pohlevno poprosi, da bi smel lepo podobo bolj na tanko ogledati, kar mu slikar tudi rad dovoli. „Zdi se mi“, je djal, „da je ta list zercalo, v kterem se ogleduje slap in skala z drevjem vred. Kakor čisto srebro dere voda z razpokle skale in kot beli kodri se zbirajo pene pod kamnjem, z mahom zaraščenim. Kako zelen in živ je nježni mahec na tem kamenu! Človek misli, da ga zamore odskubsti. Kako ponosno se dvigajo te veličastne jele! In tu ste celo jelena narisali, ki pije pri studencu. Kako berhko stoji na šibkih nožicah. Vidi se mu, kako lahko puha čez skale in germovja. Jeleni, ki je jaz risam, stoje tako pokvečeni, kakor da bi se imeli vsak hip zverniti. Ne morem jim vdihniti pravega življenja.“ 
Podobarju je bila zelo všeč odkritoserčna pohvala dečkova, še bolj pa njegovo veselje nad umetnostjo. Smehljaje se spregovori: „Ti si torej, kakor vidim, tudi mal slikar (podobar)?“ — „Joj“, odgovori Tone, „do sedaj sem vedno mislil, da nisem mal, temuč velik slikar. Sedaj vidim, da se ne smem slikarjem prištevati“.— Podobar spregovori: „Rad bi tvoje podobe videl. Obiskal te bom prihodnji dan, in pokazati mi jih moraš. Kdo so tvoji starši in kje si doma?“ — „Oh“, reče Tone, „jaz sem revna sirota. Gospod logar Dobravec so me za sina vzeli.“ — „No“, reče podobar, „so ti pa gotovo Dobravec v rodu, gotovo so ti stric ali ujec?“—„Ne“, odgovori Tone, „prišel sem popolnoma tujec v njih hišo; oni pa in njih žena so me prijazno sprejeli in me imajo sedaj za svojega.“ — „To je veliko, jako veliko!“ reče podobar; „pa vendar, kako se je to pripetilo?“ 
Povedal je Tone svojo zgodovino na tanko. Podobar ga je pa pazljivo poslušal in nazadnje je rekel: „Logar in njegova žena morata verla človeka biti, pozdravi mi ju in reci jima, juteršnega dne ju bom obiskal, da se jima v imenu človeškega roda zahvalim za ljubezen in dobrote, ki jih tebi skazujeta.“ 
Podobarju je bilo ime Dejakovič; prišel je bil pred nekoliko dni v knežji grad, da bi tu ponovil nekaj starih podob. Pri tej priložnosti je narisal to ali uno stran gozda, ki mu je posebno všeč bila. Zvečer druzega dne je logarja Dobravca obiskal. Možaka sta kmalo spoznala, da sta enega duha; kmalo sta bila prijatla. Podobar je hotel videti Tonetovo risanje. Logarica ga je jako hvalila. „Verjemite mi“, je djala, „izverstne so“. 
Ali Tone je stal osramoten pri vratih in je djal: „Gospod Dejakovič! videli boste, da so prav slabe.“ Pa Dejakovič mu prigovarja, naj je prinese in — prinesel je je. Gospod Dejakovič je eno za drugo na tanko ogledoval ter se prijazno namuznil. Če je ravno imel mnogo popraviti, bile so mu vendar všeč. 
„Za res“, je rekel, „ta deček bo umetnik. Gospod Dobravec! izročite ga meni in doživeli boste na njem veselje.“—„Že velja“, reče logar ter seže Dejakoviču v desnico. „Že dolgo sem premišljeval, kaj bo iz dečka. Star je že štirnajst let, v Jesenovski šoli se nima več kaj učiti. Za lovca je prešibek in preusmiljen. Bolj je podoben nježni materi ko junaškemu očetu. Če torej mislite, da bo dober podobar, vzemite ga v nauk. Koliko tirjate učnine?“ — „Denarja!“ reče Dejakovič. „O tem se ne menimo. Vi ste mi pervi izgled dali, kako imamo za sirote skerbeti. Verlo delo druge navdušuje, kakor sveča druge zažiga. Pustite torej to reč. Kedar dela v gradu končam, pojde Tone, če ga bo veselilo, z menoj v mesto in jaz ne bom pred nehal, da iz njega storim umetnika.“ 
Tone je veselja skoraj skakal. Ko se je pa do nekoliko dni podobar v kočiji pred hišo pripeljal, da ga bo seboj vzel, oh tedaj je dobri deček vendar britko jokal. Pa logar je djal: „Ne jokaj ne, fante, saj je mesto blizo. Obiskali te bomo pogostoma, pa tudi nas boš o nedeljah in praznikih lahko obiskoval. — No, to si še izgovarjam“, reče gospodu Dejakoviču, „da nas bo Tone včasih obiskal, božične praznike pa vselej z nami preživel. To mu morate dovoliti.“ — „O prav rad“, reče podobar; „in če boste vi in vaša žena zadovoljni, pridem jaz vsakokrat ž njim.“ Segla sta si potem v desnico. Tone se zahvali svojima rednikoma. Opomnila sta ga, naj spoštuje svojega učenika, ki hoče njemu toliko dobrote skazati iz zgolj ljubezni. Blagoslov staršev in sester je Toneta spremljal, ko se je v lepem pokritem vozu odpeljal. 
Verli podobar je bil v vseh rečeh mož beseda. Iz serca ga je veselilo take dobre glave učenca podučevati. Pogostoma je ž njim logarjeve obiskal; še celo več dni sta pri njih preživela, da sta risala lepe kraje v goratem gozdu. Umetnik ni mogel prehvaliti svojega učenca. „Na tihem vam povem“, je djal logarju, „deček bo umetnik, da malo takih.“ 
Preteklo je nekoliko let in gospod Dejakovič pride s Tonetom, ki je postal cveteč mladeneč, k logarju Dobravcu na božične praznike. Gospod Dejakovič ostane z logarjem in logarico po večerji nekoliko dalje na nogah. Tone in Dobravčevi otroci so že davnej spali. Logar in logarica sta dobro opazila, da ima podobar nekaj na sercu, kar bi jima rad naznanil, čez nekaj časa vendar spregovori: „Kar se je mogel Tone pri meni učiti, tega se je naučil. Sedaj mora popotovati, videti mora Italijo. Res je, stroškov bode veliko; pa trud bo plačan. Denar se ne more na boljše obresti naložiti. Dam vam besedo, da bo potrošen denar o svojem času velike obresti vračal. Kar bo tako popotovanje stalo, je gotovo več, ko more navadni človek potrositi. Pa jaz sem si to stvar tako razjasnil: To se razume, da se ne bo Tone popolnoma na druge naslanjal. Tudi sam si mora kaj zaslužiti. Vendar pa bo še dokaj potreboval, ker mora čas v svoje izobraževanje porabiti. Kar se mene tiče, prikladal bom z veseljem po svoji moči. Vaš izgled mi je misel, terdno misel vdihnil, da naj Toneta za umetnika naredim. Njegova dela, ki jih je doslej naredil, so mi bila dobro plačana. Ta denar sem shranil; porabil ga bom sedaj za njegovo pot. Pa vendar mi mnogo manjka. Ali bi ne bili vi pri volji doložiti, kar še manjka? Dobro delo začeto se mora doveršiti.“ — Pomolil je logarju desnico, pričakovaje, da mu bo ta v njo segel. Logarja je Tonetovo lepo obnašanje in njegovo napredovanje v umetnosti jako veselilo. Imel je pa lepo premoženje. Pogleda sedaj gospodinjo, ona z glavo prikima, logar vdari v desnico ter reče: „No, naj pa bo, če ne bo treba več, ko je v mojem premoženji, prav rad hočem denar odšteti.“ Izračunili so, kaj bi utegnil Tone na popotovanji potrošiti ter sklenili, da bo prihodnjo spomlad Tone nastopil pot v daljno Italijo. 
Druzega dne zgodaj se je podobar odpeljal s Tonetom na saneh v mesto. Logar je kupil sukna Tonetu za pošteno obleko. Tudi je poiskal popotno škrinjo in jo je dal na novo s sernino prevleči. Logarica pa in njeni dve hčerki ste pridno šivali in pletli, pripravljaje Tonetu potrebne platnine. V začetku pomladi je moral Tone še nekoliko dni pri svojih rediteljih preživeti. Njegov rednik mu je v tem času še mnogo lepih naukov dal ter je bil do njega še posebno ljubezniv. Verli možak se je sam trudil in mu obleko v skrinjo skladal. Kolikorkrat mu je logarica podala kako novo obleko, bil je Tone na novo ginjen. „Oj, koliko — koliko dobrot vi meni skazujete!“ je djal. „Moji pravi starši, ko bi še živeli, ne bi mi mogli več dobrega storiti.“ Tonetovo skrinjo je poslal gospod Dejakovič naprej do slavnega umetnika, kteremu je Toneta priporočil. Tone je namreč hotel celo pot peš hoditi. Kristijan, Tonetov serčni prijatel, je Tonetu še malo skrinjico preskerbel in v njo je zložil Tone najpotrebniše stvari, kar je seboj nesti mogel. 
Dan slovesa pride; Tone je hotel po kosilu k gospodu podobarju Dejakoviču iti in od tamkej dalje potovati. Logarica pripravi za odhodnico dober obed in vsi so skupej še enkrat obedovali. Bil je za družino prijazen in ginljiv dan. Logar se ozre po družinici in spregovori: „Ne ... ne, moji sini in hčerke, nikar žalovati; in tudi ti, dobra mati, obriši si solzico. To mora tako biti! Sinovi, in posebno če so odrastli, morajo po svetu in tudi ve, hčerke moje, boste kmalo v letih, da vam bo treba zapustiti očetovo hišo. Pa če nas ravno ločijo hribje in doline, v duhu ostanemo vendar združeni. In naj bo ločitev še tak britka, združenje, ki nas gotovo tu ali tam čaka, bo tem slajše!“ Verli mož je z veselimi pogovori vse zopet razveselil. Ukazal je prinesti steklenico dobrega vina, kakor je bilo le ob velikih praznikih navada. Natočil je materi in hčerkama, če ste se ravno branile. „Žalostnim daj vina!“ je rekel smehljaje se. Tone in Kristijan se nista dolgo branila, ampak dala sta kozarec. Po kosilu vzdigne logar svoj kozarec rekoč: „No Tone, terči na svoje zdravje, da bi srečno potoval in se zdrav vernil!“ — „Bog usliši!“ reče logarica, terči s kozarcem ter pije potem nekoliko. Tudi Kristijan, Katrica in Lizika terčijo. Vsi so imeli solzne oči. Najbolj je pa bil Tone ginjen. Ni se mogel dalje solz zderžati; jokaje spregovori: „O preljubi moji starši, koliko zahvalo sem vam dolžen! Kaj bi bil jaz brez vas! O nikar vam ne morem poverniti, kar ste mi dobrega storili. Bog vam plati! On naj stori, da bom vam zamogel kedaj za neskončne dobrote, ki ste mi jih skazali, svoje hvaležno serce v djanji razodeti.“ 
„Da, dragi moj Tone! mi zate veliko storimo“, reče logar, „in če se ozrem na tvoje brate,— rekel bi skoraj, da delamo preveč. Kar se mene in moje ljube gospodinje tiče, midva bova malo potrebovala. Najini glavi ste že beli. Dokler živiva, kruha se nam ne bode manjkalo. Pa Tone, če bi kedaj tvoj brat ali tvoji sestrici bili v potrebah, oh ne pozabi, kako smo ti mi v nadlogi pomagali, in pomagaj jim tudi ti. Daj mi roko Tone! kaj ne, ti jih ne boš zapustil?“ 
„O preljubi oče“, odgovori Tone ter podá logarju roko, „bil bi najnehvaležniši človek na tem svetu, ko bi na vaše dobrote kedaj pozabil. Za res! Nepozabljiva mi je vaša ljubezen. Moja največa sreča na svetu bode ta, če bom zamogel vam, dragi oče, svoji dobri materi ali pa svojim sestricam kako dobroto skazati.“ 
„Verjamem ti, Tone“, reče logar, „ali — čas je prišel, da se ločimo.“ Vstane in reče: „Poklekni, ljubi sin, da ti dam očetov blagoslov.“ Tone poklekne; logar pogleda proti nebu, bilo je v njegovem obrazu nekaj posebno častitljivega in slovesnega. Blagoslovi mladenča rekoč: „Gospod te naj spremlja po vseh tvojih potih, varuje naj te greha in zdravega naj te zopet pripelje domu.“ — Mati in otroci so stali okrog s povzdignjenimi rokami in so pristavili z ginjenim glasom: „Amen!“ 
Logar vzdigne Toneta, objame ga ter mu reče: „No, zdaj pojdi in Bog bodi s teboj! Misli vedno na Boga in nikoli ne zabi, da te njegovo oko gleda povsod. Imej se vedno za predobrega, da bi kaj slabega storiti zamogel. Bogastvo, slast tega življenja je preslaba, da bi zavoljo nje svojo vest omadeževali. Spominjaj se, da nismo ustvarjeni za ta kratki čas pozemeljskega življenja, temuč za večnost. Beži ne le pred slabim, temuč tudi pred priložnostjo slabega dela. Posebno se pa umikaj ljudem, ki se radi norčujejo s svetimi rečmi, ki zaničujejo sveto vero naših dedov, in ki se posmehujejo čednosti in lepemu ponašanju. Še enkrat: Zdrav bodi, in Bog naj bo s teboj.“ 
Logarica mu reče s solznim očesom: „Tone! Glej moje objokane oči, moje solzne lica! Zavoljo mojih solz bodi Bogu zvest, dober in pošten. Spominjaj se teh solz, ko te bodo napadale skušnjave kaj slabega storiti. Če se ravno sedaj serčno jokam, vendar me navdaja sladka tolažba. Pa, če bi kedaj o Tebi kaj slabega slišali, takrat bom jaz in vsi točili najbritkejše solze. Ne pozabi očetovih in maternih naukov in zadnjih besed svoje umirajoče matere, in Bog bodi s teboj!“ 
Cela družina je spremila ginjenega mladenča daleč, skoraj na kraj gozda. Na zadnje so se vsi poslovili. Tone odide, oni so pa postali Še večkrat se ozre in jim miga s klobukom. Tudi logar in Kristijan mu migata s klobukom, in logarica pa njeni dve hčerki z belimi ruticami, dokler se ne skrije za zelenim gričem. 
Peto poglavje. 
Božični dar. 
Sveti večer je prišel že v tretje, kar je bil Tone odšel. Logar je prišel danes s svojim sinom Kristijanom prej iz gozda domu. Bilo je zelo mraz. Večerno nebo je rudeče kot kri žarelo skozi okna v sobo. Šipe so začele zmerzovati ter so se bliščale kakor zali biseri. Logar sede na svoj stol k peči. Naložil je še derv v peč, bila je namreč taka, da se je lahko tudi v sobi odpirala. Plamen se kmalo visoko vzdigne ter celo sobo razsvitli in še bolj se začno zdaj kristali na šipah bliskati. 
Zdaj pride logarica v sobo. „Ali ni Tone nič pisal?“ praša logar. — „Nič!“ odgovori žalostno. — „Čudno!“ reče logar z glavo majaje. „Na sveti večer je imel navado zmeraj pisati nam. Pisal je veliko in njegovi listi so bili zame najlepše božično vezilo. Kaj misli fant, da nam ni pisal?“ 
Komaj je logar to izgovoril, kar pride v sobo mož v snežni obleki. Imel je v roki list in na herbtu skrinjico iz jelovega lesa; ni bila ta skrinjica visoka, temuč bila je zelo dolga in široka, da je mož težko skozi duri v sobo prišel. „Gotovo je v skrinji zerkalo“, reče Katra. Mož izroči logarju list in položi škrinjo na tla. „ Pismo je pisal gospod podobar Dejakovič“, reče logar. 
„Kako je to? Zdaj bi skoraj mislil, da se je ubogemu Tonetu kaj pripetilo.“ Naglo zdere listu pečat in ga hitro prebere pri ognjenem svitu. „Poglejte!“ zakriči veselo, „Tone nam je celo iz Rima poslal podobo za božični dar. On jo je gospodu Dejakoviču poslal in ga prosil, naj ji da krasen zlat oklep narediti in naj skerbi, da jo bomo na sveti večer prejeli. Gospod Dejakovič piše, da je podoba izverstno umetno delo. Tone je vendar verl mladeneč; človek ga bi kar objel.“ 
„Katra!“ reče logar, „prinesi poštenemu poslu kozarec vina, preden za mizo sedemo. Dobro mu bo to djalo, ker zunaj je res zelo merzlo.“ 
Mož je vino hvaležno sprejel, pri večerji pa ni hotel ostati. Djal je, da ima v Jesenovem sorodnike, in da hoče ž njimi sveti večer in sveti dan preživeti. — „Prav!“ reče logar ter mu ukaže vino izpiti in mu še dober dar v roke potisne. „No“, pregovori logar, „sedite vsi krog mene! Tu je v listu g. Dejakoviča tudi Tonetovo pismo; hočem vam ga brati.“ Liza odgovori: „Prinesla bom prej svečo!“ — „Dobro“, reče logar, „bom pa laglje pismo bral. Le hitro!“ Liza berž prinese gorečo svečo na svitlem svečniku. Vsi so željno pričakovaje sedeli krog mize. Logar pa začne brati: 
„Ljubi starši, dragi brat in sestre! Tu sem vam poslal v dar za božične praznike podobo, ktero sem z velikim trudom izdelal. Podoba ta kaže novorojenega Zveličarja v jaslih. Mnogo umetnikov mi je priterdilo, da se mi je delo dobro poneslo. Serčno želim, da bi Vaš podoba tak razveselila, kakor so mene razveselile Jezusove jaslice, ko sem pervikrat v Vašo hišo stopil. Gotovo bo veselje veliko. 
„Oj da bi zamogel jaz s podobo do vas potovati in jo vam sam izročiti! Tu je sicer krasna dežela! Sedaj meseca grudna, ko to pišem, je pri Vas gotovo že davno terda zima; gotovo so pri Vas strehe, hrasti in jele s snegom obložene. Tukaj pa so limone in pomaranče v cvetji in po drevji visi sadje. Vendar se vsak dan spominjam v vsej tej krasoti na Vašo prijazno hišico, v kteri sem preživel najslajše ure svojega življenja. 
„Vaši dobroti sem hvalo dolžen, da živim sedaj pod milim laškim nebom, da sem — če sem vreden tega imena — umetnik. Tiste prijazne otročje jaslice so moj razum zbudile, če so ravno bile nepopolnoma. Vedno mi je tista podoba v spominu, in kar sem pozneje podob videl, če so bile ravno veliko krasnejše, nobena ni mojega serca bolj razveselila, kakor vaše prijazne jaslice. Oj, mila otročja leta, kje ste! V njih vidimo vse stvari pozlačene v jutranji zarji. Škoda, da ta leta tako naglo minejo. Sedaj ta trenutek, ko Vi moj list berete, sem v duhu pri vas. Spominjam se ginjenega serca, kako sem prišel na pol terd in ves zmerzel pod vašo streho, kako so me mati z gorkimi jedmi pokrepčali, kak ste me za svojega sprejeli, kako so Kristijan, Katrica in Liza z menoj delili svoj božični darek. Oj dragi moj oče! Vam in moji dobri materi poljubujem hvaležno v duhu roke. Pozdravljam prav serčno brata in sestrici. Z veseljem pričakujem priložnosti, da bom zamogel v nekterih letih ne le v duhu iz daljine, temuč pri Vas pričujoč zagotoviti Vas, da sem vedno Vaš 
hvaležni in serčno 
udani 
Tone. 
V Rimu 1. grudna 1780. 
„To je pismo“, reče logar, brisaje si solzne oči; „kar smo za mladenča potrosili, to je vse še premalo. Stavil sem nanj vedno veliko upanje, pa on je več storil, kot sem pričakoval. Nikdar ne bi bil verjel, da bom nad njim takega veselja doživel. Vendar“, pristavi smehljaje se, „večerja nas čaka. Po večerji bomo podobo pogledali.“ 
„O ne!“ zavpijejo vsi kot iz enega gerla, „prec sedaj! To je več kakor jed“, pristavi Liza. „Prinesti hočem hitro še eno svečo, da bomo zamogli sliko bolje ogledati.“ Kristijan prinese dleto in kladvo ter skrinjo odpre in vsi zavpijejo zagledavši lepo podobo: „O kako krasno, kako ljubeznivo! Nebeški obrazi! Izverstne barve!“ 
Šesto poglavje. 
Lepa podoba deteta Jezusa v jaslih. Logar postavi podobo na mizo, ki je ob zidu stala in na vsako stran postavi svečo. Vsi so bili v lepo podobo zamaknjeni. Logarica je pregovorila s sklenjenima rokama: „Gotovo ni mogoče kaj lepšega videti! Zdi se mi, da stojim res pred Jezusovimi jasli. Kako prijazno, kako ljubeznivo nas milo detice Jezus gleda, kakor da bi nas hotlo prec pri svojem prihodu na svet pozdraviti! Kako milo in skerbno gleda Marija kleče pri jaslih na dete; z desnico ga objema in levico poklada na svoje ginjeno serce, pozabivši na revščino in na borni hlev. Kako častitljivo stoji tu Jožef, kako pobožno dviguje roke in oči proti nebu! Pastirjem se že v očeh bere poštenost; kako spoštljivo in pobožno tu kleče. In angelci v višavah — kako so nebeško krasni! Na lahkih perutah plavajo po zraku. Glejte, kaka svitloba dete obdaja in vse okrog osvitljuje, še angeljev tak blišč ne zalša. Resnično, kdor se ne bi tu veselil Zveličarjevega rojstva in z angelci Boga ne hvalil in slavil, ta bi moral kamenito serce imeti.“ 
Logar je do zdaj molče s pazljivim očesom gledal podobo. Zdaj pa spregovori, ko da bi se bil iz sanj prebudil: „Da, prav praviš! Če imamo to sveto dogodbo tako lepo narisano in v lepem oklepu pred seboj, mora ona naše serce živo ganiti. Poskusil bom vam razodeti, kaj jaz v tej padobi vidim in kaj moje serce čuti.“ — Primakne stol, se vsede pred sliko ter tako spregovori: 
„Poglejmo najpred, ljubi otroci, nebeško dete v jaslih! Pa pozabimo za nekoliko časa na njegovo božanstvo in mislimo si ga le kot revnega človeškega otroka. Slabo in nezmožno zavito v revne plenice leži tu na slami in senu. Pa ljubezniva mati ga pozdravlja prijazno se smehljaje, pripravna vse zanj storiti; in zvesti rednik stoji pri jaslih pripraven s krepko desnico varovati mater in sinka, pripraven z delavno roko hraniti obá. Zvest oče, skerbna mati in dete, ki jima ko pride k pameti hvaležno ljubezen povrača, oj, to je gotovo na zemlji krasen prizor, nad kterim se nebeški angelci radujejo. To ljubeznivo trojico — očeta, mater in dete — je Bog tukaj zedinil.“ 
Moji dragi otroci! mislite si torej pri tem detetu v jaslicih: Tudi jaz sem ležal, kakor slabo otroče, kamor koli so me položili. Umreti bi bil moral, da niso zame ljubi starši skerbeli. Pa z veseljem so sprejeli tujega gosta in vse potrebno je bilo zanj pripravljeno. Mati so me pervič oblekli ter me povili v plenice, za ktere so sami prejo napredli, sami so jo belili, sami sešili. Dan in noč so le to skerbeli, da mi ne bi kaj manjkalo. Skerbno so čuli pri moji zibeli, ko sem sladko spal; marsikako noč niso zatisnili oči iz zgolj ljubezni do mene. Ljubi oče so jim pomagali skerbeti ter so delali in se trudili za oba. Torej spominjajte se in zahvalite Boga, da vam je dobre starše dal! On namreč je, ki je nekaj svoje neskončne ljubezni iz ljubezni do vas v materno serce vsadil in očetu je vdihnil nekoliko svoje očetovske ljubezni in dal mu je očetovo serce. Pa ne bodite svojim staršem nehvaležni. Sin ali hči, ki pozabi, kaj je mati zanjo terpela, kaj je oče zanjo storil, da bi jo ohranil, oblačil in izredil, je brez vsega človeškega čutila.“ 
Poglejmo sedaj, moji otroci, ko smo se nagledali svete družine, nebeške angeljce, ki plavajo po zraku in ozrimo se na živinico v hlevu. Tu prav spoznavamo vrednost in namen človekov. Poglejte najpred v obraz sveti devici. Na njem se vidi nebeška nedolžnost in neizrečena materna ljubezen! Glejte ravno stoječo podobo častitljivega Jožefa, kako pobožno svoje oči in roke proti nebu dviguje! Glejte milo detice, njegovo lice se ljubeznivo smehlja in očesici se mu blisketate, kakor zvezdice na jasnem nebu. Zdaj se pa ozrite na divje obraščeni glavi osla in vola. Kako neumno in nespametno zijata! Kako gobce molita; lahko je spoznati, da le na kermo mislita in za nobeno vikšo in boljšo stvar ne vesta. Se celo prijazno nasmejati se ne moreta. O kdo ne bo človeka ž njimi primerjenega spoznal za neskončno imenitnejšo stvar božjo? V resnici on spada med vikše stvari božje. Najsirovejšega človeka razžališ, ako mu rečeš: Nič nisi bolj od goveda, ki tvoj plug vlači, od osla, ki tvoje mehove v mlin nosi in potem pogine in zgnjije. Ni tako! Človek je temveč podoben angeljem božjim, kteri svojega stvarnika spoznavajo in se ga vesele, prepevaje mu slavne pesmi. Človek je na zemlji edina stvar, ki tudi to storiti zamore. Bodisi da je podoben živali, vendar je bolj soroden angeljem nebeškim. Res je, da v joku na svet pride, da mora mnogo prestati, mnogo terpeti, dokler ne odraste in da potem v kratkem kakor roža vene in zvene in kakor živinče strohni, vse to je res — pa le njegovo telo se spremeni v prah in pepel. V njem prebiva neumerjoč duh; on je angelj v slabem mesu in kervi. Kedar ta slaba obleka odpade — je angelj popolnoma, če le človek na zemlji svoj namen dopolni in po volji svojega stvarnika živi.“ 
Prav pametno je, da je umetnik zraven velicih živali narisal tudi jagnje in košarnico polno sadežev, ktera stoji pod jaslicami kot dar novorojenemu detetu. Človeku so vse zemeljske stvari pokorne. On kroti najmočnejše živali, da mu morajo služiti; daje mu ovca mleko, drevo svoj sadež. Le malo slabejšega od angeljev je Bog človeka ustvaril, venčal ga je s častjo in visokostjo, naredil ga je gospodarja svojih del in vse mu je podložno storil.“ 
„Tudi kraj, kjer vidimo dete in njegove stariše, revne jasli in siromašni hlev, ni brez pomembe. Človek ne potrebuje krasnih dvorov, da zamore tu na zemlji svoj namen doseči. On zamore v najborniši bajtici zadovoljno živeti in srečno umreti. V hlevu je le pomanjkanje in revščina. Pa da zamore pravo srečo doječi, da bo pošten in plemenitega serca, zato ne potrebuje človek ne žameta, ne svile, ne zlata, ne srebra. Ravno v najimenitniši stvari Bog med ljudmi ne dela razločka. Borni hlevček je tukaj stanovanje najsvetejših, najbolj blagih, najbolj častitljivih ljudi, karkoli jih je še kedaj na svetu živelo. 
Pa, otroci, kar sem vam do sedaj dopovedoval, je za nas veselo in tolažljivo. Pa govorili smo le o človeški lepoti. Najimenitniše še le je božja natora in visoki namen božjega deteta. Jezus Kristus namreč, včlovečeni sin Najvišega, je na svet prišel, da bi odrešil ljudi, ki so se obernili od Boga in svoje visoke vrednosti in se torej pogubili. V njem se nam je vidno prikazala ljubezen božja do nas ljudi; v njem vidimo Boga v človeški podobi. Rodil se je sicer v največem siromaštvu, ležal je kot dete v jaslih, ni imel na svetu toliko svojega, da bi glavo kam položiti mogel, ter je umeri kot hudodelnik na križu. Pa brez posvetnih pomočkov, brez bogastva in brez orožja je on s svojo božjo modrostjo, ljubeznijo in vsegamogočnostjo premenil obličje zemlje, razsvitlil človeški rod, ga zboljšal, pogube rešil, in tako svojo božanstvo pokazal To nam lepo dokazuje ta podoba, dokazuje nam pa to tudi zgodovina. 
„Glejte, okrog in okrog je noč; debela tèma krije okolico; le svitloba, v kteri se nebeško detice žari, vse razsvitljuje. Ravno tako je krila o Kristusovem rojstvu tèma nevednosti in molikovanja zemljo; v Kristusu pa se je svetu luč prikazala, ktera vsacega človeka, ki na svet pride, razsvitljuje. Ljudje so bili v grehu in hudobiji zakopani, mnogo jih je bilo zavoljo sirovosti podobnih živini v hlevu; mnogo jih je tudi bilo, ki so zavoljo pregreh slabši bili od neumne živine; pa po Kristusu so bili vsi, ki resnično vanj verujejo, prestvarjeni v boljše ljudi; postali so podobni svetnikom in angeljem v človeški podobi. Kakor so bil ljudje nevedni in pregrešni, tako so bili tudi ubogi. Pa glejte, kako srečni so že tisti ljudje, kteri krog jaslic stoje in se vesele njegovega rojstva! Marija, Jožef, pastirji so pred nebeškim detetom pozabili vsako pozemeljsko težavo. On, ki je prišel na svet, da bi ljudi rešil britkosti in jim iz nebes božji mir prinesel, je že pri svojem rojstvu začel ljudi osrečevati. Vedno še donijo vsem ljudem angeljeve besede: „Oznanujem vam veliko veselje; rodil se vam je Zveličar, ki je Kristus gospod.“ 
K njemu sme sleherni človek. Najpred se je razodel revnim, nevednim ljudem, kmetom — pastirjem, tudi njegova mati je uboga, njegov rednik rokodelec, ki s težkim delom kruh služi. Že pri Jezusovih jaslih nam je očito, da je pri njem brez veljave bogastvo, čast in posvetna učenost. On hoče pri sebi le ljudi „dobre volje“ imeti, kakor Marijo, presveto devico, Jožefa, pravičnega, pastirje, pobožne možake, polne strahu božjega in poštenosti. Vendar ne zametuje tudi največega grešnika, ako obžaluje svoje pregrehe in se v resnici poboljšati hoče. To nas prepriča že ime božjega deteta. Zato je sporočil angelj Mariji božje povelje: „Imenuj ga Jezusa, ker on bo svoj narod greha rešil!“ 
„Grešni rod človeški je imel postati sveto ljudstvo Gospodovo. Zato vidimo nad Jezusovimi jasli odperto nebo. Hotel je ljudem zaperto nebo odpreti, nebeško kraljestvo na zemlji vstanoviti in tako nebo in zemljo združiti. Zatorej se vesele božji angeljci, zato prepevajo in se radujejo, slavijo Boga v višavah in se vesele sreče, ktera je došla ljudem po Kristusu. 
„Kar nam je bilo pri jaslicih Jezusovih oznanjeno, to je Jezus tudi dopolnil, če mu je ravno nevera in terdovratnost človeška zelo nasprotovala in pri mnogih je bilo zastonj njegovo rojstvo, zastonj njegova smert. Ustanovil je na zemlji nebeško kraljestvo. Mnogo zmagovavcev svetá je ustanovilo silna kraljestva, pa ta kraljestva so kmalo za svojimi ustanovniki izginila, ali so se pa že pri njih življenji razkosala. Le Jezusovo kraljestvo — pravo keršanstvo — samo to se je zmeraj bolj razširjalo ter je do današnjega dne ostalo. Celi narodi so prišli v zavetje svete vere in kralji so svoje krone ozaljšali ž njegovim križem. Stare paganske ostudnosti, človeške daritve itd. so zginile iz keršanskih dežel. Mnogo tempelnov in cerkev se je sezidalo, v njih se zdaj pravi Bog moli in oznanuje se večna resnica. Brez števila šol, siromašnic in bolnišnic je ustanovila keršanska ljubezen. Koliko otrok, koliko revežev in bolnikov bi moralo brez teh dobrotnih ustanov v nevednosti, pregrehi in nadlogi poginiti! Na milijone ljudi je našlo v Kristusovi veri odpuščanje in mir po storjenih grehih in postali so potem verli možje. In še sedaj, čeravno nevera in hudobija raste, mu bije brez števila serc, ter najde v njem tolažbo, v terpljenji in v smerti. Še zmeraj razlaga on malikovavcem veselo oznanilo svetih evangelij in divji narodi sprejemajo njegovo vero, se vesele nebeškega nauka in postanejo krotki in mirni. Kristusovega rojstva dan je najimenitniši dan vseh vekov, prav so torej modri naši preddedje začeli ž njim novo letno število. Vsaka letna številka naj nas opomni, da je rojstni dan Jezusov rojstvo luči in sreče za vse ljudi, kteri mu hočejo oko in serce odpreti — začetek razsvitljenja in požlahtnjenja človeškega roda. Na novo se poklonimo, ljubi otroci, danes in jutri Zveličarju in zapojmo mu z angeljci hvalno pesem.“ 
Tako je govoril logar; logarica pristavi ginjena: „Da, otroci, to hočemo storiti! Lepa podoba, ki nam jo je Tone poslal, je najlepši božični dar, kterega nam bi bil zamogel Tone ali kak drugi človek poslati. Pobožnost, s ktero ste govor svojega očeta poslušali, je najlepše praznovanje svetega večera. Hvaležno hočemo sprejeti blagor, kterega nam Bog po novorojenem Zveličarju daje. Potem je Gospodovo rojstvo tudi rojstvo naše sreče.“ 
Sedmo poglavje. 
Logar v nesreči. 
Verli logar je po Tonetovem odhodu več let s svojo družino v miru in sreči preživel. Otroci so mu odrastli, sin mu je bil čverst možak, hčere cveteče zale device; vsi so bili dobro izrejeni in lepega obnašanja. Zmeraj bolj je čutil oče težave starosti; mislil je torej svojo službo sinu naložiti. Vladar je imel navado vsako jesen za nekoliko dni obiskati svoj lovski gradič Skalnik; lov ga je vedno nekoliko razvedril, ko je bil utrujen po mnogih vladarskih opravilih. Bil je prijazen gospod; vsacega deržavljana, tudi največega siromaka, je ljubeznivo nagovarjal in ž njim prijazno besedo spregovoril. Ko je neki dan vladar zopet prišel na Skalnik, bil je lov v gozdu starega logarja posebno bogat; stopil je torej knez k logarju ter mu prijazno na ramo terkljaje rekel: „No kako je kaj, ljubi moj logar?“ 
„Presvitli gospod!“ reče logar, „tem starim plečam so že opravila pretežavna; želim, da bi je smel mlajšim naložiti.“—„Morebiti pa vašemu sinu Kristijanu?“ reče knez. „On je dober lovec, in kar še bolj cenim, prav dober logar. Gozdi so — kar sem na lovu opazil — lepi. Verujte mi, druzega ne vzamem v službo. Naj jo tudi že sedaj opravlja. Vendar mi je ljubo, da vi še nekaj časa kot ogledovavec logarjevo ime ohranite. Najboljši mladenči postanejo lahko ošabni in zanikerni, če si suknjo z zlatim trakom okinčajo. Moja in vaša korist je, da nekoliko časa še logar ostanete.“ 
Logar se zahvali knezu za milostno obljubo in reče potem: „Pa pri tem je še nekaj druzega. Moj sin se ima sedaj dobro oženiti — s hčerjo mojega nekdanjega prijatla, že davno umerlega logarja Germa. Dekle je nedavno tudi mater zgubilo in ne ve kam. Ubogo je to dekle, pa pobožno, pridno, nedolžno in pohlevno, zraven pa dobro kot angeljček.“ 
„No, to je prav“, odgovori knez; „to mi je zelo po volji, da mož, ko snubi, bolj gleda na nedolžnost in čednost, ko ne denar in bogastvo. Jaz mu z veseljem dovolim ženiti se in mu dam upanje na logarsko službo. Naročil bom prec, naj se pismo naredi.“ 
Logarjev sin, ki je s strahom stal nekoliko korakov od njega, pristopi, ko mu oče pomignejo ter se knezu ponižno zahvali. Kmalo se je tudi oženil. Mlada, mila žena je hiši prinesla novega blagoslova; mir in edinost sta stanovala pod streho dobrega logarja. Stari mož je doživel veselja, da je mogel vnuke pestovati, in stara logarica se je pomladila, ko je krog sebe gledala mlade vnučiče. Hčere starega logarja so živele z mlado logarico, kakor sestre. Vsi so bili zelo srečni. 
Pa kmalo pride nad srečno hišo velika stiska. Te stiske vzrok je bila neka stara dogodba, ktere je stari logar že skoraj pozabil. Tisti mladi gospodič Zelenko, ki je bil takrat z logarjem na lov šel, bil se je kmalo na to prederznil, da je šel sam in brez logarjevega dovoljenja v gozd, ter je vse, karkoli je videl, brez usmiljenja postreljal. Logar ga najde v gozdu ter mu reče: „Divji lov je ostro prepovedan. Če vas, dragi moj gospodič, lov veseli, pridite kakor doslej, k meni. Rad vas vzamem seboj in vas na najboljši kraj postavim, da zamorete streljati, kolikor vam drago. Pa tega ne smem nikakor privoliti, da v gozdu, meni v skerb izročenem, po svoji volji gospodarite.“ Pa mladi gospodič je ravno tako na lov zahajal. Logar ga zopet najde, pa mu vzame puško rekoč: „Bog ve, da to nerad storim; pa storiti moram. Ukaz je oster; ne morem drugače. Če vas še enkrat vjamem, moral vas bom zatožiti — in dobro se vam ne bo godilo.“ Verli logar gre tudi do starega gospoda Zelenkota in ga prosi, naj gospodiču loviti prepove. Stari gospod je sinu sicer vse privolil; pa takrat je bil vendar jako nejevoljen, bal se je kneza razserditi. Grozil je sinu, da mu ne bo nič zapustil, če bo le še enkrat na lov šel, razun z logarjem. Pa gospodič je bil že vajen očetu nepokoren biti. Malo na to zasliši logar strel, hiti na mesto ter najde mladega Zelenkota pri ubitem jelenu. Logar ga zatoži. Stari gospod Zelenko je sam do kneza potoval ter prosil odpuščanja. Knez odgovori: „Po postavi bi moral gospodič v ječo, pomilostiti ga vendar hočem; pa če ga še enkrat dobimo, bo gotovo zapert, in lahko razumete, da si ne morem jetnika zbrati za svetovavca ali služabnika.“ Stvar je bila tako dognana. Gospodič Zelenko je pa strašno sovražil poštenega logarja, ter je vedno hrepenel zmaščevati se nad njim, če je ravno od takrat že mnogo let preteklo. 
Pripetilo se je pa, da knez po kratki bolezni umre; knezevič naslednik ni bil še dorasel in je ravno popotoval. V deželi je začasno oskerbnik vladal in marsikaj se je tu v tem času spremenilo. Mladi Zelenko, ki je bil sin bogatih in imenitnih staršev, je postal vikši logar. Ošabno se je preselil v knežji grad Skalnik, kjer mu je bilo stanovanje odločeno. Bil je torej sedaj oblastnik starega logarja; neizrečeno ga je terpinčil in mu silno nagajal. Neprenehoma ga je grajal, nikoli mu ni mogel ugoditi. 
Mladi knez je pred kratkim vladati začel. Pa vikši logar Zelenko, ki je bil jako zvit in zgovoren, je znal pervega logarskega nadzornika, kterega je mladi knez zelo obrajtal, sebi popolnoma pridobiti ter je bil do dobrega logarja še bolj ošaben in še bolj sovražen. „Vi niste več za službo“, mu nekega dne reče, „priporočil bom pripravnišega moža na vaše mesto.“ Logar reče: „Prav rad se odpovem službi. Že davnej bi bil to storil, da mi je ranjki knez to storiti dovolil. Moj sin je torej logar.“ — „Kaj pa!“ reče gospod Zelenko hinavsko se smeje; „moral bi tudi jaz kaj o tem vedeti.“ Logar ga je opomnil na knezovo pismo, po kterem se je smel sin oženiti. „No, no“, zaverne ga gospod Zelenko ; „to mi je dobro znano.“ Dobro jo je vedel izviti. Rekel je: „To je le obljuba, ako se bo dobro obnašal; nič druzega. Človeče pa ni za nič. Vedel bom boljšega moža najti.“ 
Zastonj se je sivi logar prizadeval skriti solze. Spregovoril je: „Ne delajte krivice, gospod vikši logar! razžaljenega ste se enkrat čutili zavoljo mene. Ravno zato se morate še bolj varovati, meni krivico delati.“ — „Kaj“, zavpije gospod Zelenko in oči so se mu blisketale jeze; „vi sami me spominjate na svoje sirovosti! Vi sami me domišljujete, da ste mi vničili edino veselje moje mladosti, ter me knezu zatožili. Vi ste neotesan ošabnež. Nikdar niste vikših stanov spoštovali in vedno ste se le beračunov deržali. Dovolili ste svojemu sinu oženiti se za ubogo dekle, ki vam ni krajcarja v hišo prinesla. Lepe denarje ste na potepuhu Tonetu zavergli. Svojega niste znali oskerbovati, kako boste ptuje, kako knezovo premoženje varovali? Pojte, pojte, z vami ni nič! Upam, da bom imel malo več z vami opraviti in skoraj ne boste več pred me stopiti smeli.“ 
Logar odide. „Hm“, mislil si je po poti, „naj pravi Zelenko, kar hoče. Moji gozdi so v najlepšem redu. On mi ne more nič škodovati, naj mi bo sovražen, kakor hoče. Bomo že videli.“ Povedal pa ni o vsem tem svoji družini nič, da jih ne bi žalil brez potrebe. 
Pa kmalo potem, ko je ravno iz gozda stari mož domu prišel ter na svojem stolu počival, stopi posel v sobo ter mu izroči pismo od vikše logarske uradnije. 
V pismu je bilo pisano: „Dosedanji logar Dobravec je že prestar in ne more več svoje službe opravljati; zatorej naj svojo službo pusti. Njegov oddelek gozda bo pa začasno sosedni logar Novograjski oskerboval.“ Da bo kako počitno plačo ali penzijo prejemal in o sinovi službi ni bilo besedice v pismu. Le-to je bilo še omenjeno, da se dosedanji logar Dobravec ne sme prederzniti, še kaj v gozdu ustreliti ali se pa kje s puško prikazati, če noče puške izgubiti. 
Stari logar odpečati pismo in se zelo prestraši; roka, s ktero je list deržal, se mu je tresla. Vendar se je pomiril in list bral svojim, ki so v sobi razne opravila opravljali. Stara logarica in njene dve hčeri so strahu obledele; mladi logar se je pa silno serdil na hudobnega Zelenkota. Mlada logarica pa je nekoliko časa molčala ter se potem glasno zajokala. Otroci, ki so se po izbi igrali, so se tudi jokali, ko so videli, da se mati joka. Vse je žalovalo. Le stari častitljivi logar je stal mirno med njimi ter spregovoril: „Ne zabite, da stari Bog še živi. Ti, stara mati, jenjaj jokati se, in bodi otrokom in vnukom v izgled, kako moramo na Boga zaupati. Zoper njegovo voljo nam ljudje ne morejo škodovati. To skušnjo nam je On poslal, gotovo nam bo na korist. Torej pogum naj velja! Bog je naša mogočna bramba. On nas ne zapusti, če nas tudi ves svet zaverže. On, dobri, bogati oče ne bo svojim otrokom nikoli kruha prikratil. Nanj bomo zaupali, in ne bomo se bali.“ 
„Vendar“, djal je dalje, „vendar jaz nie ne bom opustil, kar mi je mogoče storiti. Jutri pojdem do kneza. On je ravno tako blage duše, kakor njegov ranjki oče. On me bo slušal, če je ravno sedaj, ko je komaj po svojem očetu vladati začel, z opravili obložen. On je pravičen in ne bo dovolil, da se stari služabnik, ki je njegovi rodovini že čez 40 let zvesto služil, z ženo in z otroki in vnuki zaverže, da bi moral lakote poginiti. Ti Kristjan! moraš z menoj! Saj sedaj smeva oba od doma. Šla bova peš. Jezditi ali pa voziti se bi bilo v sedanjih okolščinah predrago in tudi ni potrebno. Potrebno obleko za pot lahko v lovsko torbo shraniva. Pripravite le do jutri vse, česar nama je treba.“ 
Stari logar je bil drugo jutro pred dnem že na nogah in tudi sina je zbudil. 
„Predolgo nama bo dneva čakati“, reče; „saj luna sveti in mi dva vse pote poznava. Pojva!“ Stara logarica je lepo zvila zeleno, z zlatim trakom obšito lovsko obleko in jo zavila v belo ruto ter jo potem v lovsko torbo vtaknila. Katra je prinesla perilo in nekaj jedi za na pot. Mlada logarica in Liza ste zajutrek pripravljali in ga v izbo prinesli. Otroci so še sladko spali. „In kedaj se boš vernil?“ praša stara logarica svojega moža. „Tega sam dobro ne vem“, odgovori; „pred osmimi dnevi težko.“ — „ Jutri štirnajst dni bo svet večer“, reče logarica, do takrat prideš gotovo?“ Če je božja volja, jutri osem dni“, reče logar. „Pa naj bo kar hoče, na sveti večer moram pri vas biti.“ — „Bog daj, da bi bili veseli!“ reče logarica. „Molite ta čas!“ dostavi logar, „in na Boga zaupajte. On bo storil, da se bo reč na našo korist obernila. Vsi spremijo moža do hišnih vrat. Bila je še tema, še prav nič se ni danilo. V merzli in temni zimski noči sta neustrašeno dalje stopala. 
Vsa družina je bila za ljuba potnika, posebno za starega očeta v velicih skerbeh. Pervih osem dni so se vedno tolažili. Ko se je pa potem dan za dnevom umikal, bili so zelo nemirni, ker je vreme bilo neprijazno in zmeraj je deževalo. „Joj“, so djali, „Kristijan, če je ravno junak, bo moral dosti preterpeti; kako bodo revni stari oče vse prestali?“ Otroka sta vsak hip pred duri gledat letala, če oče in stari oče vendar le enkrat prideta. 
Tako je preteklo verh pervih osem dni še drugih osem v tugi in britkosti. Med tem je kmalo po odhodu logarjev lovski fant vikšega logarja uradni list prinesel. Logarica se je bala pismo odpečatiti; pa vedela je, da ni v njem nič dobrega, ker je mladi lovec še zaničljivo rekel: „Neumno je storil stari mož, da je s svojim butcem v stolno mesto dirjal. Gospod vikši logar ve, kaj dela. Nič ne bosta opravila. Osramotena se bosta vernila.“ Vsa družina je pa vsak dan molila, naj Bog dodeli, da bosta popotnika uslišana pri knezu in da se zdrava zopet domu verneta! Tudi otroka sta prostovoljno ž njimi molila. 
Osmo poglavje. 
Kako se je dalje logarju godilo. 
Prišel je v teh žalostnih okolščinah sveti večer. Danes se je prej potemnilo ko druge dni, ker vse nebo je bilo s temnimi oblaki zakrito. Burja je piskala po gozdu v starih hrastih in v visokih jelah. Zelo je melo in deževalo in od strehe je voda lila, kakor hudournik, ki skače čez skale. „O moj Bog!“ reče stara logarica skozi okno gledajoča, „še zdaj ne prideta. Če danes na sveti večer ne prideta, pripetila se jima je gotovo kaka nesreča. Težko mi je pri sercu. Tako je vreme, da ne bi človek psa pred hišo zapodil in potje so jako slabi; vse se pogrezuje. Oj da bi vsaj prišla, naj bo vse vse drugo, kakor hoče!“ 
Zopet odpre okno, pogleda ven in zavpije: „Hvala Bogu, zdaj prideta!“ Vsi so jima pred hišo naproti hiteli, vsi so popraševali: „No, kako se vama je v mestu godila?“— „Upam, da se bo vse dobro izšlo!“ reče stari logar. „Pa gotovo ste bili zavoljo naji v velicih skerbeh. Dolgo naji ni bilo; pa jaz sem na poti opešal in nisem dalje mogel; in ko sem okreval, narastli so se bili zavoljo velicega dežja potoki in reke tako, da sva morala še nekoliko dni čakati. Hvala Bogu, da sva zopet tukaj.“ 
Stopil je v hišo, se preoblekel in potem sedel na stol pri gorki peči. Stara logarica prinese steklenico vina, dva kozarca in gorečo oljenico. „Okrepčajta se“, jima reče, natočivši vino; „gotovo sta krepčavne pijače potrebna. Večerja bo skoraj gotova.“ — „Dobro!“ odgovori logar pri berleči luči krog sebe gledaje; „vendar je prijetno zopet doma biti, kjer same prijazne in vesele obraze krog sebe vidiš.“ 
Mladi logar je med tem na tihem svoji ženi povedal: „Nič ni dobrega ne; najberže bomo zgubili službo.“ Ta se prestraši in skrivej tudi drugim naznani. Stari logar vidi, kako so se na enkrat vsi obrazi premenili in strahu obledeli. „Je že Kristijan čenčal?“ je rekel; „no, se ve, tu se ne da nič tajiti. Vse boste slišali; vendar ne žalujte preveč. Saj se nam je nocoj Zveličar rodil; v tem veselji moramo vse posvetne skerbi pozabiti; ali jih pa saj k sercu preveč jemati ne smemo. 
„Ko smo zvečer“, tako je začel govoriti, „v glavno mesto dospeli, šel sem do starega logarskega svetovavca Vičiča. On je možak, sem si mislil; on je bil pred mnogo leti moj vikši logar in moj prijatel. Drugi svetovavci, ki so me poznali, so vsi mertvi ali pa žive v pokoju. Če se je ravno tudi gospod Vičič zavoljo starosti opravilom odmaknil, vendar mi bo najbolj mogel svetovati. Tako sem si mislil. Verli možak me je res serčno sprejel Povedal sem mu mojo stvar. On mi je odgovoril: ‚Vi imate v svojem vikšem logarju hudega sovražnika, ki imá tu mogočne prijatelje. On hoče vašo službo nekemu fantinu dati, ki je bil njegov strežaj, in Vas in vašega sina vedno prav slabo opisuje Bojim se, da mu bo obveljalo in da pripravi dobrega Kristijana ob službo.‘ 
„O saj ne bo tak daleč prišlo‘ sem jaz odgovoril. ‚Pa terdno voljo imam sam do kneza iti‘. „Storite to‘, odgovori mi svetovavec Vičič. ‚Jaz pojdem z vami. Pa sedaj pridete o slabem času. Gospod ima preveč opraviti. Težko vas bo slušati mogel. Tudi do najvikšega logarskega nadzornika in do drugih svetovavcev morate iti. Pa bojim se, da so vsi preslepljeni.‘ 
„Spoznal sem, da ima svetovavec popolnoma prav. Marsiktero britko stopinjo sem naredil. Najvikši nadzornik me je merzlo sprejel in me kmalo odpravil. Ostali logarski svetovavci so me ravno tako odpravili; mnogo kislih obrazov sem videl in preslišal dosti grenkih besed. Pred kneza pa me niso pustili, ker je ravno pri njem opraviti imel viši nadzornik. Gospod Zelenko je znal mene in Kristijana prav zvito opravljati. 
„Jaz vam tega ne bom na tanko razlagal, saj se to tiče opravkov, ki jih vi ne razumete. Največ, kar zamoremo upati, je preiskava; pa bojim se, da pride takim v roke, od kterih imamo le slabo pričakovati. — Pa taki pogovori nam preveč serce z britkostjo navdajajo in nocoj morajo se vsi ljudje po celem keršanskem svetu veseliti. Saj je danes sveti večer; hočemo si rajši spominjati rojstva našega Zveličarja. To bo našim bolnim sercem tolažba.“ 
Ozerl se je na podobo rojstva Jezusovega, ktero je bil Tone poslal. Visela je v sobi tam, kjer je prej zerkalo viselo, pokrita je bila z belim tankim pajčelanom, da se ne poškodova. Mala vnučiča starega logarja, France in Klara, sta se že več tednov na božič veselila. Veselo sta na noge skočila in si obrisala solze od objokanega obraza. „Babica“, reče mali Francek, „odkrijte podobo in užgite kakor lani lučico pred podobo, da se bo prav vidila.“ — „In vi! stari oče“, spregovori Klarica, „prinesite harpo; zapeli bomo božičnico, ktero so nas mati naučili.“ 
„No prav je“, odgovori logar; „zapeti hočemo božičnico. Pa povejte nam prej, ali se ni nič posebnega pripetilo, ko nas ni doma bilo?“ —„Nič“, odgovori logarica; „le eno pismice smo kmalo, ko sta vidva odšla, od vikše logarije prejeli. Kaj neki pravi!“ Zapečaten list mu izroči. Logar ga odpečati — obledi ter reče: „ Gospod, kakor ti hočeš, tako naj bo!“ Vsi ga prestrašeni gledajo, čakaje kaj bo. „Kaj pa je?“ praša stara logarica. — „Iz hiše moramo; iz nje bi bili že iti morali. Vikši logar zapoveduje, da moramo saj do božičnega večera iz hiše, da se bo mogel novi logar za božične praznike v logarsko hišo preseliti. Grozi nam, da nas bodo uradni služabniki iz hiše vergli, če ne ubogamo. Čudim se, da še niso tukaj; vsak trenutek lahko pridejo ter nas iz hiše pomečejo.“ 
„Moj Bog!“ izdihne mlada logarica, „zdaj v tej strašni noči! Ali slišite, kako zunaj nevihta razsaja, kako dež naliva? Kje bomo streho našli v dežji in viharji!“ Na stol se je naslonila ter objela svoja otroka. „Dobri Bog“ je izdihnila, „usmili se saj teh nedolžnih otročičev. Mladi logar je stal s sklenjenima rokama tiho pri nji ter je gledal ves objokan ženo in otroka. 
„O moj Bog!“ reče stara mati jokaje, pod starost nas preganjajo z otroki in vnuki iz hiše, v kteri sem bila rojena, v kteri so moj oče in moj ded živeli — o to je strašno! Moj Bog, daj mi v moji rojstni hiši umreti.“ 
Katra je na tihem jokala; Liza se je tresla, kakor jagnje, ktero v mesnico peljejo. Stari logar pa — imel je visoko plešasto čelo in sivi lasje so se mu ob straneh v kodrih vili — je gledal dolgo časa molče proti nebu; spregovoril je potem mirno: „Da, moji predragi otroci! skoraj bomo morali iz hiše. Ne poznam človeka, da nas bi vseh skupaj pod streho vzel. Razdeliti se bomo morali. Mislil sem sicer, da bom med vami mirno svoje stare dni preživel — upal sem, da boste vsi, kakor ste zdaj krog mene zbrani, krog moje smertne postelje stali v tej hiši. Bog je hotel drugače — udati se hočemo v njegovo sveto voljo.“ 
Pogledal je svoja vnuka ter dalje govoril: „Serce nam hoče žalosti počiti, ko se ozremo na te jokajoče otroke. Bog ima še boljše serce do nas. Ako nam on tako stisko pošlje, ima gotovo najmodrejše namene z nami. Tudi to žalost bo nam v veselje spremenil. Ko je terpljenje največe, mora se na bolje oberniti. Saj so djali naši stari: Kjer je največa sila, tam je božja roka mila. Že mnogo svetih večerov smo v tej sobi preživeli, vzemimo voljno tudi enega žalostnega iz Gospodove roke.“ 
„Prav imaš, dragi moj mož!“ reče stara logarica; „vse hočemo Bogu izročiti in v naši veliki stiski hočemo se potolažiti. Oh, večkrat sem premišljevala, kako je bilo Mariji pri sercu, ko je v hlevu prenočiti in kmalo potem svoje stanovanje zapustiti morala v temni noči — kakor mi sedaj, ter bežati v daljno neznano deželo. Čeravno je nje vera živa, nje zaupanje terdno bilo, vendar mislim, da je solzne oči imela, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo ljubega deteta. Vem dobro, kako je materno serce! Bolečine njene so bile gotovo neizmerne. Vsak človek pa lahko v enake težave pride. Bog sleherno dete svoje skuša. Tiste stare dogodbe se pri nas nekako ponavljajo. Pa kdor je Mariji v bornem hlevu in na poti tolažnike in angelje — vodnike poslal, tudi nas ne bo pustil brez tolažila. O pravem času nam bo pomoč poslal.“ 
Kar na enkrat se zasliši, da nekdo na hišne duri terka. „Sedaj gredo“, reče stari logar, „pregnali nas bodo iz te izbe.“ Logarjev sin skoči na noge, se ozre na puško ter zavpije: „Tega naj ne poskušajo, da bi moje sive starše, mojo drago ženko, moje deteta, moje sestre iz hiše pregnali. Pervega, ki se jih dotakne — — — —“ 
„O ne, ne moj sin“, odgovori stari oče, „ne govori teh besed, ki so ti na jeziku. Ne bomo se ustavljali; nimamo oblasti! Bog je nad nami in nad njimi. Le on je naša bramba, naše pribežališče: „Če naše prošnje, naše besede pri možeh, ki so prišli nas pregnat, nič ne pomagajo, pojdemo voljno iz hiše in šli bomo, dokler noč prejde, v tisto gozdno jamo, kjer smo včasi lovci o hudem vremenu zavetje našli.—„Oh“, reče in vstane s stola. „želim, da bi vsak izmed vas z menoj s starim terpinom reči zamogel: 
Na svetu nič me ne skerbi, V Bogá zaupa serce moje; Ak nebo, zemlja se zdrobi, On varje skerbno dete svoje. Če je pri meni ljubi Bog, Ne strašim smerti se, nadlog.“ 
Deveto poglavje. 
Nepričakovan gost. 
Zopet se zasliši terkanje in še močneje od pred. „Pojdi Kristijan“, reče stari logar, „in odpri vrata.“ Kristijan uboga. Malo potem stopi lep, imeniten gospod, kterega niso poznali v sobo, ogernjen je bil v temno-zeleni plašč, na glavi je imel lepo kučmo. „To je novi logar“, so vsi prestrašeni mislili. Tujec je bil pa sam prestrašen, ko zagleda toliko objokanih oči, toliko bledih lic. Odkrije se, molči nekoliko trenutkov ter spregovori: „Ali me več ne poznate?“ — „Glejte“, zavpije Liza, „Tone je!“ — „Tone!“ reče Katra, „je Ii mogoče?“ — „Kaj vam na misel pride“, reče stara mati, „ta gospod je mnogo veči in močnejši od našega Antona.“ — „Za res, on je“, zaverne jo Kristijan, „Tone je! Za božjo voljo, brate, kako si semkaj prišel? Mislil bi si bil, da si v Rimu, več sto ur hoda od tod.“ Stari logar si je oči brisal, kakor da jim ne bi prav verjel, počasi se je približeval, potem naglo pristopil in Antona serčno objel. Druzega ni mogel spregovoriti kot: „O moj sin Tone!“ Dolgo in preserčno sta se objemala. Zdaj pozdravlja Tone svojo častitljivo rednico, svojega brata in sestre, poln veselja, da jih zopet vidi. Tudi mlado logarico in nje otročiče, ki jih je pervikrat videl, je veselo in priserčno pozdravil. Kakoršna žalost je pred v hiši bila, tako je bilo sedaj veselje. Nepričakovano veselje je odgnalo otožnost, kakor prežene vzhajajoče solnce nočno temoto. 
Še le zdaj začne stara mati tako besediti: „O Anton! našel si nas v strašno britkih okolšinah. Saj si videl naše solze, ko si v sobo stopil. Joj, poslušaj naše stiske.“— „Vse mi je dobro znano“, odgovori Anton; „bodite potolaženi, dragi starši! Vaše okolšine so jako dobre. Ravno sem bil pri knezu. Prav prijazno Vas pozdravlja, ljubi oče!“ 
„Mene pozdravlja?“ reče stari oče. — „Kako si do kneza prišel? Tega ne morem razumeti, Bojim se, da je vse to le vesela sanja.“ 
„Ne“, odgovori Tone, „to ni sanja, temuč gola resnica je. Vsedite se na svoj stol, dragi oče in vi ljuba mati! vse vam bom natanko povedal.“ Odložil je plašč in še nekaj stolov pristavil. Veseli starši so ga v sredo med se vzeli. Ostali so krog njega stali in so ga pazljivo poslušali. Tone je pripovedoval: 
„Naš sedanji milostljivi knez je bil še kot knezevič, kakor vam je znano, na Laškem. Nekega dne so mladi umetniki v Rimu svoje podobe na ogled razstavili. Prišel jih je tudi on ogledovat in med mnogimi mu je ena podoba posebno bila všeč. Djali so mu, da jo je izdelal nek mlad podobar iz njegove kneževine, Anton Frankič. Mladi knez me dá poklicati, me zelo pohvali ter se do mene prav milostljivo obnaša. Praša me, kaj tirjam za to podobo, ter mi še enkrat toliko da, kakor sem za podobo hotel. Ker je hotel najslavnejše podobe rimske viditi, moral sem ga večkrat spremljati; sedel sem večkrat pri njem v vozu in nekolikokrat sem tudi ž njim obedoval. Pripetilo se je pa, da so v Rimu več starih podob prodati hoteli. Knez se z menoj odpelje gledat omenjenih podob. Prašal me je, kaj jaz o teh slikah mislim, in ker so mu bile po volji, sklene je kupiti. Dan je bil odmenjen, kedaj se bodo prodajale. Pa knez ni mogel tak dolgo ostati, moral je domu potovati, ker je moral na očetov prestol stopiti. Naročil mi je torej, naj podobe kupim in skerbim, da mu je nepoškodovane izročim. Določil je, koliko smem zanje dati ter mi denar izročil. To, zame tako častno opravilo mi je bilo zelo pri sercu. Bil sem pa tudi tako srečen, da sem podobe mnogo ceneje kupil, kakor je bil knez zanje namenil. Ker sem vse ogledal, kar v Italiji podobarja ogledovati mika in ker je ravno ladija odhajala, spravil sem se s podobami na pot v domovino. Srečno sem z dragocenimi podobami stopil na suho. Da se ne bi podobe poškodovale, zato sem zanje poseben voz najel ter sem se s tem vozom prec v glavno mesto pripeljal. Hitel sem na dvor ter se berž oglasil. Knez je bil ravno odkosil; bil je v svoji sobi. Berž sem pred njega stopil. ‚Dobro došli v domovino‘, reče prijazno knez, ‚kaj dobrega mi prinašate iz Laškega?‘ — ‚Podobe‘, rečem, ‚ktere sem kupil po povelji Vaše Prevzvišenosti‘. — ‚No‘, reče knez, ‚koliko ste jih pa kupili?‘ — ‚Vse‘, mu jaz odgovorim. — ‚Vse!‘ reče knez razveseljen, to je izverstno. Pri tej priči je zapovedal, da se podobe iz zabojev vzamejo in na ogled obesijo. Tudi jaz sem pomagal. Vse so bile popolnoma cele in prav nič poškodovane. Kneza je to sila veselilo. On ima zelo rad lepe podobe, pa jih ve tudi ceniti. Izročil sem mu pobotnice ali plačane liste za kupljene podobe. Rekel je: ‚Saj ste, kakor vidim, mnogo manj potrosili, kakor sem vam bil dovolil.‘ Jaz rečem na to: ‚Zapovejte, presvitli knez! kje imam ostali denar odrajtati‘.—,O tem molčimo, zaverne me prijazno. ‚Jaz sem Vam hvaležen. Ako ste Vi z menoj zadovoljni, sem jaz z Vami še veliko bolj. Pa — Vi ste trudni popotovanja in razprava podob Vas je še bolj upehala. Potrebni ste počitka.‘ Zapovedal je, da se mi da soba v njegovem dvoru. 
„Ko sem zvečer sedel v svoji sobi, pride mi na misel starega logarskega svetovavca Vičiča obiskati. Saj je bil on edina oseba, ktero sem razun kneza v stolnem mestu poznal in spominjal se prav dobro, da Vas je on bivši viši logar večkrat obiskoval, in da je bil vedno Vaš prijatel. Prašal me je, kako sem semkaj prišel. Razložil sem mu vse. ‚Prišli ste o pravem času‘, reče mi Vičič ter mi začne pripovedovati, kako se Vam dragi oče godi, koliko tuge Vam Zelenko pripravlja; pravil mi je dalje, da ste bili sami v mesto prišli, da ste se pa nekaj dni pred mojim prihodom domu vernili in nič opravili. Prec sem hotel h knezu. ,Ne zdaj!‘ reče svetovavec, ‚to ni prav. Jutri zjutraj morate zaslišanja prositi. Z vami pojdem. Ta reč se je tako zasukala, da bomo gotovo uslišani‘. Druzega dne nas je knez berž zaslišal. Začel sem prec o Vas pripovedovati, govoril sem vneto. Pripovedoval sem mu, kako sem prišel v vašo hišo in kaj ste mi Vi dobrega storili. Govoril sem na tanko. Svetovavec Vičič reče nekolikokrat: pustite to! Dalje, dalje!‘ Knez pa se je smehljal rekoč: ‚Pustite ga, naj govori! Hvaležnost dobrega sina do rednikov mi je po volji. Bomo že spoznali, kam to meri.‘ Prišel sem do gospod Zelenkota in sem naravnost povedal, zakaj vam tako nagaja in da bi bil v ječo prišel zavolj divjega lova, da mu ni ranjki knez preveč milosti skazal in odpustil. ,Ne‘, zaverne me svetovavec, ‚Vi ste pozabili, da govorite s knezom. Vladarji niso nikoli premilostIjivi. Viši logar je bil takrat neskušen mladeneč, lahko se mu je prizaneslo. — Dalje, dalje‘, reče mi knez. Pokazal sem mu pisma, ktere ste mi, dragi moj oče, v Italijo pisali. Po noči sem je iz popotnega zavoja izvlekel. Med njimi ni nobenega, da bi ne bili v njem želje razodeli, naj Gospod blagoslovi svitlega knezeviča, ki je v ravno tisti deželi bival, kakor jaz. Knez ni le bral dotičnih verstic, temne, ko me je poprosil privoljenja, cele pisma. 
„Dobro‘, reče, ‚spominjam se sedaj, da ste mi na Laškem o verlern možaku pripovedovali; mož, ki tako piše in ki je tak dobrega sina izredil, ne more slab človek biti.‘ Odgovoril sem jaz: ‚Zatorej mora Vaša prevzvišenost višega logarja kaznovati in logarjevemu sinu očetovo službo izročiti‘. Logarski svetovavec Vičic me nevoljno pogleda in reče: ‚Ali se tako s prevzvišenim knezom govori? Vladarju se ne sme reči: Morate‘. — Knez pa reče smehljaje se: ‚Tako hitro se to ne more dognati, zaslišati mi je pred tudi višega logarja‘. Pomignil je svetovavcu ter je nekaj časa pri oknu ž njim govoril. Svetovavec se potem vsede in začne pisati; knez pa meni reče: ‚Potolažite se, vse se bo na dobro obernilo‘. 
„Ko je svetovavec pisal, se je knez z menoj o podobah pomenkoval. ‚Moj ranjki oče‘, je djal, ,so mi še precej lepo zberko zapustili. Radoveden sem, kaj Vi o njej porečete. Pa vse podobe se morajo popraviti. To delo izročujem Vam. Ga li hočete prevzeti?‘ — ‚Serčno rad‘, sem odgovoril; ,pa še le po božičnih praznikih. Na sveti večer sem jaz svoje drage starše pervikrat videl; na sveti večer je moram zopet videti, posebno ker so v tak žalostnem stanu in ker jih z veselo novico razveseliti zamorem‘.—,To je spodobno!‘ reče vladar, ‚hvaležnosti do staršev se rad umaknem‘. 
„Med tem je svetovavec pisanje dokončal in ga knezu izročil. Knez se je podpisal. ‚Pozdravite mi svojega dobrega rednika‘, mi reče, ‚in recite mu, naj ga nič ne skerbi‘. 
„Kako prosto ste vendar s knezom govorili‘, reče mi svetovavec Vičič spremljaje me v mojo sobo. ‚Vedno sem Vas opominjal, pa niste nič porajtali. Vaša ljubezen do rednikov Vas izgovarja. Pa saj je ravna pot najkrajša‘. Prašal sem potem svetovavca, kaj je ž njim knez govoril in kaj mu je pisati zapovedal. Po dolgih prošnjah mi je vendar razodel, da je knez rekel: Skoraj bi me bili v krivično djanje zapeljali. Tam je ukaz, v kterem na mestu starega logarja druzega umestujem. Sumljiva se mi je stvar zdela; nisem hotel torej precej podpisati, čeravno so se terdno nadjali. Stvar bom bolj na tanko preiskoval. Svetovavec je moral pisati poseben ukaz do višega logarja, n. pr. tak: ‚Njih prevzvišenost svitli knez so doznali, kar jih je jako razžalilo, kak gerdo se viši logar do vrednega logarja Dobravca obnaša; naročuje se torej višemu logarju, da nima nikakor starega logarja ali njegovega sina nadlegovati‘. Ukaz je moral svetovavec po posebnem poslu Zelenkotu poslati. Rekel je knez: „Veliko mi je na tem, da se staremu poštenjaku mir ne kali. Vičič mi je še naročil, naj Vas pozdravim in Vam povem, da bo preiskava, ki jo bo knez naročil, gotovo Vam v korist in sin Vaš bo gotovo logar“. 
Stari logar in vsi so si med pripovedovanjem večkrat solze brisali. Zdaj pa vstane, Toneta objame, odkrije podobo Jezusovega rojstva, ter se ozre proti nebu rekoč: „Zapojmo angeljsko pesem: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so dobre volje.“ 
Deseto poglavje. 
Božična smreka. 
Tone je končavši svojo pripovest prav skerbno popraševal, kako se godi ljubim staršem. Težko mu je bilo pri sercu, ko je videl, kak sta se oba, odkar jih ni videl, postarala. Sivi lasje in globoke brazde na njih obrazih so ga skoraj do solz ganile, vendar je to pazljivo skrival, da jih ne bi žalil. Jako se je pa čudil, ko je svojega brata Kristijana in sestri Lizo in Katro videl v najlepšem cvetu življenja. Kristijanova otroka je prijazno poklical. 
„Moj Bog“, reče, „tako čas beži. Pred dvajsetimi leti smo bili jaz, Kristijan in Katra otroci, kakor ti; Liza pa še manjša. Zdaj sta ta otroka na našem mestu.“ Dolgo je prijazno gledal otroka ter spregovoril: „No, ali ste že prejeli božične darove?“ — „Ne!“ reče Francek. „Viši logar nam je veselje vničil; on je drugi Herod.“ Mati ga okregajo, zakaj tako govori. Klarica pa reče: „Anton! tebe je gotovo kak angelj sem poslal. Ali si nam pa kaj prinesel za božični darek!“ — „Prinesel sem vam“, reče Tone, „nisem na vas pozabil. Le počakati morate, dokler se moj voz pripelje. V njem je vse.“ Otroka sta bila s tem zadovoljna. 
Vsedli so se potem za mizo. Pa teč so govorili, kakor jedli. Po večerji so šli otroci spat; ostali so pa še dolgo časa kramljali. 
„Ljubim otrokom“, reče Tone, „moramo jutri še posebno veselje narediti. Postavili jim bomo božično smreko. Kakor je namreč v nekterih krajih navada jaslice napravljati, tako postavljajo v drugih smreke ali božične drevesca. Kristijan se mora zavoljo svojih otročičev potruditi in iz gozda mlado jelko prinesti. Kar je potrebno, da se drevo ozaljša, za to bom že jaz poskerbel. Pustil sem voznika, čigar konja sta skoraj omagala, v Jesenovem in sem hitel peš čez hrib in plan do vas; jutri zgodaj pride voznik s popotno skrinjo in z dragimi rečmi za menoj.“ 
Prav zgodaj prihodnjega dne so že odrastli prav pridno postavljali in kinčali božično smreko, otroci so pa še sladko spali. Mlada lepa hojica je stala v voglu med oknoma. 
Ko so vse iz voza izložili, odpre Tone veliko škatlo, polno reči za otroke. Obesil je male darove — lepo sadje, prijetne sladkarije, pisane košarice polne sladkih jedric, venčike umetnih cvetlic, ozaljšane z belo-modro-rudečimi trakovi, in lepe igračice na drevo. Pripel je tudi na drevo 24 voščenih lampic. Lepo jih je obesil na vejčice, da so drevo razsvitljevale. Ko je bilo vse napravljeno, zbudili ste Katra in Liza otroka. Pa Anton reče: „... Prej ne smeta priti, dokler svečic ne prižgem in dokler mati ne pokličejo.“ 
Ko sta otroka božične darove imenovati slišala, ni se jima več spalo. Niso ju mogli berž obleči. Mati vendar le zakličejo: „Zdaj, zdaj!“ Skočila sta berž v sobo — pa na vratih sta stoje stermela, bliščala ju je svitloba. Besedice nista mogla ziniti, ko sta zagledala nenadoma tako krasoto. Čudila sta se krasnemu, v čarobnem blišču se bliskajočemu drevescu. Zelene svitle vejice, lučice, ki so se med njimi, ko zvezdice blisketale, rudeče jabelka, zlato-rumene hruške so se jima zdele prečudne. Nista vedela, ali bdita ali pa sanjata. Prevesela zavpijeta: „Kak lepo, kak zalo!“ 
Francek reče: „Tacega drevesca, tak lepega in po zimi polnega sadu, ga ni v vsem našem gozdu.“ 
„Se ve“, reče Klarica, „take drevesa rastejo le v raju, ali pa samo v nebesih. Kaj ne mati, božično detice nam je to drevo poslalo?“ 
„Tako, kakor tu stoji ravno ne. Vendar pa vama je Kristus, ki je nekdaj ko dete v jaslih ležal, in ki sedaj v nebesih kraljuje, to veselje pripravil“, reko mati. 
„Da nam ni on rojen, nič bi ne vedeli o božičnem veselji in o božičnih darovih.“ 
Otroka rečeta: „Prav rada ga bova imela in ga ubogala. On je res zelo dober in ljubi otroke. Takega veselja, kakor nam ga je on dodelil, ne vživa nihče na svetu.“ 
Babica reče: „Res je, odrasel človek ne zamore takega veselja vživati, kot vi otroci. Nedolžni otročiči so najsrečnejše stvari na zemlji, njih veselje je nedolžno in čisto. Bog vas ohrani nedolžne in dobre!“ — „Joj“, oberne se do odraslih, „veselje naše grene pogostoma skerbi in nadloge, hrepenenje po posvetni časti, skopost in druge strasti, velikokrat tudi nepokoj vesti. Zatorej je izrek Zveličarjev lep in resničen: „Če se ne spremenite in ne postanete otrokom enaki, ne morete iti v nebeško kraljestvo.“ 
Stari oče reko: „Navada postavljati božično smreko, mi je všeč. Pametno in modro so ravnali naši dedje, da so si prizadevali, lepe keršanske praznike otrokom vesele napraviti. To otročje veselje je vzrok, da so jim Gospodovi prazniki ljubi in častiti in pripravlja njihove serčica, radovati se nad zveličanjem, ktero je vesoljnemu svetu došlo. Odslej bo vsako leto o božiču v tej hiši ljubim otročičem božično drevo zelenelo. Da-si ravno ne bo tak krasno ozaljšano kot letos, vendar je bo veselilo. Malo je treba, da se otrokom veselje napravi: nekoliko jabelk, hrušk, pozlačenih orehov — ako se boljšega nima — pa je dovelj. Saj gotovo se ne bo nobenemu škoda zdelo, če velja otrokom nedolžno in koristno veselje napraviti. Prepričan sem, da nam bo božično drevo pri odreji otrok dobro služilo; večkrat saj nam bo šibo nadomestilo. Otroci, ki so enkrat božično drevo videli, gotovo se bodo celo leto nanj veselili in se gotovo ustrašili besed: „Ako ne ubogate, ne bo vam postavljeno božično drevesce! Bolj bo to pomagalo, ko šiba.“ 
Starši otrok, pa tudi ded in babica sta se Tonetu zahvalila za veselje, ktero je otrokom in vnukom pripravil. „To je malenkost“, reče Anton, „ktera ni vredna, da je omenimo. Prositi Vas pa moram, da tudi Vi nekaj malega za božični darek od mene sprejmete. Sedaj je odperl svojo skrinjico, ki je v kotu stala. „To skrinjo ste bili Vi meni napolnjeno na pot dali“, je djal, „prav in pošteno je, da je vam prazne ne vračam. Stari logarici je daroval dragocene kožuhovine in svile rekoč: „Saj je dolžnost dobrih otrok v hudi zimi staršem gorke obleke preskerbeti.“ Mladi ženi in dekletama je izročil svilnih zavratnih rut in robe za oblačila in druzega ženskega lišpa. Mladi logar je prejel krasno dvocevno puško, ktera je imela lep orehov, s srebrom okovan deržaj. „Vi, dragi oče“, reče Tone staremu logarju, „ne smete več na lov zahajati; odpočiti se morate mnogih težkih dni. Potrebni ste v svojih starih dneh krepčavnih stvari. Tista pletenica tam je polna steklenic starega hrovaškega vina. In to Vam je kupica(glažek).“ Izročil mu je sreberno, od znotraj krasno pozlačeno kupo. Od zunaj na kupici so bile besede v oljkinem vencu zapisane: „ Predragemu očetu Miroslavu Dobravcu v spomin svetega večera l. 1740, izročil na sveti večer 1768 njegov hvaležni sin Anton Frankic.“ Stari logar objame Toneta s solznimi očmi. Pa Tone mu je na verh še izročil mošnjo denarja rekoč: „Vi dragi oče ste mnogo z menoj potrošili. Ne bi bilo prav, da zavoljo mene svoje otroke in vnuke poškodovate.“ Blagi starček se je začudil ter ni hotel denarja sprejeti. Pa Tone reče: „To ni dar. Svitli knez me je tako obdaroval; in dar me še bolj veseli, ker zamorem ž njim stari dolg, kterega nikoli ne zamorem popolnoma poplačati, saj nekoliko poravnati.“ Vsa družina se je silno čudila. Stara logarica pa reče: „O Anton! kdo bi si bil tistega svetega večera, ko si ti najpervo v našo hišo prišel, mislil, da nam boš enkrat tak vesel božični večer naredil, da nas boš po priprošnjah pri svitlem knezu iz take stiske rešil in nam vse, kar smo ti storili, tak obilno povernil!“ — „To vse je Bog storil“, odgovori Anton, „On me je pripeljal v vašo hišo da je name in na vas svoj blagoslov izlil. Slava njegovemu imenu!“ 
Tone reče: „Dovolite mi, da prec odidem.“— „Zakaj, kako?“ zavpijejo vsi. Tone odgovori: „Peljal se bodem sedaj do gosp. Dejakoviča. Upam, da bom tam pri božji službi in da bom verlega svojega učenika razveselil, ker se me ne nadja; jutri se bova semkaj povernila. Božične praznike in vse dneve celega leta hočemo prav dobre volje preživeti.“— Vsi so spremili Toneta do lepega zapertega voza. Na večer prihodnjega dne dojde Tone s svojim učenikom; in stara logarjeva hiša v temnem gozdu je bilo stanovanje najsrečniših ljudi. 
Kar je vredno, da se še omeni iz Tonetovega življenja je na kratko to-le. Prosil je Tone starega logarja in njegovo ženo, da mu dasta v zakon svojo hčerko Lizo. Oba sta z veseljem privolila. „Oh Liza“, reče stara logarica, „takrat ko si Tonetu jabelko dala v božični darek, takrat si ne bi bila mislila, da te on kedaj svojo nevesto pred oltar popelje.“ 
Do ženitovanja je bilo tako veselo, da malo tako veselih dni v logarjevi hiši. Tone si je pa kupil v stolnem mestu hišo; vedno je imel mnogo dela, ker je bil visoko cenjen umetnik. Živela sta z Lizo v lepi složnosti. 
Prihodnje pomladi pride knez nenadoma s starim logarskim svetovavcem Vičičem in še z nekim drugim razumnim možem na knežji grad Skalnik. Viši logar se prestraši nepričakovanega obiskovanja. „Vi se niste ravnali po mojih zapovedih“, reče mu knez. „Vaše sporočila so me zapeljale, da sem mislil starega logarja odstaviti in mladega na prav slabo logarsko službo preložiti; ali tako nečloveško delo: družino iz hiše izgnati, ni bila moja volja. — Pa oglejmo prej gozde.“ 
Oddelek višega logarja je bil silno zanemarjen. „Na listinah, ki mi jih je pošiljal“, djal je knez, „je bilo vse v redu. Vse je bilo tako lepo pisano in čertano, ko naslikano. Pa v gozdu smo drugače našli. Na nekterih mestih je gotovo več lesa bilo. ko ga je on v računih zaznamoval. Ta človek me je gerdo goljufal.“ 
Viši logar je na sosedne fužine mnogo derv prodal, ki jih pa knezu ni vrajtal. Ker je potratno, skoraj po kneževo živel, zapravil ni le svoje premoženje in se v velike dolge zakopal, temuč tudi knezu je krivično služil. Knez ga odstavi ter obsodi, da mora stroške poverniti. Ubogi gospod Zelenko je odslej živel na svojem malem, zelo zadolženem gradiču v revščini. 
Oddelek starega logarja je našel knez v najlepšem stanu. Prišel je sam v njegovo hišo, ter staremu možu svojo zadovoljnost razodel. Vsa družina se mu je morala pokazati, in z vsacim je prijazno govoril. Preden zasede vranca, ki ga je sluga pred hišo deržal, reče logarjevemu sinu: „Sedaj si logar; še zanaprej se mi verlo obnašaj!“ Staremu logarju pa reče: „Vi ste že priletni, pa še niste tisti nezmožni starec, kakoršnega mi Vas je Zelenko popisoval. Pri svoji starosti ste še dosti krepki; ne morem Vas še iz službe pustiti. Razumeli me boste, ko Vam rečem: Z Bogom, gospod viši logar!“ 


EVSTAHI. 
Povest iz pisem Krištofa Šmida. 
Na svetlobo dal Jožef Burger, duhovnik v Ljubljanski duhovšinici. 
V Ljubljani. 
Natisnil Jožef Blaznik, 1832. 
Ima na prodaj Leopold Kremžar, bukvovez pod Trančo Nro. 12. 
V natis teh bukev so milostlivi knez Gospod Gospod Antoni Alojzi, Ljubljanski škof, dovolili 2. dan kimovca 1832. 
Joanu B ….. 
Prijatel! 
Si postavil Matiju, svojimu bratu, ki je v Tvojih rokah umrl, na grob znamne, in si nanj napisal v sredi: 
»Prezgodej tvoje je košice V grob položil smert’ vihar; Bi bile kmal’ mlade ročinje Boga Bogu dajale v’ dar. 
Po tebi noč in dan zdihujem; Al’ bratec« ne te več nazaj. Pa videti te perčakujem Veselega kedaj v raj’.« 
ob kraji: 
»Le truplo tvoje te počiva; Per Bogi, upam, duh je tvoj. Zakaj oko solze preliva? — V’ nebesih tudi brat si moj.« 
Nikar ne jokaj! Vzemi v dar te bukvice, in beri. V nih je kedej Tvoj preljubi brat tolažbo našel; v nih se bo tudi Tvoje serce potolažilo. 
Jožef B ….. 
Predgovor. 
Kdor iše blagosti ali večne sreče v nebesih, jo bo v nadlogah našel. Kdor jo v resnici iše, mu ni nobena nadloga pretežavna, se perzadeva, se trudi, se upira, se poti, in preterpi rad vse težave, da bi le dosegel, po čemur naša duša hrepeni. 
Tako perzadevanje se najde v življenji svetega Evstahia, ki je popisano v tej knjižici po večem tako, kakor so ga učeni in sloveči pisavci, na priliko, Kombefizi, Baroni, Papebrohi, Tillemont, Baillet in še drugi nam izročili. Njegovo življenje je polno pravega keršanskega duha, pravičnosti, usmiljenja, pohlevnosti, ponižnosti, poterpežljivosti, strahu Božjega in Božje ljubezni; duha, ki svet in njegove slepotije zaničuje, in imenitni človekov poklic v sebi in v druzih čisla in česti; ki vživa časno blago, kakor da bi ga ne vžival; je vesel, če ga ima; je vesel, če ga nima; ga lahko pogreši, če mu je odvzeto; ki raji vse preterpi, raji celo umerje, kakor da bi Boga razžalil. Njegovo življenje je tudi lep zgled neskončno modre in dobrotljive previdnosti Božje: zgled, kako Bog svoje zveste služabnike po prečudnih nam neznanih potih k sebi vodi; kako jih s terplejnjem očišuje, v dobrem uterjuje, in za veči blagost v nebesih perpravlja; kako jim na zadnje vse terpljenje le v njih prid oberne. 
Za tega voljo perporočim vsakemu, da naj bere življenje svetega Evstahia. Spoznali bodo, kteri ga bero, da je keršanska katoliška vera luč pravega razsvitljenja, in da je tam tema, kjer ni te luči; in videli bodo, kakošna je pobožnost pravega kristjana, kako se v mnogih okolšinah našega življenja razodeva, koliko resnična ljubezen Božja v gorečih keršanskih sercih premore. Potlej bodo Boga tudi vedno hvalili, da jim je dal v katoliški veri rojenim biti, in ga bodo preserčno prosili, da naj jim da tudi rasti v njegovem spoznanji, terdneje nanj upati, in ga bolj in bolj ljubiti, da ga bodo kedaj obličje v obličje gledali in vživali, kakor ga sveti Evstahi že gleda in vživa. — 
J. B. 
Perva razstava. 
V križi je zveličanje. 
Sto let po Kristusovem rojstvu, pod Rimskim cesarjem Trajanom, je živel vojvoda Placid, po imenu Evstahi znan vsemu keršanskemu svetu. Partjane, sovražnike Rimljanov, je bil v več bojih premagal, in je zelo slovel po cesarstvi. Ko je bil mir storjen, je šel daleč od cesarjevega dvora, na svoj grad, per kterem je bila bogata pristava. Tukej, v hiši svojega očeta, med verti in vinogradi, med travniki in njivami, ga je bolj veselilo, kakor pa v Rimi, tisti čas velikem mestu sveta. Prevzetnosti in zapravljivosti, ki ste takrat v Rimu gospodovale, in ki ste bile pozneje tega mesta grob, ni mogel terpeti. Ponižno le in po starem, ko njegovi dedje, se je nosil. Akoravno je bil silno bogat vendar nič nečemernega in nepotrebnega ni bilo v njegovi hiši, tudi požrešnosti ni bilo znati. Le v red pospravljeno in čedno je moglo vse biti. In kar je še bolje, bil je dobrega serca. Njegova žena je bila zala in razumna, in mu v vsem popolnoma enaka. V edinosti in ljubezni sta živela, in pod širokim nebesam ga skoraj ni bilo srečnišega zakona. V svojih dveh ljubeznjivih sinovih sta imela posebno veselje. Starji je bil ves očetu podoben; mlaji je bil ves maternega obličja. Lepo sta se vedla, in veliko dobrega obetala. 
Kakor je bil Evstahi v vojski serčen in močen korenjak, tako je bil ob času miru dobrotljiv in usmiljen. Da so mu njegovo obilno polje obdelovali, in njegovo živino oskerbeli, je imel veliko hlapcev in dekel, kteri so bili po šegi tistega časa njegovi sužnji. Pa Evstahi jim je bil dober gospod; je častil v njih človeško natoro, in si je vse perzadjal jih podučiti, jim terdo službo polajšati, in jih osrečiti. Jih ni tepel in klel, še zmerjal jih ni, ampak z ljubeznijo jih je svaril, in tudi, ko je mogel oster biti, je bilo nekaj ljubeznjivega v vsem njegovem djanji. Kedar so imeli težji dela, postavim ob setvi, košnji, žetvi, tergatvi in mlatvi, jim je dal vselej tudi kaj boljega in krepkejega jesti. Nikoli ni bil bolje volje, kakor če je svoje podložne zadovoljne in vesele okoli sebe videl. Vse je imel rad, ko svojo lastno družino, in ko dober oče v sredi svojih otrok se je srečnega štel. Več jih je iz terde sužnosti izpustil, da so bili svobodni, ako jih je za toliko srečo godne spoznal, in jim je dal še kaj kakošne dobrave, da so jo na svojo roko obdelovali, in mu le kaj malo davka od ne opravljali. Marsikteremu serčnemu vojaku, ki je pod njim služil, je kakošen kos polja zročil, in mu še hišo postavil, da je po dokončani kervavi vojski doma dobrote miru vžival. Tudi ubogi tujci so se k njemu zatekali, in nobeden ni šel brez pomoči od njega. Svojega bogastva je bil le za to vesel, ker je z njim drugim lahko pomagal, in v veliko čast si je štel, da je z roko, ktera je poprej meč tolikanj srečno nosila, zde mogel revežem dobrote deliti. Enega leta mu je o njegovem godu nekaj kmetov, ktere je bil iz velike nadloge otel, v znamenje hvaležnosti venec iz mnogih cvetlic spletlo, in med dve omajene smreke pred njegovo hišo prepreglo. To videti je vesel svoji ženi rekel: »Lorbarjevi venci, ki so mi jih po dobljeni vojski spletali, so sicer častitljivi, pa veliko ljubši in perjetniši še mi je ta-le venec iz cvetlic; v njem, glej, se svetijo solze hvaležnih serc!« 
Lastina dobrega vojvoda se je iztegala med Tiburam in Prenestam, starima mestoma na Laškem, in na eni strani jo je mejil gost gojzd, v kterem je bilo veliko divje zverine. Evstahi je rad vanj na lov hodil. Nekaj časa že, bi bil lahko kdo mislil, ga lov posebno mika. Cele dni je v gojzdu prebil, in pa še celo prenočil je ondi ali v kaki goši, ali pod kako pečjo v jami. Pa ravno zde ni kaj maral za lov. Vse kaj druzega ga v gojzd žene, v njem se nekaj spreminja. Evstahi je zde, ko je mir, in bolj utegne, začel premišljevati, zakaj da je človek na svetu. Temota in tihota v gojzdu mu je bila v to zlasti perpravna, nihče ga tu v njegovem premišljevanju ni motil in begal. Njegovi tovarši so večkrat menili, da je le kako zver pode se od njih zgubil; on pa je v senci na kakošnem štoru sedel, in globoke reči premišljeval. Zdavno že so se bili prepiri zavoljo malikovalstva in keršanstva začeli, in so ves svet omajali. Malikovalci so kristjane, kolikor je bilo v njih moči, pregnali; z ognjem in mečem so jih zatirali. Kristjani jim niso druzega imeli v bran postaviti, kakor pametno pogovarjanje in voljno poterpljenje, živo vero v Boga in svojega Zveličarja, terdno upanje boljega življenja in ljubezen do vseh ljudi, tudi do svojih sovražnikov in preganjavcev. Neizrečeno veliko kristjanov je bilo pomorjenih, grozovitno neusmiljeno so jih tezali in mučili. Vendar je število kristjanov nekako prečudno veči in veči perhajalo. Ne le po mestih, ampak tudi po vaseh in samotnih pristavah se je keršanska vera razširjala. V veliko krajih so bili tempeljni malikovalcev vsi prazni, na njih altarjih se ni več darovalo. Tudi že na cesarjevem dvoru in med vojsko je bilo veliko kristjanov. 
Evstahi je nespamet in slepotijo malikovalstva bolj in bolj spoznaval. Hudo mu je djalo, da so krastjane tako neusmiljeno preganjali in morili. Marsikaj kristjanov je ali perkril, ali se zanje pognal, in jim s svojo veljavo življenje otel. Je vedel, da so tudi nekteri njegovih podložnih kristjani, in jim je bil iz serca dober. Ali on sam takrat še ni bil kristjan. Premalo je še keršansko vero poznal, da bi jo bil po vredno častil in sprejel. 
Enega dne tedaj se je spet napravil na lov. Več tovaršev gre z njim, in velika množica služabnikov ga spremi. V gojzdu se razidejo po svojih stanih in pobijejo veliko zverine. Proti večeru spodi Evstahi še grozno velikega jelena iz ležiša, ga goni, in se zelo oddali od svojih tovaršev. Goša in debele korenine, ki se po gozdu naskrižem razprostirajo, so ga zaderževale; na zadnje pride do stermega skalovja, in ne more dalje. Posebno perjeten se mu zdi ta kraj, in za samotno premišljevanje je ko nalaš. Skopo le posije solnce skozi gosto cerovje in smrečje, in kratkočasno šumlja bistra vodica izmed skalovja po pesku in kamnjih. Evstahi, ves spehan, sede na utergano skalo, se nasloni na roko, in začne spet premišljevati, kar mu je že več časa per serci. 
»Resnično,« reče sam per sebi, »modrega stvarnika mora svet imeti. Vse vidne stvari nam ga oznanuje. Svitlo solnce na nebu in temna goša po gozdu, stermo pečevje in bistra vodica, ki izmed njega izvira, visoka, smreka in vsak mahek, ki se ob ni ovija, vse stvari spričujejo svojega stvarnika modrost, dobrotljivost in mogočnost, vsi ga poveličujejo, vsaka po svoje.« 
»I zakaj je le človek, ki je vendar veliko imenitnejši od druzih stvari, v marsičem nar nepopolnejši stvar? Kako je to, da je on, ki s svojim umom toliko reči znajde in do konca dožene, v nar potrebnejši reči, v spoznanji svojega stvarnika, tako grozno neveden? Kaj je toliko narodov, in celo nas, mogočne in prebrisane Rimljane, tako premotilo, da kamnje in les po božje čestitamo in molimo? Kako je to, da od njega, ki je vse vstvaril, tako malo vemo? Zakaj se nam ne da bolje spoznati? Oh, kaka žalostna pergodba je mogla človeški um tako otemniti in razdjati, da se je tako daleč od pravega spoznanja zgubil, in da je na zadnje v tako strašno slepotijo zabredel!« 
»S človeško krepostjo in pobožnostjo ni nič bolje ko s človeškim spoznanjem. Zakaj mi je zgled človeške popolnosti pred očmi, in jo ne morem doseči? Kako je to, da spoznamo, kaj je prav in dobro, in da nam to tudi dopade; storimo pa le vendar, kar je hudobno, in kar studimo? Od kod je to razpertje v človeku? Kako je to, da so ljudje tako spačeni in razuzdani, tako zakopani v pregrehe, vsi drugačni, kakor bi mogli biti? Oh, kako se mi dostikrat gnjusi, ko slišim od hudobij, ktere so ljudje že počeli! Pa kaj tožim čez druge hudobije? Le sam v sebe naj pogledam. Svet me ima sicer poštenega in dobrega moža, pa koliko si moram očitati! Kolikokrat sem se vdal svojemu hudemu nagnjenju in hudobnim strastim! Koliko dobrega sem opustil, kar bi bil lahko storil! Kolikokrat sem per svojih dobrih delih le človeške hvale iskal! In kaj me hoče zavoljo preteklega umiriti, kaj me storiti tako popolnega, kakoršnemu mi nekaj v meni biti veleva! Pač res, človek je slaba, grešna stvar, ki si sama ne ve pomagati!« 
»In oh, v koliki revi je človek na zemlji! V joku in ves nezmožen pride na svet, v britkosti in težavah gre iz sveta. In njegovo življenje — oh, kako je polno nadlog, bolezen in skerbi! In če je tudi vse svoje dni zdrav, v veselji in obilnosti, kako kmali ga vse to mine! Kako mu že spomin v smert vse sladkosti tega sveta ogreni! Koliko srečnejša je ptica tam na drevesu, ki veselo poje, nič ne ve od svoje perhodnje smerti! — In kakošna je potlej po smerti z nami? Kar z očrni vidimo per človeku, njegovo truplo; to je potlej prah in pepel. Kaj pa se z dušo zgodi, o kteri mi Rimljani pravimo, da je le senca? Oh, v tisto neznano deželo, ki morajo vsi van-jo, in nobeden iz nje nazaj ne pride, ne moremo drugače ko s strahom in grozo misliti!« 
»Kristjani sicer menijo da se je stvarnik sveta njim bolj razodel. Pravijo, da ga bolje poznajo; da vedo pomoči tako živeti, kakor bi živeti mogli. In dasiravno so zaničevani in pregnani, se štejejo le vendar nar srečnejši ljudi na zemlji. In zdi se mi, da je res to. Se ljubijo po bratovsko, in si niso nevošljivi; so krotki in ponižni iz serca, in ne vedo, kaj je jeza in maševanje, ne poznajo napuha; so brez vse lakomnosti, so vsi dobrotljivi in usmiljeni, so stanovitni in pokojni v nar strašnejših mukah. Se ne boje celo smerti, še le veseli so je, in jo sprejmejo ko perjatlico, ktera jih pelje v bolje življenje. — Pa veliko, kar sem od njih vere slišal, se mi zdi grozno neumno. Verujejo, da je Sin vsegamogočnega Boga iz nebes na zemljo peršel, in jih je s svojo smertjo na križu odrešil. Kdo more to umeti? Kaj da Sin Božji bi bil na križu umerl, in ljudem pomagal! Ali pa more drugim pomagati, kteri sam sebi ne more pomagati? In ali ni smert na križu po Rimski za nar hujši hudodelnike in razbojnike, nar bolj zaničljiva in zasramljiva?« 
Evstahi je še dalje premišljeval, in se vtopi v globoke reči, iz kterih si ni vedel pomagati. Po tem zdihne, povzdigne oči in roke proti nebu, in reče: »O Bog, meni neznano bitje, ki si človeka stvaril, v njegovo serce usmiljenje vdihnil, in se gotovo z milim očesom vanj oziraš, poglej mene nevednega in grešnega reveža, in usmili se me! Saj jelenu, ki po vodi hrepeni, žejo ugasiš, in vse stvari si modro in ljubeznjivo preskerbel; boš li samo človeka, ki ga po resnici, kreposti in blagosti žeja, žejnega pustil? Oh, pokaži mi tedaj, kam da naj se obernem! Slepotij malikovalstva sem sit do gerla; vera v Odrešenika pa, kterega so naši vojšaki brez pomoči na križu videli umreti, se mi nespametno zdi.« 
Ko je to izrekel, zašumi nekaj pred njim, na skalovji. Se ozre, in glej, velik jelen je na skalovji, kterega je pred toliko časa gonil. Vstane, in seže po samostrel, kar vidi med njegovima rogama svetel križ, kteri je temni gozd okrog njega ko solnce obsvetil. In ljubeznjiv glas z neba ga pokliče po imenu, ktero je doslej imel in reče: »Placid, Placid!« Evstahi se prestraši, se verže na kolena, in reče: »Gospod! kdo si?« Glas odgovori: »Jaz sem Kristus, ki sem na križu umerl, odrešiti tebe in vse ljudi.« Evstahi reče: »Oh, Gospod! kaj hočeš, da naj storim, da bom zveličan?« Glas odgovori: »Pojdi v bližnje mesto h keršanskemu škofu; tam se ti bo povedalo, kaj da stori.« 
Na to je perkazen zginila, ko blisk v črni noči, in okoli Evstahia je spet temno ko poprej. Ali v njegovi duši se je razsvetlilo. Ves je v veselji in hvali, ko misli, da Bog z ljudmi tolikanj Ijubeznjivo ravna, in da tudi njega ni pozabil; zdi se mu, kakor da bi bil v svetem raji. Tisti večer še bi se bil rad vernil do svojih tovaršev, in berž poiskal imenovanega škofa, in ž njim govoril. Pa bilo je že prepozno. Torej je ondi v samoti prenočil, in tisti kraj mu je bil svet in veža nebeška, ravno kakor očaku Jakobu kraj, kjer je v spanji tudi Božjo perkazen imel, in vidil visoko gred, po kteri so angelji gori in doli hodili. 
Druga razstava. 
Evstahi in njegovi se dajo kerstiti. 
Ko se je dan napočil, se oberne proti domu. Grede zasliši lovce, svoje tovarše, v rog trobiti in sklicevati se. Vso noč ga niso bili pogrešili; ker jih je več množic bilo, je slednja menila, da je per kteri drugi. Ko so se pa zjutraj sošli, in ga ni bilo med njimi, jih je zelo zaskerbelo. Zadnjič pride, in vse se ga obvesele, in ga domu pospremijo. 
Trajana, njegova žena, ga je veselo sprejela, in vse bolj perjazna mu je, ko drugekrat. Tedaj reče Evstahi: »Trajana! kaj je, da si tako vesela? Mi imaš menda kako novico povedati?« 
»Res,« reče Trajana, »nekaj prav veselega ti imam povedati Le poslušaj! To noč nisem mogla zaspati; le reči, ktere si mi zde nekaj časa pravil, so mi po mislih hodile. Kar Rimljani od Boga in njegovih lastnosti mislijo, se mi je že delj časa prazno, neumno in ostudno dozdevalo, vendar sem se bala vero, ki sem v njej nakviško zrastla, koj zapustiti, in odreči se daritvam, kterih se naš cesar in nar imenitnejši možje še zmiraj derže. In pa kam bi se potlej le djala? sem si mislila. Tedaj zdihnem in rečem na glas: Oh, kdo mi da luč, da me bo razsvetlila; kdo mi razodene resnico, v kteri edini je zveličanje? V teh mislih sem zaspala. In glej, v spanji vidim nekoga vsega častitljivega iz svitlega oblaka stopiti, in mi perjazno reče: Jutri bote ti, tvoj mož in tvoji otroci k meni peršli, in spoznali, da jih jaz zveličam, kteri me ljubijo. V tem sem se zbudila. Kaj, ljubi moj! rečeš od teh sanj, kaj pomenijo?« 
Evstahi je ves v veselju zavpil: »Češen bodi Bog kristjanov, on pravi edini Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, da si je tudi tebi perkazal. Tisti, kterega si v sanjah vidila, je sam Gospod Jezus. Tudi meni je milost storil in se mi je razodel.« Zde ji pove od perkazni, ktero je v gozdu imel, in ko Evstahi od nje perpovednje, se ji zdi, ravno kakor da bi njegovo obličje še zde tistega križa svetloba obdajala. 
Trajana je zvesto poslušala, in reče s povzdignjenimi rokami: »O, kako lepo se vjamejo nebeška perkazen, ki si jo ti vidil, in sanje, ki sem jih jaz imela! Res, Jezus Kristus, ki ga kristjani Odrešenika sveta imenujejo, hoče nama najnim otrokom večo srečo perpraviti, kakor jo svet premore. Nikar tedaj, ljubi moj, več ne odkladajva, vdeležiti se sreče, ktera nama je na ponudbo! Še danes se napraviva k škofu, da zveva, kaj nama Gospod Jezus zapoveduje.« 
»Ravno ta,« reče Evstahi »je tudi moja misel. V hišo, ki jo imava v mestu, se bova preselila; potlej bova lahko večkrat s škofom govorila.« Na to je dva svojih služabnikov, ki sta mu bila posebno zvesta, pred se poklical. Enemu je bilo ime Akacij, enemu Antijoh. Bila sta oba pravična moža, in iz vsega serca keršanski veri vdana. In Evstahi jima pove, kako se mu je Kristus v gozdu prečudno razodel. 
To slišati povzdigne Akacij roke, in reče na glas: »Hvaljen bodi Bog, nebeški Oče, in naš Gospod in Zveličar, Jezus Kristus, da ste tudi vi, častiti vojvoda, k spoznanju prave vere poklicani! Sem rekel večkrat Antijohu in drugim kristjanom, da ste v usmiljenji do ubogih enaki Korneliju stotniku, ki si je zavoljo svoje dobrotljivosti Božje usmiljenje perdobil, in ki ga je angel na aposteljna Petra nasvetoval. Ravno tako je Kristus sam vas na svetega škofa Joana nasvetoval. Bog bodi zahvaljen in njegov preljubi Sin Jezus Kristus!« 
»Je prav!« reče Evstahi; »danes še pojdemo v mesto. Izberita jih še nekaj iz med moje družine, kteri so že kristjani, ali pa žele kristjani biti, da pojdejo z menoj. Ko pa v mesto pridemo, pojdeta vidva k škofu, in mu bota povedala, da nisem bil kristjanom nikoli sovražnik, in da mi ga je nebeška perkazen nasvetovala, in prosita ga, da naj pove, kedaj bi jaz, moja žena in moja sinova preden smeli.« Tedaj se berž napravijo in se vzdignejo v mesto, Evstahi, njegova žena in njegova sinova in več zvestih služabnikov in služabnic. 
Akacij in Antijoh gresta naravnost k škofu. Dobro sta ga poznala, in tudi on jih je že zdavnej zvesta Gospodova učenca poznal. Povesta mu, kar jima je bilo naročeno. In škof je silno vesel, zahvali Boga in Jezusa Kristusa, in potlej reče: »Kristjani v tem mestu smo grozno pregnani. Smert bi jaz utegnil nakopati vama in vajnemu gospodu in njegovi družini. Ne le perprosti ko golob, ampak tudi razumni ko kača moramo biti. Drevi o mraku bom sam peršel v hišo vajnega gospoda.« 
Služabnika povesta svojemu gospodu, kako sta opravila. Postrežljivost svetega škofa ga je v serce ginila. Ko se je solnce skrilo in se je jelo mračiti, zbere Evstahi vse svoje v veliki obednici, in reče veliko sveč peržgati. Kar pride škof z dvema duhovnoma. Evstahi jim gre nekoliko naproti, in se verže pred škofa na kolena. Pa škof ga prime za roko, in mu reče, kakor nekdaj Peter Korneliju: »Vstanite, jaz sem tudi le človek kakor vi!« Škof stopi v obednico. Vsih oči so vanj obernjene. Bil je častitljiv starček, Joan po imenu poln modrosti, ljubezni in ponižnosti, in še učenec aposteljnov, blizo celo svetega Joana, tistega, kterega je Jezus posebno perserčno ljubil. S častjo, ljubeznijo in perserčnim zaupanjem so vsi do njega napolnjeni. 
Tedaj mu Evstahi odpre svoje serce. Mu perpoveduje od svojih dvomov, od svojega slabega življenja, od svojega notranjega nepokoja, in kako se je Gospod Jezus njemu in njegovi ženi perkazal, in kam jima je rekel iti. Na zadnje reče: »Tako, milostivi škof! me doslej ni bilo druzega ko nevednost, greh in reve; povejte mi tedaj, kako bi se mi pomagalo?« 
Škof reče: »Nevednost, greh in reve so del vsih ljudi. Kdor sam v se gre, in se nekoliko prevdari, spozna veliko pomanjkanje v sebi, iz kterega si sam ne more pomagati. Per tem si misli: Kaj posebnega se je moglo s človekom zgoditi, da je njegov um tako otemnen, njegova volja tako k hudemu nagnjena, in da je tolikanj revam podveržen; hudo se je mogel v Boga pregrešiti, da je ob njegovo ljubezen in perjaznost peršel, in si le njegovo jezo nakopal. In res, greh naših pervih staršev, ki se od njih na nas vse izvira, je toliko zmotnjavo v nas storil; ta je vse oslepil, popačil, časno in večno nesrečne storil.« 
»Ali usmiljeni Bog nas ni brez pomoči zapustil. Poslal je svojega edinorojenega Sinu, Jezusa Kristusa, v naše odrešenje na svet, kteri je naš temni um razsvetlil, našo popačeno voljo k dobremu prenagnil, za nas terpel in umerl na križu. Kristus sam je tedaj luč, po kteri moremo Boga prav spoznati; on sam more greh v nas zatreti, in vezi, ki nas vežejo, raztergati, nas k vsemu dobremu oživeti, in z Bogom spraviti; on sam nas more že tukej na zemlji osrečiti, in nas navdati s tako močjo, da vse reve in nadloge tega sveta voljno preterpimo, in se celo smerti ne bojimo, temuč se je le veselimo, ker nam je le prestop v večno življenje. Ravno česar smo pogrešali, nam je Kristus perdobil. Česar človeška natora potrebuje in naše serce želi, to najdemo v keršanski veri. To vam je že nekoliko neumevno; pa bolj ko bote Kristusov nauk spoznavali in spolnovali, bolje bote umeli. Kdor njegov nauk ve in spolnuje, spozna, da je iz Boga.« 
»Vem dobro,« reče škof še dalje, »kako ste bili do ubožcev usmiljeni, kako ste se za preganjane kristjane ponašali, in jih veliko od smerti oteli. Tako ste Kristusu služili, še preden ste ga spoznali; zde bote zvedeli, komu ste služili.« 
»Dozde vam je bil križ , kaj pa da, kakor pred Rimljanu zaničljiv les, na kterega hudodelnike in razbojnike za velike hudobije obešajo, le znamenje prekletstva. Ali kar je Jezus Kristus, on neskončno nedolžni in sveti, iz zgolj ljubezni do nas na križu umerl, nam je križ podoba nar veči ljubezni, ki si jo misliti moremo, in sveto znamnje našega odrešenja, ktero nas opominja, da svojemu ljubeznjivemu Odrešeniku za ljubezen tudi ljubezen povračujemo, in da bodemo po njegovo ponižni in krotki. On, ki se je do smerti na križu ponižal, je zde v nebeškem veličastvu, in je vsem ljudem, ki va-nj verujejo, v večno zveličanje. In toraj ima tudi križ, ki se vam je v nebeški svitlobi perkazal, ta lepi pomen: V križu je zveličanje.« 
Po Jezusovih besedah: »Pred jih učite, potlej jih kerstite!« je peršel škof odslej vsak večer v Evstahievo hišo. Vsi v hiši so se veselili te ure, in se v obednici zbrali okrog njega. Pred ukom so vselej na glas in iz serca molili. Potlej jih je perjazno in ljubeznjivo učil. Po uku so spet molili, in opomnil jih je, da naj se tudi postijo, in ubogajme dajo. To so tudi storili, in so željno perčakovali dneva, ko bodo keršeni, od grehov očišeni, in s svetim Duhom napolnjeni. Ko je ta dan peršel, se je zbralo več kristjanov, da jim bodo botri in botre. Bilo je nekaj častitljivega, ko so Evstahi, njegova žena in njegova sinova vero v Jezusa Kristusa sprejeli, se vsem zmotam in grehom odpovedali, in obljubili čisto in sveto živeti. Škof jih je kerstil v imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Tudi služabniki in služabnice, ki jih je seboj v mesto perpeljal, in ki še niso bili kristjani, so se dali kerstiti. Škof jim je dal per svetem kerstu nove, keršanske imena. Evstahi je dobil še le zde per kerstu to ime, prej namreč se je Placid imenoval; njegova žena Trajana je dobila ime Teopista, stareji sin Agapit, mlaji sin Teopist. 
Drugo nedeljo je škof te nove keršenike v zbirališe kristjanov peljal, in jih keršanski občini skazal. Vsi obhajajo veselje viditi blazega moža in pobožno ženo, od kterih so že veliko dobrega slišali, in jih ljubeznjivo pogledujejo. Iz vsega serca hvalijo Boga in njegovega Sinu Jezusa Kristusa, da je njih število spet pomnožil. Potlej perstopijo s častjo k Gospodovi mizi, in sklenjeni s svojim Odrešenikom store sveto obljubo živeti le njemu, ki je zanje umerl. Lepo tiho je bilo tačas po zbirališi; na zadnje zapojo na glas hvalno pesem, in se razidejo. 
Ker se je Evstahi s svojimi koj drugi dan na svoj grad mislil verniti, je škof rekel: »Smo v časih hudega preganjanja; nobeno uro si nismo svesti, da bi nas ne zgrabili, ne djali na tezavnico, ne obglavili, ne vergli divjim zverinam v jed, ne sežgali. Bog ve, ali se bomo še kedaj na tem svetu videli ali ne! Toraj vas perporočim, ko nekdaj sveti Pavel Efežane in njih starašine, Bogu in njegovi milosti.« Na to je škof v serce ganjen pokleknil, in z njim ves zbor s solzami v očeh, ter moli: »O Bog! usmili se nas, in daj, da smo, kar nas je tukej zbranih, s teboj in tvojim sinom in med seboj vedno zedinjeni; da smo tanovitni v veri in ljubezni, in se po nobenem preganjanji od pota resnice ne damo odverniti; da se nas nobeden ne pogubi, temuč da se po kratkem terpljenji tega sveta, vsi tam v kraljestvu tvoje časti spet snidemo. To, ljubeznjivi Oče! te prosimo po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gospodu našem. Amen.« 
Škof vstane, in reče v duhu prerokovanja Evstahiu in njegovi ženi še to posebno: »Dozde sta imela vse, kar ljudje časno srečo imenujejo, bogastvo, čast, zale otroke; pa skusiti tudi bota mogla, kaj ima še grencega človeško življenje. Toda nikar ne obupajta v terpljenji. Bog jih skuša, ktere ljubi. Terpljenje, ktero vama bo Bog poslal, se bo sicer že na svetu častitljivo izšlo; pa še huji bo peršlo. Spolnilo se bo nad vama: Blagor mu, kdor skušnjo prebo; doskušen bo venec življenja prejel, kterega je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo.« 
Potlej je škof spustil Evstahia in njegovo ženo in vse, ki so bili ž njima peršli, in reče: »Pojdite v miru, in Gospod bodi z vami!« 
Tretja razstava. 
Evstahi in Teopista ubežna. 
Evstahi in njegova žena Teopista sta bila tedaj spet na svojem gradu. Vnovič, tako rekoč, sta jela živeti; kakor da bi bila prerojena, se jima je zdelo. Vse stvari na zemlji so se njima zde lepše dozdevale; karkoli sta pogledala, solnce na nebu in rosa po tleh, sadje na drevji in zeli in cvetlice na polji, vse jima je bilo zde dar dobrotljivega Boga. Vesela sta bila, da sta se po Jezusu z Bogom spravila, in da smeta Boga po otročje Očeta imenovati. Bilo jima je, kakor komu, ki se je od svojega ljubega doma zgubil, in v nepokoji dolgo po ptujem klatil, kedar spet domu pride. Vsak dan sta brala sveti evangelij, in našla v njem veliko tolažbe in pokoja. Nikoli nista mogla Boga prehvaliti; vsako jutro sta v veselji perčela, vsak večer v veselji in Božji hvali končala. Večkrat sta si rekla: »Človek, ki Boga ne pozna in ne ljubi, je ko riba na suhem; v spoznanji Božjem in v ljubezni Božji še le resnično živi. Jezus sam je djal, da je le to večno življenje, če spoznamo Boga in njegovega edinorojenega Sinu, kterega je poslal.« 
Ali per tem ni zmiraj ostalo; godilo se jima je, ravno kakor svetemu Petru per Jezusovem spreminji na gori. Tam je bilo dobro prebivati; pa mogel je spet iz gore v dolino solz, kjer ga je čakalo britko terpljenje. Tako so, peršli tudi nad Evstahia in Teopisto dnevi skušnje. Nar prej sta terpela na premoženju. Živinska kuga je vstala v tistem kraji, in tudi po Evstahievih hlevih zdeluje hudo. Cerkajo mu konji, govedina in drobnica; na zadnje mu ne živinče ne ostane živo, vse je poginilo. Pa Evstahi je rekel, ko nekdaj Job: »Gospod je dal, Gospod je vzel; češeno bodi Gospodovo ime!« Teopista pa je rekla: »To je le časna zguba. Nar manjši greh stori človeka bolj nesrečnega, kakor ko bi še toliko čed ali ves svet zgubil.« 
Pa kmalo je peršlo nad nji še huji terpljenje. Nalezna bolezen se je med ljudmi začela, in velika morija je po soseski; tudi v Evstahievi hiši je en dan nekaj poslov zbolelo. Akacij in Antijoh pertečeta v eni sapi, in trepetaje reče Akacij: »Gospod, bežite z gospo in otroci, in pa le berž! Ta bolezen je kuga!« »Kaj kuga!« zavpije Teopista vsa bleda. »Oh, če je pa kuga, Bog se smili! I, kaj nam je storiti? Hočemo li bežati ali ostati?« Antijoh pravi: »Ako ostanete, ste vsi mertvi. Usmilite se vsaj svojih otročičev, in bežite!« Ali Evstahi reče: »Vso svojo družino sem imel dozde zmirom ko svoje otroke; kako bi jih neki zde v nar veči potrebi mogel zapustiti? Ostaniva raji per njih, ljuba moja! To je tolikanj lepa perložnost dobro storiti, nikar je v nemar ne pušajva. Zde je peršel čas, da pokaževa, ali sva prava Jezusova učenca. Saj je Jezus rekel: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil; iz tega bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj. In kakošna ljubezen bi bila to, ko bi svojim v njih potrebi ne pomagala? Storiva, ljuba Teopista! kar ljubezen od naju hoče, in vse drugo zročiva Bogu. On naji in rajne otroke tudi tukej lahko obvaruje, in nas najde, kamor koli bi bežali. Toraj bova ostala, in stori naj z nama po svoji sveti volji.« Sta ostala. Več njunih služabnikov je zbežalo. Akacij, Antijoh, in kar jih je bilo kristjanov, pa še mislili niso v beg; rekli so: »Mi vas ne zapustimo, zvesti vam bomo do smerti.« 
Bolezen je zmiraj dalje okoli sebe segala; tudi Akacij in Antijoh in skoraj vsi Evstahievi posli so jo dobili. V gradu in okoli gradu je bilo polno bolnikov; pa nikogar skoro ni bilo, da bi jim bil stregel. Tedaj sta se jih Evstahi in Teopista podstopila, jim pomagala po svoji moči. On je stregel možem in mladenčem, ona ženam in deklicam. Od jutra do večera, cele noči celo sta prehodila okrog bolnih, umirajočih in mertvih. Vendar nista nalezla bolezni; tudi njuna sinova ne. Vsi so popolnoma zdravi ostali, in večkrat so si rekli besede svetega pisma: »Kdor v zavetji Najvišega prebiva, in stanuje pod slemenom vsegamogočnega Boga, se ne boj pšice, ki šviga po dnevi; ne zlega, ki lazi v temi, ne kuge, ki opoldne mori. Naj tisuč jih pade na strani njegovi, in tema na njegovi desnici, do njega, se ne perbliža.« 
Počasi je bolezen vendar prešla. Veliko ljudi je bilo zanjo pomerlo; kar jih je ozdravelo, so slabi lazili ko senca, in ko merlič so bili bledi. Evstahi in Teopista sta Boga hvalila, da je nji in njuna sinova tako prečudno per zdravji ohranil, in da jima je Akacija in Antijoha in še več drugih zvestih služabnikov in služabnic od smerti otel. 
Zde vendar sta se boljih časov nadjala; toda njunega terpljenja še ni bilo konec. Malikovalci bližnjih krajev, nič boljši po tolikih nadlogah, ampak le še huji, kolnejo Evstahia, da je od malikovalstva odstopil, in store hudobni naklep na-nj iti, in ga oropati. »Kdo drugi« pravijo, »je bogove razdražil, kakor Evstahi in kristjani, s kterimi on derži, da so nam take nadloge poslali, in da moramo vsi šibo njegovega ustopa čutiti? Ko bi se on ne bil pokristjanil, bi ne bili kuge imeli. Pojdimo, in znosimo se nad njim! Hrabri vojaki, ki jih je zmiraj per sebi imel, in njegovi sužnji so ubežali, ali pomerli, ali so še prebolehni, da bi se njim mogli v bran postaviti. Grozno je bogat, lep rop bomo storili.« In res, jih pride divja derhal per belem dnevu, planejo v grad, poropajo zlatnino, srebernino, in vse mnoge jedila; nalože, kar se da, na vozove, in kar ne morejo seboj vzeti, potarejo, pobijejo in pokončajo. In grede spred grada vriskajo in divjajo. Evstahi ni skoraj druzega otel ko življenje. Pa voljno je terpel to zgubo: »Naj bo,« je djal; »saj je to le časno blago, ktero mine. Lepše ga je uterpeti, ko imeti. Blagor mu, kdor iše zakladov, ki tatje ne pridejo do njih, in ki jih môlji ne snedo!« 
Evstahi in njegova žena sta svoje nadloge bolj in bolj čutila. peršel je čas setve; pa ni bilo ne pluga, ne rateja, ne semena, ne živine. Evstahi se je v tej potrebi obernil k bogatejim Rimljanom, ki jih kuga ni bila tolikanj poškodovala, in ki jih tudi niso bili oropali. Dobri perjatlji so mu bili poprej, so ga večkrat obiskali, in ž njim na lov hodili; ali ko so zaslišali, da je kristjan, so vso družbo z njim odrezali. Dobremu Evstahiu je bilo to težko. Rad bi bil videl, da bi tudi oni keršansko vero sprejeli; ker je pa niso hotli, je tudi njih družbo lahko pogrešil. Pa ko je bil poprej njih nekterim velike dobrote storil, mu bodo, si je mislil, vsaj tisti z nar potrebnišimi rečmi tako dolgo pomagali, da jim jih bo mogel poverniti. Ali malikovavci niso umeli Jezusovih besedi: »bolje je dati, ko vzeti.« Drugi za drugim se lažnjivo izgovarjajo. Kdo pravi, da nima kaj dati, ker sam komaj izhaja, in se zaklinja, da je taka; kdo drugi, kteri se mu je pred hinavsko perlizoval, ga zde zaničuje, in z gerdo odpravi; še kdo drugi mu svetuje, da naj iz dežele gre. »Glej, tvoji sovražniki,« mu reče, »te mislijo, zavoljo tvoje vere zatožiti, in umreti bi mogli potlej ti, tvoja žena in tvoja sinova.« 
Še k cesarju se je Evstahi obernil. Imel je v Rimu dobrega perjatla, kteri je per cesarju veliko veljal. Do tega je pisal, in ga prosil, da naj per cesarju zanj govori. Ali cesar, ki je bil malikovalec, reče: »Placida vojvoda sem zmiraj v časti imel; kristjana Evstahia pa, kakor se zde imenuje, ne poznam. Mi je prav žal, da se je mož tolike časti veri vdal, na ktero je per nas smert postavljena. Mu pomagati v njegovi edinšini, ktere je sam nar bolj kriv, bi bilo mu potuho dajati, in ga v nepokoršini uterjevati. Zagovarjati, in od smerti otevati ga pa tudi ne smem, to bi bilo našim postavam nasproti. Vendar ker je cesarstvu že veliko dobrega storil, in bi me težko stalo ga v smert obsoditi; bi on nar bolje storil, ko bi se in Laškega utegnil, in kje na pokranjah cesarstva poskril. Če se pa, kar bi še nar raji vidil, svoji novi veri odpove; me bo našel milostljivega cesarja.« 
Ko je Evstahi ta odgovor prebral, reče svoji ženi: »Teopista! v tej deželi nama več ni ostati, pojdiva v Egipt. Tam upam, bova že kakošen kotiček dobila, kjer bova mogla v miru in pokoji Bogu služiti. Še danes se napraviva s svojimi otroci na pot; toda zvečer, ko se zmrači da od nevernega ljudstva tod okrog ne bova terpela.« Teopista reče: »Težko mi je zapustiti prelepi kraj, kjer sem luč sveta zagledala, in svoje mlade leta v veselji preživela; vendar sem perpravljena iti. Mislim si: Ti je že Božja volja to. Angelj varh naj nas spremi!« 
To slišati se Akacij in Antijoh zelo ustrašita. »Za Božjo voljo!« zavpije Akacij; »kaj brez vse postrežbe pojdete na ptuje? Preslaba še sva po bolezni, da bi vas mogla spremiti; oh, vsaj toliko še počakajte, da se nekoliko okrepčava; potlej pojdeva z vami, če je treba, tudi na križem svet.« Antijoh pa reče: »Moj Bog! ali ni že to dosti hudo, da morate ko ubežni svoj grad in svojo pristavo popustiti? Kaj hočete zapustiti tudi še svoja služabnika, ktera vas do smerti ljubita? Oh, le malo še poterpite! Kmali bova terdna, in pojdeva z vami, in vam bova polajševala, vse težave na poti; noč in dan,če bo treba, vam bova delala v ptuji deželi, in služila vsakdanji hruh.« 
Evstahi je žalosten rekel: »Vem hvalo za vajno ljubezen in zvestobo; da bi pa zde z menoj šla, v to ne morem dovoliti. Jaz smem iti, kamor hočem, ker sem slovo dobil od cesarja, vaji pa vojašina še veže cesarju; kamor sta postavljena, ondi morata ostati, in streči na cesarjevo povelje. Bog vaji obvari, in vama povezni, kar sta mi dobrega storila!« 
Vojšaka sta šla, in z žalostjo povesta drugi družini, da pojile dobri gospod z gospo in sinoma še danes od tod po daljnem svetu. Per tej priči je ta govorica po vsi soseski zašumela. In iz vseh hiš se ljudje shahajo pred grad, da bi še enkrat vidili svojo dobro gospôdo, ki jim je o kužni bolezni tolike dobrote storila, in da bi se od nje poslovili. Bili so še bledi in bolehni, veliko jih je komaj ob palici perkrevljalo. Vsi plakajo in zdihujejo, ko bodo zgubili tolike dobrotnike. Pa Evstahi jih tolaži, in reče med drugim: »Ostanite le terdni v veri, v upanji in v ljubezni: potem se bomo, če ne na zemlji, pa gotovo v nebesih zopet vidili.« 
Ko je luna iz za gorja persijala, reče Evstahi svoji ženi: »I, zde pa pojdiva v Gospodovem imenu!« Tedaj zaženo družina, in kar jih je peršlo, velik jok, in na glas tarnajo. Evstahi in Teopista sta še vsakemu v roko segla, tudi njuna sinka pomolita slehernemu svoje ročice. In dobri posli in podložni jokajo in tarnajo še glasneje, pospremijo gospôdo, in vsi bi radi ž njo šli. Evstahiu se milo stori, in ne more besedice pregovoriti; miga njim, da naj ostanejo. In ostanejo, in gledajo z britkimi solzami za dobrim gospodom, pobožno gospo in ljubeznjivima dečkama. 
Ah, pač je bilo žalostno viditi jih tako iti! Iz njih obleke je bilo viditi, da so imenitnega stanu, in da so bili kedaj bogati; sicer pa vse razodeva, da so zde ubogi in ubežni. Evstahi, z mečem okoli ledja in s sulco v roki, nese na herbtu culo nar potrebniših oblačil, ktere so jim bili hudobni tolovaji še pustili. Teopista, oblečena ko Rimske gospe, nese velik jerbas brešna ali jedil, ker se je bilo bati, da bi se per ljudeh na poti, ki so kristjane čertili, ne sprosila potrebnega kruha ne sebi ne svojim otročičem. Dečka pa tekata, se ve, neskerbna zraven svojih staršev, ker nista poznala nesreče, in ju je veselilo vedno kaj novega viditi. Tako so šli po terdi cesti, po kteri so se pred v kočiji vozili. 
Teopista se ozira z milimi solzami v očeh nazaj proti gradu, ki se je od lune, obsijan, zmed temnega drevja vidil. Pa Evstahi pravi: »Teopista, nikar ne jokaj! Pred ali pozneje bi ga bila mogla tako zapustiti. Tukej na zemlji smo le popotniki, in nimamo stanonovitnega doma. Le z voljo terpiva, kar nama je Bog poslal; kdaj se bova veselila per njem v nebesih, in najnega veselja nam nihče ne bo odvzel.« 
Četerta razstava. 
Evstahievi na morji in zamorci. 
Med gojzdi in gorami gre Evstahi z ženo in sinama počasi pred seboj, mest in tergov se skerbno ogibaje. Čez nekaj dni pridejo do morja. Velika barka ondi je ravno v Egipt namenjena. Mornarji jo že nakladajo, in vale težke sode in skrinje vanjo. Lastnik barke, bogato oblečen zamorec, ves koraldast po vratu in ušesih, je med njimi, in jim ukazuje. Evstahi ga ogovori: »Ali bi nas hodi v Egipt prepeljati, mene, mojo ženo in moja sinova?« »Zakaj ne?« reče lastnik perjazno, in premeri vse kmali s svojimi očmi; »prav rad vas peljem!« »Koliko pa,« vpraša Evstahi, »vam bom plačal voznine, in koliko za hrano po poti?« Lastnik reče: »Ne veliko, kaj malega. Pa bova že potlej naredila, ko se tje perpeljemo; zato ni treba skerbeti.« Stopili so v barko. Mornarji vzdignejo sidro, ter odrinejo. Veter je ko nalaš, in ročno plava barka po morji. Dečkama se zdi, kakor da bi zemlja in drevesa prek nju bežale, barka pa stala, in sta vesela, ali v obličji njune matere je britka žalost, ko ji ljuba Laška dežela spred oči zginja. 
Evstahi jo tolaži, rekoč: »En Bog je na vodi, kakor na suhem, in bo za nas skerbel; on, ki je vsa zemlja njegova, nam bo dal najti drugo deželo, dokler nas ne vzame v deželo, kjer bo večen mir.« Teopista se umiri v sprevidnosti modrega Boga, in čuda Božje vsegamogočnega na morji, kterih doslej še ni vidila, jo skozi bolj zvedrujejo. Zjutraj ogleduje z možem in sinoma vzhajajoče solnce, in njegovo zarjo na nebu, ki so v morji utrinja, kakor da bi bilo dvoje solnce. Po dnevi zagledajo večkrat kak otok visoko iz morja moleti, in ko se ob njem peljejo, jim je, ravno kakor da bi otok s svojimi sinimi skalami in zelenimi drevesi mimo njih plaval. Semtertje vidijo grozne morske ribe zraven barke plavati, in cele trume morskih ptičev nad vodo letati. Zde jim veter perjetno pihlja, zde grozno buči; kmali igra z valovi, kmali goni valove, da se strašno kopičijo. Zvečer se jim solnce spet lepo na nebu in v vodi žari, preden v morji utoni. Tudi v noči ostanejo dolgo po konci, in gledajo perjazno luno in tolikanj zvezd, ki na nebu blisketajo, in se v morji utrinjajo. Tako se peljejo enomirno po morji. Čez nekaj dni se pokaže suha zemlja, in ondi, si mislijo, bodo vsaj kako ostrešje in toliko zemlje dobili, kolikor jim je bo treba v njih živež in kedaj v njih grob. 
Ali nekaj žalostnega — kdo bi mislil! — se zgodi. Lastnik barke je poželel Evstahieve žene. Koj, ko jo je bil pervič zagledal, se je zavzel nad njeno lepoto in perljudnostjo, in že takrat je sam per sebi storil pregrešni naklep, jo možu vzeti. Za tega voljo ne vozi proti mestu, kamor so se namenili, ampak se derži proti pušavi, kjer ni bilo skoraj druzega videti, ko gole skale in pušote. Tu zapelje v kraj, in reče: »To je dežela, v katero ste hotli; zde plačajte, in potlej idite na suho.« Evstahi se začudi, ter reče: »To ni dežela, kamor ste nas obljubili peljati!« Lastnik pa reče: »To bom jaz vendar bolje vedel ko vi! Le plačajte in nikar se nič obotavljajte! In hoče toliko plačila, da je bila desetkrat veči od navadne voznine.« Evstahi ostermi nad strašno krivico, in pravi, da vse njegovo premoženje ni dovelj polovice plačati. Lastnik barke, kteri ni druzega želel ko skregati se, začne serdito govoriti. »Kaj,« zavpije, kakor da bi bil obdivjal, »kaj da še polovice mi ne bote plačali! To ste me pa napravili! Sodil sem po vaši obleki, in menil, da ste kaj prida ljudje; zde pa vidim, da sem beračijo vozil! Kako se prederznete brez potrebnega denarja tak daljen pot storiti, in druge objedati! Kratko in malo, jaz hočem plačan biti do zadnjega vinarja. Eden vaju jo mora za to prederznost skupiti. Na moje besede je žena odslej moja sužinja! Ona mi ostane tu na barki, vi drugi pa se mi spravite na suho! Na sejmu bom ženo prodal, in s skupljenimi denarji se splačal.« 
To slišati je Teopista strahu in groze obledela ko merlič. Evstahi se je na vso moč premagoval, da bi svoje jeze nad toliko krivico ne izpustil. Dečka sta padla na kolena pred lastnika barke, in ga jokaje prosila, da naj jima matere ne odvzame. Ali lastnik iztegne roko, in reče Evstahiu: »Vi z dečkoma se mi kar berž poberite z moje barke; vi pa,« reče Teopisti, »ostanete na barki!« Teopista plane z razpetimi rokami do svojega moža, se ga oklene, in vpije: »Oh, Evstahi, jaz te ne izpustim! Pomagaj mi za Božjo voljo!« Evstahi seže po svoj meč, prime z levico svojo ženo, z desnico pa zaverti svoj meč nakviško, in reče: »Presneti zamorec, jenjaj ukljubovati; če ne, bom z mečem udaril!« Pa lastnik barke, ki se je bil z mornarji že zgovoril, kar migne, in trije močni korenjaki popadejo Evstahia od zadej, mu meč iz rok potegnejo, in ga terdo derže; lastnik pa zgrabi Teopisto, in jo Evstahiu z vso silo iz rok izterga. V tem pade v omedlevico, in se nič ne zave. Ko sta dečka svojega očeta v rokah mornarjev, svojo mater pa v omedlevici videla, in si mater mertvo mislila, začneta tako milo jokati in tarnati, da bi se ju kamnje usmililo. Ali neverniki so brez usmiljenja. Sunejo očeta iz barke na suho, zaženo še njegova sinova za njim, odrinejo z ženo, in se peljejo dalje, in vriskajo. 
Evstahi, pravični mož, kteri bi se kaj tacega nikoli ne bil domislil, stoji, kakor bi bil okamnjen, na bregu ob morji, sliši komaj jok svojih sinov, ktera se mu kolen oklepata, izteguje roke proti morju, in ne izpusti barke iz oči, dokler se v noči in megli popolnoma ne zgubi. 
Peta razstava. 
Evstahi pride tudi ob sinova. 
Ko je barka, na kteri je bila Teopista, Evstahiu in njegovima sinoma spred oči zginila, sede Evstahi pod stermo pečjo, da bo ondi prenočil. Njegova sinova ležeta k njemu, vsak na eno plat njega, in jokata tako dolgo po ljubi materi, da zaspita. Ali v oči žalostnega očeta ni spanja. Zgubo vsega časnega premoženja je voljno preterpel, komaj mu je bila v čisli. Da mu je pa Teopista, s ktero je bil v svetem zakonu in le enega duha in enega serca, iz rok iztergana, in da je ona, ljubeznjiva žena, v oblasti divjega nevernika, kteri nima nobenega strahu Božjega, to ga neizrečeno žali; serce mu hoče žalosti počiti. Toda terden v veri se tolaži; po gleduje proti zvezdam, ki se bolj na nebu perkazujejo, in pravi: »Zmiraj še, o Bog, si ti, naš ljubeznjivi Oče! Kar ti storiš, je vse prav in nam dobro, še tako hudo naj se tudi dozdeva. Brez tvoje vesti in zoper tvojo voljo bi mi tudi ljube Teopiste ne bili mogli vzeti. Pa če je ravno v oblasti tolovajevi, čuješ ti nad njo, ter jo boš varoval in ohranil. In vem, še le bolj se bo v tej skušnji njena krepkost zasvetila, ravno ko ta le temna noč v svetlobi prečistih zvezd. In kakor koli je zde daleč od mene in svojih ljubih otrok, in terpi kakor koli dolgo ta ločitev; nekdaj upam, se bomo spet združili, če ne že tukej na zemlji, pa tam nad zvezdami.« 
Počasi se je storila terda noč. In vstane hud vihar, in močno ploskajo valovi po morji. Po pečevji kriče ponočne ptice. Od daleč sliši Evstahi leva rjuti, in blizo njega se vali neznana kača proti morju. Pa Evstahiu ne upade serce. »Kdor v te, o Bog, zaupa,« je djal, »se ne boji levovega žrela, in je tudi med kačami in gadi serčen! Kakor otročiča zraven mene mirno spita, in ne čutita celo nobene nevarnosti, tako imam jaz, ki poznam vso nevarnost, v te, Gospod, vse zaupanje!« In res, kakor je bila koli strašna ta noč, jo je Evstahi z Božjo pomočjo vendar srečno prebil. 
Ko se je dan zaznal, začne solnce pregrevati, in zbudi dečka iz spanja. Berž pogledata po svojem očetu, se ozreta, in vprašata po materi. In vnovič, ko ni matere, se zjokata. Oče jih hoče tolažiti; pa komaj jih pogleda, ljubeznjiva dečka brez matere, se mu serce podere. »Oh, ljuba otročiča«, pravi sam per sebi, »pač sta veliko zgubila! Kako le vama bom jaz namestil dobro mater!« Kmali utihneta dečka, in bi rada kosila. Oče je gledal, kje bi kaj dobil, da bi jima dal; pa nikjer ne rodnega drevesa, nikjer germiča z jagodami. Šel je na vrh skale, da bi bolje okoli sebe videl, pa vse po dolgem in širokem je golo in pusto, nikoli nikjer ne pohištva, ne obdelanega polja. Zelo deleč se mu zdi, da vidi nekaj dreves in germovja v versti, ravno kakor da bi ob kraji velike reke rastle, in reče dečkama: »Tje pojdimo, tam blizo se razširja rodovitna planjava! Tam zadej mende je Egiptovska dežela; tam morebiti bomo tudi vanjo mater spet našli!« Vzdignili so se, in gredo tod tje. Ker dečka težko stane po pesku hoditi, prime za vsako roko enega, in jih pelje. Ob eni strani imajo stermo skalovje, ob eni pa morje. Solnce perhaja zmiraj više, in bolj in bolj jih perpeka. Uboga dečka sta žejna, čuda, da ne skopernita. »Oče!« pravi Agapit, »peljite naji vsaj k morju, da bova pila; saj je tam dovolj vode.« »Ta voda, ljuba otročiča!« reče oče, »ni za pijačo; bolj ko bi jo pila, bolj bi vaji žejalo, in pa še zbolela bi po njej.« »Oh,« zdihne Teopist, »to je pa vendar hudo! Toliko vode imamo pred očmi, in bova še žeje umerla!« Dečka že ne moreta več hoditi. Oče vzame kmalu tega, kmalu unega v naročje; na zadnje mora oba nesti. In tudi sam se je že komaj po konci deržal. 
Opoldne še le, ko je bila vročina narhuji, pridejo do nekaj košatih dreves, in blizo slišijo vodo šumeti. Dečka padeta koj pod pervo drevo v senco; oče persede k njima, in reče: »O, kako je tukej hladno in perjetno! Kako dobro de očem to zelenje! Kolikošna dobrota Božja je senca, ki je nekateri nič ne čislajo! Morebiti da za senco Boga še nikoli nista zahvalila v svojem življenji! O ljuba otročiča, vsaj zde ga zahvalita!« Ko sta se dečka malo spočila in ohladila, začneta spet tožiti, da sta žejna in lačna. Tudi očetu se je žeje že skoraj jezik nebesa perlipnil. Vstal je, rekel dečkoma tam sedeti, in gre k reki po vode. 
Ko je k reki peršel, zleti velik povodenj ptič zmed terstja pred njim nakviško. Evstahi pogleda med terstje, in najde gnjezdo poIno jajc; ko račja jajca so debele in še popolnoma čiste in dobre za jed. Vzame ruto iz žepa, in jih lepo vanjo zloži in poveže; potlej vzame železno čelado z glave, (po vojaški namreč se je nosil), zajme vode vanjo, in jo sam pije; in je še zajme, in se verne k dečkama. Dene ruto z jajci pred njima na zeleno tratico, in zraven nje vodo v čeladi, ter veselo reče: »Vidita, ljuba otročiča, kako nam je dobrotljivi Bog tudi v tej pušavi obed perpravil! Brez teh jajc in brez te vode bi bili mogli lakote in žeje umreti. O, povzdignimo preden zavžijemo njegove dari, k njemu serce in oči!« Oba sta vstala, povzdigneta mlade ročice, in molita tako pobožno, da nar srečnejši, ko se k bogati mizi usede, velikokrat ne tako. Na to še le njima da oče piti vode iz čelade, in serkati najdene jajca, kar jih njima ostane, jih sam poje. Dečkama so se jajca, dasiravno so bile sirove, in voda tako perlegle, da še nobena jed in pijača njune dni ne tako. Tudi po jedi sta molila, in zanjo Boga zahvalila tako perserčno, da še nikoli za noben dar ne tako. 
»Zde pa,« jima reče Evstahi, »se vlezita tu le na travo, in se malo naspita. Jaz pa grem gledat, kje bi se moglo čez reko priti. Čez njo moramo iti, ako hočemo v Egipt priti, in ne poginiti v ti pušavi.« Odkrehne od drevesa debelo vejo, si naredi palico, s ktero se bo branil, če bo treba, in gre na ogled. Reka je zelo dereča, na sredi globoka, in na dnu polna gladkih in spolznih kamničkov, po kterih si človek ne bil svest terdne stopinje. Više gori za reko iti, kjer bi se morebiti lože čez njo peršlo, pa goša in skalovje ne perpustilo. Se verne k svojima sinoma jih zbudi, in pravi: »Pojdita, ljuba moja! Vaji bom z Božjo pomočjo skusil čez reko prenesti.« Jih pelje k reki in reče: »Ker vaju ne morem obeh kmali pernesti, bom pa vsacega posebej. Ti, Agapit! se usedi ti le na bregu pod to verbo v senco; ti pa, Teopist, mi pojdi v naročje.« Ga poprime z levico v naročje; z desnico derži močno palico, nekaj da se nanjo opira, nekaj pa da ž njo vodo pred seboj poskuša, kako je globoka. Serčno jo brede skozi reko; na sredi mu je voda do pers, in per vsaki stopinji ga hoče spodnesti in vzeti. Po velikem trudu pride z dečkom vendar srečno na uni kraj reke; zahvali Boga, se otre pot s čela, se malo počije, in potlej reče: »Teopist! sedi tukej na tla, zde grem še po tvojega brata.« Spustil se je spet v reko; pa komaj perbrede na sredo, sliši Agapita, ki gre ravno ponj, zakričati: »Oh, oče, pomagajte! Divja zver me hoče snesti, pomagajte!« Evstahi pogleda, in vidi velicega leva že prav blizo otroka. Oče upije na vse gerlo nad zverjo, in ji preti; pa kakor bi mignil, zgrabi lev otroka, in pobegne ž njim. Kako se je mogel per tej priči ljubeznjivi oče prestrašiti! Vpije, in se žene na vso moč, da bi pred na breg peršel; pa ko pride, že ni več videti leva, ne šlišati ubogega otroka. Z gostim germovjem, robidjem in ternjem je ondi gozd preprežen, kamor se je lev z otrokom obernil, in Evstahi ne more za njim. Opraskan od ternja in zasopen obstoji, glasno mu serce tolče, kolena se mu gibljejo, po vseh udih se trese; le samo palica ga še po konci derži. In zdihuje: »Oh, zastonj je ves moj trud! Leva več ne morem doiti, več ne otroka živega iz žrela iztergati! Oh, morebiti da je mojega ljubega Agapita že požerl, in ga ni druzega ko še kakošna košica! O ljubeznjivi otrok, tedaj si mi tudi ti odvzet! Ah, tako zgodaj in tako strašno, v zobeh Ijute zveri, si mogel svoje mlado življenje končati, o ljubček moje duše!« Žalosten opre svoje oči v nebo, in gleda, in ni besede iz njega. Potlej reče: »Je že tvoja volja, Oče nebeški! da se je tako zgodilo. Že veš, zakaj si to perpustil! Neizvedni sicer, pa gotovo modri in dobrotljivi so tvoji sklepi! Morebiti, da bi bilo dobrega dečka še kaj strašnejega zadelo! oh, morebiti bi bil še v huji žrelo pregrehe in hudobijo zašel! Moj Bog! kakor ti je bil Abraham perpravljen svojega Izaka darovati, tako ti tudi jaz podarim svojega ljubega Agapita.« 
Teopist na uni strani je videl, kako je lev njegovega brateca zgrabil in nesel, in je začel britko plakati in upiti. In ko je tudi očeta, kteri se je bil od reke odalil, iz oči zgubil, upije še glasneje: »Oče, oče moj! kje ste? Oh, pridite, nikar me ne zapustite! Oče, oče moj! kje ste? Oh, pridite, nikar me ne zapustite!« Oče se žalosten verne k reki, in se dečku od daleč oglasi rekoč: »Bodi tiho, ljubi Teopist, in per miru! Glej, saj sem tukej, in grem že k tebi!« Pa, ah, strašna reč! Komaj je oče do reke peršel, vidi unkraj reke volka, ki ga je vpitje perklicalo, po Teopista hiteti. Ubogi deček poskoči od tal, in beži, kolikor more po bregu pred volkom. Oče vpije na vso moč, in maha in preti s palico. Ali grozoviti volk je kar planil za dečkom, in ga zgrabil in vlekel v gozd. Kako je per tej priči dobrega očeta v serce zabolelo, ni izreči. V kervavih bojih v vojski, ki je bilo tisoč mečev in sulic vanj namerjenih, je stal neprestrašen, in se ni ginel; zde pa mu uterpnejo skoraj vsi udje. Se je sicer spustil v reko, da bi revčetu pomagal; pa preden jo prebrede, je bil volk že daleč v goši, in dečka ni bilo nič več videti. 
Ves zbegan se oče na bregu usede. Toliko neprevidenih nadlog ga je vsega pobilo in iz uma spravilo. »Oh,« je djal, ko se je spet zavedel, »tedaj mi je tudi zadnje upanje ugasnilo, zadnja podpora se poderla, vse veselje, kterega sem svoje stare dni perčakoval, zginilo! V malo dneh sem zgubil svojo ljubo očetnjavo, svoje perjatelje, svojo ženo in svoja sina. Oklesteno drevo sem, ktero nima ne vej, ne mladik. Oh, moja žalost je pač še veči, ko je bila očaka Jakoba, ko je svojo ljubo Rahelo pokopal, in mu je bilo povedano, da je Jožefa, nar ljubšega njegovih sinov, divja zver raztergala. Saj je on vendar še več sinov imel, ostal mu je še ljubeznjivi Benjamin; meni pa je tudi ljubeznjivi Benjamin vzet. Jaz ga zde nimam več, kteri bi me tolažil! Po vsi pravici zde z Jakobam lahko rečem: Oh, mene druzega ne čaka, ko od žalosti in britkosti iti za sinoma v grob!« 
Na to je malo potihnil, in čez nekaj časa reče: »Ah, ko bi ne spoznal tebe, moj Božji Odrešenik, in bi v tebi ne imel tolikanj lepega zgleda poterpežljivosti v nar strašnejših težavah, bi jo po Rimski naredil s svojim življenjem; bi si meč nastavil, in še va-nj zaletel — pa saj ga tudi več nimam — ali bi pa v to-le vodo skočil! Pa Kristus nas drugače uči. Moramo piti kozarec terpljenja, ki nam ga nebeški Oče poda. Moramo reči s Kristusom: Oče, tvoja volja naj se zgodi, ne moja! To je že tako sklenjeno. Tukej terpljenju ne moremo ubežati; tam pa, če z voljo in stanovitno terpimo, nas čaka po zmagi venec veselja, ki ne bo nikoli zvenil.« 
Tako se je Evstahi nekoliko umiril; pa ko pomišljuje, kaj se je zadnja dva strašna dneva zgodilo, ga je vnovič v serce jelo peči. Zakaj ne le z vnanjim terplenjem, bolj še z notranjimi težavami ga je Bog hotel skusiti in očistiti. »Kaj,« pravi spet, in se zgane, kakor da bi ga bila strela zadela, »kaj nisem vsega tega sam kriv? Kaj sem vendar mislil, da sem Teopisto, svojo ljubo ženo, zaupal neznanemu človeku, unemu hudobnemu zamorcu, ki mu je več nisem mogel iz rok iztergati! Ali mu je nisem tako rekoč, sam zdal? Oh, strašna, strašna reč! In kako nespametno, kako neusmiljeno je bilo od mene, da sem svoja otročiča v tej pušavi, tam Agapita, tukej Teopista, sama pustil sedeti! Oh, da me ni strašna rjutiv in tuljenje divjih zverin nocojšnjo noč zmodrilo! Ali nisem po tem takem ubozih otročičev sam podvergel divjim zverinam? Ali nisem neusmiljen oče, ali nisem morivec, morivec svojih otrok? Oh, kako kervavo se utaplja solnce v morje, in mi menda očita: Ti sam si kriv prelite kervi svojih otrok!« 
»Ne, ne!« reče zde pokojniši, »iz neusmiljenja tega nisem storil. Se bom britko kesal vse svoje dni, da sem svoji ženi v sužnost, svojima otročičema v smert perpomogel; pa iz neusmiljenja do njih, vedoma in radovoljno se to ni zgodilo, ampak le zato, ker sem premalo pomislil. In vendar kako hudo me to peče! O, kako hudo mora še le človeku per sercu biti, ki vedoma in radovoljno hudo stori, ki premišljeno bližnjega v nesrečo perpravi! Oh, koga je vendar človek, ko se per nar boljši volji ne more hudega obvarovati! Kako mu je treba Boga vsak dan prositi, da bi ga razsvetlil in vodil!« 
»Pa,« je kmalu spet rekel, »ali ne krivično brez premislika delati! — Ali bode si kakor koli; ti, o Bog usmiljenja, si moje edino prebivališe! perzanesi mi milostivo, kar sem v tem zadolžil. Popravi spet, kar sem pokazil; oberni to v dobro. Saj si vsegamogočen in neskončno dobrotljiv, in saj si po svojim aposteljni rekel: Kteri Boga ljubijo, se jim vse v dobro izide; toraj tudi njih zmote in njih grehi, če se jih resnično kesajo in pokore. Oh, ko bi te tolažbe ne imel, bi mogel obupati!« 
Utolažil se je, pa le za malo časa. Zmiraj gaz novega vest toži in peče. Sčasoma se začne te zmotnjave iz spomina izbijati in sklene ne več premišljevati in si k sercu gnati, kar se je zgodilo, ker je to prazno, in mu nič ne pomaga, ampak le k Bogu moliti, in njega polajšanje in tolažbe prositi. »Oče,« je djal, »ki si svojemu ljubemu Sinu v smertnih težavah angela z nebes poslal, in ga v terpljenji potolažil in pokrepčal, glej, tudi moja duša je žalostna do smerti! Oh, ne pusti me brez tolažbe in pomoči!« Angelja z nebes sicer ni bilo k njemu; pa Bog mu pošlje drug polajšljej, kteri je že marsikomu nar veči britkosti ali pregnal ali pa zmanjšal. Bog mu pošlje sladko spanje, in prečudne sanje razvesele njegovo dušo. Sanjalo se mu je, da hodi po temnem gozdu; pa kakor bi trenil, posije solnce po vsem gozdu, ter ga razsvetli, in ljubi Agapit sedi ves zdrav in pokojen na tratici, in se mu ljubeznjivo nasmehljava, in lev beži ves plašen spred njega; daleč prek njega pa stoji Teopist, njegov bratec, in gleda hvaležno proti nebesom, ter kaže s perstom volka, ki leži mertev zraven njega na tleh. V tem se je Evstahi zbudil; pa je kmali spet zaspal, in vnovič vidi svoja sinova ko lepa čversta mladenča, oblečena ko Rimski vojšaki, in na njunih svitlih čeladah zelene lorbarjeve vejice zataknjene. Spet se je prebudil, in še enkrat zaspal, in glej, zde vidi še svojo ženo, ktera njegova sinova preden pelje, in Evstahi je neizrečeno vesel. 
Šesta razstava. 
Dobri kmetje. 
Ko je jutranja zarja napočila, in je oblake in morje, skalovje in drevje obsijala, se Evstahi zbudi. Precej pogreši svoja sinova in njuno ljubo mater. Vidil jih je v sanjah; zde jih nikjer ne vidi, in je žalosten. Pa proti nebesom je povzdignil oči, roke in serce, in nebeškemu Očetu v skerb zročil vse, kar ga teži. Častitljivo je solnce vzhajalo, in lepo perjazno razsvitljevalo nebo in zemljo. Toraj reče Evstahi: »Sinoči se je solnce nekako kervavo in mračno za morje nagnilo, in danes vstaja tako svetlo in častitljivo! Tudi naših dragih perjateljev zmanjka, ko solnca, ki se je skrilo za morje, za černe oblake; več jih ne vidimo na tem svetu, kedar jih temna noč zakrije: pa peršlo bo kedaj jutro, ko jih bomo ko vzhajajoče solnce v svetlobi in časti zopet vidili.« 
Evstahi si je zde vse perzadjal, da bi peršel v permorsko mesto, kamor se je imel zamorec z barko vstanoviti, in kjer je upal najti svojo ženo, in s pomočjo više gosposke jo oteti iz rok gerdega tolovaja. Vzdignil se je, in je šel žalosten po pesku. Ni videl druzega ko morje in visoko skalovje, in grozno težko ga pot stane. Skoraj je zgorel, tako ga je solnce peklo. Z nekoliko ribicami, ki jih je per kraji morja vjel, si je tolažil lakoto, žejo pa z obilno roso, ki je po širokopernatem zelju stala. Tako je storil dan hoda. Zde pa je skalovje, ktero je doslej vštric sebe imel, daleč v morje segalo, in ni mogel več dalje. Per strani le se mu odpre tokava v gorje. Po nji se je spustil; in na, še v večo pušavo je prišel! Nikjer ne najde sledu človekovega; stopinje divjih zveri le so se v pesku poznale. Ko se je noč storila, se splazi na stermo skalo v jamo, in se stisne v kot, da bi čez noč kaka zver ne prišla do njega, in ga ne raztergala. Ko se je bil pa dan zaznal, je šel spet dalje. Pušava je prihajala vedno strašneji. Spet je bilo solnce že nizko, in še ni iz tokave. Malo pustih jagod in malo vode iz solzečega studenca je njegova edina jed in pijača. Že je menil, da ga bo konec v tej strašni pušavi; kar pride k ozki, nekoliko obhojeni stezi. Ko je šel nekaj časa po nji, glej, se mu zmed goljave dolina odpre, in kmali zagleda visoke drevesa z začernelem perjem, potlej zelene travnike z rumenimi in rudečimi rastlinami, potlej široke njive s strnjo, na zadnje čedno vas, ki se je komaj zmed drevja vidila. Zahajočega solnca žari obsijajo dolino, in prav lepo jo je videti. 
Evstahi hvali Boga, da mu je dal spet viditi pohištvo in polje, in gre vesel navdol, in pride v vas. Pred eno pervih hiš, ki je šel memo njih, sedi star mož. Dva ljubeznjiva otročiča, na videz njegova vnuka, igrata per njegovih nogah. Evstahi stopi k njemu, in reče: »Ljubi oče! ali bi mogel kje v tej vasi popotnik prenočiti?« Starček odgovori: »Ostanite, če vam je ljubo, koj per meni; me bote prav razveselili. Malo je kar premorem, pa iz serca bom postregel.« 
Evstahiu je ponudba dopadla, in gre ž njim v hišo. Mož mu prinese kruha, sadja in vina, ter reče: »Ponudite se s tem-le, da pride moja hči s polja in večerjo napravi. Jejte in pite, Gospod vam pomozi!« Po teh besedah je Evstahi spoznal, da je ta mož kristjan, in se od veselja ne ve kam djati. »Bog ga bode zahvaljen,« je rekel, »kteri me je sem pripeljal; tudi jaz veurjem v Gospoda Kristusa, našega Odrešenika!« Starček se je ravno tako obveselil, da je kristjana pod streho dobil. Ko sta oba med divjimi in usmiljenimi neverniki mogla živeti, je zde tudi obema, kakor ljubeznjivima bratoma, ktera se v ptuji deželi in med sovražnim ljudem neprevidoma snideta in spoznata. Oba, Evstahi in starček, ki mu je bilo Klemen ime, sta se po bratovsko objela. Da imata eno vero, eno upanje, eno nebeško ljubezen, da sta si po duhu v rodu, to jima je več, ko vsa rodovina po kervi. Bila sta si tako dobra, ravno kakor bi bila že deset let skupaj živela. 
Na to je hči s svojim možem s polja domu prišla. »Vidita,« jima reče prijazno starček, »v tem dobrem možu nam je Gospod enega svojih učencev in prijateljev poslal!« Oba sta ga zelo vesela, in ga ljubeznjivo pozdravita. Evstahi jim zde pripoveduje, kako je mogel zavoljo keršanske vere iz svoje domovine pobegniti, in kako so mu hudobni ljudje in ljute zveri vzele ženo in sinova. Vsi ga zvesto poslušajo in milujejo; mlado gospodinjo so solze posilile; pobožni starček pa je na zadnje rekel: »Le zaupajte! Meni se vse tako zdi, da tiste sanje, s kterimi vas je Bog pervo noč po zgubi vaših sinov potolažil, niso brez pomena. Saj vendar niste vidili, da bi bile ljuba dečka zveri raztergale; morebiti da še živita!« »Kako bi bilo to mogoče?« Starček pa reče: »Bogu ni nič nemogoče; Božji vsegamogočnosti ne smemo meje staviti. In ko bi tiste sanje tudi le prihodnji svet zadele, in bi bila vaša sina za ta svet res že mertva; sta zde ljubeznjiva angeljca pred sedežem Božjim, in tam ji bote gotovo spet vidili. Vašo ženo pa bo že Bog varoval. Jaz celo upam, da jo bote v Egiptu spet našli, in iz oblasti hudobnega nevernika oteli. Ko bi jaz že ne bil tako star, bi vas tje spremil. Pa moj zet ti le, Klit, pojde rad z vami; on je že enkrat tam bil, in vse pota so mu znane.« Te besede so žalostnega Evstahia zelo oveselile. Večerjal je z dobrimi dušami, in gre hvaležen in zaupljiv k pokoju. 
Drugo jutro se s Klitom, mladim kmetom, preden se je še dan storil, napravi na pot. Kolikor moreta, hodita urno, in le opoldne, ko je nar huji vročina, se nekoliko oddahneta. Ko sta prišla zmed hribov na ravnoto, najme Evstahi za denarje, ki jih je imel še per sebi, velbljuda ali kamelo, in nanj sedeta, da se jima pot še bolj speši. Tedaj prideta v primorsko mesto, in bark celo versto je ondi v kraji stalo. Evstahi gre, in začne po barkah gledati. Dobro še se ve Evstahi spomniti, kakošna je bila tista, na kteri sta se on in njegova žena vozila, in berž jo ima v očeh; prav brega se je tišala. Stopi blizo nje, in jo pregleduje. 
Delavec, ki je v nji na skrinji sedel, ga vpraša: »Zakaj ogledujete barko od vseh strani tako skerbno; bi jo mar radi kupili?« Evstahi meni, da je delavec iz šale tako rekel, in ga z milim, pa bistrim očesom pogleda. Mož pa reče: »Ne, ne! je resnica! Barka je na prodaj! Gospodar, kterega je bila, bogat zamorec je mertev.« Evstahi poprašuje bolj na tanjko. Delavec pa pravi: »Verjemite mi, da ni nič drugače. Še ni dolgo, kar je barka v kraji; ali njen gospodar ni bil tako srečen, da bi bil živ na suho prišel. Sem videl, ko so ga mertvega z barke prinesli. Nagle smerti, pravijo, da je umerl.« »To je pač čudno!« reče Evstahi; »ali pa veste, kje je gospa, ki se je na barki pripeljala?« »Gospa?« reče delavec; »saj ni bilo nobene gospe na barki!« »Pač,« reče Evstahi bolj resno, »je mogla biti. O, povejte mi, ljubi moj, kje bi jo dobil! Veliko ljubezen bote skazali njenemu žalostnemu možu.« Delavec je pa le terdil, da ni nobene gospe videl, ktera bi bila z barko prišla. 
Dva kupca, ki sta ravno memo šla, postojita, in slišita to. »Je, je res tako, kakor mož pravi!« reče mu eden. »Jaz sem imel tudi blago na tej barki, in sem je vsak dan hodil čakat. Sem vidil s svojimi očmi, ko je v kraj prišla, in nisem od nje šel, da je bila vsa izložena. Ali žene, vam povem, ni bilo nobene viditi na barki. Ni bilo druzega na nji, ko mornarji in lastnikovo truplo.« Evstahi pove nekoliko, kaj da se mu je prigodilo, in prosi kupca, kterima se je prav užalilo, da naj mu pomagata mornarjev kteremu na sled priti, da bi ga izprašal, kam je koli njegova žena prišla. Kupca pravita: »Bo težko še kterega dobiti! Po lastnikovi smerti so pred ko ne na drugih barkah službo vzeli, in morebiti so že vsi spet od tod odrinili; kupčija namreč teče zde dobro, in blago gre spod rok. Vendar greva koj sama, in bova popraševala. Kmali sta spet prišla, in rečeta: »Sva našla dva mornarja, pa nočeta nič vediti, da bi bila kaka ženska na barki.« 
Na Evstahievo prošnjo sta mornarja pred sodno gosposko poklicana. Zelo se ustrašita, ko stopita v sodnišnico, in zagledata moža, kterega sta pred nekterimi dnemi z barke na samotno pustino pomagala pehniti. Tudi Evstahi je oba koj spoznal, in ju terdo prime. Zde se udasta, da se je Evstahi res z ženo in sinoma na barki vozil. »Ko pa Evstahi,« pravita, »ni imel s čim voznine plačati, je lastnik barke njega in njegova sinova ukazal na suho vreči; ženo pa si je sužno prideržal, in se ji je prav prijaznega delal. Ker pa žena ni marala zanj, in ni storila po njegovih željah, jo je v svoji togoti z mečem prebodel, in njeno mertvo truplo v morje vergel. Po tem pa je bil ves nepokojen; ko iz plavža je vročina iz njegovega obraza puhtela, in ni bilo dolgo, se je sesedel, in je umerl. Tako življenje in taka smert, smo djali, je gospodarju zelo v nečast, in smo sklenili od vsega terdo molčati. Pa poklicana pred sodbo morava, kakor koli naju to težko stane, vse po pravici povedati.« To sta s prisego poterdila, in potlej sta izpušena. 
Kako je bilo pa žalostnemu Evstahiu per sercu, se ne da nikakor izreči. Ves pobit je šel iz sodnišnice, in hodi per morji na bregu semtertje, in molči. V njegove oči še ni bilo solz. Potlej obstoji, in potok solz se mu udere po licih, in se vzre proti nebu, in reče: »Ti, ljubi Bog si pripustil, da sem zgubil svojo ženo! Tvoji volji se ponižno podveržem, in jo molim. Ti, ljubi Oče, si jo k sebi vzel! Oh, bolje je vendar, da je kervavo smert storila, kakor da bi bila v greh in sramotenje privolila! — O ljuba moja Teopista,« je rekel dalje, »več tedaj na tem svetu ne bom videl tvojih Ijubeznjivih oči! Blagor tvojemu zveličanemu duhu! Pa prosi zame Boga, da te bom z najnimi otročiči per sedežu Božjem spet videl.« 
Ko je Evstahi okoli gosposke hodil, je bil Klit, njegov tovariš, velbljuda v hlev djal, in ga je opravljal. Pa je kmali zaslišal žalostno novico: »Ženo, ki se je na barki vozila, so umorili, in v morje vergli.« Groza je dobrega kmeta spreletela. Žalosten in s solznimi očmi gre po Evstahia, ki je ves objokan po morji gledal. »Oh, moj Bog!« mu reče Klit, »se ne čudim, da morja brez solz ne morete gledati, ker je grob vaše ljube žene. Pa raji, Evstahi, se vzrite proti nebesom! Če tudi njeno truplo na dnu morja leži, je le vendar njena duša v nebesih. Nar lepši smert je storila, ker je raji umerla, kakor grešila. Nič tedaj ne jokajte; še le veselite se, in Boga hvalite!« — »Imate prav, ljubi prijatelj,« reče Evstahi, in mu roko stisne; »bodi ga Bog zahvaljen; Ona je, kakor koli je bilo strašno, vse prebila, in je srečno končala. Bog daj, da bi tudi mi svoje življenje, naj bo tudi polno rev in težav, na zadnje le srečno sklenili! 
Sedma razstava. 
Evstahi služi per kmeti. 
Evstahij in mladi kmet Klit se sprehajata nekaj časa molče ob morji, le v svojih žalostnih sercih govoreta z Bogom. Potlej reče Klit: »Noč se je storila. Ali bi ne šla na kerčmo ali gostilnico, kjer sem nama večerjo in ležiše rekel napraviti?« In šla Sta. Pa Evstahi ne more ne jesti, ne spati; tudi Klitu se nič ne poljubi. Vsa poparjena sedeta v stanici, ktero so jima dali, in se menita od žalostne prigodbe. Na zadnje reče Klit: »Tukej v Egiptu nimate kaj več pričakovati; kam se bote zde obernili?« Evstahi pravi: »To mi še ni bilo v mislih; pa kaj čem druzega, kakor poiskati kacega kota na zemlji, kjer bom žaloval in umerl, če Bog še kaj druzega z menoj ne sklene?« — »Če je taka,« reče Klit, »vas prosim, pojdite z menoj. Moja hiša in vse, kar premorem, vam bo v postrežbo. Oh, bolje bi mojega starega očeta, moje žene in mojih otrok ne mogli razveseliti, kakor če se z menoj vernete, in per nas ostanete!« Evstahi je pomislil in reče: »I, pa pojdem! Tode nadlege vam ne bom delal, in kruha ne bom lenuh jedel. Sveti apostelj je djal: »Kdor ne dela, naj tudi ne je.« Prijel se bom poljskega dela, in vam pomagal per kmetiji. Roka, ktera je bila dovolj krepka za meč in sulico, vsaj ne bo tako slaba, da bi za plug ne deržala.« To Klita zelo razveseli. »Oh,« reče poln hvale, »tako veselo bomo skupaj živeli, kakor angeljci v nebesih!« 
Drugo jutro sta sedla na velbljuda, in se verneta. Srečno dojdeta v vas, in dobri starček, gospodinja in otroci ji sprejmejo z velikim veseljem; pa tudi žalost jih obide, ko sta povedala, kako sta slabo opravila. Slišati, da se hoče Evstahi kmetije lotiti, je dobri starček s svojo sivo glavo zmajal; Evstahi pa je le ostal per svojem sklepu. Le ene reči je prosil. Za Klitovo hišo je bila višava, in lepo drevje je na njej rastlo. »Tam,« reče Evstahi, in pokaže na višavo, »tam med unimi drevesi bi rad hišico sam zase, kjer bi o praznih urah lepo tiho v molitvi in premišljevanji prebil.« Dobri ljudje mu obljubijo te želje izpolniti. Koj drugi dan se podstopijo dela. Evstahi očerta hišico po njeni širjavi in dolgosti, ter pridno pomaga. In kmali je bila dodelana. Streha je bila s slamo pokrita, in slonela je na malo obtesanih panjeh. Stene so bile s protjem gosto opletene, in z makom opažene. Hišica, kaj pa da, je bila na videz prav slaba; vendar je ne le dežja dobro branila, ampak tudi mraza in vetra obvarovala, snega namreč v tisti deželi nikoli ne vidijo. Znotraj je imela le dva predela. V pervem, ki se je precej skozi duri vanj prišlo, je stanoval, v drugem pa spal. 
V tej revni mahnati koči s slamnato streho je zde Evstahi prebival, on, ki je imel nekdaj lep grad. Terdo se je kmetije prijel; kmali se je navadil, in je veliko veselja v nji našel. Mislil je, kakor tisti Rimski pevec, ki blagruje moža, kteri nima posvetnih homatij in prepirov, ampak zaovoljen in vesel za plug derži, in ni lakomen in skop. Bil je kakor sloveči vojvoda Cincinjat, kteri, ko so Rimljani do njega poslali, in mu vojvodstvo ponudili, je ravno na njivi oral, in je od pluga šel na vojno, in se je po dobljeni zmagi spet vrnil k plugu, in se na očetovem domu per slabotni noši in kmečki hrani celo nič ne zmenil za bogastvo in lisk sveta. 
Ko je bilo na polji podelano, je imel Evstahi z vertom ob svoji hišici opraviti. Ga je z brajdami in smokvami nasadil, ga je okopaval, in boba, graha in dinj vanj nasadil, in mnoge zelenjave nasajal. Opoldne je veči del per kmetih južinal, velikokrat kar zunaj na polji; na trato v kakošno senco je sedel zraven njih, ter vesel z ojimi iz ene sklede zajemal, in si ni želel boljših jedi. Večerjal je pa le bolj sam per levi ali v kakem drugem kotičku svoje bajtice, in med tem zmiraj kaj bral, n. pr. iz svetega evangelja, ali z djanja listov aposteljnov, ali iz psalmov. 
Po večerji je še rad na leseno klop sedel, ktero je bil pod košatim drevesom naredil. Velikokrat so kmetje, pobožni in dobri ljudje, k njemu prisedli, in ko je bila večerna zarja utonila, in so že zvezde na nebu migljale, se je pogovarjal ž njimi od vere v Boga in Jezusa Kristusa in od dobrot, ktere nas, kedar se svet okrog nas v večno noč pogrezne, tam gori nad zvezdami čakajo. S priserčnim veseljem je pravil od nebeške prikazni, ki jo je tam v gozdu imel; večkrat je rekel, da le keršanska vera dušo umiri in upokoji, in se le v nji more upati večno življenje. Tudi jim je še marsikaj povedal, kar je že svoje dni skusil, in je bilo podučljivo zanje. Iz njegovih povest so lahko sklenili, da je bil nekdaj bogat mož, in da je imel per vojski imenitno službo; pa da je on po vsem svetu sloveči vojvoda Placid, tega jim iz ponižnosti ni povedal. Poznali so ga le po keršanskem imenu Evstahi. 
Drugi ljudje v vasi so bili še skoraj vsi neverniki. Pa Evstahi jim je vsim brez razločka per vsaki priložnosti rad dobro storil. Ker je bil modrejši, v dobrem terden in serčen, jim je lahko z besedo in djanjem pomagal. Med drugim so njih polja ne le jeleni, ampak tudi strašni divji prešiči zdelovali, ljute zveri so iz bližnjih gozdov nad čede hodile, in zde je lev kako govedo raztergal, zde volk kako ovco odnesel. Takrat namreč še niso znali z ognjem streljati, in mirni kmetje zlasti so se težko divjini ubranili. Jaki Evstahi brani zverim na njih polja in v njih čede, in prebiva marsikako černo noč pod milim nebom. Sam dober samostrelec, uči tudi može, kako da naj orožje napravijo, in zverino streljajo in pobijajo; in veliko zverine, levov in volkov, je padlo, človeku pa se ni nobenemu nič hudega zgodilo. 
Ljudje so imeli veliko zaupanje do dobrega Evstahia, in so ga zelo častili. S svojo ponižnostjo in priljudnostjo se je vseh serca pridobil. Ko je zvečer per svoji hišici pod drevjem sedel, se jih je zmiraj več okrog njega zbiralo, mož, žen in otrok, in so ga zvesto poslušali, vsako besedo so mu iz ust prestregli. Nar raji je tistikrat govoril od sreče pravega kristjana. Spolnile so se per njem, kakor per vsih, kteri Jezusa Kristusa prav spoznajo, besede: »Verujem, zato govorim.« Ker so njegove besede iz serca prišle, so se tudi serc prijele. Skozi jih je več v Kristusa verovalo. Keršanski mašnik, ki je od nevernikov pregnau v to dolino prišel, jih je kerstil, in jim kruha življenja podelil. Evstahieva hišica je bila namesti cerkve. Ko je pa mašnik čez nekaj let vdrugič prišel, so mogli sveto Gospodovo večerjo zunaj Evstahieve koče obhajati. Evstahi namreč je doživel veselje, da so vsi, kar jih je bilo v tej vasi, keršansko vero sprejeli, da so bili vsi enega serca in enega duha, in pa lepa podoba keršanske občine v djanji. 
Osma razstava. 
Vojaka prideta po Evstahia. 
Petnajst let že je Evstahi v sredi med dobrimi kmeti ves zadovoljen preživel. Kaj se je ta čas po sveti godilo, je malo vedel, ali pa nič. En večer, ko je hribov senca že daleč v dolino segala, in je trudna vola z zvernjenim plugom proti domu gnal, je zagledal dva ptujca, ki se proti vasi držeta. Po njunih svetlih čeladah, ki ste ko solnce blisketale, je že od daleč poznal, da sta vojaka. Evstahi, nekdaj junak in vojvoda v vojski, se ju obveseli, in postoji. Vojaka prideta do njega, in Evstahi spozna z velikim zavzetjem, da sta njegova nekdanja služabnika, Akacij in Antijoh. Ona pa njega nista spoznala; v obraz namreč je bil zlo ogorel, in njegova odergnena kmečka obleka ga je še bolj neznanega delala. In pa kako bi bila mogla poštena vojaka tudi le misliti, da je ravno oblečeni mož, ki pred njima stoji, njun nekdanji gospod in vojvoda! 
Evstahi jima poda poln veselja roko, ter reče prijazno: »Bog vaji sprejmi, prijatla! Kaj vaji je koli v to dolino prineslo, kjer že veliko let nobena Rimska sulica ni blisketala?« Akacij pravi: »Pozdravljeni tudi vi, dobri mož! Vojvoda Placida iševa po cesarjevem povelji po križem svetu, pa ga ne moreva dobiti. Kakor kaže, se bova menda z majhno častjo mogla verniti, ko ga ni moč nikjer najti.« Evstahi vidi, da ga ne poznata, in toraj jima tudi on noče precej povedati, da ji pozna. Hotel je popred zvedeti, ali sta še njegova poprejšnja zvesta prijatla, in zakaj ga cesar, ki je njegovo milost zgubil, zde iskati veleva. Reče jima le: »No no, morebiti da ga pa pred najdeta, kakor menita! Kolikokrat se kaj neprevidoma zgodi! Pa solnce se že skriva, in vidva sta trudna. Pojdita z menoj, in ostanita nocoj per meni; vama bom z veseljem postregel.« 
Vojaka, si tega nista dala dvakrat reči; kaj celo posebnega jima je to, da ju Evstahi k sebi vabi. Šla sta ž njim v vas. »Pojdita zde tje le v hišo,« jima reče, ter pokaže z bičem na svojo bajtico; »jaz bom koj za vama peršel, da le trudna vola opravim.« »Kaj v to le kočo?« reče Akacij pomišljevaje; »niste le gospodar te domačije?« »Gospodar ne,« reče Evstahi, ampak prav za prav le njegov hlapec. Pa le vrjemita, da bota dovoljna postrežbe.« »No, no, se bo vidilo!« reče Akacij glavo zmajevaje, ter gre gori v hišico, in za njim gre Antijoh. 
Evstahi pa je med tem vola vgnal, in jima poklade; potlej teče k gospodarju in gospodinji in pravi: »Dva jaka vojaka, ki sta tod šla, sem dobil, in ji prosil, da bota per meni prenočila. Spodobi se vendar, da njima kaj bolji večerje perpravim, in kak kozarec vina pred nji postavim. Prosim, pomozite mi nekoliko; dvakrat bolj pridno vam bom delal, da bom perdelal, kar snesta.« »Kaj perdelali!« reče kmet; »to ste že zdavnej stoterno perdelali. In pa saj je naša dolžnost, popotnike pod streho jemati.« Kmetica pa reče: »Ravno prav, da imam še četert jelena, ki ste ga uni dan ustrelili; koj bo napravljena pečenka! Vina pa vam dam, kolikor ga potrebujete, in pa nar boljšega, ki ga imam.« Oberne se in pernese kruha, in verč vina. 
Ko je Evstahi s perstenim verčem in s kruhom v hišico stopil, sta bila ptujca meč in čelado že odložila, vsak svojo sulico v kotiček postavila, in se za mizo vsedla. Evstahi jima vina v kupico natoči, in reče perjazno: »Poživita se nekoliko s kruhom in vinom, da bo večerja napravljena!« Akacij prime za kupico, pije, in reče: »Tako dobrega vina bi ne bil iskal v ti bajti, in po pravici reči, tudi tako dobrega moža ne!« Obema se vino perleže, in sta prav dobre volje. Od Placida, svojega nekdanjega vojvoda, začneta govoriti. Akacij pravi: »Placid je bil mož, da mu ga na zemlji ni enakega. Per njem sva služila. Ne bom pravil, kako je vedel vojsko voditi, kako jo v red staviti in gospodovati, kako nas je že njegov pogled s serčnostjo navdajal, kako se je spreumel na zmago, in kako je bil zmagancem mil in dober, kako je ostro ravnal z vojaki, in vendar ljubeznjivo ko perjatelj in oče. Tega, ljubi moj, vam ne bom pravil; v kaj tacega bi se vi ne zvedeli dosti. Pa da bi ga bili vi le v njegovi hiši vidili, kako je bil ves ljubeznjiv in dobrotljiv, in vendar zmiraj v časti! Njegove oči so bile povsod. O njem se sme reči: Oko gospodarjevo njivo gnoji, kravam mleko perboljša. Lepšega polja in zalši živine ni bilo nikjer. Vendar to je še kaj malega. Za svojo družino je še le kaj lepo skerbel! Pravimo v pregovoru: Kakoršen gospodar, tak hlapec. In res, Evstahi je vedno le dobre posle imel. Verjemite ali ne verjemite, midva sva bila s tem dobrem možem pod eno streho, sva bila njegova služabnika, in sva imela vse njegovo zaupanje. Sva bila sicer le zmed nar manjših vojakov; pa je vendar z nama ravnal, kakor oče s svojimi otroci, kakor brat s svojimi brati. Oh, jok me sili, kolikokrat se domislim tistih srečnih časov! Pa zdavnej že so pretekli, in odslej je več nimam vesele ure! Najno serce ga želi še viditi. Boljega moža, ko je bil, svet ne premore!« 
»To perjatelj,« reče Evstahi posmehljaje se, »se pravi pa vendar nezmerno hvaliti. Obljubim, da ni za en las bolji od mene!« 
»Za en las ne bolji od vas?« poprime Akacij vnet za besedo. »Se ravno ne bom čudil vaši odkritoserčnosti, ste res pošten in dober mož tudi v mojih očeh; toda pred našim vojvodam, pred slovečim Placidom, se pa vendar le skrite! Če ne, bom mislil, da ste ga v glavo dobili.« 
»Tudi njegova žena,« seže Antijoh v besedo, »je bila prava gospa, vsa vredna takega moža. In sinka, ki sta ji imela, o kako sta bila zala in živa, kako ljubeznjiva dečka! Eden, z gostimi in černkastimi lasci, je bil očetu podoben; eden, z rumenkastimi lasci, je bil ves materin. Rad bi jih vidil, kakošna junaka sta zde. Večkrat smo vojaki med seboj rekli: To bota prava vojšaka; ko bi bilo mogoče še bi očeta prekosila.« 
Viditi svoja nekdanja služabnika in njuno zvestobo in ljubezen do njega, je Evstahi že zelo ganjen; ko ga pa še opomnita preteklih srečnih dni, njegove predrage žene in njegovih preljubih sinov, je ves pretresen. Velika žalost ga obide po dobri ženi in po tolikanj ljubeznjivih otročičih. Premaguje se, da joka na glas ne izpusti; komaj že ga uderžuje. Tedaj vstane, pogleda skozi okno, in reče s pobitim glasom: »V kremlji se je noč storila. Grem po luč, in bom zvedel, ali bo skoraj večerja.« Prav za prav je pa le šel, da se je zunaj neviden zjokal. 
Ko je odšel, reče Antijoh: »Kaj se ti zdi, ljubi moj! ali ni ta mož našemu češenemu vojvodu podoben? Dalej ko sem ga ogledoval, bolj se mi je dozdevalo, da mu je podoben. Tudi njegova beseda se mi zdi Placidova. Veš, da mi ni bilo nič drugači, kakor da bi vidil najnega nekdanjega ljubega gospoda? Poglej ga vendar prav pazno, ko spet v hišo pride, ali ni on tisti, ki ga iševa.« 
Akacij pravi: »Kaj ti še v misel ne pride? Ali si iz uma? Kje si to vzel, da bi naš imenitni vojvoda per kmetu za hlapca služil? Kaj, da bi on zde volar bil; da bi roka, ktera je nekdaj celo Rimsko vojsko vodila, zde bič vertila! Ne rečem, da bi v obrazu tega kmeta ne bilo nekaj blazega in častitljivega, in da bi ne bil Placidu podoben. Pa jaz menim, da le bolj žele Placida viditi, in morebiti tudi vino, ki nama je že v glavo stopilo, ga podobnega delajo. Pa vem znamnje, po kterem ga lahko spoznava. V boji je bil nekdaj ti le za vratom, kjer še čelada in oklep stikata, s sulico vboden; ostro železo mu je naredilo precej hudo rano. Ta rana se mu je sicer zacelila, pa znamenje rane se še zmiraj pozna, in menda ga ponese tudi seboj v grob. Če tedaj to znamenje, kedar spet v hišo pride, per njem zagledava, ni drugači misliti, kakor da je res Placid.« 
Evstahi je pernesel svetilo, ga je na mizo postavil, in se perkloni, da bi bič v njem popravil. Tedaj vpreta vojaka berž oči na njegov vrat, ugledata znamenje rane, in skočita, od stermenja in veselja vsa omotena, iz za mize, kakor da bi bila iz uma peršla. Več ne vesta, kaj da delata. Vriskata od veselja, se okleneta njegovega vratu, in ga objemata in poljubita, da bi ga kmalu zadušila. Na to se mu veržeta k nogam, in ga ponižno prosita, da naj jima zanese, da sta se v veselji svojega serca spozabila spodobne časti do njega. Potlej ga spet za roke poprimeta, ravno kakor da bi se bala da bi bilo le sanja, kar vidita z očmi. »O vi, serčni vojak,« pravita, »vi, naš vojvoda Placid, ali kakor vas raji imenujeva, naš prečastiti Evstahi! vi najin perjatelj, najin dobrotnik, najin oče! poglejte svoja nevredna služabnika na kolenih. Pa v kakošnem stanu vas najdeva! Oh, kako se je z vami spremenilo, kar smo z vami zadnjo vojsko dobili, kar vas ni več na vašem gradu! Oh, toliko ste jih kedaj osrečili, in zde ga ni, kteri bi se vas usmilil! In kje je Teopista, vaša preblaga pobožna gospa? Kje sta vaša sina, obetni Agapit in ljubeznjivi Teopist? Kako, da ste sami in zapušeni v ti revni bajti? Kaj vam od vse vaše sreče, od vseh vaših častnih svetinj ni druzega ostalo, kakor to-le znamnje na vratu? Oh, povejte nama, ali prav vidiva, ali naji oči motijo, in ga še nisva našla, kterega tako željno iševa?« 
Evstahiu, občutljivemu in usmiljenemu možu, so že dolgo solze v očeh igrale; zde pa, ko je slišal svojo predrago ženo in svoja preljuba sina po imenu imenovati, in bi mogel starima perjatloma dopovedati, kaj se je strašnega ž njimi zgodilo, ga jok premaga. Tolikanj milo je jel jokati, da si je vse lice in pa še oblačilo zmočil. »Oh, perjatelja moja,« je rekel, »žalostne reči vama moram povedati! Moja sina sta že zdavnej mertva; oba so zveri požerle. Mojo ženo mi je hudoben človek, še neusmiljeniši ko divja zverina, iz rok iztergal, in ko ni hotela pervoliti v greh in osramotenje, jo je umoril. Pač res tedaj, da sem sam in zapušen, in britko žalujem! Nič ne potožim zavoljo zgube časnega blaga. Naj bom svetu tudi žalosten zgled nekdanje velikosti; naj mu bom tudi živa priča, kako nestanovitna je vsa časna sreča: za vse to se nič ne zmenim. Ali da sem ob svojo ljubo ženo, ob svoja ljuba sina peršel, to rani globoko moje serce, in ta rana se ni tako naglo zacelila, kakor rana, ktero mi je takrat tista sulica vbodla; ona še zde kervavi. Pa je že volja Božja tako. Ime Gospodovo bodi česeno! Terdno zaupam v besede svetega pisma, da terpljenje tega sveta ni nič proti veselju, ktero nas tam čaka. Tam se bodemo s svojimi ljubimi zopet videli.« 
Grozovita pergodba z blago ženo in z ljubeznjivima dečkoma silno prestraši zvesta služabnika, in ko vidita solze v Evstahievih očeh, začneta tako na glas tarnati in jokati, kakor da bi dobro ženo mertvo v kervi pred seboj vidila, in kakor da bi ljubeznjiva otročiča ravno per tej priči divje zveri razmesarjale. 
Kmetje v bližnji hiši so slišali pred vriskati, zde tarnati in jokati per Evstahiu; vsi perhrume, da bi vidili in slišali, kaj da je. Pa Evstahi je rekel: »Ta-le jaka moža, glejte, sta moja stara znanca! Ravnokar sta me spoznala, in se zelo razveselila; ko sem jima pa od smerti svoje drage žene in svojih ljubih sinov povedal, sta zagnala tolikošen jok.« 
To je kmete do solz ganilo. Ko je pa Akasij videl, da z Evstahiem kakor, s svojim hlapcem ravnajo, in da še ne vedo, kak imeniten gospod je bil on nekdaj na svetu, jim reče: »Menda še ne veste, kolicega gospoda ste doslej v ti revni koči imeli. On, ki si zde per vas s svojimi rokami živež služi, je kedaj brez števila ljudem kruh dajal; on, ki je zde delavec, je nekdaj cele vojske vodil, in le migniti mu je bilo treba, in tisuč in tisuč junakov mu je bilo pokornih. Vaša mala vas, ki jo, kakor slišim, Badis imenujete, bo slovela, ko bo vekov in vekov preteklo, ker je on tako dolgo v nji prebival. On namreč, ki pred vami stoji, je sloveči Rimski vojvoda Placid.« 
Kmetje, to slišati, so vsi ostermeli; omotni in polni časti so spred Evstahia odskočili. Zakaj Rimski vojvoda je bil tisti čas v veči časti ko knezi. Pa Evstahi je rekel: »Nič ne marajte, ljubi perjatelji! Na tem svetu je že po Božji naredbi tako, da morajo eni zapovedovati, eni pa slušati. Tudi je le Božja volja, da so nekteri bogati, nekteri pa ubogi. Ali bodi si kdo gospod ali kmet, prednik ali podložen, bogat ali ubog; per Bogu je to vse eno. Ne oblast in čast per ljudeh, ne posvetno bogastvo, ampak le pobožnost in krepost nas dela Bogu perjetne. Berač, ki lepo živi, je v Božjih očeh veči, ko oblastnik, kteri deželam zapoveduje, pa je hudoben. O, da bi bili le, kedar Gospod pride nas sodit, v svojem poklicu zvesti najdeni!« 
Antijoh je rekel: »Vi, prečastiti vojvoda! ste bili zmiraj zvesti svojemu poklicu, kar ste bili v keršanstvo poklicani, in pa kar vas poznava. Ko ste bili še bogati, in ste še oblast imeli, ste s svojim bogastvom le revežem pomagali, in s svojo oblastjo le stiskance otevali. Ko je skušnja nad vas peršla, ste raji zgubili cesarjevo perjaznost in svoje vojvodstvo, raji ob vse svoje premoženje peršli, kakor pa od Kristusa odstopili. In kako ste vse voljno terpeli, ko so neusmiljeni neverniki v vaši hiši ropali, vam po življenji stregli, in vas permorali iz dežele pobegniti! Jezusa Kristusa spoznati je per vas več veljalo, ko vsa perjaznost, vsa čast, vse bogastvo sveta; iz ljubezni do Kristusa, in da bi njegov zvesti učenec ostali, ste tukej s potom v obrazu svoj kruh jedli, in tiho in skrito živeli.« 
Dobrim ljudem je v serce seglo, kar sta vojaka rekla. Stari kmet pa, častiti sivček, je Evstahia za roko perjel, in s solzami v očeh rekel: »Preblagi mož, toliko let že ste per nas, in niste zinili o svoji velikosti in o svojem vojaštvu, ne stvarice potožili zoper svoje preganjavice! Ponižnost in ljubezen Jezusa Kristusa je resnično v vašem sercu. Radujte in veselite se, da ste bili pregnani, in da ste mogli toliko preterpeti; glejte, vaše plačilo bo obilno v nebesih!« 
Deveta razstava. 
Evstahi gre od pluga v vojno. 
Ko je bil Evstahi spet sam z vojakoma, se ž njima spet za mizo usede. Med tem je kmetica jelenovo pečenko z drugimi jedmi na mizo pernesla. »Jejta zde, perjatlja, in razveselita z vinom svoje serce!« reče Evstahi perjazno, in njima spet natoči. Ali Antijoh zdihne, in reče: »O, rajno serce je že tako nasiteno veselja in žalosti, da se hoče razpočiti! Kako bi mogla zde jesti in piti!« Akacij mu to poterdi. »I no,« reče Evstahi, »morebiti bota pa pozneje kaj vžila. Pa pred vsem drugim mi zde povejta, kako se godi kristjanom, našim preljubim bratom in sestram? Ali jih še zmiraj tako močno preganjajo?« »Ne več tako,« odgovori Akacij. »Cesar jih nič več tako ne čerti, kakor pred; deželski poglavarji in sodniki so pa tudi spoznali, da mu s preganjanjem kristjanov nič ne ustrežejo. Toraj odjenjuje preganjanje, in v nekterih krajih je že popolnoma odjenjalo.»Bodi ga Bog zahvaljen!« reče Evstahi. »Da bi že skoraj njegova cerkev popolnoma mir vživala! Pa še nekaj bi zde vedel. Sta govorila prej o povelju, ki ga imata, me poiskati; kako je pa to?« 
»Pač prav,« reče Akacij, »da me spomnite. Glejte, od veselja vas spet videti, in od žalosti po vaši ženi in vaših sinovih bi bil skoraj vse drugo, celo cesarjevo povelje do vas pozabil. Poslušajte tedaj! Kar ste vi tukej le med temi gorami in skalami, se je po svetu veliko spreobernilo, česar niste zvedili. Partjani, ktere ste kedaj s toliko častjo premogli, so prelomili vse obete, in z veliko vojsko ropili čez reko, ktera Rimsko cesarstvo meji, čez Hidaspo, in odganjali povsod Rimske straže, in požigali in morili po vsi deželi. Sporočniki za sporočniki so perdirjavali v Rim s silnimi prošnjami, da naj jim pošljejo kaj pomoči; če ne, bo vse zgubljeno. Cesar je mogel v hudi zadregi biti. Predeleč že je svojo cesarstvo razširil, in zde ga težko stane ohraniti, kar je perdobil. Več polkov, in tudi polk, v kterem sva midva, je sklical na noge. Sam je peršel pred zbrano vojsko, in je rekel vojakom, da naj pomnijo staro slavo, in naj vnovič razslavijo Rimsko ime. Pa veliko stotnikov in znanjih vojakov je na glas zaupilo: Svitli cesar, le našega vojvoda Placida nam spet dajte, in Partjani bodo padali ko muhe! To je cesarja zelo ginilo. Rekel je: Sem že ukaza vsim poglavarjem in oblastnikom po Rimskih deržavah, da naj po njem poprašujejo. Ako ga vas kdo upa dobiti, naj stopi iz verste, in naj ga gre iskat; čestito ga bom obdaril, če mi perpelje jacega vojvoda. Več vojakov je iz verste stopilo, in se ponudilo. Med njimi sva bila tudi midva; vedela sva namreč, da ste mislili v Egipt iti, in sva vas upala najti tam v tistih krajih. — Per tej priči sva dobila od cesarja pisane povelja do vseh deželnih in vojnih poglavarjev, da naj naji na vso moč podpirajo v opravilu, ki zadeva srečo vsega cesarstva, in naj častitega vojvoda Placida, če ga je Rimljanom še dano najti, z vso spodobno častjo nategama v Rim dajo perpeljati. Leti za nedrijem hranim te pisma, cesar s je svojo roko v njih podpisan; na-te, berite jih sami.« Potegnil jih je iz za nedrija, in jih da Evstahiu v roko. 
»Pozabite tedaj,« reče Antijoh, »pozabite, vas prosim, krivice, ktere so vam storili na Rimski zemlji, in pojdite z nama! Serca veliko tisučev pogumnih vojakov gore za vas. Cesar sam vas bo z velikim veseljem sprejel. Če bote spet našo vojsko vodili, bomo sovražnika ukrotili, svetu ljubi mir dodelili, in z zelenim lavorjem ovenčani peršli iz vojske.« 
Evstahi reče: »Božja previdnost, se vidi, je tako obernila, da sta našla moje preskrito prebivališe, in da sta me, preden sta še v vas peršla, zmed vseh prebivalcev pervega dobila. Bog je vajne stopinje semkaj napeljal, in dolžen sem služiti svoji domovini, in jo rešiti, če je treba, tudi s svojo kervjo in svojim življenjem. Nič ne marajta; jutri zjutraj grem z vama. Kakor sem meč rad spremenil s plugom, ker sem spoznal, da je to volja Božja, tako sem zde perpravljen plug zapustiti, in spet meč poprijeti, ker spoznam, da je spet to volja Božja, ne da bi ropil nad mirne narode, temuč da bi tisuč pokojnih družin, marsikaj nedolžnih, marsiktero mater z njenimi otročiči obvaroval sovražnikove prederznosti. Bog mi pomagaj, in kmali ne bo Partovski vojak Rimskega polja končeval, ne več pil sovražnikov konj iz naših potokov!« 
Drugo jutro, ko se je dan zaznaval, je Evstahi z vojakoma iz svoje bajtice stopil, da bi od ljudi v vasi slovo vzel. Celo trumo že jih je bilo zbranih pred njegovimi vratmi. Koj po vsi vasi so bili zvedeli, da sta ga peršla dva njegova perjatla obiskat, in da je on sloveč vojvoda. Dobri ljudje so imeli nad tem veliko veselje, in so vojšaka perjazno pozdravljali. Ko jim je pa Evstahi zde oznanil, da jih bo zapustil, in se še to dobo od njih ločil, so jeli vsi na glas žalovati. Vsi iz vasi so pervreli, in so jokali in tarnali, kakor pa bi ga mertvega v grob nesli. Evstahi jih je pogovarjal in potolažil, rekoč: »Nič ne jokajte! Je že Božja volja, da se ločimo. Le stanovitni bodite v veri, upanji in ljubezni, po tem se bomo spet videli tam gori v nebesih. Bog vas obvaruj, njegova milost bodi vselej nad vami!« 
Častitljivi starček Klemen, ki ga je bil Evstahi pervega spoznal, in je bil zde narstarji v vasi, je blizo k njemu stopil, mu pomoli s solzami v očeh roko, in reče: »Bog vas je sem poslal, in tako dolgo med njemi pustil, da ste vsi te njegove ljudi k spoznanju resnice perpeljali, in ga vsega dobrega naučili. Zde vas je spet od tod poklical, kaj moremo za to? Njegova volja se izide! Pa zahvalim vas v imenu vseh perčujočih za vso ljubezen, ktero ste nam skazali teh petnajst let, in Gospod vam vse obilno poverni.« Vsi drugi so mu z jokom to hvalo v znanje dajali, in vsak ga je želel še posebej z ustmi in z roko zahvaliti. Možje s sivo glavo so mu podajali svojo suho desnico, in otročiči so mu z naročja svojih mater nedolžne ročice molili. Po tem so ga vsi precej deleč iz vasi pospremili, in le ko jih je nadležno prosil, so se vernili. 
Evstahi je šel narpoprej do poglavarja, kteremu so bili tisti kraji v oblasti. Poglavar, zagledavši moža po kmečko oblečenega in vštric njega na vsaki strani vojaka z orožjem, je menil, da sta mu kacega vjetnika pergnala. Ko je pa zaslišal, da je ta kmečki mož vojvoda, kterega s toliko skerbjo išejo, je ves ostermel. Ga sprejme z veliko častjo, in preskerbi z obleko, ki se spodobi takemu stanu, in z orožjem; tudi s konji ga preskerbi, in mu da še nekaj konjikov, da ga spremijo do morja. Tu je bilo zmiraj kaj bark za cesarjeve povelja perpravljenih, in Evstahi se odpelje berž proti Rimu. 
Evstahi je srečno v Rim peršel, in se napove per cesarjevem dvoru. Cesar je imel ravno veliki svet zbran, in z imenitnimi rečmi opraviti; pa slišati, da je zaželjeni vojvoda tukej, je kar s stola skočil, pisma iz rok vergel, in mu z razprostertima rokama nasproti tekel. Pelje ga za roko v zbornico, in perjazno vprašuje: »I kako se vam je godilo, preljubi moj vojvoda! kar vas ni na vašem gradu, in kako je kaj vaši ženi in vašima sinoma?« Ko je cesar zaslišal, kako žalostno se je ž njimi zgodilo, se je ves zginil; njegova vest mu je hudo očitala, da je tacega moža v toliko nesrečo perpravil. Dolgo ni mogel govoriti, na zadnje reče: »Kar nas v naši veliki žalosti še tolaži, je to, da smo vas vendar spet dobili. Per ti priči vas postavim vojvoda svoji vojski, ktera je s Partjani v hudi vojni. Vana izročim srečo svojih deržav. Vsa vojska je želela, da bi jo vi peljali nad sovražnika; le če bo vas spet pred seboj videla, se upa ukrotiti našega sovražnika, pokazati, da je Rimsko orožje še hudo na svetu, in perdobiti dobrotni mir. Napravite se tedaj, da to spolnite, na pot; vse zaupanje imam v vas!« Na to ga je cesar sam z znamenji vojvodstva počastil, in mu dal vojvodsko palico v roko. In po vsem Rimu so obhajali veselje, da je častiti vojvoda peršel, in da mu je spet vojska izročena. 
Evstahi je hitel na okrajne Rimskega cesarstva, in je peršel do vojske. Vesel vrisk je vojska zagnala, in z novo serčnostjo se čuti navdano. Umni vojvoda je kmalu videl, da je vojska preveč oslabljena in zbegana, da bi se mogla lotiti močnega sovražnika, in ga užugati. Sovražnik je imel svojo posebno moč v konjikih; veliko več jih je štel, in gibkeji in urniši so bili ko Rimski. Evstahi je postavil svojo vojsko med skalovje, gojzde in mlakuže, tako, da ji sovražnik s svojimi konjiki ni kaj mogel, in se mu ne stopinje ni dala premakniti. Med tem se je Rimska vojska bolj in bolj množila z novinci, ki so perhajali iz vseh mest in vasi Rimskih dežel. Vojvoda jih je vedno sam učil; je bil skoraj vselej per njih, kedar so se v orožji vadili, in narčverstejše korenjake z nekaj starimi in skušenimi vojaki si je izbral za svojo životno stražo, kteri bi le, kedar bi bil boj narhuji, perstopili, in zmago srečno dognali. Kedar so se bili mladi vojaki dobro izučili in se zvadili v malih bojih, s kterimi so sovražnika vseskozi dražili, in se z njegovimi zvijačami seznanili; dal je Evstahi povelje, na sovražnika od vseh strani kmalo planiti. Sovražnik, z dolgim obotavljanjem omoten in neskerben, tega ni previdel; in ves oplašen se je spustil v beg; pa kmalo je nekaj novih trum na pomoč dobil, in se terdo v bran postavil. Tedaj je Evstahi svojim ukazal odjenjati, in se nazaj pomakniti. Nekteri stari vojaki so godernjali, vendar so se obernili, Evstahi je poznal Partovske konjike. Kedar so bežali, so narobe sedeli na konjih, z Iicom proti sovražniku obernjeni, in so tako beže s svojimi ostrimi pšicami več škode storili kakor pode in v pravem boju. Ko so se Rimljani nekaj milj umaknili, jim Evstahi zapove ustaviti se, in Partjane z novega poprijeti. V tako stisko je spravil sovražnika, kakor je želel. Partjani so jeli bežati, pa Rimska vojska jim je tudi že za herbtom stala. Spredej in zadej so jim nastavljene sulice, kakor železen zid, ki jim ga ni moč predreti. Omotni konji se zaletavajo v sulice, ali pa se po konci spenajo, in ritensko na tla telebajo, in zmečkavajo svoje jezdice. Ob obeh straneh pa so sterme gore in grozne mlakuže. V strašni zadregi je bil sovražnik. Obupni in vsi obdivjani se veržejo njegovi vojaki na trumo, per kteri je bil vojvoda Evstahi sam, ker so dobro vedili, da jih je on v tako past speljal, in jo že razkropljajo, kar ji perderete dve bližnji trumi na pomoč, in tisuč šitov ga varuje sovražnikovih pšic, da jim daje spet pokojni svoje povelja. Sovražnik je bil popolnoma otepen. Neizrečeno veliko Partjanov so vjeli, ves njih stan v roke dobili, in vse zaloge, ki so jih bili doslej naropali, jim odvzeli. 
Zde je Evstahi svojo vojsko čez mejno reko, čez Hidaspo, prepeljal, in v mesta in terdnjave, ki jih je zapustil sovražnik, svoje straže postavil. Sovražnik, ki je pred Rimskim deržavam vedno nepokoj delal, zde druzega ni želel ko miru in pokoja. Evstahi je vjetim orožje pobral, in jih spustil; njih kneze in vojvode pa je v zastavo obderžal. Stavil je pogoje miru s toliko razumnostjo, da se Partjani nič več niso prederznili Rimljanom ukljubovati. Nasledek edinega boja in delo nekterih dni je bilo to. Potem je zbral Rimsko vojsko, je skazal vojakom svoje veselje nad srečno zmago, in jim napovedal, da se bodo zde precej v Rim vernili; le to, je djal, mu je žal, da mora tacih jakih vojakov vendar še nekaj za stražo ondi pustiti. Vesela vojska je zagnala velik vrisk, in hvala vojvodova je donela do neba. Evstahi je pa hvalil le Boga, Gospoda vojskinih trum, da mu je tako častito zmago dodelil. 
Deseta razstava. 
Zmage god veselo obhajan. 
Evstahi je sklenil svojo vojsko skozi take kraje nazaj v Italijo peljati, kterih pred ni bila zadela. Pred seboj je pošiljal trop konjikov, da se po mestih in tergih napovedovali njegovo vojsko, in ji preskerbovali perpravno stanovališe in živež. Tako jezdi tropa konjikov v veliko mesto, ki so se Rimski cesarji na svojih potih na Jutrovo včasi kaj mudili, in so ga toraj z berhkim gradom ozalšali. Mesto je imelo hudo terdnjavo, namesti ozidja pa so bili lepi verti okrog njega. Po dolini, v kteri je stalo, so rastle visoke, košate drevesa, ki so ob vročini hladno senco dajale. Več virov in bistrih potokov jo je močilo, in tudi ob še tako vroči letini je vse lepo zelenelo in cvetelo. 
Mešane, med kterimi je bilo več bogatih kupcev, je vojna s Partjani zelo skerbela. Delj časa že niso nič gotovega zvedeli od Rimske vojske. Govorica le je bila med njimi, da Rimljani per vsi pomoči, ki so jo dobili, le vendar kaj ne morejo, da še zmiraj med skalovjem in močvirjem tiče, in se sovražniku kiga je kot listja in trave, ne bodo mogli dolgo braniti. Pred dvema dnema je bil celo kupec, kteri je vojsko s potrebnim brešnom zakladal, ves žalosten peršel, in rekel, da se je Rimska vojska sovražnika sicer lotila, pa močneji sovražnik jo je napokal in daleč nazaj zapodil; in da je ta beg sam s svojimi očmi vidil, toda se je urno od ondod pobral, in bi bil že poprej peršel, ko bi mu na poti živina ne bi bila omagala. 
Ta žalostna novica je mešane zelo ustrašila, in ko so zde na večer od deleč velik prah vidili valiti se nakviško, in zmed njega orožje blisketati, je vse trepetalo in upilo: »Sovražnik, sovražnik!« Ravno kakor da bi videli njih mesto že ropati, in kakor da bi plamen gorečih hiš že proti nebu švigal, nič drugači jim ni bilo. Ko so pa vojaki, pred kterimi so bili v strahu, v mesto perjezdili, ko so jih mešani svoje perjatle in varhe spoznali, ko so vojaki zagotovili, da je bil tisti beg le dobro prevdarjena zvijača sovražnika v mrežo zvoditi, ko so v ljudstvo veselo in perjazno klicali: »Ne le zmage, tudi miru smo vam peršli oznanit«, tedaj se je njih strah v neznano veselje spremenil. Vse je veselo vriskalo in ukalo. Mešani so se le skušali, kteri bo dragim gostom bolje postregel. Per tej priči so do vojvoda poslali, in mu srečo vošili k dobljeni zmagi, ter ga prosili, da naj s svojimi serčnimi vojšaki vsaj kakošne dni per njih ostane, da bi se nekoliko spočili; ker so jih sovražniku oteli, pravijo, jim bodo, kolikor le premorejo, radi postregli. 
Drugi dan, ko je bilo solnce že precej visoko na nebu, se je vojska perbližala. Na travnikih, ki so bili ravno posečeni, so stan naredili, in kmalu se je videlo neizrečeno veliko lepo zverstenih belih šotorov; vojvoda pa je pospremljen od častnikov in svojih životarjev v mesto jezdil. Mešani so ga z vso mogočo častjo sprejeli. Ceste in ulice so bile z zelenim perjem potresene, in marmorjevi stebri cesarskega grada, kjer je prebil, so bili z beršlinom in lavorjevimi vejicami prepreženi, in po vejah so viseli pisani venci iz vsih mnozih cvetlic. Mladenči z oljkinimi mladikami v rokah in deklice s cvetlicami ovenčane so zmago prepevale, in po vsakem stavku je množica veselo zaukala, in trobente so zapele. Poglavar mesta, star in častitljiv mož, je vojvodu venec iz zelenega lavorja podal. Evstahi je vzel venec, iz dveh vejic je le spleten, ga je razdelil, in stotnikoma, ki sta zraven njega jezdila, vsakemu eno vejico pomolil. »Z vama,« je rekel, »delim ta venec; nič manj ko jaz sta ga zaslužila. Rad bi,« je še perdjal, in se proti drugim obernil, »ko bi mogel, z vso vojsko ta lorbarjev venec delil, ker je tudi zmago vsa vojska z menoj delila.« 
V mestu je bila tudi žena češenega vojvoda, ona, ki so jo vsi ljudje mertvo mislili, blaga Teopista. 
Pa kakor je koli bila zmage in miru vesela, jo je le vendar velika žalost prehajala. Per bogati hiši, kamor jo je bil kupec prodal, je sužinja služila. Bilo ji je popolnoma neznano, da je njenega moža, ki se je pred kakimi šestnajstimi leti z britkim sercem mogla od njega ločiti, cesar v vojni zoper Partjane spet vojvoda postavil. Ko je zjutraj ta veseli dan na vertu, kterega je veči del le ona opravljala, cvetlice v jerbase nabirala, in drugim sužnim podajala, da so jih po oknih in drugod nateknili, si je le mislila: »Oh, take godove so kedaj mojemu možu, blagemu Placidu, preljubemu Evstahiu dajali, ko je peršel zmagavec iz vojne!« Kako bi bila mogla misliti, da ta god ravno njemu velja, da te cvetlice prav za-nj nabira! 
Ko so tedaj hrup zagnali: »Vojvoda gre!« in je vse teklo ga vidit z njegovimi junaki vred, je Teopista mogla v kuhinji delati, kjer so višim vojakom, ki so imeli ta dan v tisti hiši jesti, velik obed napravljali. Slišala je ljudi veselo ukati, in trobente peti; ona pa je le tiho zdihovala, in marsikaka solza se ji je utergala iz oči. »Oh,« je rekla sama per sebi, »mojega Evstahia pa več ni nazaj! Njegovega obličja na tem svetu pač več ne bom videla! Njemu se nič več ne obhajajo taki godovi. Tisti srečni časi so zame za vselej minuli! Pa v nebesih ga upam spet vititi; ko tukej svoje voskovanje dokončamo in preterpimo, bomo tam god lepše zmage veselo obhajali.« 
Enajsta razstava. 
Agapit in Teopist se brata spoznata. 
Častniki, ki so obedovali v hiši, v kteri je Teopista sužinja služila, so šli po obedu na vert ob hiši; vročina je bila malo odjenjala. Mnogo koristne zelenjave in medičnega sadja je bilo na vertu, in nič skoraj se mu ni poznalo, da je bilo to jutro tolikanj cvetlic iz njega poterganih. Verta se je deržal lepo zelen log, ki ga je bilo nekaj od visocega drevja obsenčenega. Zmed dreves se je lepo v stan videlo; njegovi beli šotori so se od daleč kazali kakor osnežene koče. Pod dvema visokima in košatima drevesoma, ki je že gost mah njune debla obrašal, je stala velika kamnita miza z nekaj kamnitimi klopmi. Bister potok je med logom in vertom šumljal. Častniki jo udarijo čez berv v log, in se usedejo po kamnjitih klopeh; hladen vetrič jim pihlja v obraz, prav perjetno jim je. Za njimi peršeta še nekaj drugih častnikov iz bližnjih hiš. Tudi več vojakov iz stana pride sem v senco, posedejo ali poležejo pod drevesi, njih sulice so potaknjene po tleh, njih čelade leže zraven njih, in njih šiti so po drevesih obešeni. 
Teopista pernese po povelji svoje gospodinje častnikom per kamnitni mizi velik verč vina s perročnimi kozarci, kruha in sadja v čednem jerbašičku. Postavila je vse na mizo, in zdelana sede blizo na rušno v senco cvetečega germa. Gospodinja ji je bila namreč zapovedala, da naj ondi ostane, in jim streže, in če kaj permanjka, hitro donese. Noben vojak si ni mislil, da bi bila ona kaj več ko sužinja; zakaj njena sivkasta obleka je bila le iz volne, in na glavi je nosila slabo perteno pečo. 
Vojakom Teopista celo nič ni bila v čisli; so pili svoj pot, in pijača jih stori precej zgovorne. Govorili so veliko od srečno dokončane vojne in od svojih junaških del. Tedaj se je postaren in malo čmeren častnik obernil k mlademu častniku, ki je bil zal ko kri v mleku, in mu reče: »Stotnik! tebe je pa vojvoda danes grozno počastil, ker ti je polovico svojega lorbarjevega venca podelil.« Stotnik odgovori modro: »Venec ni bil le meni, ampak je bil vsi vojski namenjen. Vojvoda sam je to povedal. Jaz sem ga tudi le v imenu vse vojske prejel.« Drug častnik je djal: »Pol tega venca si je stotnik dobro zaslužil. Vsi veste, kako je sovražnik, ko se je od vseh strani oklenjenega videl, v zlobi svojega obupanja še poskusil naše verste predreti, in se je z vso močjo naravnost v vojvoda zagnal. Ko bi stotnik ti le s svojo pogumno trumo in una truma s svojim serčnim stotnikom, kteri je danes drugo polovico venca prejel, ne bili o pravem času na pomoč pertekli, bi bili svojega jacega vojvoda morebiti zgubili, in kdo ve, kako bi bil boj potlej iztekel.« »Ej, kaj še neki ne!« reče stari častnik; »saj je bilo še nas drugih kaj. Pa bodi si, kakor koli hoče, tega vendar ne morete tajiti, da mladi stotnik ti le in njegov tovarš, ki ga zde ravno ni per nas, sta v kratkem veliko srečo storila.« 
»Je res,« reče mladi stotnik, »imam toliko srečo, da mi je večkrat, ravno kakor da bi v sanjah živel. Komaj je leto preteklo, kar sem še za plug deržal.« — »No,« mu seže stari častnik gerdo v besedo, »tedaj le kmetskega rodu?« »To ravno ne,« odgovori stotnik; »pa z mladega se mi je godilo tako prečudno, da vam morem vendar nekoliko povedati. Moj oče niso bili kmet, ampak velik gospod in vojak; tega se spomnim še od otročjih let. Imeli so zalo visoko hišo, in v prostornem hramu vso opravo vojaka, brihko čelado, svetel železen oklep z mečem in sulico in lep šit. Še prav dobro vem, kako sem se čudil, ko so mi oče enega dne razkladali, čemu da jim je vsa ta železna oprava. Moja mati so bili lepe postave, in sem slišal večkrat reči, da je krog in krog ni tako lepe gospe. Imel sem tudi še majhnega brata; lep deček je bil z dolgimi in rumenkljatimi lasci. Pa najni starši so bili zelo nesrečni. Vsi naši konji, tudi rjavca, ki so oče na lov na njem jezdili, in ki mi je bil zmed vsih narljubši, so zboleli in poginili. Kmali po tem so ljudje bolehali, in jih je veliko pomerlo. To je bilo pač tarnanje! Na zadnje so najni starši vse popustili, in so šli daleč, do morja. Ondi smo sedli na barko. Dečka sva se grozno čudila veliki vodi, in ko je barka vedno omahovala in se gugala, sva nekoliko zbolela. Dolgo nismo druzega vidili ko nebo in vodo; zagledavši spet suho zemljo, smo se močno razveselili. Pa tedaj ne vem zakaj, je vstal velik prepir na barki. Mornarji so z gerdo najnega očeta in naji na suho pahnili; najno mater pa je lastnik barke, gerd zamorec, na barki obderžal. Se vem še dobro spomniti, kako sva dečka gerdega zamorca prosila, da naj nama ljube matere ne jemlje; pa ni nič pomagalo.« 
Teopista, Evstahieva žena, je to povest zmiraj zvesteje poslušala. »Oh, moj Bog!« reče sama per sebi, in vstane z rušine, »to je vse moja pergodba; vse, kar perpoveduje od svojega očeta, svoje matere in svojega malega brata, se na tanko vjame. V resnici, ta mladi vojšak je moj sin, moj perserčni Agapit!« Pomakne se malo proti njemu, kolena se ji tresejo, in posluša z nepokojnim sercem, kaj še poreče. 
Stotnik je dalje perpovedoval: »Odrinili so barko, na kateri so bili najna mati in je spet šla na globoko morje. Upila sva, in na glas jokala po svoji ljubi materi, in gledala za barko, katera je zginila iz najnih oči. Tudi najin oče so britko jokali. Nikoli še jih nisem vidil jokati, in serce mi je hotlo počiti, ko so z zalitimi očmi v nebo se ozirali in molili, in so nama večkrat rekli: Molita, otročiča, molita vendar za svojo mater! Prenočili smo pod milim nebom, in drugo jutro o sviti smo šli dalje. Skoraj bi bila reveža vročine, lakote in žeje skopernela. Zadnjič smo peršli vendar do reke, ob kteri je nekaj dreves senco delalo. Oče so šli, in nama pernesli jajc in v čeladi vode; sicer bi bila lakote in žeje umerla. Na to so perjeli pervič mojega brata, in ga nesli čez reko. Strahoma sem gledal, kako so oče derečo vodo bredli, in z velikim trudom uni breg dosegli, in bratca pod drevo v senco posadili. Potlej so se spet spustili v šumečo reko, in gredo po me. Bil sem prav vesel, ko so se mi perbliževali, kar zaslišim nekaj po suhem proti meni iti. Ozrem se, in zagledam strašno zver, ki je zijala na vse žrelo. Takrat še nisem vedel, da je bil lev. Jel sem na vse gerlo vpiti, in sem mu hotel ubežati. Pa kakor bi trenil, me je zgrabil, in me v žrelu nesel v gojzd,« 
V tem je mladih častnikov eden, tisti, ki je bil drugo vejico lorbarjevega venca prejel, in ravno kar k omizju persedel, na ves glas zavpil: »Moj brat!« in je z razpetimi rokami na stotnika planil, se ga za vrat oklenil, in iz vsega serca povzel: »Moj brat, moj ljubi brat, moj predragi Agapit! Oh, verjemi mi, da sem res tvoj brat, tvoj Teopist! Jaz sem tisti deček, ki so ga oče čez reko nesli. Jaz sem videl s svojimi očmi, kako je tebe tisti lev zgrabil, in ko blisk s teboj v gozd skočil. Tudi mene je kmali po tem volk vzel. O, kako čudna je previdnost Božja, da sva bila oba oteta! Kaka neizrečena sreča je, da se, ki sva se že dolgo seznanila in ljubila, zde nanagloma brata spoznava!« 
Agapit, uni brat, je ravno tako stermel in se veselil. Ni mogel dvomiti, da je svojega mlajega brata, svojega ljubega Teopista, spet našel. Ga je objel, kuševal, močil s solzami veselja, in je pojemal: »Moj brat, moj ljubi brat!« in ni mogel dolgo časa nobene druge besede izreči, Teopista pa, njuna mati, je skoraj v veselji omedlela, in se sčene na rušnjo. Veselje, v enem zalem Rimskem stotniku svojega preljubega Agapita spoznati, jo je bilo že tako prevzelo, da je vsa trepetala. Ko je še iz ust druzega stotnika zaslilšala vpitje: »Moj brat!« ko je tedaj v tem ravno tako zalem junaku svojega druzega sina, svojega ljubčeka Teopista spoznala, je bilo to maternemu sercu preveč. Černa tema se ji stori pred očmi, in kakor iz kake daljave in kakor v sanjah sliši govoriti. 
Toda tistikrat je ni imel nihče v čisli. Brata sta se imela veliko izpraševati, si veliko dopovedati, in od veselja ne vesta, kaj bi počela. »Kaj koli delajo najin oče?« vpraša Agapit, »in ali nisi najne ljube matere več našel?« »Moj Bog!« reče Teopist, »kar me je volk unesel, nisem stvarice slišal ne od očeta ne od najne ljube matere.« »Oh,« rečeta skoraj oba z eno besedo, morebiti so najni ljubi starši že mertvi! Naj bi še živeli, kakošno veselje bi bilo za-nje, ko bi bili zde le tukej per naju priča najne sreče!« 
Častnike, ki so okrog stali, je zelo veselilo videti, kako da sta se brata spoznala. »O čudo, prečudo!« je djal eden, in je pokal z rokama, »kaj tacega se ne pergodi kmali v človeškem življenju!« Drugi je povzel besede Rimskega pevca: »Dajmo piti veselico, in z nogo teptajmo ob tla!« Glas veselja je perhrumel do vojakov, ki so ležali pod drevesi. Vsi se po konci spravijo, in hite gledat in slišat, kaj da je. In ko zvedo, kaj se je pergodilo, ukajo od veselja. Tisti pa, kteri so bili iz trum dveh stotnikov, poganjajo veseli hrup: »Zdravje našima stotnikoma! Davi še le jima je vojvoda lavorjev venec podelil, in zde se brata spoznata! Zdravje serčnima junakoma, srečnima bratoma!« 
Dvanajsta razstava. 
Teopista bi se rada dala spoznati svojima sinoma. 
Teopista, srečna mati srečnih otrok, je še zmiraj na rušnji sedela, z glavo naslonjena na cvetoče germovje. Njeno obličje je bledo kakor merličevo, njene usta so napol odperte, njene oči zatisnjene. Ni mogla besedice spregovoriti, ne roke zgeniti. Veselo ukanje in vpitje vojakov jo je zbudilo iz njene omedlevice. Ko se je spet zavedla, je bila njena perva misel dati se spoznati svojima sinoma, in ju po materno pozdraviti. Toda množica vojakov, ki so bili pijani veselja, jo je ostrašila; riti se skozi ni se ji pametno zdelo. »Kaj bi mi to le pomagalo?« je rekla sama per sebi. »Ali bi moja sina, ki sta zde v sredi sreče in slave, ubogo, zaničevano sužnjo hotla svojo mater spoznati? Oh, ko bi se me tudi ne sramovala, bi mi le vendar ne verjela precej, da sem njuna mati! Kako bi to spričala? Ne vedila bi jima skoraj druzega povedati, kakor kar sta sama rekla, in morebiti bi mislila, da vse to le za njima govorim, da bi me rešila iz sužnosti, in v bolji stan postavila. Vse lahko, da bi častnike v nevoljo perpravila, in vojaki bi me utegnili zasramovati in zasmehovati. Pa saj stanuje zde moj sin Agapit z menoj pod eno streho; ko domu pride pojdem za njim v njegovo stanico, in ondi na samem, če mi je dano, ga bom lože prepričala, da sem njegova mati. In ako me Agapit svojo mater spozna, me bo tudi moj sin Teopist, ki z menoj vsaj v enem mestu prebiva, kmali svojo mater spoznal. Jej, to bo veselje, ki ga ni izreči!« 
Slabotna še se je Teopista vernila, in je šla pod streho v svojo samotno izbo. Tu, ko je bila sama, so se ji solze scurkoma po licah uderle. »Oh,« je djala, in roke povzdignila in se na kolena vergla, »iz serca te zahvalim dobrotljivi in usmiljeni Bog! Ti, vsegamogočni Bog, ki si Daniela iz levnjaka, in Jona iz trebuha morskega soma rešil, ti si tudi moja sina otel iz levovega žrela in iz volkovih zob; tebi ni nič nemogoče! Ti si tako obernil, da sta se moja sina pred mojimi očmi spoznala in se veselita; da sem bila jaz, njuna mati, priča njunega velicega veselja, in sem ravno po njunem veselji tudi jaz dosegla veselje ji spoznati, veselje, v kterem vso revo in britkost dolge ločitve lahko pozabim! Kakor ti potolažiš, tako ne zna nihče tolažiti; kakor ti oveseliš, tako ne zna nihče oveselovati. Tebi oče usmiljenja, ki si vir vse tolažbe in vsega veselja, tebi bodi večna hvala!« 
Klečala je nekaj časa vsa zamaknjena v molitev. »Pa« — je potlej rekla, »kje je oče mojih najdenih sinov? Kaj se je le ž njim zgodilo, ko moj sin Agapit nič ne ve od njega? Tudi Teopist menda, če sem prav slišala, in se mi ne le sanjalo, nič ne ve od njega. Ali so divje zveri, ko sta jim bila sina iz žrela izstergana, morobiti očeta zgrable in požrle? Ali je morebiti ko jaz, v sužnost peršel, kjer mu vsako novo solnce pernese novo žalost? Ali morebiti da mu solnce že nič več ne sveti? Pa nikar tega, nikar! Moje serce mi pravi, da še živi. Ti, ljubi Bog! si ga gotovo ohranil, in otel iz vsih nevarnost in rev. Ti boš dokončal svoje delo, in kakor si mi dal spet najti sina, mi boš tudi očeta dal najti, da bo naše veselje popolno.« 
Po tem je vstala in k oknu stopila. Od tod je svoja sina doli na dolini lahko videla. Drugi per drugim sta stala, med častniki in vojaki, kakor da bi dalje perpovedovali, kako se jima je godilo. »Je že res,« reče njuna mati, vsa prevzeta od veselja, »ona sta, ona sta v resnici! Agapit s svojimi začernelimi lasmi je ves lepe očetove postave, in rumenkasti lasci unega razodevajo mojega Teopista. Kako sta vendar zde zala in častitljiva moža moja sinova. Toda ne vesta še, kako neizrečeno ju ljubi materino serce. Pa kako ju čem prepričati, da sem ju pod svojim sercem nosila, da sta moja sina? Le k njima iti, in jima na ravnost reči: »Glejta, jaz sem vajna mati!« to ne gre. Te besede iz ust sužinje bi se jima prečudne zdele; v obleki uboge sužinje in po toliko letih bi me gotovo več ne poznala. Povedala jima bom narpoprej, da sem bila svobodna Rimljanka, in so me po krivici v sužnost prodali. To bi jo razserdilo, v serce se bom jima smilila, in rada in zvesto me bota poslušala. Potlej jima bom povedala svojo zgodovino; povedala jima bom, da sem blazega rodu in žena slovečega Placida, ki je hotel z menoj in s svojima sinkoma v Egipt pobegniti. Morebiti ji opomnim kakošne perprigodbe iz njunih otročjih let, po kteri se jima bo dozdevalo, da sem njuna mati. Ali morebiti je med vojsko kteri jak vojšak, kteri je še pod mojim možem služil, in me bo poznal, in in mi spričal, da resnico govorim. Tako se bo na zadnje vse razsvitljilo, in imela bom veselje svoja sina perserčno objeti in poljubiti.« 
Teopista je zde zagledala, da gredo vojaki vsaksebi z zelene trate, in da se tudi častniki ž nje pomikajo. Le njena sina sta se spet na klop vsedla. »Zde,« reče sama per sebi, »zde je pravi čas; zde grem, in se jima bom dala spoznati. Moj Bog! razsvitli me, in daj mi prave besede na jezik, da ju bom prepričala, da govorim resnico.« Si je uterla solze, in je tekla na vert. Pa ravno je šla po bervi, ki je bila čez potok, kar se sina vzdigneta, in gresta dalje. Toda ne gresta proti hiši; po drugem poti skozi senčnati log sta se obernila. Teopista se je berž spomislila, in naredi malo ovinka, da ji sreča. Serce ji je utripalo, in po vseh udih se je tresla. 
»Blaga vojšaka!« jima reče s trepečo besedo, »ali vaji smem nekaj prositi?« Agapit jo pogleda v bledo obličje; pozna, da je jokala, in ji reče: »Ne boj se, in nič se ne tresi; serčno in z zaupanjem povej svojo prošnjo. Rada, če je le mogoče, ti bova pomagala.« Rekla je: »Rimljanka sem po rodu; pa po krivici so me od moža in od otrok odtergali, in me v sužnost prodali.« »Kaj ne,« reče Agapit, »bi rada, da bi te midva iz sužnjosti rešila? Pa to ni v najni moči, to premore le vojvoda.« Rekla je: »Rada verjamem; pa prosim, poslušajta me vendar, kako se je z menoj godilo. Prepričala se bota, da sem blage Rimske rodovine, in žena zde morebiti že pozabljenega, nekdaj pa od vseh češenega vojvoda.« Tudi to, reče Agapit, »bo vojvoda najbolje presodil. Midva sva ptuja v Rimu, in poznava le malo Rimske blage rodovine; našemu vojvodu pa je tvoj mož gotovo znan. K njemu se oberni s svojo prošnjo.« Rekla je: »Pa kako bi peršla do njega, in ali se bo pač ponižal, in poslušal ubogo sužnjo?« Bova midva zate prosila, reče Teopist, njen drug sin. Ves je dobrotljiv in perljuden, in ker se vidi, da so tvoje besede resnične, te bo gotovo uslišal. Ravno greva k njemu po njegove povelja; le z nama pojdi. 
Te ponudbe se ni nadjala, nič kaj ji ni všeč. Stoji oterpjena, in ne ve, kaj da bi storila; rada bi se bila dala svojima ljubima sinama v perjaznem pogovoru spoznati; in celo nič ni zde perpravljena s svojo prošnjo hoditi pred vojvoda, slovečega zmagovalca, kteri ji je popolnoma neznan. Pa njena sina sta rekla: »Čemu toliko pomišljevanja in omečevanja? Nama se mudi, sva se že tako malo zapoznila. Kar z nama pojdi, pa bo! Take lepe perložnosti ž njim govoriti, ne bo spet kmali. Šla boš, sva ti poroka, skozi vse straže brez zaderžka, in boš vidila našega slovečega vojvoda, in gotovo ne pojdeš brez tolažbe in pomoči od njega.« I naj pa bo, reče Teopista; sem vama prav hvaležna za to ponudbo, in grem z vama. Stotnika sta naglo stopila, in Teopista je šla za njima; serce ji je tolklo. 
Trinajsta razstava. 
Evstahi in Teopista se spoznata. 
Stotnika sta se perbližala gradu, ki je vojvoda v njem prebival. Na vratih so po marmorjevih stebrih še visele zelene beršlinove in lorbarjeve veje z venci iz mnogoterih cvetlic. Straža, ki je ondi stala, pozdravi stotnika s spodobno častjo. Dobro se je maternemu sercu, Teopisti, to zdelo, in gre za sinoma po marmorjevih stopnicah v gornje poslopje, kjer je vojvoda stanoval. V veži ji je Agapit rekel postati, in je sam pred vojvoda stopil; pa je kmali spet peršel, in ji mignil, da naj le gre preden. 
Teopista stopi v njegovo stanico. Grozno brhka je bila. Stene so se svetile od zlata in marmorja, in tla so bile s pisanimi suknji pogernjene. Evstahi, po vojvodsko oblečen, je stal per visokem oknu, ki je na večer solnce skozi sijalo, ves je v svitlobi; zraven njega na mizi, ki je bila s škerlatom prepeta, je ležala njegova svetla čelada z rudečim perjem, slonokostena in pozlačena vojvodska palica in meč z zlatim ročnikom. 
Ponižno, kakor se sužnju spodobi, je Teopista za vratami obstala, in je hotla ravno spregovoriti, in svojo prošnjo povedati, kar spozna v vojvodu svojega moža, ljubega Evstahia. Zazdi se ji tako mlad, kakor ko je ženin v dan poroke pred njo stal. Ostermi, se zgane, obledi, in gleda va-nj z nepremaknjenimi očmi. Potlej plane z rasprostertimi rokami proti njemu, in zavpije: »O moj mož!« Pa na poli pota se prestrašena ustavi, in obesi roke po sebi, kakor da bi hotla omedleti. Vidila je namreč, da je njen mož več ne pozna. In jo je res prav ostro in z nekako nevoljo pogledal, ravno kakor da bi ji hotel očitati: »Kaj hoče to biti? Ali ni iz uma ta sužinja, ki so jo k meni perpeljali?« Njegova žena, je menil, je že pred veliko leti umerla; toraj mu celo v misel ne pride, da bi bila ta sužinja njegova ljuba Teopista. Vendar stopi poln usmiljenja k nji, da bi se bolje prepričal o žalostnem stanu, v kterem si jo je mislil. 
Ona pa je rekla: »Ah, moj preblagi, moj predobri mož! ali me tedaj več ne poznaš? Se sicer nič ne čudim temu; leta, nadloge in britkosti so me, kaj pa de, zelo spremenile. Pa prosim, poslušaj me, preden me kakor ptujko odpraviš! Take skrivnosti ti hočem povedati, ktere so le tebi in meni znane, in iz kterih boš gotovo spoznal, kdo da sem. Rimska vojska ti sicer Placid, pa ime, po kterem te kristjani kličejo, in ktero si dobil, ko si se h keršanski veri spreobernil, je Evstahi. Spomni se tistega svitlega križa, kterega si v gojzdu med jelenovimi rogi zagledal; tistih sanj, po kterih se je Kristus tudi meni razodel; tistega pobožnega škofa Joana, kteri je naji in najna otročiča ker v tihi noči, kerstil. Oh, saj moraš vendar še vedeti, da je bilo meni per svetem kerstu dano imo Teopista, starjemu najnih ljubeznjivih sinkov ime Agapit in mlajimu ime Teopist! Spomni se vseh nadlog, ki so po prerokovanji pobožnega škofa nad naji peršle, in sva jih z zaupanjem v Boga serčno in stanovitno preterpela; spomni se, kako so nama čede poginile, kako so se spremenile najne polja v pušavo in najin grad v bolnišnico, kako so naji kmali po tem tolovaji obropali; spomni se najnega žalostnega bega in tistega strašnega časa, ko so me na barki, — oh, serce se terga v meni, ko se ga domislim! — od tebe in najnih ljubih otročičev odločili. Vprašaj me po narmanjših okolišinah teh zgodeb, in vse ti bom povedala. Vprašaj me celo po besedah, ktere si mi per tej ali uni perložnosti govoril, in kterih razun mene nihče ni slišal, in vse ti bom ponovila; vse dobro hranim v svojem spominu. Verjemi, jaz sem tista Teopista, tvoja, žena, ktero ti je nečloveški zamorec plakajočo in na pol mertvo iz rok iztergal; od tistega časa, že skoraj šestnajst let, sem vedno po tebi zdihovala, in sem ti svojo ljubezen in zvestobo čisto ohranila, in ti jo bom obranila do smerti. Kakor resnično si ti tisti, kterega so po Božjih sodbah te nadloge zadele; tako resnično sem jaz tista, ktera jih je vse delila! Spoznaj me tedaj svojo zvesto ljubeznjivo ženo, ki si ž njo, akoravno le malo let, vendar le srečno živel, in si jo perserčno ljubil. Tega nikoli ne verjamem, da bi ti, ki te je Bog visokeje kakor kedaj povzdvignil, in te s častjo in slavo poveličal, zde mene zaničeval in zavergel, ki me je do stanu uboge sužinje ponižal! Ne, ne, tega ti ne moreš, preljubi, predobri Evstahi! Oh, moje serce je bilo vedno per tebi, tudi ko sva bila ločena! Ne morem izreči veselja, da po dolgi ločitvi spet vidim tvoje obličje! In gotovo je doba, ko nama je Bog dal po hudih skušnjah se spet sniti, tudi tebi doba perserčnega veselja!« 
Evstahi je svojo ženo, ko je govorila, skerbno pregledoval. Bledo sicer je bilo v tem pretresu njeno obličje, in sužinje obleka jo je zelo pačila; vendar se mu je čedalje bolj znana dozdevala, in njena navadna perjetna beseda mu seže v serce. Spozna jo. Prečudni občutljeji ga obidejo, ko je ljubo Teopisto, ktero je že skoraj šestnajst let mertvo mislil, zde živo videl pred seboj. Čudi se, se veseli, misli, ves je skorej iz sebe. 
»Teopista,« zavpije, »res, ti si — ti, moja draga, moja preljuba žena, ki te nisem nikakor pozabil! Oh, v kakošni revi te najdem! Pa — Bog, on vsegamogočni, bodi zahvaljen in češen, da mi te je spet dal! Vsa čast in slava, za katero mi jih je tolikanj novošljivih, ni nič, ni celo nič proti veselju se te spet okleniti s svojima rokama.« 
Oklenil se jej je, in ji močil lica z gorkimi solzami. Tudi ona je od veselja solze točila. Vse svoje nekdanje terplenje sta pozabila; srečna se štejeta, povzdigujeta proti nebu oči in roke, in hvalita nebeškega Očeta. 
Štirnajsta razstava. 
Sina spoznata svoje starše. 
Evstahi je bil neizrečeno vesel, da je svojo preljubo ženo našel. Toda kmalu mu je misel v svoja sina to veselje ogrenila. Teopista ga bo zde, je mislil, po njunih sinovih vprašala, in on ji ne bo mogel perkriti, da so mu ji zveri odvzele; in ta misel mu je bila ko težka skala na sercu. »Oh, dobra mati,« je rekel sam per sebi, »kako kmali se bo tvoje veselje spet v žalost spreobernilo, ko zveš, da so zveri najna sinova, raztrgale!« Ko je to premišljeval, reče Teopista: »Zde pa, ljubi moj, deliva še s svojima ljubima sinoma to veselje! O, kako ji želi moje materino serce po tolikanj dolgi ločitvi spet objeti!« Evstahi zdihne iz globočine, in reče: »Ponižno v prahu, ljuba Teopista, moliva nezvedne, pa vselej modre in dobrotljive sodbe Božje! Najnih sinov ni več, zveri so jih raztergale!« 
Ali Teopista reče vsa vesela: »Ne, ne, ljubi Evstahi, se motiš! Tvoja sina še živita! Bog ju je otel iz žrela divjih zveri! Per tej priči ju hočem živa pred te postaviti! Na tvoji strani sta bila v vojski, in sta se junaško bojevala! Brez njune serčnosti, brez njune ljubezni do tebe bi ti morebiti ne bil zmagal, in mi bi bili morebiti v sovražnikovih rokah!« »Teopista,« reče Evstahi, »kaj ti še v misel ne pride! Menda vendar nisi prerokinja!« Ona pa je tekla v vežo, in reče mladima vojšakoma: »Balita, vojvoda bi vaji rad!« Pelje ju predenj, prime enega za desnico, enega za levico, ter pravi z velikim veseljem: »Glej, ta le mlada viteza sta tvoja sina! Ta-le z začernelimi lasmi je tvoj Agapit, kterega ti je bil lev, in ta tukej le z rumenimi lasmi je tvoj Teopist, kterega ti je bil volk vzel. Pa kaj jim morejo tudi dereče zveri, kterim je Bog varuh? Bog ju je otel, Bog ju je spet pred te perpeljal, pod njegovo roko sta se na tvoji strani bojevala. Nista drug druzega, ne tebe poznala; vendar sta tebi z močjo pomagala bojevati slavito zmago. Ravnokar sta se pred mojimi očmi brata spoznala; spoznaj ju zde še ti, srečni oče, ki si ju, da si ju nisi poznal, zmed tisučev druzih počastil, svoja hrabra sinova!« Evstahi se zagrozi, in reče: »Kaj, da ta junaka, ki sem danes lorbarjev venec med nju podelil, bi bila moja sina? Tista dečka, ki sem ju z grozo zagledal v žrelu divjih zveri, kaj da bi bila od smerti vstala! O predobrotljivi, usmiljeni Bog, to veselje bi mi bilo preveliko! Še ne morem tega verjeti!« 
Teopista pa reče: »Verjemi mi, dobri oče, da sta tvoja sina! Jaz se v tem nikakor ne motim, sem do terdnega prepričana. Pa čemu bi več govorila? Le dobro ju poglej! Glej ga, svojega Agapita, njegove oči, njegovo čelo, njegove usta, in sam povej, ali ni tebi enak, ali ni ves tvoj? Glej ti le svojega Teopista, njegove višnjeve oči, njegove rumene lase, ali ni ves svoji materi podoben, ko je bila še v cvetji svoje mladosti? Nikar tedaj več ne pomišljuj; tvoja sina sta, objemi ju!« 
Razveseljeni oče več ne pomišljuje; objame zde Agapita, zde Teopista, in debele solze teko po njegovih licih. Vživa veselje dobrih staršev, kedar vidijo, da se njih otroci dobro vedejo. Pa tudi sinova prešine veselje, ko v častitem vojvodu, v svojem poglavarju, ki ga je vse spoštovalo in ljubilo, najdeta ljubeznjivega očeta, kterega serce se v solzah topi. 
Teopista, blaga žena in mati, je na strani stala, in se veselila, ko je videla očeta in sinova se objemati. Ne more se jih nagledati. Veselja solze ji igrajo po bledih licah, presrečno se šteje. 
Sinova pa nista mislila, da njuna ljuba mati, po kteri sta kedaj dečka tolikanj milo jokala, in vedno zdihovala, tako blizo per njih. To jima že celo ni peršlo v misel, da je bleda sužinja z objokanimi očmi, ktero sta iz usmiljenja pred vojvoda perpeljala, njuna mati. V svojem pričujočem veselju sta to sužinjo popolnoma pozabila, in jo v nemar pustila, kakor da bi jo ne bilo. 
Ali blagemu očetu se je to grozno čudno zazdelo; menil je namreč, da se je mati svojima sinoma, preden ju je predenj perpeljala, dala spoznati. Toraj je z vidno žalostjo in resnobo rekel: »I kaj imata, preljuba sina! le za očeta solze in ljubezen? Ali ne bota še druge sladke dolžnosti spolnila? I kako, da svoje matere še ne imenujeta? Ali več ne gori zanjo vajno serce, in ali bomo njo ločili od svojega veselja? — Me pogledujeta z zavzetjem in osupnjena! I saj se bota menda še vendar spomnila svoje matere, kako vaju je vajne otročje leta perserčno ljubila! Teopist, ali več ne veš, kako te je takrat, ko si bil o našem begu na poti opešal, v naročji nosila? In ti, Agapit, ali si tudi ti pozabil, kako sta na barki oba zbolela, in kako vama je takrat Ijubeznjivo stregla, cele noči per vama prečula? Vsaj naše žalovanje in tarnanje, ko nam jo je tisti zamorec iz rok iztergal, morata še pomniti! — Oh, godilo se ji je od tistega časa grozno hudo! Prodali so jo v sužnost, v kteri še zde koperni! Res, revna je zde in zaničevana! Pa se je bota zato mar sramovala? Oh, po tem bi mi bilo ljubše, ko bi vaju z nobenim očesom več ne bil videl!« 
»Ljubi oče!« reče na to Agapit, in prime za svoj meč, »le povejte nama, kje da je hudobnež, tisti gerdi zamorec, ki je najni materi toliko žalega storil? Ta-le meč bom v njegovi kervi okervavil! Vso njegovo derhal bom v kosce razsekal, da mater otmem!« 
Teopist pravi: »Ljubi oče! ko veste, da so mati v sužnosti, zakaj jih pa nista že zdavnej rešili? O, le naglo nama povejte, kje da jih hočeva iskati! Vsega do zadnje kaplje svoje kervi se hočem vanati, da le mater iz sužnosti rešim!« 
Evstahi reče: »Kaj da je še ne poznata? Je li to mogoče? Pa — dali je ne poznata, sta jo že videla. Le poglejta, ta le je! No, ker je vaji moja sina predme postavila, postavim jaz zde vajno mater pred vaji.« 
Sinoma se milo stori, ko svojo mater sužinjo zagledata. Kakor je pred dorastlo njuno veselje, ker sta ravno v slovečem vojvodu, ki sta ga častila memo vseh druzih ljudi, svojega očeta spoznala, tako ju zde per vsem veselji, da sta svojo mater spet našla, njen ubožni in revni stan v serce zaboli. Veselje in žalost ju sprehaja, in ne moreta uderžati milih solz. Mati pa stoji vesela ko v raji pred njima. Nekaj milega in ljubeznjivega se sveti v njenem obličju in v njenih solznih očeh. In sinoma je, kakor da bi videla angela z nebes. »Mati, preljuba mati!« zavpijeta z enim glasom, in planeta, in se je okleneta okoli vratu, in ne z besedo, ampak le s solzami in pobožnimi pogledi proti nebesom dajeta svoje veselje na znanje. Oče pa reče v nezmeri svojega veselja »Na vse gerlo bi zavpil, da bi ves svet silšal: O vi vsi, ki se Boga bojite, pridite, poglejte in zaslišite, kakošne velike reči je storil nad menoj, mojo ženo in mojimi otroci!« 
Petnajsta razstava. 
Mladi kmet. 
Nekaj časa po tem reče Evstahi: »Moji občutljeji me zmagujejo! Tudi veselje slabi človeka, dostikrat še bolj ko žalost. Slabost mi perhaja. Stopimo malo iz hiše na hladni zrak!« Odpre duri, in gre s svojo ženo in s svojima sinoma na mostovž, s kterega se je lepo videlo po mestnih verteh in po rodovitni planjavi. Molče stoje nekoliko časa ob kraju per marmorjevih stebricih. Bil je prav lep tisti večer. Hladna sapa je pihljala skozi bližnje jagnjede. Solnce je od perjaznega nebesa, od bližnjih vasi in od daljnih gora in gozdov ravno slovo jemalo. Evstahi pokaže na rudeče solnčne žarke, ter reče: »O, kako velik je Bog v svojih delih! Pa kakor je velik in častitljiv v svojih stvarjenih rečeh, tako je tudi do človeka perjazen in dobrotljiv. On, ki nam je po tem razbeljenem dnevu tak hladen in perjeten večer dal, nam je tudi po britkosti spet veselje podelil. Hvalite toraj Gospoda, ker je brez konca ljubeznjiv in dobrotljiv.« Zde sede Evstahi s svojo ženo na mramorjevo klop na mostovžu, in sina persedeta k staršem, vsak na eno stran. Potem reče Evstahi: »Zde vem, ljuba Teopista! da so tebe mornarji, ki so mi rekli, da si mertva, v sužnjost prodali; tudi vem, da sta vidva, ljuba sina! iz žrela divjih zveri oteta. Ali kako se je to zgodilo, in kako je bilo kaj z vami toliko let, kar se nismo videli, tega še celo nič ne vem. Povejta mi to po večem; vem, da bom tudi v tem mogel Boga hvaliti in častiti.« 
Teopista pravi: »Nar prej, ljuba sina! povejta vidva meni in svojem očetu, kakošna je z vama, kar sem bila jaz od tistega neusmiljenega zamorca vama, in kar sta bila vidva od leva in volka svojemu očetu vzeta. Iz serca rada bi slišala, kako se je kaj mojima sinoma godilo.« 
Na to začne Agapit od sebe perpovedovati. »Kako da me je lev,« pravi, »tam ob tisti reki zgrabil, in je z menoj v gozd zbežal, to so oče še videli, in mati poprej to le iz mojih ust slišali. Kako mi je bilo per sercu, ko me je lev v žrelu imel, tega več ne vem, in menda tudi takrat nisem vedel. Ko sem se spet popolnoma zavedel, zagledam več sveč goreti. V kmečki bajti na postelji sem ležal, in več možakov, žensk in otrok, kolikor jih je moglo v bajto, je stalo okrog mene. V serce sem se jim smilil, in Boga so hvalili, da me je iz tolike nevarnosti rešil. Po moji obleki so sklepali, da moram iz daljne dežele in imenitnega rodu biti. Toraj so me radovedni izpraševali, kako da sem zašel v ta gosti in pusti gozd, ki je poln ljutih zveri. Dolgo jim nisem mogel odgovoriti, kakor bi bili radi. Vsi so milovali mojega očeta in mojega bratca, in možje so sklenili, da ju pojdejo iskat. Toda noč je že pertisnila, in v gosto porašenem gozdu bi se ne vedeli kam djati. Kakor hitro pa se je dan napočil, so se napravili na pot. Pridejo do tiste reke, in še jajčne lupine najdejo na bregu pod drevesom, kjer smo zadnjič obedovali; od očeta pa in od mojega bratca ne najdejo nikjer nobenega sledu. Žalostni se vernejo in pravijo: Pred ko ne, so zveri moža in unega otroka raztergale, ker se nista imela s čem ubraniti. Ko bi se bili ondi dolgo mudili, bi bili morebiti še kake njune kosti našli. Tam ob tisti reki je namreč grozno nevarno, žejna zverina daleč iz pušave hodi tje na vodo.« 
»Kako pa sem bil iz levovega žrela srečno otet, so mi možje večkrat perpovedovali, in tudi, kar sem jim jaz takrat zamogel povedati, so mi potlej pravili. To se je tako-le zgodilo: Možje so v gojzdu derva sekali, in so se ravno proti domu obernili, kar jo lev, z menoj otrokom, v žrelu, ves plašen in spehan iz za-skale perdervi. V hipu planejo serčni možje z namerjenimi sekirami nad leva, in eden njih ga s sekiro vseka. Per tej priči me lev izpusti, se požene v moža, in ga hoče v svoji zlobi raztergati. Toda uni možje pomagajo svojemu tovaršu. Vsak s svojo sekiro mahne po levu; scurkoma mu kri iz ran lije, in zbeži s strašnim rjuvenjem.« 
»Po tem me možje od tal vzdignejo. Zavedel se nisem sicer nič, pa bil sem še nepoškodovan. Niso mogli se prečuditi, da me lev ni umoril, in pa še celo ranil ne. Nekteri so menili, da to je od tod, ker lev, ko so ga moj oče podili, ni imel časa, da bi me bil pohrustal, temuč je naglo po gozdu tekel, in ravno še v pravi dobi njim peršel v roke. Nekteri so pa terdili, da me je lev, kakor druge ropne zveri, živega hotel svojim mladim pernesti, in se je toraj skerbno varoval, da me ni ranil. To pa so vsi rekli, da me je Bog ohranil, in da ga zato vse svoje dni ne morem dovolj zahvaliti.« 
»Po tem vstane med njimi prepir, kteri izmed njih da bi imel veselje me na svoj dom rejenca vzeti. Pa tisti, ki je pervi leva s sekiro mahnil, si tega veselja ne da odvzeti. perjazno me vzame v naročje, nese na svoj dom in položi v posteljo, kjer sem se počasi spet popolnoma zavedel, kakor sem povedal koj v začetku.« 
»Serčni dervarji so bili kmetje iz majhne vasi, unkraj gošatih gora, ki jo od morjal očijo, v globoki dolini. Vsi prebivalci v ti vasi so bili kristjani. Že pred več leti, ob preganjanji, ktero do te oddaljene doline nobenkrat ni seglo, so bili keršanski duhovni vanjo perbežali, in so prebivalcem oznanovali sveti evangeli. Dobri ljudje so ga z veseljem sprejeli, in pobožna keršanska občina je nastala iz njih. Vsim je v skerbi živeti ko dobri otroci edinega Očeta v nebesih, vsi se ljubijo med seboj ko bratje in sestre. Le mir in edinost je med njimi. Nikoli se ne razprejo zavoljo časnega blaga; drugi drugemu si z voljo podelujejo, kar imajo. Vsi so pridni, in se trudijo toliko perdelati, da morajo tudi starim slabotnim ljudem pomagati. Keršanska ljubezen, ona, lepo znamenje resničnih kristjanov, ne da bi terpinom njih terpljenje le polaj ševala, jim ga še celo oslajšuje.« 
»Tudi za otročji uk je bila tam vsa skerb. Keršanski duhoven, pobožen starček, ki si je tisto dolino v svoje prebivališe izvolil, in je mislil tam med tistimi dobrimi ljudmi svoje življenje skleniti, si je veliko perzadjal njih otroke poglavitnih resnic naše svete vere naučiti. On je tudi metle učil, in ker je bil skušen mož, in je vedel, da jaz ne bom vedno v tisti dolini ostal, me je učil tudi še druzih umetnosti, ki so človeku koristne. Iz vsega serca je želel, da bi bil jaz dober kristjan in kedaj koristen mož na svetu, da bi bil časno in večno srečen.« 
»Tudi sem mogel, ko sem odrastel, zjutraj pred zorom ali na njivo ali v travnik iti, in še tako težke kmečke dela opravljati. Bolj in bolj so mi šle spod rok, in v njih sem se dobro uterdil, sem moč in krepkost perdobil. Tudi nisim pogrešal perložnosti poskusiti svoje serčnosti in kreposti, in se uriti. Divje zveri z gora, kterim je bila naša dolina, tako rekoč, odvzeta, so nas vedno nadlegovale, in posebne moči in urnosti je bilo treba jim čede na paši in vole v plugi ubraniti. Tako sem z zdravo dušo in zdravim telesom do verna dorastel. Marsikomu, vem da bi se tista vas revna in dolgočasna zdela; jaz pa sem v nji svoje mlade leta tako zadovoljno in srečno preživel, da nikoli noben mladeneč v kraljevem poslopju ne tako.« 
»Nikoli tudi bi ne bil verjel , da bom ta perjetni kraj kedaj zapustil. Kar pride od cesarja ukaz, iz te male vasi mladenča v vojašino postaviti. Ker je bilo namreč cesarstvo v nevarnosti, in je hudo šlo za vojake, so jih tudi v daljnih okrajnah cesarstva v vojake jemali. Ljudje v vasi so bili vsi prepadeni; zakaj vojskovati se in kri prelivati je bilo tem mirnim ljudem strašna misel. Pa zde ni bilo druzega storiti. Rimski vojak je že čakal novinca v vasi. Iz vseh hiš bi mogli vadljati, koga da bo zadelo. Očeti, matere in sestre so se tresli za sinove in brate. Tedaj se obudi v meni prečudna serčnost; želje iti v vojsko za svojo očetnjavo se vnamejo v mojem sercu. Saj so bili, sem sam per sebi rekel, tudi moj oče vojak in so bili vendar tudi dober mož in pravi kristjan, kakor stotnik v Kaparnavem ali kakor stotnik Kornelij, in veselilo me je, da morem dobrim ljudem, ki so me zverini odvzeli, in mi tolikanj dobrega storili, tudi kaj postreči. Toraj sem stopil pred vojaka, in mu rekel: »Ni treba vadljati, jaz greni sam rad s teboj.« Vojak me pogledal, me na ramo potiplja, in vesel reče: »To je moško! Všeč mi je tvoja serčnost in velikost in vsa tvoja postava. Perpravi se le na pot, da pojdeš z menoj.« Per odhodu sem še blagoslov prejel od pobožnega mašnika, in vsa vas je točila solze, in mi srečo vošila.« 
»Kako da so ti perprosti kmetje, med kterimi sem doslej živel, dobri ljudje, in kako srečni bi bili lahko vsi ljudje, ko bi bili pravi kristjani, sem še le spoznal, ko sem iz tiste srečne doline med svet peršel. O, kakošen razloček je med njimi in širokim svetom! Tam v tistih mirnih bajticah ni slišati od pregreh, ki so med svetom vsakdanje. Tiste dobre duše ne vedo, kaj je laž ali goljufija in krivica. Na durih jim ni treba pahov in ključavnic, nikomur se ni bati tatvine. Tam ga nisem videl pijanca, ne slišal kletve, ali rotenja ali le nar manje nespodobne besede. Mladenči so pametni, spoštujejo stare ljudi, so čisti in pohlevni; deklice so vse nedolžne, krotke in ponižne. Tam nič ne vedo, kako hudoben je svet zunaj njih. Tudi jaz nisem tega vedel, in ko sem peršel potlej med druge ljudi, mi je bil greh kaj ostuden. On, sem djal, oskrunja in spači človeško natoro; on je gerda bolezen, ktera telo oslabi, zdela, in zgodaj pod zemljo spravi, in dušo v brezen večne smerti pogrezne.« 
»Posebno pa sem na poti tukej sem velikokrat z žalostjo videl, kako je malo skerbi za otročji poduk. Sem peršel v marsiktero hišo, in ondi videl, kako starši in posli otroke pohujšujejo in pačijo. Se smejajo slabim nagnjenjem in strastim, ki se v otrocih obudujejo, in jih neumno izgovarjajo; vsa hiša se mora vdati njih termi, in jim pokorna biti; jih jemljo na pojedine in ples, kjer se veliko hudega vidi in sliši. Moji ljubi starši, vem, bi bili z menoj in mojim bratom vse drugače ravnali. Pa ko sem videl tiste spridene otroke, sem mislil: Ali bi ne bilo veliko bolje, da bi tacega nesrečnega otroka lev ali volk tako nepokvarjenega ko mene unesel med dobre ljudi, kjer bi bil bolje zrejen, in bi se v zdravje duše in telesa pervadil molitve in dela?« 
»Kako se mi je dalje godilo, je očetu in bratu znano; nekaj vendar moram povedati, česar mati še ne vedo. Kmali ko sem peršel v vojašino, in sem se z veliko drugimi novinci v orožji uril, so me vojvoda med svoje životarje vzeli. Oh, kdo bi si bil takrat mislil, da so to moj oče! Vedel sem sicer, da je vojvodu Placid ime. Pa da je to ime mojega očeta, nisem vedel; to samo sem vedel od svojih otročjih let, da so moja mati mojemu očetu le Evstahi rekli. V vsakdanjih malih bojih, ki so bili še pred velikim bojem, sem bil zmiraj prav srečen, in ko je stotnik naše trume od pšice ustreljen padel, so vojvoda mene stotnika postavili. Moj brat je peršel z drugim kerdelom novincev. Tudi njega so vojvoda za životarja izvolili, toda k drugi trumi poslali, in v kratkem je bil tudi on stotnik. Takrat sva se seznanila, ker sva se večkrat videla; pa kdo bi mislil, da sva si brata! Sva se sicer tudi večkrat pogovarjala, toda le od svojih vojaških opravil. Še le danes, ko so pogovori ravno tako nanesli, da sem jel od svoje mladosti perpovedovati, sem jaz po nevedoma razodel skrivnost, da sva si brata.« 
»Pač modro in čudno je Bog obračal, da smo se spet vsi našli in spoznali! O, kakošno veselje je to, da sva se midva, ki sva že zdavnej znana in perjatla, zde brata spoznala; kakošno veselje, da sva v močnem vojvodu, ki so danes lavorjeve vejice med naju podelili, svojega ljubeznjivega očeta našla; kakošno neizrečeno veselje, da so nama oče še najno ljubo mater pokazali! Po vsi pravici smeva reči! To je dan, ki nama ga je Bog perpravil; veselimo in radujmo se!« 
Šestnajsta razstava. 
Mladi pastir. 
»Z menoj,« reče na to Teopist, »je bila skoraj ravno taka. Ko me je volk vzel in nesel, to so oče še videli. Dva jaka pastirja sta me volku iz žrela rešila. Iskala sta ovna po goši, ki se je bil zmed drobnice zgubil; kar zaslišita otroka jokati. Postojita in pazita, od kod je jok, kar ugledata volka, ki je plašen po tolovajevo z menoj bežal. Imela sta kocastega psa per sebi, kteri se volka ni bal. Tega pošujeta, in pes skoči serd na volka, in ga popade za vrat. Tedaj me je volk spustil iz žrela, da bi sam svojo kožo branil. Toda pastirja perletita s sulicami, in ga prebodeta, da na mestu obleži. Potlej se ozreta po meni. Volk me je le za obleko deržal, in nisem bil nič poškodovan, ne okervaven, ne ranjen. To videti sta bila zelo vesela, in sta Boga hvalila.« 
»In eden pastirjev me je vzel, in nesel na svoj dom. Doma, ko me je bil strah minul, in sem spet mogel spregovoriti, me je izpraševal, kako sem v tisti gozd zašel. Povedal sem, kako se nam je godilo, kako je mojega brata lev, mene volk očetu vzel, in kako so oče tam ob reki sami ostali. Ko bi ne bilo že zamujeno, reče pastir, bi šel očeta iskat; pa oh, gotovo je že tudi tvojega očeta kakor tvojega brata kak lev ali volk požerl! Tisti kraj ob reki je, tako rekoč, shajališe divjih zveri, in ako nima kdo druzega orožja kakor kakošen tlesk ali kol, se jim ni v stani ubraniti.« 
»Pastir, ki me je bil na svoj dom vzel, in mi je več ko stokrat povedal, kako sem bil otet, je bil kristjan, prav pobožen in pravičen mož; njegova žena je bila ravno tako pobožna in dobra duša. Obema sem se smilil, in ko sem jima povedal, da mi je Teopist ime, po našem jeziku Bogoverni ali Bogozvesti, sta se zelo razveselila, ker sta iz tega spoznala, da sem keršanskih staršev. Sklenila sta me rediti s svojim malim sinom, ki je bil mojih let, in sta me rada imela ko svojega lastnega otroka.« 
»Po gorah semtertje je prebivalo več pastirjev, ki so bili vsi kristjani. Tudi semkaj je bilo prišlo ob preganjanji nekaj keršanskih duhovnov, in eden njih je bil tukej ostal, da bi to keršansko občino vladal. Veliko ljubezen je imel do nas otrok, veselo nas je učil keršanskih resnic in tudi še druzih koristnih reči. Tedaj sem zelo tako ko moj brat Agapit dorašal, in ne bom tega nadalje perpovedoval.« 
»Pastir, kteri me je s svojim sinom kojil, je imel obilno drobnice. Ko sva dečka veči perhajala, sva mu mogla pomagati drobnico pasti; ko sva pa odrastla, in sva bila že toliko močna in urna, da sva jo mogla zverini braniti, je zavoljo starosti marsikdaj doma ostal, in je vso skerb za živino nama mladenčema izročil. Enega dne tedaj sva drobnico daleč v gorje zagnala. Na večer narediva ogenj, nekaj da bi si večerjo napravila, nekaj pa da bi si zveri, ki se ognja boje, od drobnice odvernila. Per ognju sede kremljava perjazno, bilo je že zelo o mraku, kar najin veliki pes, ki je pred nama ležal, po koncu skoči, in začne hudo lajati. Bil je še ravno tisti pes, ki je bil nekdaj volka tako močno zgrabil. Precej star je že bil; pa zavoljo svoje zvestobe je imel še živež per hiši. Tudi drugi psi se oglase; in lajanje se razlega vse prek. Kak volk se bliža, sva menila, in vstaneva, in seževa vsak po svojo sulico; pa — le kdo bi si bil to mislil! — oborožen vojak jo maha proti nama. Vse kaj posebnega je bilo to v teh samotnih gorah. Z vojakom gre moj rednik, in je ves prepaden in žalosten. Mladenča si nisva mogla umeti, kaj da bi bilo; pa sva kmalu zvedela.« 
»Tudi naša soseska je mogla vojaka postaviti. Tisti popoldan že je bil vojak vse mladenče, kar jih je moglo meč sukati, z njih očeti zbral pod veliko lipo, kjer se soseska shaja, in je bil ukazal vadljati, kterega bo zadelo. Ker se je vojaku mudilo, in ni sterpel, da bi bil stari pastir svojega sinu poklical, je oče mogel zanj vadljati. In ravno njega je zadelo, in vojak je zde peršel, da bi ga koj seboj vzel.« 
»Ko je dobri mladeneč to slišal, obledi ko merlič in staremu očetu stoje solze v očeh. Ali jaz rečem vojaku: Pustite tega, mene vzemite! Jaz pa sem rad vojak! Ko sem videl vašo čelado in sulico blisketati se per najnem ognju, se mi je serce srnejalo. Moj oče so bili tudi vojak, in so tudi imeli čelado in sulico doma. Res, jaz naj grem za svojega perjatla z vami! To je bilo vojaku všeč. Posmeja se mi, in reče: Aha, kakoršni stari, taki mladi! Si jak mladeneč! Pojdi le z menoj! Te imam raji ko unega zelenca, kteri se trese ko šiba.« 
»Mojemu redniku in njegovemu sinu se uderejo solze po obrazu, toliko sta vesela. Ah, je djal stari pastir, to bi bila pa vendar prevelika ljubezen, da bi za druzega šel v vojno! Jaz pa sem rekel: To ni nič več, kakor kar sem dolžan. Še le veči hvalo sem vam dolžan za to, kar ste nad menoj storili. Kaj mi niste življenja oteli, in me zredili? Če v vojni tudi umerjem, in za vašega sinu, ki mi je drugi brat, življenje dam; bodi to moja hvala za ljubezen, ktero ste mi storili. In pa saj se spodobi, da krisjani iz ljubezni drugi za druzega življenje dajo kakor je Kristus svoje življenje dal za nas vse.« 
»Stari mož mi je rekel jokaje: Če je taka, moj sin, pa pojdi! Bog ti je dal toliko serce. Bog daj, da bi bil tudi junak kakor David, ki ga je Bog od drobnice v vojsko poklical, in da bi tudi per vojski dober in pobožen ostal kakor David! Morebiti da je tvoja sreča, da pastirsko palico s sulico premeniš; meni se celo vse tako zdi, da ti bo to srečo perneslo, da ti bo Bog tvoje lepo djanje povernil. On bodi tvoj šit, in naj te reši iz vseh nevarnosti, v ktere boš peršel. Mi je dal še svoj blagoslov, in šel sem z vojakom.« 
»Dobri pastir je imel pač prav, njegove besede so se spolnile. Da sem šel za svojega perjatla v vojsko, to je bila moja nar veči sreča; kakor je bila tudi sreča mojega brata, da je šel za druzega v vojsko. Bog je naji mlada vojaka semkaj napeljal, kjer sva se brata spoznala, in sva našla še očeta, in mater. Obilno nama je najno ljubezen povernil. Njemu bodi vsa čast in hvala!« 
Sedemnajsta razstava. 
Sužinja. 
Teopista mati se je s solznimi očmi proti nebesom ozerla, in reče: »O pač res, usmiljenemu Bogu bodi čast in hvala; da je vaju, preljuba moja sina, tako prečudno otel, in doslej tako dobrotljivo za vaju skerbel! Pa poslušajte zde še, kako je nebeški Oče tudi mene otel, in zame dobrotljivo skerbel, kako je tudi nad menoj svojo neskončno ljubezen pokazal.« 
»Še pomnim v živo,« je zde začela, »kako je tisti nečloveški zamorec tebe, ljubi Evstahi, moja draga sina iz barke na samotno pustoto porinil, in mene s silo iz tvojih rok iztergal, in na barki perderžal. Ko sem se bila iz omedlevice zbudila, in sem se spet zavedila; se je nezdušni zamorec, kteremu so bili denarji bog, in zlasti njegove nebesa, pred me na kolena vergel, in me je prosil odpušenja, ako je s teboj in mojima sinoma preterdo ravnal, in je djal, da je to le iz ljubezni do mene storil.« 
»Kako ti more,« je rekel, »tisti mož še per sercu biti! On je cel berač, jaz pa sem bogat. Imam dovolj zlata in srebra, biserov in dragih kamnov; izberi si zase, kar koli hočeš, in ti bom dal. V škerlat te bom oblačil, in ti dal jesti in piti, kar boš koli hotla. Deset černih suženj ti bo streglo, ti pa boš kraljevala čez moje serce. Ali si moreš kaj bolj častitljivega misliti? Podaj mi tedaj svojo roko, in pervoli. Zavernila, se ve, sem ga z gerdo, in mu pokazala, da studim njegovo ponudbo. Pa dva dni še mi je veliko perzadeval, mi je zde obetal, zde pretil, da bi se vdala v njegovo voljo. Saj te vzamem, je rekel; glej, kolika sreča se ti ponuja! Ne vem, kako moreš tako neumna biti, da se je braniš.« 
»Tretji dan zjutraj je spet pred me stopil, in me je perjazno vprašal, kako da mi je, in ali sem se že premislila. Pa v mojih solznih očeh in v vsem mojem obrazu je bral, da mi je še zmiraj zoperna njegova ponudba; tedaj je rekel serdit: Zde sem pa že sit tvojega vednega jokanja in odrekovanja; tudi ni treba, da bi se ti perlizoval, ali te le s praznim pretenjem strašil. Do večera ti dam še odlog, premisliti, in pred tudi mojega obličja ne boš videla. Ko bo pa solnce v zatonu, se nadjam dobrega odgovora. Hudo me je pogledal v svoji togoti, in je šel s strašnim pretenjem v svojo stanico, ki jo je na barki posebej imel, in je vrata za seboj zalopnil, da se je vse streslo.« 
»Sem bila vesela, in sem imela vsaj ta dan mir pred njim. Sedla sem v kot barke, se zavila v svojo pečo, in britko sem jokala, ter k Bogu molila, da naj bi mi odvernil silno nevarnost. V tem je dan prešel. Solnce se je nagnilo, njegovi zadnji žarki so že v morje utonili; pa gerdega trinoga ni bilo. Videla sem mornarje vse nepokojne in oparjene semtertje hoditi, in šepetajo in zmajujejo z ramami in glavami. Nisem vedela, kaj bi to pomenilo, vendar se mi je nekoliko upanja v serce zasvetilo. Kar zaslišim, da je lastnika barke huda vročina perjela, in da mu je hudo. In res solnca ni več videl vzhajati, še tisti večer je umerl. Ta nagla smert, sem si mislila, je očitna kazen njegovih hudobij, in sem Boga hvalila, da me je otel.« 
»Mornarji so bili zgube svojega gospodarja zelo žalostni, in name jezni. Jaz, so vpili, sem kriva njegove bolezni in smerti. Se strenejo, imajo svet, in me sklenejo prodati v sužnost. Tako, so djali, se bomo nar bolje zmaševali zavoljo smerti svojega gospodarja; s skupljenimi denarji pa si bomo svojo žalost nekoliko pregnali. Pa niso si upali me peljati v permorsko mesto, kamor je bil njih rajnki gospodar namenjen, in od koder so bili oni in njih gospodar; zavili so jo v drugo permorsko mesto, kjer se jim ni bilo treba bati nobenega izpraševanja, od kod da imajo pravico me v sužnjost prodati.« 
»Prišli smo v to mesto, in mornarji me koj na terg postavijo na prodaj. Cena je bila precej velika. Nekdo, ki je s sužnji kupčeval, me je vprašal, kaj pa znam vse delati da bi videl, ali sem toliko vredna ali ne. V svoji mladosti sem se bila vsih ženskih del naučila, ki so bile blagorodni Rimljanki potrebne. Vse sem mu povedala, kar sem menila, da si bom s tem svoj težki stan kaj polajšala. Kupcu je bilo, kakor sem potlej zvedela, od bogate hiše naročeno, da naj skusi sužinjo dobiti, ktera bi bila teh del dobro vajena. Toraj je rekel: Če je vse res, kakor govoriš, si vredna tega denarja, ako mi pa lažeš, ti bom kar vrat zavil. Ali še ostaneš per svoji besedi? Poterdila sem mu. Tedaj je lakomnim mornarjem denarje na desko naštel, ktere so veselo pobrali, in se vernili na barko.« 
»Kupec me je peljal v majhen hram, je ravnal še precej spoštljivo z menoj, in me ni pustil v ničemer pomanjkanja terpeti. Bil je vesel, da je tako dobro kupčijo storil. Čez nekaj dni je šla tropa težko obloženih vebljudov od ondod; tudi jaz sem bila, kakor drugo blago, na vebljoda posajena, in v to mesto pernesena. Ko so vebljodi obstali pred hišo, kamor je bila vsa klada namenjena, pride berž gospodar, prebere kupčevo pismo, zmaja z glavo, in se namerdne, ker se sem mu predraga zdela. In res je kupec, kakor sem potlej slišala, zame trikrat veči ceno postavil, kakor je bil on zame dal. Vendar pokliče gospodar svojih slugov enega, in reče: Pelji to sužinjo do gospe, in reci, da, naj jo poskusi . Ako res zna, kar mi je pisano, bi se dalo še vendar kaj obresti dobiti per tej kupčiji; če pa ne, bom to dragino koj z vebljodi nazaj poslal.« 
»Na to se je nevoljen spred mene obernil, in je šel drugo blago pregledavat. Sluga pa me je peljal v berhko stanico. Gospa je sedela na lepo oblečenem stolu, in pred njo na mizi je bilo vse polno dragih biserov, zmed kterih je nar lepše in nar debelše na zlate niti nabirala. Bila je perljudna in krotka videti; per vsem lisku okrog nje je bila po domače oblečena, vsa ponižna in pohlevna. Ko me je ugledala, se je zelo začudila, me je pregledovala z milim očesom, in perjazno opraševala. Koj po pervih besedah sem dobila nekako zaupanje do nje, in sem brez pomišljevanja odgovorila na njene vprašanja, in vse odkritoserčno povedala. Pa preden sem izgovorila, je vstala, z razpetima rokama k meni planila, me objela, kuševala in ljubo sestro imenovala. S pervega sem se grozno ustrašila, kmali pa se je ta strah v veselje spremenil. Bila je kristjanka, toda zoper voljo svojega moža, in ko je iz mojega govorjenja spoznala, da sem tudi jaz kristjanka, me je sestro imenovala. O, že dolgo, je rekla, sem k Gospodu molila, da naj mi pošlje keršansko perjatlico, ki jo potrebujem v svojem stanu! Zde tedaj je uslišal mojo molitev, bodi mu čast in hvala!« 
»Rekla mi je usesti se zraven nje na stol, in me je prosila, da naj ji bolj natanko povem, kako se je z menoj godilo. Vse sem povedala, in pazno in s solzami v očeh je povest poslušala. Neizrečeno jo je veselilo slišati, kako prečudno je Bog tebe, ljubi Evstahi! in pa mene h keršanski veri poklical. Mojim ljubim staršem in meni, je rekla, je bil sveti evangelij že pred več leti oznanovan, in oče, mati in jaz smo bili vsi en dan keršeni. Ker so moji stairši s škerlatom kupčevali, so mi dali ime, Lidija, v spomin tiste Lidije, ki jo je sveti Pave k keršanski veri perpravil, in je bila tudi škerlatarica. Bilo je takrat že skoraj eno leto, kar sem se bila omožila, in kar so bili moji starši meni in mojemu možu to le hišo z nekaj blagom prepustili. Moj mož pa je bil takrat daleč od doma po kupčiji, ko smo bili keršeni. Ko je domu peršel in zvedel, da smo kristjani, se je zelo ustrašil. Ali ne veste, je rekel, kako strašno kristjane povsod preganjajo? Videl sem po svetu jih neusmiljeno moriti. Tedaj smo tudi mi v nevarnosti priti ob vse svoje premoženje, in pa še celo ob življenje. Vendar nam je pa obetal, da se bo tudi on dal kerstiti, kedar bo to brez nevarnosti mogel storiti.« 
»Kmali po tem so moj oče umerli. Moj mož je dobil zde vse blago v roke, in toraj se je vedno izgovarjal, da ima s kupčijo preveč opraviti, in ne utegne misliti v keršansko vero. Oh, le to mu je bilo v čisli, kako bi si za ta svet zakladov nabral, za nebeški zaklad pa mu ni bilo mar! Ko so jeli tudi tu v tem mestu kristjane preganjati, in grozovitno tezati in moriti, je bil v svojem strahu ves omoten. Le ime Kristus naj sve z materjo izrekle, se je že po vsih udih tresel. Terdo nam je prepovedal hoditi k Božji službi, ki jo imajo kristjani še semtertje skrivaj; še tega ni perpustil, da bi bile kake kristjane v mestu obiskale, ali da bi bili oni k nama hodili. Mojo mater in mene je to, kaj pa da, zelo bolelo; britko sve velikokrat na tihem jokale. Pred tremi mesci je Gospod Bog tudi mojo mater k sebi poklical, in zde sem bila sama, odločena od vseh keršanskih perjatlic, v prebritki žalosti. In tedaj lahko veš, je rekla, — in solze so se ji po licih uderle, — kako sem vesela, da dobim v tebi keršansko sestro! Pred svetom sicer in pred mojim možem moraš ti biti moja sužinja, in jaz tvoja gospa; ko bomo pa same, si bova sestri.« 
»Pokazala mi je svoje otročiče, dve ljubeznjivi deklici in majhnega dečka, in je rekla: Te moje otročiče mi boš pomagala za nebesa zrediti. Oni so mi ljubši ko biseri tam le na mizi, ljubši ko vsi zakladi mojega moža.« 
»Potem je Lidija z menoj govorila od umetnosti, zavoljo kterih me je njen mož kupil. Njeno posebno delo zraven gospodinjstva je bilo škerlat in tančico za prodaj perpravljati; tudi je sužinjam, ki so pisane sukna in platna tkale, ali zlato vanje vdevale, očerte in obrise dajala, in pridno pregledovala, ali vse prav delajo. Šla je po več obrisov, in mi je dala na zbiro, po kterem obrisu hočem delati. Izbrala sem si enega, kteri mi je bil nar bolj všeč, pa je bil tudi nar težji. Škerlat je bil mnogoterno z zlatom opisovati. Oh, bi ne bila nikoli verjela da bom z delom, ktero sem nekdaj le za kratek čas imela, še vsakdanji kruh mogla služiti! Pač je prav, sem si takrat mislila, da se človek v mladosti česa nauči! Ko je čez nekaj časa gospodar peršel gledat, kako kaj delam, je bil z mojim delom in zlasti z mojo urnostjo prav zadovoljen, in me je pohvalil. No, no! je rekel, denar, ki sem ga zate dal, ni zaveržen.« 
»Odslej pa sem mogla od jutra do terde noči neprenehoma delati, in od blišečega škerlata in zlata so me jele oči boleti. Lidija je svojega moža večkrat prosila, da bi mi dal vsak dan vsaj kakošno uro počitka, pa zastonj. Enega dne pa me je vzela seboj na vert. Nekaj zelij je na njem prav slabo rastlo. Rekla sem ji, kako bi ji bilo treba postreči, in kako bi se lahko ves vert olepšal, in to še z dobičkom. Lidija jo to koj svojemu možu povedala, in ga je napravila, da je vert v mojo skerb izročil. Naj bo no, je rekel; čas, ki ga bo v to obernila, vsaj ne bo popolnoma zgubljen, nama bo morebiti še prav zadel. Podstopila sem se verta, stregla sem revnim zeljem, in kmalo so se opomogle, in lepo rastle. Tudi sem marsikaj na vertu prenaredila, in vsim, ki so peršli na vert, je to dopadlo. Kar očem dobro de, je rekel gospodar, in veliko ne velja, je zmiraj nar bolje. Teopista naj ima le še v perhodnje vert v skerbi. Tiste dve uri, ko sem bila po tem vsak dan z Lidijo na vertu, ste bile moj počitek.« 
»Gospodar je kmali spoznal, da sem kristjanka. Pa mi tega ni dal nikakor na znanje; samo da je včasi rekel: Kristjani so nar zvestejši, volnejši in pridniši sužnji; pa za kupca so vendar le nevarna reč. Če jih veržejo med zveri, ali jih sežgejo; kdo mu poverne denar, ki ga je zanje dal? Lidija je pa vendar zmiraj upala, da bo še keršansko vero sprejel. Oh, je večkrat rekla, potlej bi bil najin zakon še le popolnoma srečen, potlej bi bilo v naši hiši ko v nebesih.« 
»Enkrat je Lidija hudo zbolela, vsi v hiši smo mislili, da bo umerla. Tedaj je svojega moža prosila, da naj k njeni postelji pride. Neizrečeno težko ga je to stalo; ko pred posvetni ljudje, se je smerti grozno bal. Vendar je peršel, in ves prestrašen stopi pred njeno posteljo. Videti, da je vedrega obraza in vesela, se je zelo zavzel. Mu ni šlo nikakor v misel, kako da je smerti vesela, in je rekel, da se mu to prav čudno zdi. Ona pa je rekla: Ljubi moj! zato sem smerti vesela, ker sem kristjana. Oh, jaz pa želim, da bi bil tudi ti kristjan! Glej, vse blago, ki ga imava na tem svetu, moram zde zapustiti, in tudi ti ga boš kedaj, morebiti kmali, mogel zapustiti. Pa vem dobro, da me na unem svetu bolji zakladi čakajo; o, da bi le še ti v Kristusa veroval, in se spreobernil! Prosim te, ljubi moj, stori to!« »In še nekaj te prosim, je rekla, in pokazala svoje otročiče, ki so ob njeni postelji jokali in zdihovali. Te najne otročiče sem dozde keršansko vero učila. Ta vera, vem, je nar drajži dar, ki jim ga moram zapustiti. Oh, nikar jim ga ne jemlji! Teopista je kristjanka kakor jaz. Ona je bila druga mati mojim otročičem, in bo tudi v perhodnje. Pusti jih, ko jaz umerjem, v njenih zvestih rokah. Predragi moj, obljubi mi to, in bom veselo umerla! Njeno vedro obličje, njen mir in pokoj, njena ljubeznjiva skerb za otroke moža zelo ganejo. Obljubil je njeno zadnjo prošnjo spolniti, in v joku je šel od nje. Lidija je potlej ozdravela. Pa njenih besed mož ni pozabil. Zde je keršanstvo raji terpel; večkrat je zvesto poslušal, ko sve z Lidijo o keršanskih resnicah govorile. In ko je preganjanje kristjanov po cesarjevem povelju nehalo v našem mestu, je Lidijo celo perpustil k Božji službi kristjanov hoditi, in jaz sem jo smela spremljati, kar je naji neizrečeno veselilo.« 
»Kar je preganjanje kristjanov minulo, se je v našem mestu veliko reči spreobernilo. Veliko mož in žen, tudi ljudje imenitnega stanu, so zde keršansko vero očitno pričali; še več jih je jelo k keršanskemu uku hoditi, in so tudi sprejeli keršansko vero. Njih spreobernjenje tudi ni bilo brez sadu, perneslo je temu mestu velike dobrote. Tako, postavim, so zde z ubogimi, zatiranimi sužnimi, naj so bili kristjani ali ne, veliko usmiljeniši ravnali. Nekteri kupci in premožni gospodarji so dali svojim keršanskim sužnim svobodnost. Pa našega gospodarja, dasiravno se je Lidija veliko perzadjala, ni bilo mogoče sprositi, da bi bil vsaj meni dal svobodo. Večkrat je sicer to obljubil, pa je le zmiraj od dne do dne odlašal. Še celo toliko se ni dal sprositi, da bi bila smela sužinje oblačilo sleči, in se nositi ko svobodna. Menda se boji, da bi mu ne ubegnila, ko bi ne bila ko sužinja oblečena. Tudi se še ni dal kerstiti. Zmiraj ima pred še kako posebno opravilo opraviti, in preden je to opravljeno, se vidi že spet v kako drugo še potrebniši opravilo zahomotanega. Tako težko je lakomnemu bogatinu priti v nebeško kraljestvo. Pa kakor sem koli marsikaj hudega preterpela od lakomnega in skopega moža, sem pa v družbi blage Lidije vendar tudi veliko veselja vžila. Bila sem per nji le na videz uboga sužinja; v resnici pa mi je bilo dobro, in sem se marsikdaj v Bogu veselila.« 
Ko je bila Teopista svoje zgodbe dopovedala, je začel tudi Evstahi perpovedovati, kar se mu je bolj posebnega pergodilo, in reče: »Najne pergodbe, ljuba Teopista! in pergodbe najnih sinov so delo Božje previdnosti, čudo Božjega usmiljenja.« 
»Kako svitle so mi zde vse pota, po kterih nas je Bog vodil, in ktere so mi bile pred tolikanj temne! Tam v pušavi, postavim, sem se tolažil s tem, da, kdor v Boga zaupa, se mu odpertega levovega žrela ni treba bati; in ste mi vendar koj takrat zveri moja sinova vzele. Tega takrat nisem razumel. Pa ali ni Bog mene pred levovem žrelom ubranil, in kar je še več, ali ni mojih otročičev iz žrela ljutih zveri pre čudno otel? In ali ni imel Bog v tem, da mi ji je pustil odvzeti, in v vsem, kar je z nami storil, nar modrejših in ljubeznivših namenov? Oh, ko bi bila midva, ljuba Teopista, svoje premoženje zmiraj v pokoj posedla, in v stari zvezi s svetom ostala, ko bi bila kakor prej zmiraj imenitne gostije imela, in le v kratkočasnih družbah veselja iskala, kako lahko bi bila spet v svoje poprejšnje grehe zašla, in bi druzega ne imela od resničnih kristjanov ko prazno ime! Tudi za otroke je v veliki hiši, kjer se vse po velikem godi, velika nevarnost, in gotovo bi svojih sinov ne bila mogla tako dobro izrediti, kakor sva želela. Ali Bog je vse drugače in bolje obernil. Nama je odvzel najno premoženje, najne imenitne perjatle, cesarjevo ljubezen, naji je ločil druzega od druzega in od najnih otročičev, in obložil s terpljenjem. Jaz sem kot priden kmet za plug deržal, in skušnja me je učila, s kakim trudom si mora kmet svoj kruh perdobiti. V samoti, daleč od svetovega šuma sem se učil Boga in sebe še le prav spoznavati; Jezusov sveti nauk se je bolj in bolj mojega serca perjemal. Ti, ljuba Teopista! ki te je svet nekdaj tolikanj čislal, si mogla uboga sužinja biti; pa take nadloge so ogenj, ki nas očiste od madežev skrivnega napuha. In tudi najna sina sta peršla k ljudem, per kterih sta se naučila moliti in delati, in sta bila obvarovana vsih nevarnost spačenega sveta.« 
»Pa ne le nam, ampak tudi drugim je iz našega terpljenja sreča in blagost izvirala. Meni je Bog dal kmete v tisti dolini v dobro, Bogu perjetno ljudstvo spreoberniti. Ti, Teopista, si v hišo, kjer si živela, Božji blagoslov pernesla. Najna sina sta se svojim dobrotnikom hvaležna skazala, ko sta dobrovoljno v vojake šla; zdrava in uterjena na kmetih sta cesarstvu v vojski k zmagi pomagala. In memo vsega druzega smo se po tolikem terpljenju vsi spet srečno sešli; nar veči blagost in veselje pa nas čaka še le v nebesih.« 
»Tako ima tisti svetli križ, ki sem ga takrat v gojzdu videl, pa le spet pomen za nas. Nar poprej sicer je pomenil, da je križ, ki je bil pred nepošten in znamnje prekletstva, zde po terpljenji in smerti Jezusa Kristusa pa znamnje njegovega veličanstva in naše blagosti. Ali tisti svetli križ je tudi to še pomenil, da morajo tudi križi, ki jih mi na-se vzamemo, in z voljo nosimo, nam biti v čast in blagost. Vsak križ, ki nas zde teži, delaj nam tudi še toliko sramote in bolečin, nam bo nekdaj v čast, in nas bo ravno tako s častitljivo svetlobo obdal, kakor je mene tisti nebeški križ v gojzdu obdal.« 
Žena in sina so mu to poterdili, so bili veseli preteklega terpljenja, so hvalili Boga, kteri človeka po temi k luči, po križih k sreči, po žalosti k veselju pelje. 
Med tem se je noč storila. Luna sije perjazno na nebu. Vse je tiho, le bližnji potok, ki lune luč v njem miglja, šumi kratkočasno. Lepo diše cvetlice iz bližnjih vertov, ko drage dišave puhti, njih duh nakviško; pa še lepše kipe občutljeji hvale in češenja iz teh blagih serc proti nebesom. 
Zde se je Evstahi vzdignil, in reče: »Noč se je naredila, služba moja me kliče, da grem, in dam vojakom za jutranji dan svoje povelja. Vi dva, ljuba sina! spremita mater zde nazaj na njen dom; utegnil bi kdo v nepokoj priti, ko bi je ne bilo. Jutri zjutraj, ljuba Teopista! te bom tam obiskal, te od kupca iz sužnjnosti odkupil, in zahvalil tvojo dobrotljivo perjatlico Lidijo.« 
Osemnajsta razstava. 
Keršanski pogovori per jedi. 
Drugo jutro sta vojvoda Evstahia, ko je vstal, njegova sina že pred njegovo stanico čakala, in ga pozdravita s perserčno otročjo častjo. Gre ž njima k Teopisti. Ko je v hišo stopil, se mu reče, da Teopista in Lidija še ne morete koj obiskovalcev sprejeti, gospodar pa je šel že pred dnevom z doma po svoji kupčiji. Evstahi gre tedaj s sinoma malo na vert; rosa se je še v jutranjem solncu lepo svetila in utrinjala. Po vertu sem ter tje hodijo in se perjazno pogovarjajo, kar perdete dve ženski na vert. Ena, visoke postave, je oblečena v belo tančico, ki je lepo v gibe nabrana do tal. Njena peča na glavi je polna zlatega cvetja. Tanko zagrinjalo kakor pajčevina zakriva njeno cvetoče obličje. Bila je Teopista. Evstahi se je zavzel nad njeno lepoto. Sinoči, ko jo je pervič spet videl, je bila bleda ko merlič; nič lepega ni bilo v njenem obličji. Težka dela namreč, ki jih je imela posebno pred ta dan per gostovini, obilne solze, ki jih je točila per vojvodovem prihodu, omedlevica, ki je per spoznanji svojih sinov vanjo padla, strah in veselje, ki ga je spet ob neprevidenem ugledu svojega moža občutila, vse to jo je bilo zelo zdelalo. Zde se je oddahnila od truda in nepokoja včerajšnjega dne. Veselje jo je v lica zapeklo, ljubeznjivo se svetijo njene oči. Mlada ko na dan poroke je bila videti. 
Una ženska pa, ki je oblečena, kakor da bi bila Teopistina dekla, je bila Lidija. Spodobi se, je Lidija mislila, da svojo perjatlico po njenem stanu preoblečem. Ravno je bila obleka za imenitno gospo dodelana. Teopista pač ni mislila, kedar jo je gospodar terdo k delu perganjal, da to obleko sama sebi dela. Lidija ji je to obleko podarila, jo je ž njo prav posilila, in je rekla, da je za ženo Rimskega vojvoda še le preslaba. Dobro se ji je perjela. In gospodarju je vest hudo očitala, da je ženo mogočnega vojvoda tako silno k delu perganjal; z veseljem ji je svobodo dodelil, in pa še drazih darov ji je ponudil. 
Evstahi in njegova sina pozdravijo Teopisto, in dobrotljivo Lidijo perserčno zahvalijo. Potlej se sprehajajo vsi skupaj po vertu, se pogovarjajo od prečudnih naredeb Božjih in hvalijo Božjo sveto previdnost. Na to prosi Lidija, da bi vojvoda in stotnika s Teopisto per nji na vertu zajterkovali. Vsedeje se za marmorjevo mizo, na kteri je bilo mnogo jedi in jerbasčiki nabranega sadja. Brajda z velikim gostim perem se je nad mizo razpenjala, in je delala perjetno senco, in okrog nje so bile gredice z lepo dišečimi vertnicami in cvetlicami in drevesa polne medičnega sadja. 
Per jedi je Evstahi vert močno hvalil. »Lepi vert,« je rekel, in se v Teopisto ozerl, »ne dela le časti pridni vertnarici, on je tudi zgledališe Božjega veličanstva. Uno sadje le, ki je namenjeno nas hladiti, in poživiti, kako perjetno je tudi našim očem! In kako lepo vonjajo te le cvetlice! Kakošno prečudno moč vendar je stvarnik dal v gerčaste drevesa in v slabe koreninice, da poganja tako lepo sadje, tako perjeten duh iz njih! V resnici, vert je čisto zerkalo modrosti in dobrotljivosti Božje.« »Pač res!« reče Teopista. »Ta vert le, ki sem ga obdelovala, mi je bil tudi zmiraj ko bukve, ki mi jih je stvarnik odperl pred mojimi očmi, in Jezus Kristus razlagal. Ko sem pogledala limbarje, mi je bilo, ravno kakor da bi mi jih naš zveličar s perstom kazal, in me opominjal, da naj zaupam v nebeškega Očeta, kteri jih tako lepo oblači, toraj za ljudi, svoje otroke, gotovo še bolje skerbi. Uno drevesce le, ki je tolikanj bogat lepega sadja, mi pravi, da naj bom tudi jaz bogata dobrih del. Ta vinska terta le, ktera po vseh mladikah, ki se je derže, sok in življenje razliva, da obrode veliko dobrega grozdja, mi je Ijubeznjiva podoba, da, le če ostanem s Kristusom na tanko združena, bogat sad zamorem obroditi. Nar slabji zeli, meta, kopir in kumin, ki je nekdaj veliko Izraelcev od njih desetino dajalo, me opominjajo Jezusovega uka, da bodemo, se ve, tudi v malem zvesti, per tem pa, kar je poglavitnega v postavi pravice usmiljenja in vere, nikoli ne opušajmo. Tudi zeliša, ktere sem zoper mojo voljo vidila rasti, in sem jih s korenino izruvala, so me opominjale Jezusovega uka: Vsako zeliše, ki je ni moj nebeški Oče vsadil, bo izruvana. Iz tega sem se učila, da, kar brez Boga in njegove pomoči začnemo, ne more obstati. Tudi žilo nar manjši vseh semen, gorušično zernice, ki sem ga v zemljo vsijala, in je sčasoma zrastlo ko drevo, me je učilo, in k dobremu spodbadalo. Nad njim sem vidila, kako se Božje kraljestvo, kraljestvo resnice in kreposti, v človeku sicer per malem začne, pa mora vedno rasti, da do verha doraste.« 
Tedaj je Teopist rekel: »Ljuba mati! kakor je bil vam vaš vert po Jezusovih prelepih prilikah v poduk, tako je bilo meni moje pastirstvo v poduk, ko sem še tam po samotnih planinah drobnico pasel. Tam ni bilo druzega videti, ko pastir in drobnica in časi kakšen volk. Tam ni bilo druzega slišati, kakor da se je ovca zgubila, ali da je v jamo padla, ali da smo zmed oves o svojem času kozle za klanje odbirali. Pa ravno od tega je Kristus tolikanj lepe prilike jemal, da se mi je moj nizki poklic v njih nekako častit dozdeval.« 
»Kar se da od Jezusove preserčne ljubezni in zaupljivosti do njega koli podučljivega reči, nam stavi pred oči prelepa prilika od dobrega pastirja, od njegovih ovac in od volka. Moj vsakdanji poklic me je vsak dan učil: Dober pastir pozna vse svoje ovce, jih kliče vse po imenu, hodi pred njimi, jih vodi s krotko šibo na zeleno pašo in čisto vodo; tako nas vodi naš nebeški dobri pastir, in skerbi za nas, da nič potrebnega ne pogrešamo. Vsak dan sem videl in se učil: Kakor ovce svojega pastirja poznajo, njegov glas slušajo, in za njim teko; ptujca pa ne poslušajo, in tudi za njim ne gredo, ampak še od njega beže, ravno tako naj bi tudi mi dobrega pastirje naših duš poznali, ga slušali, in za njim hodili; zapeljivih besed ptujcev pa nikar ne poslušajmo.« »Kedar sem videl volka priti, da bi se ovac lotil in jih podavil, in sem se sam svojega življenja vanal, da bi ovce ohranil; kako jasne so mi bile takrat Jezusove prelepe besede: »Jaz sem dobri pastir, svoje življenje dam za svoje ovce, nihče mi jih ne bo iz mojih rok vzel!« Oh, sem potlej večkrat rekel, kdo bi njega ne ljubil, kdo vanj ne zaupal! Brez njega bi bili ljudje ko čeda brez pastirja.« 
»Jezusova prilika od zgubljene ovčice je nekako prav iz pastirstva vzeta. Večkrat se mi je kaka ovca zmed drobnice zgubila, in sem jo iskal po hribih in dolinah, in jo nisem pred jenjal iskati, da sem jo našel. In kakošno veselje sem imel, kedar sem jo zagledal! Na svoje rame sem jo zadel, in nazaj nesel, in poklical sem perjatle in sosede, in jim rekel: »Veselite se z menoj, ker sem svojo zgubljeno ovco našel!« — prav tako, kakor je Jezus popisal vse to. Tedaj so mi prav v serce segle Jezusove besede: »Tako bo v nebesih med angelji Božjimi veselje nad grešnikom, kteri se spokori. Oh, kakošna ljubezen, sem si mislil, kakošno neizrečeno usmiljenje! Ni dosti, da se spokorni grešnik sprejme, tudi veselje med angeli Božjimi je nad njim. To me je tako zgenilo, da bi bil na ves glas klical za vsakim grešnikom: »I kaj bi ti ne hotel biti najdena ovca na ramah dobrega pastirja!« 
»Kedar je kaka ovca v jamo padla, in sem jo poln usmiljenja iz jame izlekel, so mi na misel peršle Jezusove besede: »Kdo zmed vas je, ako ima edino ovco, in mu v jamo pade, da bi se je tudi v soboto ne podstopil, in je ne izlekel? In kaj ni človek veliko bolji ko ovca? Kolikanj bolj tedaj, sem si potlej mislil, se morem človeka usmiliti, in mu pomagati, ki ga vidim v nadlogi? Veliko zaupanje tudi v usmiljenje Božje tu v Jezusovo ljubezen do nas se je v mojem sercu obudilo, in sem sklenil nikoli v nobeni stiski ne obupati. Saj sta vendar nebeški Oče in njegov preljubi Sin do nas še veliko bolj usmiljenja, ko jaz do ovac!« 
»Groza pa me je obšla vselej, kedar je bilo treba ločiti kozle od ovac; ko so bili kozli gnani v mesnico, ovce pa so še ostale, in so se per miru pasle po perjetni tratini. Takrat sem mislil v tisti strašni dan, ko bo peršel Sin človekov v svojem veličastvu, in bo hudobne od pravičnih ločil kakor pastir kozle od ovec, in ko pojdejo potlej hudobni v večno terpljenje, pravični pa v večno veselje. 
Teopist je sklenil s temi besedami: Govoril sem morebiti od preveč znanih reči. Pa vse so iz mojega pastirstva, in to najbolje pomnim. Tako je Jezus tudi preprostim pastirjem v samotni pušavi bukve odperl, polne lepih prilik in podob, ktere nam ljubeznjivo v misel dajo, kar nam je v našo blagost. 
»Moje bukve pa,« reče Agapit, »so bile polje, ktero sem s potom v obrazu obdeloval, ko sem še kmet bil. Naj tudi jaz kaj povem, kar mi je moj kmetiški stan posebno perjeten delalo.« 
»Ko sem njivo za setev perpravljal, osat in robidje iz nje trebil, kamnje ž nje spravljal, jo ljudem in živini zagrajat, ptice ž nje gonil, sem si mislil, kako da mi je treba svoje serce perpraviti, da bo seme Božje besede dobro zemljo v njem našlo. Per tem sem spoznal, da, kdor posvetnim zmotnjavam duri odpre v svoje serce, kogar serce je enako skali, ki je pokrita s plitvo perstjo, kdor v svojem sercu ternje časnih skerbi in mesenih slast gnati pusti; per njem seme Božje besede ne more sadu obroditi. Ko sem po tem lepo pšenico na svoji njivi z veseljem ogledoval, pa z žalostjo tudi ljuliko med njo ugledal, ktera se ni dala poruvati, da bi se pšenica ne pokvarila, sem spoznal, zakaj ima Bog z grešniki toliko poterpljenje, in da zasluženi kazni le vendar ne bodo odšli. Ko je na zadnje žetev peršla, in smo ženjci veseli polno snopje nabirali, ljuljko in osat pa požigali, sem mislil v tisti veliki žetvini dan, ko bodo angeli Božji peršli žet, in krivičnike in pohujšljivce v ogenj pometali, pravični pa se bodo v kraljestvu svojega Očeta svetili ko solnce.« 
»Tudi orodje, ktero ima kmet, mi je bilo podučljivo. Kedar sem za plug perjel, dobro vedoč, de je treba pridno delati, ne pa nemarno ozirati se, ako hočem, kaj opraviti, sem si mislil, da tudi v Božjih rečeh nemarnost nič ne velja, in da le dobrovoljen delavec v dobrem raste. Kedar sem v rešetu žito plel in čistil, in dobro pretresoval, da sem dobro zerno od plev in druge soderge ločil, so mi vselej v misel peršle Jezusove besede, da je skušnjava za nas nekako planje, in nam je dobro treba moliti, da naša vera ne omaga, in da skušnjavo srečno prebijemo. Kedar sem žito meril, sem mislil v besede: »S kakoršno mero merite, s tako se vam bo odmerjalo.« Keda sem v mlin peršel, kjer imajo posvetneži velikokrat dosti gerdih maren, me je mlinski kamen opomnil besed; »Gorje človeku, po kterem pohujšanje pride; bolje bi mu bilo, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil in se potopil v globočino morja!« 
»Nar perjetniši in nar ljubši prilika pa mi je bila prilika od pšeničnega zerna, ki se v zemljo useje, in spet lepa bilka iz njega zraste. To opomni kmeta, ki zerna v brazde useva, da bo pred ali pozneje on sam globokeji brazdo, v grob, usijan, nekdaj pa spet od smerti vstal v novo življenje.« 
»Tako je Kristus kmetu zelo polajšal per svojih časnih opravilih misliti v večne reči. Jezusovi uki imajo res nekaj visocega v sebi; pa so vendar tako po domače in umevno povedani, da že samo to dovolj pričuje, da so Božji nauki.« 
Devetnajsta razstava. 
Keršanska gospodinja. 
Lidija, dobra gospodinja, je doslej molčala; zde poprime besedo, in reče: »Res je, jaz sem se večkrat čudila, kako da je Kristus svoje visoke nauke tako po domače in umevno v prilikah vsakdanjega življenja oznanoval, da jih je vsaki dekli mogoče imeti. To mi je per hišnih opravilih pač velikokrat v misel peršlo. peržiganje luči, pomivanje posode, kerpanje oblačila mu niso bile tako slabe opravila, da bi od njih ne bil vzel prilik, po kterih bi tudi otroci njegov uk umeli.« 
»Moj ranjki oče so, predenj so bili še keršeni, goreče želeli poduka v tistih resnicah, ki jih je človeku posebno treba vedeti. Toraj so se seznanili z učenim možem, ki so mu modrijan rekli. Učeni mož je večkrat per nas obedoval, in je veliko govoril od začetka sveta, od kreposti in neumerljivosti, pa govoril je v tako visocih izrekih, da sem ga prav malo umela, in zde besedice več ne vem. Kako umevne pa so prilike od domačih reči, v ktere je Jezus zaklad svoje Božje modrosti shranil, in kako lahko jih je v spomin ohraniti! Stokrat na dan se mi ponudijo v misel.« 
»Kedar luč peržgem, in jo, se ve, na svečnik denem, ne pod mernik, mi pride v misel, da naj sveti ljudem naša luč, da vidijo naše dobre dela, in hvalijo očeta, ki je v nebesih. Kedar dekle sklede, kozarce ali drugo posodo prav čisto pomivajo, se spomnim, da mora vse, kar se v skledah in kozarcih na mizo postavi, tudi po pravici perdobljeno biti, da je čisto. Kedar mi je treba obnošeno obleko zakerpati, ne delam zaplate iz novega suknja nanje. To bi se reklo novo suknjo potratiti, nova kerpa na stari obleki bi se tudi nič ne perlegla, ampak le vidila bi se že od daleč. In tedaj mi pride vselej na misel Jezusova pilika, ki pravi, da naša pravičnost ne sme biti ko slaba obleka polna zaplat, ampak čisto nova obleka, narejena le iz enega kosa.« 
»Celo per vdevanji šivanke se učim: »Kakor velbljud ali kamela ne mora iti skozi šivankino uho, tako tudi lakomni bogatin ne more v nebeško kraljestvo.« In takrat, ko je zelo otovorjen velbljud pred hišo peršel, se mi je še posebno tehtna dozdevala. Oh, uboga žival! sem djala velikokrat, vse bogastvo, ki ga nosi, jo le teži, in ji celo nič ne pomaga. Ti živali je enak zgoltni bogatin, kteri si z velikim trudom zaklade na kup spravlja, in jih ne vživa. Kakor je z vebljuda pred vratmi treba tovore zložiti, predenj mora v hlev iti, tako mora tudi tak bogatin svoje neizmerne skerbi po denarjih in svoje hrepenenje po časnem blagu odložiti, ako hoče iti skozi tiste ozke duri, ki peljejo v večno življenje.« 
»Kedar grem na dvoriše kokošam potresat, mi je koklja, ki pišeta pod svoje perute spravlja, podoba ljubezni Jezusa Kristusa do nas, kteri nas hoče vse okrog sebe zbrati, in v svojo brambo vzeti; golobič mi je podoba nedolžnosti in perprostosti; celo vrabec, ki pride med kokoši zern pobirat, in ga nebeški Oče ne pozabi, mi oznanimo, da ta Oče še veliko bolj zame skerbi.« 
»Ravno tako najdem v kuhinji dovolj premišljevati. Ogenj, ki na ognjiši gori, voda, ki mora v kuhinji zmiraj per rokah biti, sol, ki se ne more pogrešiti, so zgolj reči, od kterih je Jezus tolikanj tehtne prilike jemal. Vse praviti bi bilo preveč; pa nekaj bolj navadnih moram vendar še povedati. Ko moje dekle drože v testo mesijo, da kruh vzhaja, in je lepo rahel, vidim prav očitno, kako mora Jezusov nauk vse naše djanje in nehanje prešiniti in prevzeti, da je dobro. Ko so bile časi za kake gosti zelo velike perprave, in je veliko rok jedi perpravljalo, mi je bilo vselej, kakor da bi mi Jezus govoril: Ne trudite se vendar tolikanj za jed, ki mine; perzadujte si raji za jed, ki je za večno življenje, ki vam jo Sin človekov daje. Ko v kuhinji tudi le jajce ubijem, se spomnim Jezusovih besed: Oče ne da svojemu otroku škorpijona, ko ga jajce prosi; kolikanj bolj jim bo dal nebeški Oče, kteri ga prosijo dobrih darov, svojega duha!« 
»V moje veliko veselje je Jezus nektere lepe prilike tudi od opravil vzel, ki jih kupci imajo. Kedar kupec, kteri z biseri kupčuje, kak posebno lep biser dobi, prodl, če je treba, veliko druzega blaga, da le tisti biser kupi. Tako, se moramo tudi mi, če je treba, radi vsega časnega blaga znebiti, da dosežemo prelepi nebeški biser, večno blagost. Preiskovanje dobička in zgube, ktero kupcu velikokrat glavo beli, me opomni Jezusovih besed: Kaj pomaga človeku, ako ves svet dobi, pa svojo dušo pogubi? Likat me opomni, da z vsemi svojimi skerbmi še pedi k svojemu telesu ali tudi svojemu življenju ne moremo perdjati, in da bi toraj bolje ravnali, ko bi svoje misli in skerbi na kaj boljega in bolje obračali. Navada v kup še kaj malega po verhu perdati, ali poverhovina me opomni Jezusovih besed: Išite nar poprej Božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo perverženo.« 
»Tudi mušica tukej na mizi le, ki je padla v mleko, me opomni Jezusovega uka: Gorje jim, kteri mušice precejajo, vebljude pa požirajo; kteri se majhnih grehov varjejo, velike hudobije pa počenjajo! Ta droblanec kruha le me opomni Jezusovih besed, ki nam modro varčnost perporočajo: Poberite drobljance, da se ne spridijo. Celo drobtine na mizi mi oznanujejo veliki nauk od neskončne pravičnosti, me opomnijo neusmiljenega bogatina, kteri bolnemu ubožcu še drobtin ni pervošil, in zato na unem svetu tudi kaplice vode ni sprosil.« 
Evstahi jo je zvesto poslušal. »Pač res,« je rekel, »uk Jezusa Kristusa je častitljiv v vsem, v velikem in v malem; njegove prilike so po božje visoke, pa vendar poljudne. Vse stvari, nar manjši reči nas njegovega uka lepo opominjajo. Otroku ga je moč umeti, kolikor je treba za njegovo starost, in odrašen mož ga ima vse svoje žive dni dovolj premišljevati. O, da bi se pač ko Jezus nad stvarjenimi rečmi zgledovali; da bi uk, ki nam ga one oznanujejo, radi poslušali, in sad obrodili za večno življenje!« 
Zde, ko je Evstahi obmolčal, se perbližata serčna vojšaka Akacij in Antijoh, ki sta že nekaj časa kake stopinje od njih stala, in ju nobeden ni videl. Davi še le sta zaslišala z neizrečenim veseljem, da so žena in sinova njunega vojvoda, ki sta jih mertve obžalovala, še per življenji, in so se spet našle; zvesta služabnika sta peršla, da bi jim svojega serca veselje odkrila. Pa dobra moža od samega veselja komaj govorita, in solze jima crejo po obrazu. Teopista jima perjazno poda roko, in Agapit in Teopist ji objameta. Tedaj reče Akacij: »Kakor sem v britkosti svojega serca jokal, ko sem našo blago gospo in njena sinova mertve mislil, tako jokam zde od veselja, ko vse tri pred menoj žive in zdrave stati.« Antijoh reče; »Ravno tako se mi zdi, kakor da bi bili res od smerti vstali. Jaz mislim, da veselje, ki to srečno jutro in v tem perjetnem vertu moje serce navdaja, ni kaj manji od tistega veselja, ktero je Marija Magdalena občutila, ko se ji je Kristus po svojem od smertivstajenji na vertu perkazal. O kakošno neizrečeno veselje bo ob našem vstajenji!« 
Na to je Evstahi rekel: »Zde je pa čas, da se v stanu pokažem. Vidva, ljuba sinova, gresta z menoj; ti pa, Teopista! ostani per svoji ljubi perjatlici, da spet pridemo.« Ko se je v sredi med svojima sinoma in med starima vojšakoma stanu bližal, je bilo vse po konci. Vesel hrup je vstal med vojaki, ravno kakor per kaki veliki zmotnjavi; pa berž stoji lepo v redi vsa vojska. Z veselim vriskom pozdravi svojega vojvoda in njegova sinova, glas trobent se komaj sliši izmed upitva. Vse voši srečo blagemu očetu in dobrima sinoma, in marsikteri pošten mož je djal: »Ko bi bil naš vojvoda svoja sinova, ktera je izmed vseh vojšakov povzdignil, že poprej poznal, bi bil kmali kdo mislil, da je očetova ljubezen to storila. Zde pa moramo vsi, mali in veliki, reči, da ni gledal osebe, ampak le serčnosti in poguma mladih junakov. O, kakošno veselje je to za očeta, da v neznanih mladenčih, ktera je imel nar serčneji junaka, zde svoja sinova spozna!« 
Evstahi je na večer vsi vojski veselico napravil; drugo jutro pa je odrinil z vojsko vred. On je pred njo jezdil; njegova žena pa se je zadej za njo v kočiji peljala, in sinova sta jezdila zraven kočije. 
Dvajseta razstava. 
Bodi zvest do smerti, in ti bom dal venec življenja. 
Evstahi je bil tedaj spet tako srečen, kakor si more človek na zemlji vošiti. Premagal je močne sovražnike, in povsod so ga z velikim veseljem zmagalca sprejeli; našel je spet svojo ljubo ženo, in v nar blagejših mladenčih med vojsko je neprevidoma svoja zgubljena sina spoznal; na poti v Rim je zde, in veseli Rimljani se že perpravljajo ga sprejeti z vso spodobno častjo. 
Ko bi bila ta povest le izmišljena bralcem v kratek čas, bi se mogla s tem častitljivim vhodom končati; toda da se resnica ohrani, se ne sme zamolčati pergodba, ktera mora sicer vsako občutljivo serce z britko žalostjo napolniti, pa je velika in častita v očeh pravega kristijana, in per vseh žalostnih občutljejih, ki jih obudi, tudi sladko potolaži. Namesti lavorjevega venca, s kterim je cesar mislil blazega vojvoda ovenčati, ga je čakal še častitljivši venec. Preden je Evstahi v Rim peršel, je cesar Trajan umerl. Adrijan, ki je bil cesarju v rodu, in ga je bil rejenca k sebi vzel, je biI njegov nastopnik. Ta novi cesar je bil velik malikovalec, in je vero v enega Boga čertil iz vsega serca. Memo tega je bil še vedeževalstvu in vsem vražam udan, in ves čmeren in neusmiljen. Posebno veliko si je perzadjal slavo svojega prednika in dobrotnika Trajana zatreti, in kjer je le mogel, je njegovim naredbam ravno nasproti ravnal. Toraj je tudi kristjane ukazal vnovič preganjati. 
Tudi cesar Trajan je sicer poprej kristjane grozno preganjal. Brez števila jih je bilo neusmiljeno pomorjenih. Med drugimi je rekel svetega Ignacija, Antijohijskega škofa, ki je bil učenec svetega aposteljna Joana, v Rim perpeljati, in ondi vreči pred divje zveri, ktere so ga, kakor bi trenil, na drobno raztergale, in niso druzega pustile od njega kakor nekaj košic. 
Pa pozneje je cesar Trajan od kristjanov bolje jel misliti. Veliko so menda deželni poglavarji in oblastniki s svojimi popisi k temu perpomogli. Imamo list slovečega Plinija, Bitinskega poglavarja, v kterem je kristjanom veliko v hvalo rečenega. Plinij piše namreč v njem da od tistih, kteri so se od strahu pred smertjo keršanski veri odpovedali, in od tistih, kteri so tudi na težavnici svoji veri zvesti ostali, ni mogel druzega zvedeti, kakor to, da se postavljen dan v tednu pred solnčnim vzhodom zbero, svojemu Kristusu, kterega Boga časte, hvalne pesmi pojo, in per veri persežejo, da ne bodo nič hudega počeli, ne kradli ne ropali, ne prešeštovali, da bodo storjene obljube natanko spolnovali, in kar jim je izročenega, zvesto spet oddali, kedar bo treba; po tem pa narazen gredo, pa se tisti dan še enkrat snidejo, in skupaj jedo, toda v vsi spodobnosti in nedolžnosti; pa tudi tega več ne delajo, ker so jim taki zbori od cesarja prepovedani. 
Cesar Trajan je, kakor se vidi iz njegovega odgovora da Plinija, od preganjanja kristjanov nekoliko odjenjal. Tega sicer, morda iz posvetne razumnosti, ni rekel, da bi jim več za glavo ne šlo; pa prepovedal je odslej kristjane preiskovati ali popraševati, kdo da je kristjan, ali vsako tožbo precej poslušati. Ako je tudi vedel, da je ta ali uni kristjan, se je delal, kakor da bi ne vedel, in rad blizo je imel, da je taka govorica nehala. Preganjanje je skoraj popolnoma minulo. Cesar Adrijan pa je berž, ko je začel cesariti, svoje sovraštvo do kristjanov pokazal. V krajih celo, kjer je bil Jezus Kristus rojen, kjer je na križu umerl, in kjer je od smerti vstal, je svoje malike postavil, in plamen preganjanja, ki je bil že skoraj ugasnil, se je vnovič vnel. Kristjane so hudo tezali, in neusmiljeno morili. Spet ko poprej so slepi malikovalci divjali: »Kristjane levom!« 
Ko je Evstahi v Rim peršel ga je cesar Adrijan ljubeznjivo sprejel, lepo zahvalil za dobljeno zmago, zagotovil svoje milosti, in bogato obdaril. Potlej je cesar god srečne zmage ukazal obhajati, in se je napovedani dan res že napravil z veliko častjo v tempelj iti, in svojim bogovom hvalno daritev opraviti. Evstahi ga je imel spremiti, da bi tam pred altarji lažnjivih bogov kadilo na žerjavico deval, in potem iz cesarjeve roke lavorjev venec prejel. Ali Evstahi se je branil cesarja tje spremiti, in le na prag manškega tempeljna stopiti. 
»Kaj!« reče cesar z veliko nevoljo, »Rimskim bogovom mar ne boš hvalne daritve za svojo zmago opravil? Ali meniš, da jim nisi hvale dolžan, da so ti tvojo ženo in tvoja sinova spet zdrave v roko dali?« 
Evstahi odgovori odkritoserčno in brez strahu: »Moj cesar! jaz sem kristjan. Bog, kterega kristjani molimo, mi je po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, zmago dodelil; on mi je spet dal mojo ženo in moja sinova. Njemu samemu sem dolžan hvalno daritev. Vaših bogov ne bom nikoli molil; oni niso druzega ko izmišljene podobe iz lesa, kamna in brona, ki so jih človeške roke naredile. Jaz molim edinega resničnega in živega Boga, kteri je nebo in zemljo vstvaril, in je svojega edinorojenega Sina na svet poslal, ljudi rešit od zmot in greha, od rev in smerti.« 
Po cesarju je vse vrelo, tako je bil jezen; vendar se je premagoval, in perjaznega kazal. Nespodobno, je menda mislil, in pa še nevarno bi bilo slovečemu vojvodu zde precej s smertjo žugati. Hotel je prej poskusiti, koliko zdeo per njem sladke besede in obljube. Z vso svojo zgovornostjo si perzadeva ga omajati in pregovoriti; pa Evstahi se ne da premakniti. Cesar ga je spustil s perjazno besedo, da naj se kaj pomisli; skrivej pa je naročil nekaj imenitnim Rimljanom in Rimljankam, Evstahievim in Teopistinem verstnikam in verstnicam, da naj Teopisto in njena sinova napravijo, da prosijo Evstahia kleče in jokaje, cesarja ne dražiti z nepokoršino, ampak raji darovati bogovom. 
Šli so, in vsacega posebej k temu nagovarjali. Pa pobožna žena in blaga sinova je groza spreletela nad takim nagovorom; vsi so perpravljeni raji umreti, ko Boga in Jezusa Kristusa zatajiti. In oče, mati in sina se uterdujejo v sklepu za vero umreti; zde so bili terdno preprepričani, da jih je Bog po dolgi ločitvi le zato spet združil, da bi drug drugemu serce dajali Boga in svojega zveličarja s svojo smertjo počastiti. 
Ko je cesar videl, da z lepo in z vsemi mnogimi obeti per Evstahiu in njegovi družini nič ne opravi, jih je jel s hudo poprijemati, in jim žugati. Poklical je Evstahia pred se, in mu reče: »Slišim, da si še nisi premislil; tudi tvoja žena, pravijo, in tvoja sina so terdovratni ko ti. Stori po mojem povelju; če ne, te dam z ženo in sinoma sodniku v roke, da vas obsodi po postavah. Pomisli, da potlej ne odidete smerti!« 
Evstahi odgovori: »Svitli cesar! vam sem pokoren v vsem, kar je prav, in se spodobi; z veseljem se vanam v srečo Rimskega naroda svojega življenja, kakor sem se ga že večkrat. Ali svoji vesti nasproti ne morem ravnati; do te ima le Bog oblast, in Boga je treba bolj poslušati ko ljudi.« 
Ves razkačen ukaže cesar mu odvzeti častne znamnja vojvodstva, in ga odpeljati v ječo; tudi je ukazal Teopisto in njena sina perpreti. Perpeljejo jih pred sodbo. Pa vsi, Evstahi, njegova žena in njegova sinova, terdijo pogumno, da so kristjani, in hočejo v keršanstvu živeti in umreti. Obsojeni so vsi štirje na ljudskem gledališu verženi biti med divje zveri. 
To je bilo silno veliko, okroglo mesto, s peskom posuto; kamnjene klopi, druga nad drugo, so bile okrog njega, so visoko segle; po sto tisučev ljudi je šlo vanje. Peršel je strašni dan. Brez števila ljudi sedi po klopeh od tal do verha, da bodo gledali strašno pergodbo. Kar perpeljejo vojaki Evstahia, njegovo ženo in njegova sina. Briči jih postavijo v sredo gledališa, in gredo od njih. Stanovitne duše pa se vesele ravno ondi, kjer je bil nekdaj sveti Ignacij v zobeh ljutih zveri razdrobljen, venec mučenstva doseči. Oh, že so se spomnili njegovih besed: »Jaz sem pšenica Gospodova; zobje divjih zveri me morajo smleti, da bom Kristusov čist kruh!« Neverno ljudstvo je hudo divjalo, in strašno vpitje zažene, da naj berž zveri nanje izpuste. Želelo je viditi, kako da bodo nedolžne ljudi raztergale in požerle. Briči odpro zverem duri in štirje strašni levi planejo iz zverinjaka. Pa čudo, nič žalega ne store svetnikom; še ne dotaknejo se jih, temuč ko krotke jagnjeta se predne uležejo. Nevoljno in preklinjaje se ljudstvo razide. Ti ljudje niso spoznali, da so neusmiljenši od zverine. 
Cesarja je grozna jeza perjela, da je tako izteklo; še v huji smert so Evstahi in njegovi obsojeni. V veliko bronasto peč, ki je bila odzunaj divjemu juncu podobna, so vreči in sežgati. Že prej tisti večer so več seženj derv perpeljali, in peč začeli kuriti, da bi bila drugi dan prav razbeljena. Neznano veliko ljudi se zbere drugo jutro okoli razbeljene peči, kolikor so nar bliže mogli. Pervlečejo mučence, vsih oči so nanje obernjene. Blizo ognjene peči postoji Evstahi, povzdigne oči in roke proti nebu, ter moli na glas, in njegova sinova in njuna mati molijo ž njim iz globočine svojega serca: »Vsegamogočni Bog, Gospod nebes in zemlje! usliši našo pohlevno molitev, in dodeli nam svojem služabnikom, da nas ta ogenj očisti od vsih madežev, in dosežemo del tvojih svetnikov. Za kratek čas si nam lisk, ki smo ga nekdaj na svetu imeli, spet povernil; daj nam namesti te prazne in zamerljive časti zde tisto veličastvo, ki ga nikoli ne bo konec. Glej, voljno in z veseljem se ti damo v dar. Že gori ogenj, ki nas bo povžil. Oče, mati in sinova smo ti perpravljeni v žgaven dar. Sprejmi milostivo ta dar; tiste pa daj v sramoto, kteri se ti vstavljajo. Češeno bodi po nas, tvojih nevrednih služabnikih, tvoje sveto ime! Oh, ne zaverži te daritve, kakor daritve Abelnove in Abrahamove in kervi pervega mučenca Štefana nisi zavergel! Reši nas in vse, kteri bodo še za nami po tem potu terpljenja hodili, vsih zlegov, ki nas teže v tej dolini solz, in vzemi nas vse v svoje kraljestvo!« 
Po tej molitvi zaslišjo vsi štirje v svojih sercih, da je Bog rekel Amen, in vsi svetniki in angelji v nebesih so z veseljem povzeli Amen. 
Zde so vsi štirje v peč verženi, in ko da bi trenil, so vsi mertvi. Njih duše so šle v nebesa; njih trupla pa so čez tri dni ko so peč odperli, nepoškodovane našli, in pobožni kristjani jih pokopljejo. 
Smert svetih mučencev Evstahia, Teopiste, Agapita in Teopista je med kristjani v spominu ostala; da bi se njih spomin tudi per kristjanih perhodnjih časov ohranil, so se njih imena v bukve vsih mučencev zapisale, in 20. dan kimovca je odločen bil obhajati njih spomin ali god. 
Ko je preganjanje kristjanov, ktero je še dve sto let terpelo, na zadnje popolnoma nehalo, so blizo Tiburskega mesta, ki mu zde Lahi Tivoli pravijo, ravno ondi, kjer je Evstahi nekdaj na lovu nebeško perkazen imel, cerkvico postavili; na grobu pa, v kterem košice svetih mučencev Evstahia, njegove žene in njegovih sinov leže, so veliko cerkev sezidali. Ta stara in lepa cerkev stoji v Rimu še dan današnji. V spomin darovitosti svetega Evstahia, ktera je bila začetek njegovega spreobernjenja, in mu je per Bogu milost perdobila, pernese v tej cerkvi Rimsko ljudstvo vsako leto obilno darov, da se med uboge razdeli. Razdeljenje dobrovoljnih darov se sklene s to le molitvijo: 
»Dodeli, o Bog! svojim služabnikom, ki posnemajo zgled svetega Evstahia, in ubožce tvoje cerkve na zemlji z dobrovoljnimi darmi razveseljujejo, kar te prosijo, da se kedaj ž njim in njegovimi tovarši per tebi v nebeški časti vekomaj vesele, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, gospodu našem. Amen.« 
